ZBIRKA SVETOVNI KLASIKI 28
C IP - K ataložni zapis o publikaciji N arodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 850-131 D A N T E A lighieri B o žan sk a k o m ed ija / D a n te A lighieri : p re v ed e l, sp rem n o besed o in o p o m b e napisal A n d re j C a p u d e r. - [L ju b ljan a | : M ihelač, IW 4. - (Z b irk a Svetovni klasiki; 28) Izv. stv. nasl.: L a d ivina com m edia. - Sprem ne besede / A ndrej Capuder: str. 655-673 ISB N 961-201-055-2 I. A lighieri, D ante glej D ante A lighieri 37213952
Dante Alighieri
Božanska komedija
Prevedel Andrej Capuder
8 2 j -
4
Pekel
PRV I SPEV
}
6
9
12
//
¡S
N a sredi n ašega ž iv ljen ja pota sem g o z d u črn em u zašel v g lo b in e, ker m e na stran pot je zaved la zm ota. K a k o p o v e m naj, kaj sem b olečine prestal v tej h osti, m račni in zakleti, ko strah me je, če se ozrem v spom ine. B o lj b rid k o b o n ek o č sam o um reti! A preden zveste, k d o m e je o zd ra vil, še ču jte, kaj sem m oral v njej uzreti. K a k o sem padel tja, težko bi p ra v il, tak o m i v sanjah du ša je b lo d ila, takrat, k o d o b ro p o t sem si zapravil. A k o m i n o g a je p o d g rič stopila, k jer bil je kraj te žalostn e dolin e, ki mi srce je z g ro z o n apolnila, ozrem se g o r in v id im , da višin e so žarki sonca jasnega o b lili, ki vselej d o b ro v o d i, k o m u r sine. T u so za h ip stra h o v i p o b e g n ili,
1- 1 2 : Č rn i go zd i. na sredi: V svo je m filo zo fsk e m spisu » C o n v iv io « razlaga D a n te, da živ i člo v ek p o v p re čn o 70 let. P esn ik (roj. 12 6 5 ) naj bi se torej o d p ra v il na o n o stran sk o p o to v a n je v sv o je m petin tridesetem letu, to je 1. 130 0 . Iz n je g o v ih ust v em o tudi za d atum : V elik i petek, 1. aprila. - (P rim . P rešern a, ki p o je o »dni lepši p o lo v ici« , ko m u je b ilo o sem in d vajset let.) - 2. got(du črnemu: Č rni g o z d (»selva oscura«) je p risp o d o b a g rešn eg a življe n ja , n ev a rn o sti in zab lo d , ki so D a n teja d o takrat p o g u b ljale. - 1 1 . v sanjah: Sen duše, sv eto p isem sk i sim bo l za greh (prim . Izaija, Je re m ija itd.) 13-6 0 : G r ič rešitve in tri zveri 1 3 . g rič: n asp ro tje g rešn eg a go zd a , p risp o d o b a čisteg a življe n ja . - 17 . sonca jasnega: B o žja
8
21
24
27
30
¡6
4!
Pekel ki so m i d u šo b u rili do k raja n o či, preču te da se B o g u sm ili. K o t tisti, ki zasôp ljen še postaja, k o rešil se je iz m o rja na o b alo , in gled a v o d o , ki za njim razgraja, tak o sem v srcu , k i je še bežalo, v se v d ilj p re m leva l p ô ta h oste hude, ki ž iv o ni ji še u šlo stopalo. K o sem spočil si m alo tru dne ude, b rž dalje - trdna n o g a v e d n o nižja!sem v réber lezel p re k o puste gru d e. Ž e stal sem p o d v z p e tin o , kar prib liža se leo p ard , ki n agel k a k o r strela, ve s p ro g a st v d la k o , po ta m i prekriža. Z v e rin a spred oči m i ni hotela in v e čk ra t v rn e m k sledi se nekd an ji, ker vselej z n o v a m i na p ot je séla. B il čas je, ko zasine z o r ju tran ji, in son ce v z šlo je s tistim i zvezdam i k o takrat, ko lju bezn i žar brezdanji je p rv ič zgan il lepi svet nad nam i, zato srce je vz trep etalo v nadi, da z ver to pisan o m o rd a prem am i čas d n eva ali b la g i dih p o m lad i; a z n o v a se m e p re jšn ji strah p o lo ti, ko leva u zrem , ki bliža se od zadi. In gled am g a , k o stopa m i n aspro ti, z g la v ô p o k o n ci zazija grozeče,
m ilost, ki rešuje člo vek a in m u kaže p ra v o pot. - 29. trdna noga: N o g a, na katero se je pesnik o prl, ko je d v ig n il d ru go , je bila nižja; to pom eni, da sc je vzpenjal, - 32-49: leopard, lev, volkulja: T ri živali, ki so D an teju zastavile pot, so po m nenju večin e razlagal cev trije n aglavn i greh i: nečistost (ris), napuh (lev) in pog o ltn o st (volkulja). - 38. s tistimi Zvezdami: V pom ladnem znam enju O vn a , tak o ko t tistikrat, ko je po srednjeveškem vero v a n ju B o g ustvaril svet, to je, ko je s p rvim gib alom po gn al v tek vsa ozvezd ja. -
Prvi spev 48
j/
14
/7
60
6)
66
69
72
9
še zrak , se zdi, bi rad ušel m u s poti. O d n ek o d še v o lk u lja se p riv le če , na sm rt sestradana in željna plena, ki m n o g e že o k lala je b oleče, in zašibila so se m i k olen a, k o v id im , k o lik šn i se bližam z veri; o b u p al sem , da kdaj b o m v rh slem ena. K o t tisti, ki le v svo j d o b iček m eri, pa p rid e čas, k o v se g re v ro k e tuje, in se, u b o žcu , svet čez n oč zam eri, tak stal sem pred z v e rjo , ki ne m iruje, tem Več gre nadm e in m e zopet rine p o m alem tja, kjer sončna lu č dehuje. K o spet u m ikal sem se ji v nižine, se p ie d očm i neznanec mi p o ja v i, slab zdi se, ker m o lči že od davnine. K o ga uzrem v tej v e lik i p u šča vi, m u k rik n em brž: »U sm ili se m e, u sm ili, pa b o d i senca ali člo v e k p ravi!« » Č lo v e k nič več,« de, »to sm o o d lo žili; L o m b a rd a im el sem m ater in očeta, iz M a n to v e so starši ro d dob ili. R o je n p od Ju lije m , dasi zadnja leta, A v g u s t o v R im m i bil je d o m o v in a, k o lažna b o štv a so bila še sveta. P o et sem bil in pel A n h iz u sina,
6 0 -156 : P rih o d V e r g ila in načrt rešitve. 62. neznanec: R im sk i pesn ik P u b liu s V e rg iliu s M aro , d om a 'v/. M an to v e v L o m b a rd iji. R o je n je bil leta 70 p .n .š. p o d Ju lije m C ezarjem (le-tega so ubili leta 44 p .n .š., zato je V e r g il gled al »že zadnja leta« n je g o v e vladavine)* sla v o in ugled pa si je p rid o b il v nasled n ji, A v g u s to v i d o b i. B il je D an teju n ajljub ši pesn ik in v z o rn ik , zato si ga je tudi izbral k o t v o d n ik a za do b ršen del sv o je g a p o to va n ja . V e rg il je v K o m e d iji sim bol člo v ešk e m od rosti, ki pesn iku služi skozi pekel in vicc in o d p o v e šele na p ra g u nebes: tam nastopi B eatrice, p risp o d o b a n ad naravne m ilosti in p om o či. - 67. človek nič več: U p ir l' 1. 19 p.n .š. - 73. A.nhi^u sina: E n e j, A n h iz o v sin, ki je ušel iz go reče T ro je , je po
10
Pekel
ki je prišel iz Troje, ko sloveče je mesto prah bilo in ruševina.
7#
Si
84
87
90
9)
Sitf
99
10 2
A ti, zakaj spet tja v g o rje te vleče? M ar ne bi v z p el na g rič se lju b ezn iv i, ki v ir je in pričetek vsa k e sreče?« » K a j ti si ta V e r g il, studenec živi, ki v tak o rek o p etja se razlije?« o d v rn em m u v rdečici sram ežljivi. »O čast in luč v e so ljn e p oezije, zdaj se m i tru d in vsa lju bezen vra ča , ki m i je o d p rla tv o je um etnije. T i si m oj m o jster, k n jig a m i dom ača, p ri teb i, g lej, sem lep ega se stila n avzel, ki se m i danes s slav o plača. G le j z v e r, ki m e nazaj je napodila: o m od rec, reši m e, saj nje d ivjan je m i b uri u trip , da trepeta m i žila.« »Pred tabo je zdaj d ru g o p o to va n je,« m i de, v id e č , k ak o m i solza lije, »če h očeš p ro č iz d iv je te k otanje, zakaj ta z v e r, ki glas pred n jo ti v p ije , ne izpu sti n ik o g a r, če ga sreča, tem več g a u stavi in g rd o ubije. Č u d i je zlob n e, v h ud em je g o reča, n ik d a r ne zad osti p o h o ti stari in z žrtjem glad se ji sam o p o ve ča . Precej zverin je, ki se z n jim i pari, in jih še v e č b o , d o k le r v svet ne šine H rt in z b o le čo sm rtjo jo udari.
d o lg em ta van ju prisp el v Ita lijo , k jer je u sta n o v il b o d o či R im . T e p rig o d e je popisal V e r g il v svo ji E n eid i. - 8 1. sram ežljivi: U čen ec sto ji pred učiteljem ! - 94. ta %ver: V olku lja» ki pom en i zdaj tu di sprijen i p ap eški d v o r, pa tudi v se zlo, ki se b o ri p ro ti p ravičn em u redu na zem lji. - 10 0 -10 5 : N eja sn a p re ro k b a, ki je p o v z ro č ila že m n o g o siv ih ias razlagalcem . »H rt«, ki naj bi rešil Ita lijo in sv e t pred zlo m , naj bi bil p o
Prvi spev
io j
io i
m
¡14
//7
12 0
12 }
12 6
T a b o ž iv e l b rez zlata in sv o jin e , sam o v m o d ro sti, m o či in lju b ezn i, in d v o jn i F e ltro zid b o d o m o v in e. V Ita liji b o ko n ec te b olezn i, ki u m rla je za n jo K a m ila zvesta pa T u rn u s, N iz u s in E u r ia l jezni. In g o n il jo o d m esta b o d o m esta, d o k le r ne sp ra v i je v p ek len sk e staje, k je r jo sk o tila je z av ist zločesta. Ja z m islim , da ti n a jv e č u pa daje, če m i slediš: sam ti b o m za v o d n ik a in te b o m p eljal sk o zi ve čn e k raje, k jer v re l o b u p iz sled n jega b o k rik a, k je r staro d a vn ik i na v e k trp ijo in v s a k o d n jih za d ru g o sm rtjo v z k lik a . .V id e l jih b o š, ki m irn ih src g o rijo v p lam en ih , saj n e k o č — jim p ra v i nada se b o d o vz p e li v ra jsk o d o m ačijo . In če še tja b i tv o ja d u ša rada, tedaj p red al te b o m dru žici b o lji. K o b oš o d šel, njej sledi: k ra lj, k i vlad a n eb ešk im sv o d o m , nam reč n e d o v o li, da ti v n je g o v o m esto d v e r od p ira n ek d o , ki se je u p rl N je g a v o lji. T a m u k azu je O n , v la d a r vsem ira, tam m u je sto ln o m esto, sedež zlati:
m n en ju enih C a n gran d e della Scala, ita lijan sk i m o g o tec in D a n te je v z av e tn ik , v eč in a pa se strin ja, da je tu m išljen p rih o d k re p o stn e g a v la d a rja , ki b o p o v z d ig n il p ro p a d lo rim sk o c e sa rstvo in o b n o v il sprijen i svet. D vojni F eltro naj b i b il v tej k o m b in aciji izraz in sim bo l b o d o če veličin e. 10 7 -10 8 : K am ila, Turnus, N i^ u s, E u ria l: D o m o lju b n i liki, o seb e iz E n eid e . - m . zavist: V o lk u ljo (poželenje) je sko tila zavist - kača p ri izvirn em g reh u p o o seb ljen a v Satanu. - 1 1 4 . večne kra je: P ek e l, k je r so take m uke, da si trp in i želijo še en k ra t um reti. - 1 1 8 . mirnih src gorijo: D u še v v ica h , ki jih čaka blažen ost. - 12 2 . družici bolji: B ea trice , D a n te je v m ladostn i ideal in n a v d ih k d o b rem u . - 12 6 . u p rl: V e r g il
12
129
1)2
i) j
Pekel oj srečni ti, ki k sebi jih odbira!« »Pri B o g u , ki ga nisi sm el poznati,« m u dem , »rotim te, pesnik m oj n ajdražji, da tej in hujši ubežim zagati, mi v kraj, ki si ga p ra v il, p o t p o k aži, da v id im jih, tak o užaloščene, in vrata, ki jih sveti P eter straži!« In krene, a za sab o v o d i m ene.
ni b il kristjan . - 13 4 . tako užaloščene: P o gu b lje n i v peklu . D a n te pristan e, da g a V e rg il p o p e lje k o d rešen ju - p o p red lagan i poti. -
D RU G I SPEV
j
6
9
12
//
i!
21
D an je slo v o jem al in zrak stem njeni je bitjem vsem , k ar jih p o zem lji h o d i, o d vzem al m ilo stn o skrb i. L e m eni b ilo je sojen o , da g rem o tod i b o rit se s srcem in s p o tjo neznano, kar b o spom in oh ran il, ki ne blod i. O M u ze, duh m oj, zdaj bodite z m ano! S p o m in , ki si zapisal d o ž ivlja je, zdaj tv o ja žlahtnost naj p riv re na piano! »P oet, v o d n ik m oj,« dem o b o tav lja je, »preden ta strm a p o t naj b o začeta, če sem d o v o lj k rep ak , p reu d ari raje. V e liš, da S ilv ije v e g a očeta o d šlo telo, p o d v rž e n o g n ilo b i, v ob last n eu m rljiv e g a je sv&ta. Ce on, ki tak g o ra k je vsej h u d ob i m u bil je b lag, m isleč, kaj v se n ap rav i lah k o še m ož tej in p rih o d n ji d o b i, ne zdi n evred n o se razu m n i g la v i. Saj n jeg a v carskem neb u so izbrali, da oče R im u bo in vsej d rža vi —
1-42: D an te o k le v a in se b o ji poti. 13 . Silvijevega očeta*. V e r g il op isu je v E n e id i, k a k o je S ilv ije v o če E n ej o d šel še ž iv , to je »s telesom , p o d vrž en im g n ilo b i« , v po dzem lje, k jer p re b iv a jo m rtv i. - 16. on: B o g , ki ga D an te enači z antičnim i b o žan stvi, ta velik i n asp rotn ik v s e g a h u d ega, je n ak lo n il E n e ju to m ilost zato, ker g a je že vn ap rej izbral za u stan o vitelja rim ske d rž av e in p re k o nje tudi sv e to v n e g a im perija. T a k o nam razlaga d rž a v o tv o rn i D a n te, ki p ri tem ne pozab i prip o m n iti, da je ta velik o p o tez n i načrt p o sveče n s p riso tn o stjo p a p ež ev , ki v »svetem
14
24
¿7
30
33
36
39
42
4!
Pekel - obem a pa, da ne bi zam olčali resnice, sveti kraj je dal v e lja v o , k jer m ož sedi, nasledn ik P etru -S k ali. N a p oti tej, ki sam ji po ješ slavo , je čul stvari, ki zm ago nad narodi so dale m u, a papežu o p ra v o . T a kraj se o d p rl je Iz v o lje n i p o so d i, on je od tam d o b il dokaz n ajb o lji za v e ro , ki v zveličan je nas v o d i. A kaj bi jaz tam čez? K d o to d o v o li? N ise m E n ej ne P a v e l, vre d e n tega jaz nisem , vprašaj m ene, k o g a rk o li! Č e kar na slepo se spu stim od b reg a, m e strah je, da slabo se b o ko n čalo ; ti m o d er si, razum i, kaj m e bega.« K o t če kaj hočeš, pa se skujaš km alo, ker n o v a m isel p re jšn jo izpod rine, in vse zavržeš, kar te prej je gn alo, tak o m encal sem sred i te d ivjin e, ko v d v o m ih mi k o p n ela je nam era, ki prej je h itro gn ala korenine. »Če p ra všn ji sm isel mi tvo j rek odpira,« besed o žlahtna senca brž naveže, » p lašljivo st tv o ji duši je o vira . L e -ta č lo v e k u h itro ro k e zveže, da o p u sti, kar začne, ko t zverin e
kraju« - R im u n asled u jejo p rv a k a a p o sto lo v P etra-S k alo . - 26. je ¿ul stvari: E n ej je na tej po ti slišal p re ro k b e o b o d očih bojih in zm agah , ki b o d o utrdile im perij in R im , b o d o či sedež papeštva. - 28. Izvoljeni posodi: T a k o se v D ejan jih (prim . I X . 15 ) im enuje apostol P av e l; le-ta v svo je m d ru gem pism u K o rin č a n o m ( X I I . 2) sam p rip o ve d u je, kako je bil vzet v tretje n eb o, »ali v telesu ali izven telesa, tega ne vem , B o g ve«; p o stari sred n jev e šk i legend i pa naj bi se m u d il tudi v p eklu . - 4 1. namera: P esn ik se je na h itro od lo čil, da b o sledil V e rg ilu , zdaj pa g a je n aen krat strah tve g an e poti. 4 3 - 14 2 : V e r g il razlaga D a n teju , k a k o je bil sk o van načrt za n je g o v o rešitev, in ga o p o g u m i za pot.
Drugi spev 48
/7
14
/7
60
6j
66
69
■jz
7;
splaši p riv id , ko m rak na zem ljo leže. P o slu šaj zdaj, da te b ojazen m ine, zakaj sem tu, kaj m o g e l sem doznati, k o p rv ič si zadal m i b olečine. M ed njim i bil sem , ki tiče p red vrati, k o ču jem glas g o sp e , svetn ice krasne, in rečem , naj iz v o li u k azo vati. O či g o re le so k ot zvezd e jasne in s tih im , m ilim g la so m m i dejala k o t an gel je besede b la go g la sn e: ’ O lju b a duša m a n to v sk a, ki dala si v svet im e, še zdanji čas sloveče, ki znano b o , d o k le r b o zem lja stala, prijatelj m o j, a ne prijatelj sreče, na h ud em b reg u je o b stal, na p oti z avrt, tak o da strah nazaj ga vleče. B o jim se že, da je zab lod il v zm oti, in da p o tem , kar slišala sem g o ri, p rek asn o nosim m u p o m o č n aproti. Z d a j p o jd i in ga z lepim p re g o v o ri, da se b o rešil, daj m u, kar pritiče, in, da ne b o m več žalo va la , stori! Ja z , ki p o šiljam te, sem B eatrice, o d tam , k am o r nazaj m e v o d i cesta, p rišla iz lju bezn i, ki iz m ene kliče. K o B o g u svo jem u b om spet nevesta, besed b om d o b rih zate z a lo žila .’ T u o b m o lči, a jaz: ’ O žena, zvesta in d o b ra, ki le v tebi se rešila č lo v e šk a z vrst je tistega o klep a
12- pred vrati-. V L im b u (prim . P ek. IV 2 4 itd), m ed pra vičn im i n evern ik i. - 7 1 . od tam: Ik a trice prih aja iz nebes in se zn o va želi vrn iti g o ri. - 76. o, dobra ierur. V B eatrice, ki jo Dante m alo naprej im enuje »tem pelj b ožji h vali«, v N o v e m ž ivljen ju pa »razdiralka
i6
78
81
8.f
8y
90
9)
96
99
10 2
/o/
Pekel nebes, ki m anjši o grad so do b ila, to , kar v e liš, mi b o n a lo ga lepa — — da si že m islim , kasen si, poh iti! — ed ino tv o je g a še čakam sklepa. A kje je v z ro k , tla upaš se spustiti v ta m rki kot iz krajine p rostrane, k am or so tolikanj želiš v rn iti?’ ’ K e r že p o vrtal si v stvari neznane, le ču j, z ak a j’ — o d g o v o r je prijazen, ’ brez straha stopam sem m ed pok op an e. L e tista stva r naj v lije ti b ojazen , ki m o č im a, da te v n esrečo z v o d i, d ru g ih ne boj se, n jih o v strah je prazen. Ja z pa sem b ožja ro b a, O n me sodi, zato me vaša revščin a ne tare in zubelj teh p o ž aro v mi ne ško di. G o sp a je žlahtna sredi rajske zarje, ki ji je žal o v ir na tv o ji poti; K^e i> ona sfre pečat: razsodbe stare, L u c ijo kliče na p o m o č v d o b ro ti, češ, g le j, služabnik tv o j te p otreb u je, tebi ga dam , po m agaj m u siroti! L u c ija — njej srce je trd o tuje — pa prid e tjak aj, kjer sva sto lo va li z R a h e lo in tak o m i beseduje: ’ O B eatrice, tem pelj b o žji h vali, ne boš p o d p rla duše te lju beče, ki zate šla je ven k aj iz drhali?
vseh greh o t« in »k raljica kreposti«, se je člo v e šk i n aravi p o srečilo rešiti v seg a zem elj sk eg a , kar je (po P tolom eju ) zajeto z »m an jšim o g rad o m « , to je nebom L un e. - 83. krajine prostrane-. Iz raja. - 94. Gospa: D e v ic a M arija, p o sredn ica m ed zem ljo in nebesi (po kato liški veri). - 100 . Lucija: S ve ta L u c ija je bila prip ro šn jica tistih, ki so trpeli zaradi slab ega vid a. V kn jig e zagledan i D an te je verje tn o p o tre b o v a l njene po m o či; tu nastopa ko t sim bo l ra zsvetlju jo če m ilosti. - 10 3 . Rahela: B eatrice im a v nebesih prestol kraj ju d o v sk e R ah ele, žene očaka Ja k o b a (prim . R aj X X X I I ) . - 10 5. k i \ate\ D an te je
Drugi spev
mH
m
11 4
n/
120
12 ]
12 6
129
¡¡2
17
N e čuješ ga, kak joče in trepeče, ko s sm rtjo se na širni reki ruje, n eva rn e jši, k o t je m o rje b esn eče!’ N im a ga svet, ki bi p o g n a l se huje, v sv o j p rid ali da u tekel bi p o g u b i, k o t jaz, ko slišala sem , kaj se ku je, sem stekla in pu stila tron p relju b i, zanašajoč se na besede tvo je , ki so ti v čast, k o t njem u, ki jih lju b i.’ K o je izrekla te op o m b e sv o je , g le j, kane iz oči ji solza m ila, ki še p o d ž ga la je soču tje m oje, prišel sem k tebi, k o t je nam enila, in te izpeljal izpred g o b ca z veri, ki v lepi h olm ti p o t je zagrad ila. N o kaj je! K a j še čakaš, kaj se cm eri tvo j duh, čem u še to lik o trepeta? K je sta p o g u m in d rzn ost v tv o ji veri? Saj v id iš, da teh žen tro jica sveta sk rb i za te v n eb eški tam d v oran i in g o v o r m oj vse d o b ro ti obeta?« K o t roža nagn e cv et o b nočni slani in se zapre, a k o ji sonce sine, p o k o n ci spet sm eji se na poljan i, tak o u tru jen o st duha mi m ine, m očn eje spet udarja m o ja žila in vzk lik n e m kot odrešen bolečine: »O blažena, ki mi v p o m o č je bila, in h valjen b odi ti, ki za p o ve lje
/bežal »z gem ajn paše« (prim . C o n v iv io l .I .io ) , da bi sc lah ko čim bolj p o svetil B eatrice in jo vred n o op ev a l (prim . N . Z . X L I I . i ) - 10 7 . na Širni re k i: P risp o d o b a d v o m ljiv e g a življen ja, tako kot »črni gozd«. - 1 1 3 . besede tvoje: B eatrice zaupa v znam enito V e r g ilo v o zg o v o rn o st, ki naj bi p repričala D an teja in ga rešila iz kre m p lje v zla. - 124. %en trojica: Mati b ožja, L u cija in B eatrice.
si vzel, kar te z dna duše je prosila! B esed e tv o je takšn o so veselje m i vlile za to p o t, ki je p red nam a, da spet o k len il sem se p rv e želje. N a p re j! D v e v o lji p re j, zdaj ena sam a: p astir, g o sp o d in u čen ik b o š m eni,« m u dem . In g re — jaz njem u za petam a p o stezi, strm i, o zk i, zapuščeni.
T R E T JI SPEV
Tu
SK O ZI DO T R P E Č E G A G R E Š M ESTA, TU SK O Z I POT G R E V V E Č N E B O LEČ IN E,
;
TU SK O Z I K P O G U B L JE N IM P E L JE CESTA. P
r a v ič n o
u m e l
je
s t v a r n ik
iz
v iš in e
,
U S T V A R IL M E J E SILN O , B R E Z N A P A K E ,
6
V L J U B E Z N I PR V I, IZ V E D N O S T I E D IN E . P
r e d so
9
,2
a
21
m a n o k a k o r
u s t v a r je n e ja z
,
k i
t u
s t v a r i
s t o jim
l e
z a
t a k e
v e č n o
,
K D O R V STO PIŠ, PUSTI Z U N A J U PE V SA K E !
G le j, te besede črne v id im , prečn o zapisane nad n ek im i tam vrati: » T rd o z v e n ijo , m o jster,« dem b oječn o . A o n , k o t m ož, izved en p o tej plati, m i p ra v i: » Z d aj odžen i v se strah o ve in d v o m , tu ni v e č kaj o m ah o vati. K o t sem ti rekel, g re v a m ed g ro b o v e , k jer v id el takšn e b oš lju d i trpeti, ki um a so zap ra vili d a ro ve .« Z ro k o za m o jo m o ral je prijeti z ve se lim licem , da p o g u m zasije m i iz o či, in že sva v sk riv n e m sveti. T u v se v z d ih u je in jo k aje v p ije ,
i 1 1 : P eklen ska vrata. j. Tu sko^i: G o v o r i napis nad vrati. - 4-6: P erifraza, ki ozn aču je sv. T ro jic o : B o žja sila je O če, ed ina ved n o st je Sin , p rv a ljubezen pa sv. D u h . - 7. P re d mano\ Pekel je u stvaril B o g , potem ko je bil p o g n al iz nebes u p o rn e an gele z L u c ife rje m na čelu. A n g e li so večni, a člo v e k kot p r v o bitje, ki ni več n o , je b il u stva rjen šele kasneje. 22-29: O m a h ljiv ci in n eu vrščen i an g eli v pred p ek lu . - Z e v p re d d v erju udari p e sn ik u na uho kričan je in p re k lin ja n je v v seh jezikih , s katerim p o g u b ljen i d ajejo d u šk a svo jim
20
24
27
jo
}}
¡6
¿9
42
4)
Pekel o d m e v a jo v brezzvezdn em k raju v ik i, tak o da solza mi ob raz p olije. Strah otn e g o v o ric e , vsi jeziki, v rišč bolečin in kletev n eu n ičljiva, dlani udarci in h rip avi k riki, vse to se v h rušč o k o li m ene zliv a, ki v m rak brezčasni d v ig a se in kroži, kot če vrtin e c pesek s tal o d k riva. A jaz, ki že mi srh je šel p o koži, p o vp ra šam : »M o jster, h rup o d k o d je tale, kd o tu trpi?« — A on: »U kaz n ajstrožji ve li, da b o d o v v e k tu žalo vale njih trum e, ki so sv o je zem ske čase brez graje izvo zile in brez hvale. O b njih še trum e a n g e lo v spozn a se, ki niti u p orn e niso B o g u bile ne zveste, m arveč stale so kar zase. D a bi lepote raju ne kazile, izgnane so, pekel pa se jih brani, da p o g u b ljen ih ne bi p ro slavile. A jaz m u dem : »L e kaj tak o jih rani, da takšen krik v z d ig u je jo v višine?« L e to lik o v o d n ik m i de o b strani: »B rez upa so, da jim ž ivljen je m ine,
bolečinam . Sem so obsojeni om ah ljivci, ki na svetu niso bili ne za ne proti. Z a strastnega in prizadetega strankarja D an teja je to greh , ki sodi v pekel. P o leg njih so tukaj tudi angeli, ki se pri uporu L u ciferja B o g u niso opredelili za n iko gar. V si ti obsojen ci se otepajo strupenih os in ko m arjev, pri tem pa ven o m er tekajo za nekim praporom . K e r se v življenju niso pridružili n ikom ur, jih tu doli tepe nasprotna usoda. D ante odm erja v ečin o kazni po ž id o vskem zakonu p o vračila: »poena talionis« ali p o naše »zob za zob«. 4 2. da pogubljenih ne bi proslavile: R a j, p o p o ln a lepo ta, teh n ep rid n ežev ne m ara, pa tudi pravi pekel se jih otepa, ker bi sicer tisti, ki so se bili o d lo čn o op red elili, pa če p ra v za zlo , dejali, češ, zdaj sm o na istem , in bi se s tem pon ašali. - 46. brez upa: K o t sicer v si v p eklu , a ti bi si sm rti (ko n ca večn ih m uk) zaradi sv o je n ep o m em b n osti še bolj želeli. V zavesti lastne n ičevosti zav id a jo torej vsem d ru g im ob so jen cem n jih o v e m uke. -
Tretji spev
4x
jj
iio
g)
66
69
21
ki b ed n o je ta k o , da zaslepljeni z av id ajo v se m d ru g im b olečine. Sp o m in a o n jih v deželi ni n o b en i, lu č b o žje jim p ra v ič n o sti ne sije, d o v o lj o n jih , p o g le j in dalje kreni!« T e d a j zag led am p ra p o r, ki se v ije o k o li s ta k o n a g lico in silo, da zdi se, k o da n ik d a r ne p o čije. Z a n jim jih d rlo ta k šn o je število , da kom aj je v e rje l m oj um strm eči, da jih je v g ro b že to lik o om ah n ilo. K o sem spozn al jih nekaj v h ud i gn eči, o k o m i senco n jeg a je o d k rilo , ki se u m ak n il je, slab ič sloveči. N e m u d o m a se m i je razjasn ilo, da v d ru ž b o re v n ep rid n ih sv a prispela, p e k lú o d v ra tn o in B o g ú nem ilo. T a čreda, ki n ik d a r n i zaživela, bila je g o la , a na njej b ren čale so ose in k o m a rje v zla krdela. O b raz so s črn o jim k r v jo brazdale, k i jo s solzám i v re d na skaln i čeri, kraj n o g , p ija v k e gn u sn e so sesale. K o m oj p o g le d zatem d ru g am se usm eri, u zrem lju d i, kraj silne reke zbrane,
59. senco: V e rje tn o papež C elestin V ., ki se je že p o nekaj m esecih o d p o v ed a l papeževanju. Z a n jim je b il iz v o lje n B o n ifacij V I I I . , ki je v m arsičem p rip o m o g e l k o d sto p u sv o je g a p red n ika, b il pa je, p o D a n te je v i p re so ji, k r iv tu di n je g o v e g a (pe sn ik o v e g a) izgnan stva ter žalostn ega p o lo ža ja C e rk v e in Italije v o b če . K e r je bil D an te m n en ja, da sta B o n ifa c ije v o o b la st o m o g o č ili slab o st in n e o d g o v o rn o st C elestin a V ., je le-tega v rg el m ed slabiče v pred p ek el. - Z g o d o v in a p a p o ro ča , da se je C elestin u m akn il iz skro m n o sti. - 64. k i ni nikdar z aŽ}ve^a : N i z d ejan ji d o kazala ž iv e v o lje .7 0 -13 6 : P reh o d p re k o A h eron ta. 7 1 . silne reke: A h e ro n t, p rv a o d p e k le n sk ih rek , k i jo o p isu je v E n e id i že D a n te je v v z o rn ik V e rg il. P o g u b lje n e duše se z b ira jo na njen em b reg u in ča k a jo p re v o z n ik a . -
22
72
7;
jS
Si
H4
#7
¡to
93
96
99
Pekel in p ra vim : »M o jster, kd o so, ne zam eri, in kakšn e sile nadnje so poslane, da vsem tako m udi se tja čez v o d o , če p rav v tem i razločim jim nakane?« A on: » T a k o j spoznal boš njih u sod o, kad ar kraj A h eron ta črne staje k oraki tv o ji u stavili se b od o.« O či pobesil sem in sram o vaje, m isleč, da g o v o r m oj o d v e č postaja, do reke sem besed se vzdržal raje. In g lej, že z lad jo tu sem čez prih aja star m ož, ki m u sivé že v se kocine, in vp ije : »O g o rje ti, grešn a raja! N e b oste zrli v e č neba sinjine, na d ru g i b reg vas peljem zdaj, v p o k rajn e n oči n eskončn e, m raza in vročin e. A ti tam , živa duša, ki m ed rajne p rišla si, p ro č od njih!« z avp ije name. V id e č , da so mi n o g e n eom ajne, » D ru g je , čez d ru g pristan ,« klicati jam e, »dospeš na b reg p reh o d n i, ne v tej jati, na k ro v naj lažja b arčica te vzam e!« A vo d ja: » H aro n , nič se ne košati, tam , kjer se m ore vse, kar se jim hoče, to p o t velé in tu ni kaj vprašati!« Z d aj sk lo p il je čeljusti zevajoče b ro d a r, ki v tem m rakob n em b arju p lo v e , z o čm i, ki jih ko t o g n je im a sijoče. Srh je p o lil n agé, tru dné d u h o ve, zob je zašklepetali so vsej četi,
83. star mož- H a ro n , p eklen sk i b ro d n ik , ki s s v o jo b ark o prevaža m nožice na o n o stran, kjer se p ričn e p ra v i pekel. - 88-93: K o H a ron v id i pred seboj ž iveg a D an teja, ga skuša od g n ati in m u svetu je, naj g re na d ru g b re g , k jer g a čaka lažja barčica. M išljen o je ustje
Tretji spev 102
108
m
114
//7
120
¡2 )
12 6
129
23
k o cu la je besede te su ro ve, B o g a in starše si p ričn ejo kleti, č lo v e šk i rod in kraj in u ro dn eva, s sem enom v re d , ko so bili spočeti. Jo k a je v su je se ta silna reva na b reg p rekleti, sojen za člo v e k a , ki n oče bati b o žje ga se gn eva. T a m vražji H a ro n , ki z očm i p rip eka, z ro k ó m ahaje v čoln jih n aklada, k d o r se ob ira, z v e slo m ga useka. In kot jeseni list za listom pada, d o k le r ne vid i ve ja tam p od sabo, da ji ves plašč od vzela je livada, tak o to A d a m o v o sem e slabo p o v rsti je zapuščalo b re g o v e na sam p o z iv , kot ptič, ki gre na vab o . T a k o g re d o čez m račne te v a lo v e in ni še ladja d o b ro šla od brega, že tja pritisn ile so trum e n o ve. »Sin m o j,« se m o jstra v lju d n i glas razlega, »iz vse h dežel sem d o li tak prih aja, ki se do zadnje ure z B o g o m krega. Č ez rek o silijo tu v si o d kraja, ker jih tako p ra v ič n o st b o žja tira, da gro z a v p oželen je jim prehaja. T u d o b ra duša p o to v ne u bira, zatorej če nad tabo H a ro n v p ije , b oš razum el, o d k o d ta v ik izvira.« K o je k o n čal, so m raka dom ačije tak o se stresle, da m e strah ne m ine
T ib e re, od k o d er prevaža an gel duše d o g o re v ic. (P rim . V ic e I I ) - 13 6 . zgrudim se: Z a rad i siln ega po tresa in b lisk a pade pesn ik v n ezavest; ko se zbu di, je že on kraj A hero n ta, ne da bi ved el p o v ed ati, kdaj in kako .-
24 13 2
ijj
Pekel še zdaj in še z ob raza p o t m i lije. V ih a r izbruh n il iz solzne te dolin e je b lisk rd eč, da strah prevzam e m i ude in m i vsa zavest prem ine, in z g ru d im se kot ta, ki sen ga objam e.
Č E TR TI SPEV
3
6
P
12
//
iS
2i
B u čan je g ro m k o mi je p re p o d ilo g lo b o k i sen in brž na n o g e skočim k ot č lo v e k , ki je p reb u jen na silo; zravn an , oči spočite o k ro g zatočim in ostro zrem , ker želja m e spodb ada, da zved el bi, kje sem. In kaj razločim ? N a ro b u stala sva, ki strm o pada v tu ro b n o b rezn o , ki je p ro ti nam a v a lilo g ro m n esko n čn ih k rik o v jada. G lo b o k a , m račna in m eglena jam a! Z a m a n pa dim sem v rta l ji s p o g le d i, k o m eril sem g lo b in o p o d nogam a. »Z d aj v slepi svet stopila b o v a , vedi! Ja z g rem n ap rej, za m an o ti,« o d lo či poet, ra zk rivši sv o j ob raz m i bledi. A ta bledica m i je padla v oči in dem : » K a k o naj gre m , če strah lo teva se tebe, kjer m oj d v o m bo iskal pom oči?« In on: »T eh spodn jih lju d stev silna reva s so ču tjem mi ob raz je pob elila in to bojazen tebi se dozdeva. N a p re j, p oti še čaka naju sila.« In že k orak nam eri ter me v o d i
i- 6 } : P rih o d v p rv i k ro g pekla ali L im b . T u so duše p ra v ič n ik o v , ki n iso v e ro v a li v K ristu sa , k e r so se rodili pred njim ali pa g a n iso poznali. N jim so p ridru žen i tudi o tro čiči, ki so um rli brez krsta. V sej tej srenji ni n aložena kakšn a poseb n a kazen, pač pa jih /ali to , da n jih o v o v eč n o h repenenje po zveličan ju ne bo n ikoli uslišano.
26 24
27
30
33
36
W
42
4j
48
;/
¡4
Pekel v k ro g p rv i, ki je jam a v njem tonila. L e -tu , če č lo v e k p o g la so v ih sodi, niso jo k ali, pač pa v z d ih o v a li, da trepetal je večn i m rak ondod i. V z ro k tega ni v trpin čen ju , le v žali, ki trla ta krd ela je v e lik a , kjer so m ožje, žene, o tro ci m ali. »N ič m e ne vp rašaš,« slišim učenika, »o dušah teh, ki ti p o g le d jih m eri; le z ved i, zdaj k o n o g a se p rim ika, da so brez greh a. Č e im a kateri zaslu g , to ni d o v o lj, ker se krstili še n iso , kar so vra ta k tv o ji veri. In ker pred K ristu s o m so se ro d ili, n iso B o g a častili, k o t se m ora: jaz tudi v n jih o v e m sem bil števili. T a p o m a n jk ljiv o st — grešn a ne natora! — nas p o g u b ila je in zdaj nas žali, ko želje n o sim o brez u p o v zora.« T i reki so m i strašn o b ol zadali, k o v id el sem jih: v rli in pošteni lju d je, pa so tu v Lim b u ob tičali! » G o s p o d in m o jster, reci m eni,« p ričn em , da bi u č v rstil tem elj vere, ki d v o m i je ne u ženejo nob en i, »se kdaj že k d o z veličal je iz te bere, iz tuje m ar z aslu ge ali svoje?« A o n , sp o zn a vši sk rite m i nam ere: »N isem še d o b ro sto p il m ed te roje,« de, »ko p rišel je tak, ki v se pom eta pred sab o, z m a g o v a le c čez vse b oje.
24. krog p rv i: K r o g o v pekla je d e vet, k o t se b o v id e lo . - s 2. nisem še dobro stopil: V e r g il je bil »m alo« časa v p eklu , saj je um rl leta 19. p .n .š. in m u je o b K r is tu s o v i sm rti (cca i i n.š.) tam teklo p rib ližn o petdeseto leto. K ris tu s (tak, »ki v se pom eta«) je po starem
Četrti spev
/7
60
6)
66
60
72
7/
yg
h
27
In vzel je sen co p rv e g a očeta, A b la , N o e ta , M o jze sa p rv a k a , ki bil je slu g a in vo d itelj sveta. V z e l A b rah am a , D a v id a , Izaka, z očeto m in s sin o v i, ter R a h e lo , ki zan jo m ila m u bila je tlaka, - in d ru g e ter jih dal v n eb o veselo . P red n jim i, v e d i, pa tja g o r m ed svete ni živi du ši p riti še u spelo.« M ed u k o m n iso m iro v ale pete, ves čas sva sko zi čv rsti g o z d h od ila, g o z d d u š, seve, ki tam kaj se jih gnete. L e k ratk o p o t o d to d sv a p re valila , k jer vstal sem v snu, kar v id im iz daljave lu č, ki p o lk ro g n oči je razsvetlila. Precej b ilo je še do te sv e č a v e , pa ve n d a r v id m i že je dal spozn an je, da tam b o m našel im en itne g la v e . » T i, ki u m etn osti častiš in znanje, kaj je o d lik a tistih m ož od kresa, da stan s o d ru g o v je p rem alo zanje?« A on: »M o žje v e lik e g a slo v esa, ki g re o njih m ed ro d o m zem lje tv o je , so to d , k er m ilo stn a so jim nebesa.« T ed aj se d v ig n e glas čez m rtv e roje: »B ožan sk em u p oetu čast in slava, duh, ki odšel je, v ra ča se m ed sv o je.«
izročilu p rišel p o sv o ji sm rti v peke), seved a le za to lik o , da je o d o n d o d izpeljal duše pra v ičn ih H eb re jcev , b ib lijsk ih ju n a k o v : A d am a (» p rvega očeta«), A b ela , N o eta, M o jz e sa, A b rah am a, Izaka, Ja k o b a in n je g o v o ženo R a h e lo , za katero je revež služil d v a k rat po sedem let ( v e m 5 3--60). 6 4 -10 5 : K r o g sv etlo b e in p esn iški P arnas. 7 1 . spoznanje: D an te si k a r m isli, da bo na edinem osve tljen e m kraju v L im b u našel im enitnejše duše, k o t je ostala »bera«. - 73. Častiš: S s v o jim d elom , ki sp riču je v e lik e g a um etnika in učenjaka. - 80: Bosanskemu poetu: » V e rg il se vra ča m ed sv o je (od k o d e r g a
28
84
8y
90
93
96
99
10 2
10 ;
Pekel K o je u tihn il glas tega p o z d ra va , p risto p i gru ča štirih senc, ki lice jim m u k e ne ve se lja ne prizn ava. T u m o jster nit n aveže g o v o ric e : » G lej tistega, ki m eč prenaša v ro k i in k o t g o sp o d na čelu g re trojice! H o m e r je tisti, p e v e c naš v is o k i; H o ra c satirik d ru g i je, a zraven O v id ij in L u k a n sta, b o k o b b oki. K e r v sa k d o izm ed n jih je m eni raven v b esed i, ki je prej bila zapeta, je p ra v , če h v a lijo m e, da sem slaven .« T u lep o šolo v id e l sem p oeta, in m ojstra, ki v is o k i sp e v nam piše in nad ostalim i kot o rel leta. K o p o m en ili so se m alo tiše, v sp o štljiv p o z d ra v p o k lo n ijo se m eni, a v licih m o jstra se nasm eh zariše. Se bolj pa m e p o častil je izrečeni m ig lja j, naj k n jih o v i p risto p im čredi, in šesti b il sem v dru ščin i učeni. H o d eč tja k lu či im eli sm o v besedi stv a ri, k i jih n ajlepše m o lk izpriča, tak lep je bil p o m en ek v tisti sredi. P rišli sm o k vz n o žju žlah tn ega grad iča, z z id o v je m je opasan sed em krati,
je bila o d p o k lica la B eatrice), po častim o ga!« v z k lik n e n ek d o v im enu ostalih. T o p o ča stite v (»onorate 1’ altissim o poeta!«) so kasn ejše d o b e n ak lan jale D a n teju sam em u. 9 1-9 3 : T e Štiri im en itne m o že - razlag a V e rg il - in m en e veže to, da sm o v s i pesniki, beseda to re j, ki je bila izrečen a o b p o z d ra v u (»altissim o poeta«). Č e torej h v a lijo m ene, s tem sla v e h krati tu di sebe in to je p ra v. - 94. poeta: H o m er. - 98. meni: D an te ni lažno skro m en ; d o b ro v e , kam sod i s sv o jim talen tom in delom . 1 0 6 - 1 5 1 : G ra d v L im b u . V e le d u h o v i na trati. 106: ja h tn eg a gradiča: Sim b o l člo v e šk e v ed n o sti ali m o rd a svetišče slave? - 10 7 . sedem-
Četrti spev 10X
m
1/4
//7
12 0
n}
12 6
129
i} 2
z9
a b ram ba m u je v o d a p otočiča. T u p re k o šli sm o s suhim i p o d p lati; sed m ero vra t prešel sem z m od rijani in že sm o na zeleni, sveži trati, k jer so lju d je, vsi resni in svečan i, v e lik a m o č iz kretenj jim o d se va, redek je g o v o r , glas m ehak. — O b strani jo p e v ci m ahn ejo in z njim i g re v a na svetlo , razp ro stran jen o v iš a v o , k jer se ves tro p očesu razod eva. O d tam , ko t čez sm aragd zeleno tra v o , v e lik e duše kaže m i p o d o lje ; da sem jih v id el, si že p o jem slavo . E le k tro v id im , b orce z n jo n ajb o lje, E n e ja , H e k to rja spozn am v tej četi in C ezarja, ki m ršči oči so k olje. K a m ilo n ajde mi p o g le d razvn eti, P an tazilejo, v o jv o d o L atin a z L a v in jo h čerk o v id im tam sedeti. L u k re c ijo , B ru ta , ki je izgnal T a rk v in a , K o rn e lijo , M a rc ijo , Ju lija n o uzrem in tam na sam em Saladina. K o d v ig n e m še o b rv , glej pred m ano u čitelja in m o jstra v se g a znanja in d ru žb o filo z o fo v z n jim n abrano!
k ra ti: Z zid o m sedm erih k rep osti. - 1 1 0 . sedmero vrat: Sedem svo b o d n ih u m etn osti (»artes liberales«). - 1 2 1 . E le k tra : M ati D ard an a, u stan o vitelja T ro je . - 124 . Kam ila: P rim . P ek. I. 1 0 7 .- 12 5 . Panta^jleja: P en tesilea, am azonska kraljica, ki jo je ubil A h il. l^atinus: K r a lj v L a c iju za časa E n e je v e g a prih o d a. N je g o v o hčer L a v in ijo je E n ej vzel za ženo. - 12 7 . Eu krecija : R im lja n k a , ki se je u b ila, ko jo je bil sin T a rk v in ija O ša b n e g a, zadn jega rim sk ega k ralja, onečastil. - L . J. Brutus je pre g n a l o m en jen eg a T a rk v in ija in položil tem elje rep u b lik i. 128 . Kornelija: Slavn a m ati b rato v G ra k h o v . - M arcija: Ž e n a K a to n a U tičana. - Ju lijan a : H či Ju lija C ezarja. - 12 9 . Saladin: E g ip to v s k i sultan ( 1 1 3 7 1 ! 93 )» ki g a je zaradi vlad a rsk ih in v o jašk ih v rlin čislala tu di zapadna E v r o p a . - 1 3 1 . mojstra vsega %nanja : G rš k i filo z o f A risto te l, n ajve čja g la v a antike, pa tu d i p o g la v itn i
3°
ip
i)8
141
144
14 7
ijo
Pekel
V se ga spoštljivo zre, vse se mu klanja: najbližja Sokrat, Platon mu stojita, za njima pa mi druge kaže planja: D em okrit, ki slučaj mu vzm et je skrita, kraj Anaksagore, Zena, Taleta, Em pedokla, D iogena, Heraklita, D ioskurid, zdravniška avtoriteta, Linos in T u lij, a s strani njegove Seneka, zraven O rfeja poeta. Tam Ptolom ej, E vk lid ! A glej še nove: Hipokrat, Galien in Avicenna, A verroes, ki s kom entarjem slove! K je bi naštel vam tukaj vsa imena! O bilna snov tako naprej me vleče, da često rek pred dejstvi mi odjenja. T u se šesterica na dvoje seče: na drugo pot me učenik porine, proč od miru v ozračje, ki trepeče, in že sva tam, kjer slednja luč pomine.
n av d ih o v ale c v se sred n jeve šk e m isli. - 13 6 -14 4 : Demokrit, ki je učil, da svetu vlad a siučaj, Anaksagora, Zen, Tales, Hmpedokles, Diogen, H erak lit: G r š k i filozofa. - D ioskurid: G r š k i z d ravn ik iz 1 . sto l., ki je napisal znam enito delo o z d raviln ih rožah. - L.inos: M ističn i g ršk i pesn ik. - T u lij: C icero . - Seneka: R im sk i pisatelj. - O rfej: B a je slo v n i g rški p e v ec, čig a r glas je im el čaro b n o m oč. - Ptolomej: S lo v iti eg ip to v sk i g e o g r a f in astron o m iz 2. stol. n .š. N a n je g o v k o z m o g ra fsk i sistem , ki je b il v v elja v i skozi ves srednji v ek d o K o p e rn ik a (zem lja je središče!), se o p ira tudi zg radb a D a n teje v e K o m e d ije . E v k lid : G r š k i m atem atik. - H ipokrat, Galien, Avicenna: T rije znam eniti zd rav n ik i in pisci m ed icin skih k n jig . - A verroes: A ra b s k i filo z o f iz K o r d o v e na Špan skem , živel v 12 . sto l., pisec en ega n ajb olj tehtnih k o m en tarje v k A risto te lu . - 14S. Tu se šesterica na dvoje seče: V e r g il in D an te zapustita p e sn išk o d ru ščin o in kreneta v n asledn ji, d ru g i kro g.
PETI SPEV
;
6
g
/2
//
¡S
21
T a k o sv a iz k ro g a p rv e g a stopila v n asledn ji k ro g , ki m anjši kraj ok lepa, a v e č g o rja , k o t kaže k rik o v sila. T a m že renči M in o s, zverin a srepa: o b v h o d u vp ra ša, kakšen greh te žene, razsod i in o d p ra v i z m ahom repa. T a k o je: k ad ar du še, v zlo rojen e, stoje pred n jim , se v sa k a razodene, in o n , ki v e za greh e v se storjen e, p re so d i, v kakšen kraj p ek la naj krene. K o lik o k r a t svo j rep o k ro g o v ije , v taisti k ro g b o jam e šla p eklen e... P red n jim se stalno d o lg a kača v ije , na so d b o g re p o v rsti cela srenja, p o v e , p o slu ša in p ekel jo skrije. »O ti, ki o n d i stopaš v kraj trpljenja,« m i de M in o s, k o sto p im m u n aproti, in o d o p ra v k a v a žn e g a o d jen ja, »le g le j, k a k o in s k o m greš p o tej poti, n ik a r slepiti s širn im i se vrati!« » N e kriči!« se zverin e v o d ja lo ti,
i 24: M in o s, p eklen sk i sod nik. 1 . manjši: K r o g i pe k la so kon cen tričn i in se v e d n o bolj o žijo ; vse b rezn o je p o d o b n o »ulrobe o b rn jen em u stožcu. - 3. M inos: B a je slo v n o bitje, sin Z e v s a in E v r o p e , n ekoč pravičn i zako n o d ajalec na K re ti. D an te je iz n jega naredil p ošast, toda sod n ik a. - 7. v f/o rojene: Seb i v n esrečo. - 15 . pove, posluša: G re šn ik p o v e sv oj g reh in po slu ša so d b o . /n. m daj slepiti: N aj te ne zave d ejo Široko o d p rta vrata! P rim . M at. V I I . 13 : » Š iro k a je pot, ki v o d i v p o g u b ljen je.«
32
24
2j
¡o
a
¡6
)9
42
4!
48
Pekel »n ikar u sod n e m u p oti ne krati, tam , kjer se m o re vse, kar se jim hoče, je sklen jena in tu ni kaj vp rašati.« Že se pričn e v p itje v n e b o v p ijo č e , ko h o d iva , čez skale te stopaje, in silni jo k m i čuti je m o go če. Prišel sem v tem o p o to p ljen e kraje, k jer se rjo v e n je sliši, kot če bije z v a lo v i m o rje, k o v ih ar ga m aje. P ek len sk i piš, ki n ik d a r ne p o čije, v vrtin c u besn em duše s sabo rine, o k ru tn o stresa jih in v vo z le vije. In ko na ro b prepad a z n jim i šine, začujem stok an je in zob škrip an je in čez B o g a o d m e v a jo kletvin e. U v id e l sem , da v strašn o to vih ran je o b so jen i so g re šn ik i m eseni, ki v jarem sle zapregli so spozn an je. K a k o r če ško rce n esejo jeseni p ero ti v dalj, m ed m rzle tja v e tro v e , tako tu g o r in dol ter ven in k steni zagan ja besni piš te zle d u h o ve, ki jih n ik o li nade ne utešijo na p o k o j in na m u ke manj su ro ve. K o t če ž erja vi p rek v iš a v letijo in jih k riči v sa d o lg a k aravan a, tako p rih ajajo sem in ječijo te sence, ki jih p o ja m oč o rkan a, in dem : » K d o , m ojster, so lju dje v tej jati,
25.-7 2: P o h o tn ik i, n jih o ve m uke in im ena n ajbolj slo ve čih . K o t jim je na svetu telesa b u rilo m eseno poželen je, tako jih tu doli v p eklu p rem etava silo v it vih a r, ki se n iko li ne unese. 34. rob prepada: P repad , ki loči ta k ro g od n asledn jega. -
Peti spev u
¡4
;/
n<>
61
66
6v
/j
ki v črn em m etežu je kazn ovan a?« »P rv a o d teh, ki jih želiš spoznati,« mi m o jster ni o d rek el pojasnila, »jezikom m n o g im vlad ala je hkrati. P o h o tn o st jo tako je zag rab ila, da greh si u zak o n ila je v p o stav i in si tak o zanj našla o p ra vičila . Sem iram is je: z g o d o v in a p ra v i, da k o t so p ro g a sinu je sledila, zdaj nje zem lje so v sultana d ržavi. N a sle d n ja se na sm rt je zalju bila in rajn kem u S ih eju snedla o b lju b o ; g le j, to K le o p a tra je grešn a bila, p o glej H e len o , ki za n jo v iz g u b o šlo to lik o je h ud ih let, A h ila p o g le j, ki je iz lju b ezn i šel v p o g u b o . T u P ariš, T rista n tam !« senc brez števila m i im e n o val je, s p rsto m v se kazaje, ki jih lju b ezn i sla je p o g u b ila. K o slišal sem od n jeg a na v se kraje im ena žen in v ite z o v slov ita, slab ost m i prid e, tlak se m i zam aje.
^K. Semiramis: B ab ilo n sk a kraljica Sem iram is (14 . stol. p. n. š.), nasledn ica s v o je g a sina, k.iiercm u je bila tu di žena. B aje je to k rv o s k ru n sk o razm erje uzakonila. - 6 1. naslednja: k at lazanska kraljica D id o n a , ki »je snedla o b lju b o « rajn kem u so p ro g u Sih eju s tem , da ■>< je zaljubila v T ro ja n c a E n eja. P o E n e je v e m o d h o d u iz K a rta g in e si je v o b u p u sam a v/cla življen je. - 63. K leopatra: E g ip č a n sk a kraljica (69-30 p. n. š.), C e zarjeva in A n to n ijrva l|ubica. D a ne bi padla v ro k e m aščevaln em u O k ta v iju , je vzela strup. - 64. Heleno: l epa llc le n a , žena g rš k e g a kralja M en elaja; zaradi nje so G r k i deset let n ask a k o v ali I to|n, kot nam piše H o m er v Ilija d i. - 65. A h i l: N a jv e č ji g ršk i jun ak pred T r o jo , ki je lul iiImi na dan sv o je svatb e s tro ja n sk o k raljičn o P o lik se n o . - 67. P a riš: Pria......v sin, ki je u g rab il iepo H eleno , m edtem ko je g o stil na d v o ru njen ega m oža v Sjnuti, 7 'ristan: E d en od bajeslo vn ih v ite z o v o k ro g le m ize, jun ak, ki ga je u^niinbila nesrečna ljubezen d o p lavo lase Izold e. N je g o v e d o g o d iv šč in e v rom anu »TiiKian in Izolda« so vtisn ile neizbrisen pečat vsej ev ro p sk i ljubezen ski literaturi d o ■l-inaSnjega dne.
34
7/
7
Si
84
#7
90
9j
96
99
Pekel »P oet,« začnem , »naj slišim , kaj trpita o n ad va tam kaj, ki tesno objeta k ak o r igrača vetru se mi zdita.« » K o se približata,« mi on obeta, »zaprosi pri lju bezn i, ki ju hrani, in vid el b o š, da k tebi brž dospeta.« K o ve ter ju p rig n al je k m oji strani, p o v z d ig n em glas: »O duši ve trpeči, po sto jta m alo, če vam a k d o ne brani!« K o t g o lo b ic i, kad ar hrepeneči p o gn ezd u rod nem , z ravn im i se krili spustita v želji, čim prej ga doseči, tak o sta iz tru m e D id in e spustili se duši skozi h ud i zrak te ječe, tak o so m o ji k lici ju ganili. »O ti, ki še im aš srce čuteče, in p re k o črn ega tu h od iš p o lja, m id va , ki tla o b a rv a la sva rdeče, da nam a je n aklo n jen kralj ve so lja , za m ir bi tv o je duše ga p rosila, ker z nam a zlo čutiti te je v o lja. K a r slišala bi rada, g o v o rila , to bosta ču la, b o v a p oslu šala, d o k le r m o lči, k o t zdaj, vih arja sila. M o j rod n i kraj je tam kaj, k jer obala m orja o d p ira se v o d o v ju P ada, da bi s p rito k i v re d m u p o k o j dala.
7 3 -14 2 : F ran cesca da R im in i in P ao lo M alatesta. 74. onadva: F ran cesca iz družin e P o len ta, d om a v R a v e n n i, in P ao lo M alatesta iz R im in ija . F ran cescin m ož je n ek e ga dne ( 1. 12 8 5 ) zalotil sv o je g a brata in žen o v p re šu štv u in o b a ubil. Iz tega g ra d iv a , ki g a je m oral D a n te slišati v sv o ji m lado sti, je p e sn ik o va d o m išljija u stvarila n esm rtn o z g o d b o o d veh p regan jan ih lju b im cih , F ran cesco pa n ap ravila za m učen ico ljub ezn i (prim . v . 13 6 ). - 8 1. kdo: Č e v a m a B o g d o v o li. 85. D idine: P rim . v . 6!. - 97. M o j rodni k r a j: R av e n n a , ki leži o b iz liv u P ad a v Ja d ra n sk o
Peti spev
to.'
mi
mx
m
114
m/
un
u i
35
L ju b ezen , ki na žlahtnem klije rada, je vzp lala v njem za stas m oj plem eniti, o d vz et tako, da m i srce prebada. L ju b ezen , ki de lju b lje n im lju b iti, me je za m ik n je g o v to likan j v ž g a la , da še, ko t zreš, ne m orem je ugasiti. L ju b ez en nam a v k u p je g ro b postlala, m orilec, ti pa sm rt v K a jin i stori!« In s to besed o duša je kon čala. K o sem ta reveža p o slu šal g o ri, do tal p o g le d sem spu stil om račen i, d o k le r poet: » K a j m isliš zdaj? G o v o ri!« m i ni dejal, a jaz m u dem : » Jo j m eni, kaj slad kih m isli, kakšn a strast g o reča, ju je p ahnila v ta k o rak zgu bljen i!« Spet sem p o g le d o k ren il na trpeča, reko č: »Fran cesca, z ž alo stjo navdala in solze toči tv o ja m i nesreča. P o v e j, ko v m ilih v z d ih ih sta ječala, k a k o in kdaj lju bezen je storila, da plam en tih ih želj sta si priznala?« »N i ve čje m u ke,« je o d g o v o rila , »kot srečnih dni sp om in jati se v bedi, to ti v o d n ik a sku šn ja je naučila. A če tak o te m ika po tej sledi, kdaj najina ljubezen je p o gn ala,
11h »11c*. 1 0 1 . v njem: V P ao lu. - 10 3 . spomin me zpa^a : Še zdaj jo b o li način, k a k o je muiiihi um reti; k o t v em o , je bila u m o rjen a skupaj s P ao lo m . - 10 7 . morilca: N jen e g a mn/.ii (lia n c io da M alatesta, ki se bo za s v o j zločin p o k o ril na dn u pekla, v K a jin i - ali K kip m»vini, kjer trpe ubijalci so ro d n ik o v (prim . P ek. X X X I I ) . - Ljubezen ( 10 3 , 106 , lin o sam o b esedo najde Fran cesca, ko p o jasn ju je s v o jo žalo stn o u so d o : ljub ezen je m|i m flreh! - Z d i se nam , kot bi na tem m estu z n o v a vzp lam tela že n eko likan j p o z ab lje na 1 Mibadurska iskra n ašega pesn ika, taka kot se nam očituje v n je g o v e m m lad ostn em • triu N o v o ž iv lje n je , p o svečen em iz k lju čn o žen ski - B eatrice. - 1 1 6 . Francesca: E d in o ini-tin v vsej K o m e d iji, ko se D a n te z im en om o b rača na n ek o ženo. 1 2 3 . vodnika:
36 12 6
1251
i)2
/})
1)8
14 1
Pekel naj b o , a solza tekla b o k besedi. Z a razved rilo neki dan sva brala, ’ kak Lan celota je ljubezen vila, nič h ud ega sluteč sam a sv a ostala. O b b ran ju večk rat sva o k o sklenila, bleda v ob raz, a tam ob sliki eni g le j> p o n eve d o m a sva se izgu b ila. P reb rala sva, k ak o nasm eh želeni lju b im ec tisti je p o lju b il vro če, k o on , ki b o na ve k o m aj ob m eni, je k m o jim ustnam sv o je dal tresoče, G a ljo t je bil p isa r in to b erilo , ve č brati potlej ni b ilo m o goče.« K o senca to izu stila je m ilo, tak o je jo k al d ru g i, da zgu b ljen o v soču tju m i telo ni v e č služilo, in padel sem k o t tru p lo p o k o šen o .
V e r g il p o p isu je v E n eid i D id o n in o bo lest p o E n e je v e m o d h od u . - 12 8 . Lancelota: T o je bila k n jig a » P rig o d e L an ce lo ta z jezera«, p re v o d znanega fra n co sk eg a v ite šk eg a rom ana iz 12 . stol. V n jem je o p is ljubezn i m ed L an ce lo to m in k ra ljico G in e v r o , ženo kralja A rtu rja , k o t tudi k o č ljiv e g a p riz o ra, ki je z aved el D a n teje v a ljub im ca. - 1 3 7 . galjot: K o t je b il G a le o t (gallehaut), oseba iz om en jen ega rom an a, p o sred n ik m ed k ra ljic o in v itezo m , tak o je b ilo to b erilo p o sred n ik o ziro m a z v o d n ik (galjo t) v d otlej p ritajevan i ljub ezn i m ed F ran ce sco in P ao lo m . - 138 . več brati: D an te ra h lo ču tn o prepusti b ralčevi d o m išliji, naj sam a n ad aljuje p riz o r, k i g a je sp o čel p rv i p o lju b . - 14 2 . pad el sem: N ez a v esten o d p re v elik e g in jen o sti.
ŠESTI SPEV
]
6
(i
12
//
tX
K o vrne se zavest, ki prem inila mi je od svako v tuge neizrečene, ko žalost me vsega je ohrom ila, joj novih muk in mučenih kro g mene, kam or obrnem se, kam or zatoči se mi oko ali korak zažene! Z daj tretji krog obdaja me, ki moči ga neprekinjen, mrzel dež prekleti, z enako m ero vselej padajoči. Debela toča, brozga, sneg sprijeti, vse to se skozi zrak temačni zliva, da prst sm rdi, ko m ora jih požreti. Tam Cerber, zver okrutna in grozljiva, v tri gobce laja kakor pes, ko meri na ljudstvo, ki v tem blatu se preriva. O či krvave, v bradi mast se siri, na rokah krem plje, trebuh pa kot klada, duhove praska, grize in četveri. K o t psi pod dežjem tulijo od jada, da z enim bokom drugega zaščiti,
i u T re tji k ro g . P o g o ltn e ž i. K e r so v ž ivlje n ju pretiran o stregli s v o jim ču to m , jih tu »|Mi
Pekel
3» 21
24
¿7
P
})
¡6
p
42
4!
48
se bedna druščin a vse v p re k preklada. K o naju spazi C erb er, č rv slo v iti, zazeva z žreli, zareži s čekani, ni uda v n jem , ki ne bi htel skočiti. D la n i razpre tedaj vo d n ik ob strani, zagrab i prst in p o ln o m u p rg išče zažene v g o ltan ec, n ik d ar naphani. K o t laja pes in sili ven iz hiše, a kadar kost p op ad e, se utolaži, saj nje si poželi in g o lt jo išče, tak o zaprl je črne g o b ce vražji ta C erb eru s, ki rjo v e , da n ajraje bi o g lu šeli v s i, ki on jih straži. H o d ila sva čez sence bedne raje, ki dež jo zbija, d v ig a jo č stopala č e z ves ta nič, ki vid ez lju d stv a daje. V s a m n ožica je tam na tleh ležala, le eden sede, brž k o vid i m ene in m o jstra, ko sv a m im o jo kresala. »O j ti, ki sk o zi naš p ek el te žene, če m o reš, m e spoznaj! P red en razdrli so m e, si ti b il stavljen !« k rik zažene. »N ečed a tvo ja ,« duši dem prem rli, »te m o rd a iz g la v e m i je izgn ala, ne ve m , če sm o se zgo raj kdaj uzrli. K d o si, k ak o v ta strašni kraj si pala in v takšn e m u k e, saj če kje so večje, tak o n em arnih ni n ik jer dom ala?« » T v o j kraj, nabit z z a v istjo , da že vreče razgan ja,« nič z o d g o v o ro m ne čaka,
26. p rs t: P rim ern a hrana za tako beŠtijo! 35-9 3: F lo re n tin ec C iacco in n je g o v e n ap oved i. 35. D ež jo %pija: P o g u b lje n i požeru h i o n e m o g lo ležijo na tleh, stlačeni k o t b ro zg a. - 4 1. stavljen: Si se ti ro d il.- 50: vreče ra%ganja\ » T o lik o zavisti je v F iren cah , da že uhaja ven ;
Sesti spev ;/
¡4
/7
60
6j
66
72
39
»m i dal je d n eve jasne in bleščeče. V i som eščan i ste m e z vali C iacca; p o g u b n i g re h , da go ltal sem brez sram a, k o t v id iš, m e v tej ploh i zdaj nam aka. A duša žalostna jaz nisem sam a, vse te za sličen gre h trp ijo slično.« L e to lik o besed p riv o šč i nam a. A jaz: »P o trla, C iacco , me resnično in k solzam sili tv o ja me n adloga. Z d aj reci, veš li, kaj b o s to k riv ič n o so sesk o v sprtem m estu, ali k o g a pozn aš, ki je p ra vič en , in pojasni, zakaj jih tare to likšn a nesloga?« »Po razprtiji d o lg i,« de, »in glasni b o tekla k ri, n ato pa ti iz hoste n asp ro tn o stran sp od e v izgo n začasni. A padli b o d o , brž ko starši boste za leta tri, ko ona jih b o zbila z m o čjo m oža, ki je g rad n ik čez m oste. G la v o p o k o n cu d o lg o b o nosila, s o v ra g pa ji p od trd o peto viče; a v se zam an, jok in kesanja sila! D v a sta p ra vičn a, glas, ki v pu sti kliče; d ru g im je srca troje isker vž g a lo :
m pa se v id i p o njih delih.« (Iz starega kom entarja). - 52. Ciacco: S tem im en om , ki je Ltltlto tudi p rid e vek (»pujs«), tudi najstarejši razlagalci ne ved o kaj početi. - 6 4-75: N a vprašan je D an teja, ki bi rad zv ed e l, kam v o d i usoda »sprto m esto« - F iren ce, o d g o v a rja < uicco z o p iso m firen ških p reku cij p o letu 13 0 0 : »Po d o lg i razprtiji« m ed belim i in (’ ininti (glej do datek D an te in n je g o v čas!) b o p rišlo d o p relivan ja k rv i (1. maj 130 0 ), ki Im nnclo za po sled ico n ad vlad o »h ostarske stranke« pod v o d stv o m C erch ija, to je belih ^ v c llo v . P o treh letih, točneje 1. 13 0 2 , pa b o d o beli - in z njim i v red D an te - leteli i/. mrMu, ker bo B o n ifacij V I I I ., » p on tifex - gra d n ik čez m oste«, poslal nad F iren ce I im u n sk o v o jsk o pod K a rlo m V alo iso m . Beli se ne b o d o v eč vrn ili v d o m o v in o , pa hit h (istim bo g o rje , ki se b o d o n o v im go sp o d a rjem skušali o d ku p iti »z jo k o m in lu-Minjcn)«. V teh n o vih razm erah lah ko p ra vičn ik e našteješ na prste -p ra v i C iacco (»dv;»« pom eni m alo - krik v p ijo č e g a v p u ščavi!), o stalo flo ren tin sk o srenjo pa d a v ijo
40
Peke!
7/
zavist, napuh in lakot na beliče.« Jo k a v i glas je tu pom olčal malo, a jaz: »Daj, še poduči me in grla d arov nikar mi ne odtegni kmalo! Teghiaio, Farinata, kneza vrla, Ja c o p o , A rrig i, M osca in ostali iz trume, ki je dobro stvar podprla; p ovej, kje so, kako bi se spoznali, saj vedoželjnosti me žge ostroga, če gladi jih nebo, če peklo pali?« »T i so pri še bolj črnih,« se jim roga, »različen greh jih vleče v dno te jame, če doli greš, boš še uzrl koga. A ko te mili svet spet vase vzam e, pa daj, še drugim me v spom in prikliči; več ne povem ti, več ne sili vame.« Oči, prej bistre, osrepe pri priči, pogleda me, že mu omahne glava in trup že spi med slepimi mrliči. »Ta spal bo«, de vodn ik, »tja do pozdrava, ko angelska trobenta jih pozove in se prikaže njim nasprotna slava. In šli bodo na žalostne gro b ove, vsak bo telo pobral in lik svoj stari in čul bo sodbo, ki bobni v vekove.« Počasi šla po gnusni sva m očvari
78
Si
84
87
90
93
96
99
z avist, n apuh in sk o p u štv o . - D o g o d k i, ki jih D a n te p o lag a C iaccu v usta kot p re ro k b o , so se o b času, k o je pesn ik pisal K o m e d ijo , že zdavn aj z g o d ili, zato je n jih o v o pis tako točen - in tak o gren ak ! - 79-80: Teghiaio, F arin ata, Jacopo, A rrig h i, Mosca: N ek d aj slo v e či F lo re n tin ci, ki n am jih b o D an te p red stavil niže do li v p eklu . C iv iln e zaslu ge jim pesn ik v seen o priz n ava (» d ob ro stvar...«). - 89. še drugim... v spomin'. P o g u b lje n i n ajb o lj trp ijo , k e r se jih nihče v e č ne spom inja. - 9 3 . T a spal bo: C iacco in n asplo h v si m rtv i b o d o spali sm rtn o spanje d o sod n eg a dne, k o jih b o iz g r o b o v po k lica la a n g elska tro m b a in se jim bo prikazal K ris tu s - sod n ik , ki je p o g u b ljen im »so vražn a slava«. - 99. sodbo: P rim . M at. X X V . 4 1 .: »P ro č izpred m ene,
Šesti spev
102
10 ;
io i
m
114
4i
dežja in senc, m eneč se, kaj v b o d o če nas čaka, s čim p rih o d n o st nas o b d ari. In jaz: » B o m ar trp ljen je to m o g o če kaj zraslo p o razglasu p ra v d o re k a , b o m anjše, m o jster, b o en ako žgoče?« In on: » K a j zn an osti uče člo ve k a ? B o lj je p o p o ln a stva r, bolj čuti srečo, pa tu di b o lj trp ljen je jo useka. Č e ra v n o ro d , ki je p rek let v to ječo, p o p o ln o sti pač p ra v e ne dočaka, pa on stran p rič ak u je m ero ve čjo .« V s e n a o k o li šla sv a u rn eg a k o ra k a , v p o m e n k u , ki p red n jim p ero o m aga, in tam , k jer steza se n a vzd o l pretaka, našla sv a P lu ta, siln ega so v ra g a.
p rekleti, v v ečn i o g en j, ki je p rip ra v lje n h udiču in n je g o v im angelom !« - 106: %nanost*: A risto telo -tom ističn a d o ktrin a, na katero se D an te v s e p o v s o d o p ira v te o lo šk ih v p r a š a njih. m . mero večjo: T e lo in du ša bosta p o sod n em d n evu spet združen a, č lo v e k bo po p o ln ejši in b o zato še bolj o b ču til pe k le n sk e m uke. S e ved a pa ta p o p o ln o st ne bo «ista »p rava«, ki je Splet čiste duše in p o veliča n eg a telesa.
SED M I SPEV
}
6
9
12
u
rS
»Papè Satan, papè Satan aleppe,« se je zadrl P lu to v glas h rip a vi, a m o d rec m o j, v e d o č za v se n aklepe, p o g u m m i v liv a : » N ič ne p o to g la v i, nim a ta v r a g m o či, da n aju zrine s stezè, ki pelje v sk aln o dno!« m i p ra vi. N a b u h la usta brž z očm i ošine in zakriči: »U m o lk n i, v o lk prekleti, od sv o je sam p re griz n i se stekline! B rez v z ro k a tu ne h o d iv a : v rh sveti tak o je sklen il tam , kjer Sentm ihela je m eč greb en o d b il predrzn i četi.« K o t ja d ro , ki ga sapa je napela, om ahne, če se ja m b o r strè znenada, tak o se g rd a z v e r je k tlom seséla. Z d aj v k ro g četrtega g re v a usada, vse g lo b lje v tu žno réber, kjer b rlo g e v e so ljn a zem lja z g re šn ik i zaklada.
1-96: P lu to in g rešn ik i 4. k ro g a . L e-tu trp ijo razsipneži in sk o p u h i, razdeljeni v d ve k rdeli, ki d ru g p ro ti d ru gem u valita s prsm i o g ro m n e skale. V sa k i od teh d v e h trum je d o lo čen a p o lo v ic a k ro g a , na sredi k ro g a pa se srečata in tedaj se začne p so van je. R azsipn eži sp rašu jejo sko p u h e: »Z ak a j stiskaš?«, on i pa jim v ra ča jo : »Z ak a j razsipaš?« K o si tako olajšajo vest, se n ap otijo vsak na s v o j k o n ec in zn o va pričn o isto tlako. 1. Papè Satan: S k riv n o stn e besede, ki naj bi izražale jezo ali začuden je; n jih o v pom en je Še danes u gan ka vsem razlagalcem . - 2. Plutov glas: P lu to , g ršk i b o g b o g astv a , je v D a n teje v i verz iji č u v a r s k o p u h o v in razsip n ežev, d e n a rn ik o v to rej, ki v sv o je m ž iv lje nju n iso poznali p ra ve m ere. - 1 0 .- 12 : D a n teje v a p o t v o n o stran stvo je bila ukazana z neba, tam , kjer je nad an gel M ihael na čelu B o g u zvestih a n g e lo v v r g e l up o rn eg a I.u cifc rja in n je g o v e pristaše v pekel. - 15 . k tlom seséla: Z a rad i V e rg ilo v e gro žn je. -
Sedmi spev
21
24
2j
;o
a
)6
M
42
4!
43
J o j, B o g p ra vičn i! K d o v se te n ad lo ge g rm ad i in o d k o d teh m u k v e rig a ? Z a k a j tak o nas tepe g re h , u boge! K o t doli p ri K a rib d i v a l se d v ig a , trešči o b d ru g e g a in se razbije, tak o tu d o li roj za ro jem švig a . V e č k o t d ru g o d se tukaj rajn ih krije, ki z d v eh strani v a lijo silne peze: v sa k s p rsm i rine jo in čezn jo vp ije. K o skupaj b u tn ejo , se spet zaleze v sa k na sv o j kraj in se pri tem obrača; » K a j stiskaš! — K a j trackaš!« vre šče od jeze. T a k o čez m račni k ro g se v sa k d o vrača o d tru m so vražn ih spet k n asp ro tn i strani, a v riš č strupenih p s o v k se še pojača. In k o so tam , pa h ajd i, v s i n eu gn an i nazaj čez p o lk ro g v tepež spet o d kraja. S srcem , p o d o b n im k rv a v e č i rani, sem vp ra šal: »U čen ik, o d k o d ta raja? So to lju d je ce rk ven i, ki na g la v i ton zu ra jim b lešči, tam le v o skraja?« » T a k o na u m u so b ili šk ilavi,« de, »ko im eli p rv o so ž ivljen je, da n iso tro šili p o m eri p ra vi. T o ti o d k riv a n jih o v o tu ljen je na v sa k i strani k ro g a , ki ga para na d v o je n jih n asp ro tn o poželenje. T a m , k jer so g la v e o b lase, je fara ce rk ven ih — papeži in kardinali,
22. - p r i K aribdi: O žin a m ed Scilo in K a rib d o pri M essin i, na ju g u Italije, je bila že v antičnih časih (prim . H o m e rje vo O d isejo ) z lo glasn a 2aradi n evarn ih v a lo v , ki n astajajo ob soto čju T ire n sk e g a in Jo n s k e g a m o rja. - 40. na umu so b ili Škilavi: K r i v o so g led ali na zem eljske do b rin e, 7,ato ni ču d n o , če jim je p ra v a m era ušla: eni so tro šili p re v eč, d ru g i
44
48
//
J4
/7
60
63
66
69
72
Pekel sk o p i, da jim n ik jer ne najdeš para.« Ja z : »U čenik, m o rd a tu prepo zn ali bi k o g a , ki g reh o te jih n ekd anje so iz lju di n ap ravile živali?« A on veli m i: » K a r p ozab i nanje! T a k o kot jih b rezu m je je um azalo, jih zdaj črni in brani jim spoznanje. V d va trka tu jih veko m aj bo gn alo, ti vstanejo iz g ro b a z dlan jo v pesti, a on im vse do dlak e b o p o b ralo . N e u m n o st pri dajan ju in p osesti jim lepi svet je vzela, v ravs pahnila, k o t vid iš brez besed na tejle cesti. T u v id iš, sin, kak h itro ob rn ila v a m bo svo j h rbet ta b o g in ja Sreče, ki ji služiti va m je takšna sila, saj kar zlata p o d soncem se leskeče, zdaj in n ek o č, nim a m oči, da dalo b i m ir le en em u , ki tu trepeče.« »O m d jster,« p ra v im , »daj, p o v e j še m alo, kaj p ra v z a p ra v je Sreča ta slovita, ki d o b ro v svetu ji je v krem plje palo.« »O tesla,« se razh u di on, »zabita! J o j , k o lik šn a je ta n eved n o st vaša! L e ču j, zdaj m o ja te m o d ro st napita. T a , čig a r zn anje v se prekaša, je u stv a ril neb esa, jim dal v o d n ik e ,
prem alo. - 5 3 . Brezumje j i h j e umazalo: N jih o v a neu m na sla, ki ni h otela spoznati p ra v e m ere, jih tukaj v p eklu dela n esp ozn avn e. - 55. v dva trk a : V sa k z ene strani (prim . o p o m b o v začetku speva!). - 57. ^ dlanjo v pesti: S k o p u h i, ki so d o zad n jega stiskali denar, se b o d o tudi na sod ni dan po kazali s stisn jen o p estjo , razsipnežem pa, ki so v živ lje n ju p o g n ali vse d o zadn jega, na sod ni dan ne b o ostala niti dlaka na telesu. 7 3 .-75 : V se v e d n i B o g je u stv a ril d e v ete ro nebes in v sak e m u dodelil du h a-p o sred n ika (pozneje so te »in teligen ce« isto vetili z d eveterim i an gelskim i zbori), ki naj sv o jo
Sedmi spev 7/
yS
St
84
8/
51o
9)
96
45
da v sa k d o v v se k o tič k e lu č prenaša, deleč pri tem sv e tlo b o brez razlike. P o d o b n o u kazal je sveta b leščavi, naj v sa v ro k ah sk rb n ice b o velik e , ki v č asih p razn e te dari p restavi na d ru g o k ri in d ru g i ro d poplača: p ri tem naš um n ičesar ne o p ra vi. D a ta k ra lju je , ta g re za berača, je stv a r razsod be, ki je njena sluga, a skrita, k o t je v tra vi skrita kača. Sp o zn an je vaše n jen ega ne u žu ga, ona sp re v id i, so d b o da in vztraja, v lad ar, k o t so v la d a rji b o štv a d ru ga. P rem em b am n jen im kon ca n i ne kraja, h u d o p rig an ja jo o stro g a nuje, o d to d n o v o st, ki često se d o g aja. V to ženo ra v n o tisti vn e to p lju je, ki naj bi h v a lo dal razsod bi njeni, p o k riv e m zm erja jo in zasram u je, a ona, srečna, se za to ne m eni, k o lo v rti in s p rv im i tam bitji v e se lje u živa v s v o ji rajsk i srenji. Z d a j v v e č jo žalost treba b o stopiti;
»n apravo« suče ter pri tem p o sred u je luč (danes bi rekli en ergijo) do posled n jih k o tič k o v v eso lja . - 77. sveta bleščavi: Sreča naj bi bila p o tej d o k trin i p o seb n a »in teligen ca«, ki naj k o t b o žja o sk rb n ica na zem lji razp o laga s člo v e šk im b o g a stv o m (»b leščavo« a n a lo g n o b ožji »luči«) ter ga deli tem u ali on em u. P ro ti njeni izbiri je člo v e šk a pam et brez m oči. - 87. boštva druga: Sreča je ra v n o tako b o g in ja k o t d ru g i a n g eli - p rv o tn o d u h o v i - p o k re tn ik i ali »inteligence«, ko t sm o rekli. B esed a »b o gin ja« je tukaj lju d sk eg a izvora - it. »dea«, kar je p rišlo iz P la to n o v e »ideje«. - 9 3 . p o krivem z merj a : Č im bolj se zde č lo v e k u o d lo čitv e Sreče n erazu m ljive, bolj b i m oral v njen em b istv u v id e ti nadna ra v n o p o če lo ter se ji z a v o ljo tega p o k o riti. - 95. kolo vrti: L ju d sk a d o m išljija si Srečo v e d n o p re d stavlja s ko leso m (prim . lo terijo ali p r e g o v o r : »Sreča je opoteča«). - s p rvim i tam b itji: Z an geli, u stva rjen im i skupaj z n ebesi. 9 7 .-13 0 : P eti k ro g p ekla. V njem se razp ro stira m o čv irje S tik s, ječa jezn o ritežev, ki se jim tudi na on em sv e tu ni p o m irila pretep aška žila: sam ravs jih je in p o k o l. N iž e d oli,
46
99
102
io )
io Š
n i
114
117
120
i2 )
Pekel že zvezde to n ejo , ki so vstajale, ko sem odšel, ne sm eva se m uditi.« Čez k ro g sva šla do d ru g e tja obale ob v iru , ki peni se in o d liv a p o stru gi, ki jo sam je v d o lb e l v skale. B olj kot pepel bila je v o d a siva, v sevd ilj h od eč ob njeni tem ni peni, p o čudni p oti se n izdol spu stiva. T a m doli se v m o č v irje , S tiks po im eni, zgu b i žalobni p o to k , ko iz pesti je ušel h u d o b n i rebri tej prsteni. In že o k o na p ecljih mi o d k rije, da v b arju blatne m rg o li drhali, n agih , ki jim v ob razu jeza rije. Pesti so pele, tepli in su vali so se z g la v o , z g ru d jo in še z n o gam i, z zob m i se trg ali, na kose klali! » T u v id iš, sin,« m i m o jster de o b ram i, »njih duše, ki je za vo st jih je trla, a trd n o v e ru j, da še p od vo d a m i se tare lju d stv a , čig a r vzd ih i grla p o sip a jo m eh u rčk e p o g lad in i, k a m o r zenica se ti b o zazrla. P o d b latom tarnajo: ’V neba jasnini, ki sonce jo zlati, sm o žalo va li, in besni pu h n o sili sm o v n otrin i, zato, da v tej črn ja v i sm o k o n č a li../ T a him na jim le v g o ltu p o g rg ra v a ,
p o to p ljen i v g lo b in o , trpe g rešn ik i (»accidiosi«), za katere si razlagalci n iso edini. N ek ateri m en ijo, da g re za n ergače, ki n iso v ž ivlje n ju , zagren jen i, n ičesar p o če li, pač pa sam o n e g o d o v a li ter tako bili v b rem e sebi in svetu , ki jih je n osil. D r u g i m islijo , da g re za fleg m atičn e len obe ali d u ševn e brezdelneže. 100. druge... obale: P esn ika sta p re k o rač ila četrti k ro g in p rišla d o n je g o v e g a n o tran jeg a rob a, k jer se je b ilo treba spustiti v n asled n ji, peti k ro g . - K o t v em o , so k ro g i
Sedmi spev 126
129
47
k er bi z b esed o reči je ne znali.« P o lo k u , ki ga črna pne m u žava, nato g re v a m ed b ro z g o in trd in o, m o treč, če kje iz blata gled a g la v a , d o stolp a, ki se ondi pne v višin o .
kon cen tričn i in v se g lo b lji! - 12 7 . muhava: M o č v irje - m orala sta g a o b iti lep kos, da sta sled n jič p rišla d o ve lik e g a stolp a na n je g o v e m ob režju .
O SM I SP E V
}
6
^
12
//
iS
In zdaj se n avezu je m i beseda: Ž e d a v n o , p reden sv a p o d sto lp om stala, hitela tja sta najina p o gled a, saj d v a plam ena v v rh u sta se vž gala, a tretji se o d z v a l je tej svetlo sti tak daleč, da bi zgrešil ga dom ala. Z a to rej p ra v im m o rju v se m o d ro sti: » K a j h oče ta? K a j d ru g i o d g o v a rja ? K d o o gen j žge in v ir je tej sk rivn o sti?« A on : » N a blatnem valu že krm arja lah ko bi uzrl, ki luč ga je p o zvala, brez te m egle, ki tu iz blata udarja.« T e tiv a ni pu ščice še p o gn ala, ki bi tak h itro skozi zrak vršela, kot čez v o d é tedaj je barka m ala sem p ro ti nam a u rn o prihitela. E n sam b ro d n ik jo v o d i neprijazen, ki v p ije : »Pasja duša, si prispela!« » T o p o t, F le g ia s, ta tv o j k rik je prazen,« ga m o jstro v a m irila je beseda,
1-6 4: F le g ia s, stražar to g o tn e že v. F ilip p o A rg en ti. 1. In %daj se navezuje: P esn ik n ad aljuje p rip o v e d o tog o tn ežih , ki jo je bil začel že v prejšn jem sp evu in po tem p retrgal. - N ek ate ri m en ijo, da g re za kasn ejše n ad aljevan je p rv ih sedm ih s p e v o v P ekla, po katerih naj bi bil pesn ik naredil o b ču ten p re m o r. - z. p o d stolpom-. S to lp na o b režju Stiksa, d o katerega sta prispela D an te in V e r g il. - 4-5. plam ena... tretji: D v a plam ena na vrh u o b režn ega stolp a sta dala znak, da se bližata d v e n o v i duši - V e rg il in D an te tretji, iz D ito v e g a m esta on stran m o čv irja , p a naj bi p o trd il sprejem te n o vice. - Z g le d za to d a ljin sk o sp o razu m evan je naj bi D an te našel v sign alni tehn iki sv o je g a časa. - 7. morju vse modrosti-. V e rg ilu . - 19. Flegias-. M ito lo šk o
Osmi spev 21
24
27
p
))
36
p
42
49
»onkraj m u žave g re m o spet narazen.« K o t tisti, ki se p u stil n avleči in potlej zg ra b i jeza g a nem ila, je stal b ro d n ik , ki to m o č v irje preči. Z e n o g a m o jstra v b ark o je stopila in sv o jo jaz p rid ru žil sem n je g o v i; šele tedaj je g lo b lje poton ila. B rž ko z v o d n ik o m stala sva na k ro v i, v o d o p ričn e b razd ati krn stari, bolj ko t če g o ri stali bi d u h o vi. In k o p o m rtv i p lu li sm o m o č vari, glej blatn o lice! in v uho m i v ro č e » K d o si, ki ž iv prihajaš?« glas udari. »Če sem p rišel, se m i ostati noče,« m u dem , »a kd o si ti, n e stv o r kilavi?« In on: »Saj v id iš m e, n ek d o , ki joče.« In jaz: » L e joči, le, in p o t k rv a v i tu p o ti v e k o m a j, o, duh p rekleti, spozn am te, pa če gn o j im aš na g la v i.« T u h otel je z rokam a čoln prijeti, a m o jster brž odpah n e ga na silo, reko č: » L e p ro č, tam g o n i se, m ed pseti!« Z ro k o me k ro g v ra tu o b jam e m ilo
b itje, sin M arsa in K riz e . V jezi na A p o lo n a , ki m u je bil zapeljal h čer, je zažgal n je g o v o svetišče v D e lfih ; D an te g a je zato p o sta vil za varu h a to g o tn e že v , o b en em pa tudi za p re v o z n ik a čez Stiks. - 1 1 . onkraj-. F le g ia s m isli, da sta p o gu b ljen ca , ko t vsi d ru g i, V e r g il pa g a razočara, češ, on stran v o d e se ti izm akn eva. - 27. šele tedaj-. V e r g il je rajnik in sam o senca, težo za čoln p re d stavlja le živi D an te (dalje p rim . v. 29). - 32. glej blatno lice!: F ilip iz flo ren tin ske družine A d im a ri, črn i g v e lf, torej p e sn ik o v po litičn i n aspro tn ik. V z d e v e k A rg e n ti so m u dali zato, ker je dal svo je m u ko n ju v liti srebrne p o d k v e . V elja l je za n ad u tega in to g o tn e g a b o gataša. - 38. 0, duh prekleti: T u D an te p rv ič zavrn e p o gu b ljen ca , ki je hotel g o v o riti z n jim , in tudi o d k rito po kaže veselje nad n jeg o v im i m ukam i. T o p e sn ik o v o so v ra š tv o je m orda u m ljiv o , če se sp o m n im o , da je bil F ilip D a n tejev po litičn i n asprotn ik, ki si je po p e sn ik o v em izgon u baje prilastil tudi n je g o v o p o sestvo (kom en . D in o P ro ven zal). V tej gesti je sled m lado stn ega po litika D an teja, ki je n ekoč v slepi jezi d o p olitičn ih n asp ro tn ik o v g la so v a l za to, da se u po rn o
50
4!
48
//
!4
/7
60
6)
66
Pekel in m e p o lju b i: »D u ša p re zirljiva, b la g o r telesu, ki te je n osilo! M o ž a k le-ta je bil ošab n o st živa, z d o b ro to ni si o k ra sil spom ina, tu sen co žre m u jeza n eu k ro tljiva . M n o g , ki bi g o ri rad b il veličin a, bo tu k o t p rašič sred i svin jarije, če b o za sabo p u stil sled zločina.« A jaz: »O m o jster, v m eni želja v p ije , da v id im ga v tem b latu u ton iti, še p reden b ark a k b re g u nam zavije.« In on: »Prej ko boš v id e l b re g kam niti, b o tv o ja v ro č a želja potešena, u sod a tu pač sm e ti u go d iti.« In glej, že on di tru m a raztepena teh blatn ih s tv o ro v d iv je nadenj plane, za kar g re B o g u h vala neizrečena; » N a F ilip a A rg e n ti!« v p itje vstane, a duša flo ren tin sk a si zarila, zbesnjena, v lastne ude je čekane. D o v o lj o n jem , ki tam sva ga pustila; k o t g ro m m e strese tožba silo vita, p o z o rn o st m i oči je p o o strila. A m o jster de: »M oj sin, d o m esta D ita p rišla sva , k jer p o trti so m eščani
sosed nje m estece p o ru ši d o tal in iztrebi (po n em ško bi se tem u rek lo : »E n d lo su n g « ). 45. blagor telesu: S tem e v a n g e lijsk im p o z d rav o m , ki je v elja l Je z u su in n je g o v i m ateri (prim . L u k . X I . 27), p o h vali V e rg il ravn an je sv o je g a učenca, v katerem je g o reč n o st en krat (prim . kom en . z g ora j) p reglasila člo v e č a n stv o . - 59. blatnih stvorov:K a zn o v a n ih jezn o ritežev; le-ti se zaženejo v sv o je g a sotrpin a A rg en tija , ki pa ne čaka n jih o v e jeze, tem več si da ob čutiti kar s v o jo lastno. 6 5 -13 0 : D ito v o m esto in p re riv an je ob vratih: 67. do mesta D ita: D is, g ršk i P lu to , je bil R im lja n o m b o g b o g astva . D an te g a isto v eti z L u ciferjem in p o njem im enuje d o ln ji del p ekla, ki se začne tu v šestem k ro g u . D ito v o m esto je torej n ekakšn a osred n ja trd n ja va zla. - 68. p o trti meščani: P o g u b lje n i grešn iki. -
Osmi spev 6y
jz
7;
jS
Si
S4
Hy
yo
93
96
in k jer je n ep regled n a v o js k a skrita.« In jaz: »O m o jster, tam na oni strani m ošeje že razlo čim iz doline, v r h o v i zde se k o t od o g n ja žgani.« A on: » T a o g e n j, ki n ik d a r ne m ine, z id o v e n jih o v e tak o razbeli, k o t k ažejo ti zdaj p ekla glo b in e.« V g lo b o k e jarke sm o tedaj p risp eli, ki jim ta kraj b rezu p n i je braniti, z id o v i k ot železni so se zdeli. Precej sm o m orali z id o v ob iti, d o k le r b ro d n ik ne u stavi b arke m ale: » V si ven!« z a vp ije, » T u va m je vsto p iti!« In g le j, kar v tisočih so deževale z neba nad vra ta tru m e in že vstaja g ro z eči šum p o v so d : » K d o pa je tale, ki ž iv v k ra lje stv o m rtv e c e v prihaja?« H o teč na sam em z n jim i g o v o riti, p o m ig n e m o jster stražam tega kraja. T ed aj p o tlačijo svo j bes srditi, reko č: » T i v sto p i sam , ta naj se vrn e , ki drznil se v p ekel je doli priti. N a n o ro p o t naj se le sam obrn e, le skusi naj! A ti ostaneš d oli, ki bil si m u v o d n ik v te kraje črne.« N e ču d i zdaj se, b ralec, m oji boli, ko sem ukaz prekleti čul nad vrati, m isleč, saj sam ne vrn e m se nikoli!
7 1. mošeje. U trd b e D ito v e g a m esta so p o d o b n e m oham edan skim m ošejam in n jih o vim m inaretom . ...doline-. R o b o v i pekla se neprestan o spuščajo . - 76. v globoke-. V stilu sred n jeveških trd n jav. - 82. k a r v tisočih: O bzid je se naenkrat prekrije z m nožico p e k le n šč k o v, ki dežujejo 7. neba ko t takrat, ko so jih pahnili 'v/, nebes. - 89. ti vstopi: V erg ila b o d o še sprejeli, ker je m rte v , a 7 živim D an tejem ne v ed o kaj početi.
Pekel
99
10 2
ro j
10 8
m
114
117
120
12 }
12 6
» V o d n ik m oj d rag i, v e č k o sed em krati o b v a ro v a l si v sv o ji m e d o b ro ti in m e otel p o g u b i in zagati, ne daj,« mu dem , »da tu m e sm rt zaloti! Č e že ne m o re va čez to z id o vje , pa vsaj v rn iv a se p o isti poti.« A on, ki z m ano je p re p lu l v a lo v je , m i de: » N e b oj se, te p o ti o v re ti nihče ne m ore, to ukaz b o g o v je. P o čakaj tu in duh si sv o j izžeti o k rep i in naj h ran ijo te nade, da te ne b o m zapu stil v do ln jem sveti.« T u m e pu sti in stopi d o p re g ra d e m oj m ili oče, v duši n e g o to v i pa s strah om u panje se m i spopade. N e v e m , kaj m o jster je im el z v ra g o v i, a n iso p ra v v p om en ek se spustili, ko že iz g in e jo m u za z id o vi. H u d iči m o jstru d v e r so zaklenili v b rk! K o ostal je sam na s v o ji strani, k o rak ob rn e k m eni, nekdaj čili. V očeh u gasnil m u je lesk n eu gn an i, p o v e si jih in reče vz d ih o v a je : » G le j, glej, k d o nam a v h ram trpljenja brani!« N a to mi de: »Če žalost zdaj m e daje, se nič ne b oj: trd n java ta bo pala, naj zlodej ves p ritisn e iz sv o je staje. T a d rzn o st ni o d danes, saj je dala zapah na vra ta, ki so b olj v e lik a in od tak rat o d p rta so ostala.
97. sedemkrati-. B ib lijs k o š tev ilo v po m en u v elik o k ra t. - 124 . Ta drsnost ni od danes: T i v ra g i n iso hoteli n ekoč pred zun an jim i vrati pe k la od p reti niti sam em u K ris tu s u , ko je prišel v p re d d v erje pekla, da bi od p e lja l v n eb o p ra v ičn ik e iz Stare zaveze. K ris tu s je tedaj p o trl zapahe in s silo o d p rl d v e r, k i je o d takrat o stala o d p rta (prim . P ek. II I.). -
Osmi spev
129
53
N a p is m rtv a šk i tam si zrl; glasn ika že o n k raj n jih p o t v o d i b lisk o v ita , on sk o zi k ro g e v se g re brez v o d n ik a , o d p rl d v e r b o v d o m o v an je D ita!«
12 7 . napis m rtvaški: N a v ra tih pekla. - glasnika-. B o ž ji sel, ki prih aja sam. brez v o d n ik a, da bi jim a utrl po t v D ito v o trd n ja vo .
D E V E T I SPEV
)
6
9
12
//
iS
M o j strah, ki ga izdala je bledica, ko se vo d n ik u m ak nil je tak zlepa, je njem u spet o b arv a l bleda lica. O bstal je bil, ko da p o slu šk e utepa, saj v črnem zraku in v tej m egli zliti o česom je b ilo , k o t da so slepa. » T o b itk o ve n d a r m o ra va dob iti,« p ričn e, »če ne... tak o je o b lju b ila. J o j, kasen m i je sel, ki m o ra priti.« N i m i u šlo , k ak o je brž p o k rila o b lju b a n o v a p rv i rek b o ječi, saj čisto d ru g o m isel je n osila, zato ob tem je bil m oj strah še ve čji, ker bral sem v tej besedi n eskon čan i v e č zla, k ot g a h otela je obseči. »L i-k d aj do dna tej žalostn i kotanji spu sti se k d o iz p rv e g a tam k ro g a , k jer z u p o m šep avim ste kazn ovani?« sem vp ra šal, on pa: » N o , le red k o k o ga
1- 3 3 : V e r g il tolaži p restrašen ega D anteja. 1. moj strah: N a sp ro to v a n ja v r a g o v , ki so jim a zastavili pot v trd n ja vo , je tako prestraši lo pesn ika, da je ves 'p o b led el v obraz. K o V e rg il to v id i, se brž p o tru d i, da bi svo jim licem nadel o b ičajn o b a rv o ; tudi sam se je nam reč zbegal od nenadni zapreki. - 7 -15 .: V e r g il razm išlja o nastalem p o lo žaju ; saj ni m o g o če, da bi se B eatricin e o b lju b e skrhale o b tako bedni o v iri. D a n teju pa v o d n ik o v »če h e...« pom en i o m ah o van je in o b u p ter si v sv o je m strahu slika p rih o d n o st v e lik o bolj črn o, kot pa jo v resnici n ap o v e d u je V e r g ilo v s a m o g o v o r, izrečen v k ratk ih , b rezzvezn ih sta vk ih . - 16. L i- k d a j: N a ra v n i nasledek D a n teje veg a strahu je vp rašan je: » A li ti je pot v resnici znana?«, ki pa v ustih boječega pesn ika zadobi n asledn jo o b lik o : A li se je že kd o iz L im b a , kjer va m up, da p ridete na b oljše (»z upom šepavim ste kazn ovan i«), tako m alo zadene, d o sih d o b spustil
Deveti spev
21
24
27
¡0
)3
¿6
jf
42
55
o d nas zadene, da p o d n o g e vzam e to p o t, k am o r m i iti je n alo ga. R e s je, da sem n ek o č že šel v te jam e na k le te v E rih to n e , zle ženščine, ki vra ča la v m eso je sence sam e. M a lo za tem , k o tru pla se težine je zn eb il du h , m e o n kraj te trd n jave p o slala je po d u šo iz Ju d o v in e . T o je n a jg lo b lji kraj, brez v s e svečave , n ajd lje od nebesa, ki v se p o g a n ja ; jaz ve m za p ot, ne beli ti si gla ve. T a blatna, v sm rad zadelana kotan ja o b liv a vse to m esto bolečin e, k am o r odslej ne m o re v a brez rvan ja.« Se je dejal, kar v g la v o m i ne šine, zakaj k o t b lisk o či so m i zletele na sto lp , ki v rh žareči pne v višin e, kjer n aenkrat so k v iš k u zaštrlele tri vra žje fu rije, o k rv a v lje n e , ki ženske ude, k retn je so im ele. O p en jale so h idre jih zelene, z lasiščem kač in stru pen jač m o k ro tn ih ostu dne senca so jim ob ložen e. A on, ve šč p o zn avalec dekel h otnih
do srede pekla? - 22. nekoč ¡¡{e šel: E rih to n a , tesalska ča ro v n ica , je n eko č o ž iv ila m rtveca, zato da je lah ko n ap ovedal Sekstu P o m p eju izid b itke pri F arsalu , k o t p rip o v e d u je L u k a n ., P hars. V I . 508 itd .; to je bilo 50 let pred V e r g ilo v o sm rtjo. D a bi pokazal V e r g ilo v o p o zn avan je p eklen skih p o to v , si D an te izm isli, da je E rih to n a preživela V erg ila in že k o t starka o b u d ila še en ega m rtveca, česar v legendah n ik jer n e zasled im o / - 27. ¿z Judovine: N ajn iž ji k ro g pekla, b rlo g iz d ajalcev, ki se ob en em nahaja n ajdlje od P rv e g a g ib ala , srčik e nebeških teles (prim . R aj X X V I I I .) . - 30. ja% vem p ot: B esede, ki p ričajo , k a k o d o b ro je V e rg il doum el sm isel D a n teje v eg a vp rašan ja. - 32. mesta bolečine: D ito v e g a m esta, kam or z lepim ne m oreta priti. 54-63: T r i F u rije i« . peklenske fu r ije : M ega ira, A lek to , T iz ifo n a , im en o van e tudi E rin ijc ali F/um enidc,
5 6
4;
48
//
¡4
/7
60
6)
Pekel k raljice jo k a ve čn e g a m i p ra v i: » P o g lej, to tro p E rin ij je to go tn ih ! N a levi je M eg era , v jo k u d avi na desni se A le k to , v sredi rije T iz ifo n a« ; tu se m u glas u stavi. Z n oh ti si vsaka para p rsi, bije z dlanm i se v takem vrišč u , da k poeti drhte b rž m oje se telo p riv ije. »M ed u za, d ajm o v kam en g a zakleti!« vreščale so , n a ravn o st v m e b olščaje, »žal, da T ezej se izm akn il je o sveti!« »O kren i se in na oči o g ra je, saj če p o g le d G o r g o n e te zadene, bolj m alo h od il boš še v g o rn je kraje!« T o m o jster m i v e li, sam m e okren e, k er v m o jo dlan im el ni trdne vere, m i čez dlani še sv o je ro k e sklene. K d o r um a p ra v e je deležen m ere, naj o b strm i nad n au k o m , ki se sk riv a za zasto r m o jih stih o v b rez prim ere! Z a l p lan il šum je čez m o č v irja siva, že g ro z n o zab u čalo je v d a ljav i,
hčere A h e ro n ta in N o č i, dem on i m aščevan ja pa tu di slabe vesti. - 44. kraljice jo k a : E rin ije so dekle H ek ate ali P ro zerp in e, ki je žena P lu ton a, p o g ršk i v eri vlad arja po d zem lja, to rej večn e n o či in jo k a. - 52. M eduza: F u r ije k liče jo M ed u zo , n ajm lajšo od treh G o r g o n , hčera m o rsk e g a kralja F o rk a ; njena g la v a je sprem enila v kam en v s a k o g a r, ki jo je p o gled a l. - 54. Te^ej: P o g ršk i m ito lo g iji se je T ez ej, b aje slo v n i ustan o vitelj A ten , spustil v po zem lje, da bi u g ra b il H ek ato , pa je tam m oral o stati kot jetn ik, d o k ler g a ni rešil H erk u l. E rin ija m je žal, da je T ezej o dn esel z d ra v o k o ž o , kajti v n asprotn em prim eru se n ihče v e č ne b i upal v po dzem lje. - 55 . n a oči ograje: Z a stri si p o g led ! - 56. Gorgone: P erso n ifik acija za M ed u zin o g la v o . - 6 1. kdor uma: P esn ik nas o p o zarja na aleg o ričn i ali ezoteričn i p om en p ra v k a ršn jih d o ž ive tij: sta ve k , da se za »zastoro m stiha« s k riv a sk riv n o stn i n au k, bi v elja l za m arsikateri pasus K o m e d ije , če že ne kar za delo v celoti. 6 3 - 13 3 : B o žji sel o d p re trd n ja v o . P rih o d k ra zk o ln ik o m . P o tem ko jim a je v išja sila o d p rla vrata v D ito v o m esto, vsto p ita V e rg il in D an te v šesti k ro g , m učiln ico razkoln i
Deveti spev 66
iiy
j2
7/
78
Si
84
8-7
90
93
57
da se o b eh b re g o v je stresla g riv a , k o t pred v ih arjem , ki m u p o t p rip ra v i v rtin e c stru j, pa z v so m o č jo udari in b utne v g o z d , k jer n ič g a ne u stavi, ko k lesti, lom i, v e je o k ro g vih ari, o šab n o , v prah zagrn jen , spredaj h od i, pred n jim b ežijo črede in o v ča rji. O či m i m ož sprosti: » P o g led ti b o d i u p rt čez staro p en o , tja, k jer jače puhti iz nje strupeni dim ,« m e v o d i. K o t tru m a žab na vrat na nos p o sk ače v v o d o , če stru pen jača se p rik lati in brž zaleze v b lato se dom ače, tak v id el sem na tisoče bežati duš plašnih pred n ek o m , ki čez m o čvare je Stiksa h od il s su him i p od p lati. Z obraza si o d g an ja l je sopare in z le v o predse segal je nem alo; le to, se zdelo je, da n jeg a tare. V e d o č že, da n eb o ga je p o slalo , se v m o jstra ozrem , ki m ig n e m i ob strani, naj le p o z d ra v im in m o lčim še m alo. K a k o v is o k se zdel je sel poslani! T ja k v ra to m stop i, s šibo jih ošine, da odlete, ne da bi k d o m u branil. » G o lazen , vržen a z neba višin e,« na strašnem p ra g u čuti je g la so v e , »k ak o, da va m ta d rzn ost v g la v o šine?
k o v (h eretiko v). L e-te so v srednjem v ek u p o n avad i zažigali žive (prim . J . H us) in p ra v taka je tudi kazen, ki jim jo D a n te o dm eri v peklu : ležati m o rajo v razbeljenih g ro b n icah , pod katerim i g o ri večn i o gen j. 74. Čez staro p eno: Stiks. - 80. p re d nekom: K d o je sk riv n o stn i božji sel, kom en tatorji zam an u g ib a jo . - 83. predse segalj e : P oslan ca je m otil sam o sopuh p eklen sk eg a m o čv irja , ne pa pot, usm iljen je o b m ukah ali strah pred hudiči. -
5 »
96
99
10 2
io j
io S
m
114
//7
120
Pekel N e skačite iz ojn ice N je g o v e , ki v sv o ji p o ti n ik d a r ne zab lodi in va m že kaj krat v s u l je m u k e n o ve! K a j hasne, vra t lo m iti o b U sod i? L e spom n ite se, da o d to d brez dlake b rad o in g o lt im a vaš C erb er zlod ji!« N azaj je v g rd o p o t u bral k o rake, a naju kar p rezrl, k o t ta, ki kljuje g a sk rb u sod n ejša od m isli take, da b i oprezal, k d o ga v se srečuje. M id v a pa g re v a , rešena n em ira p o svetem g o v o ru , v te k raje tuje. V sto p ila sv a brez v sa k e g a p rep ira in jaz, ki ra d o ve d n o st m e spodb ada, da zvem , kaj zid trd n jave tu zastira, oči zatočim , ko sem znotraj grad a ter v id im d ol, ki v d v e strani se b oči, p o ln g rd ih m u k , tožba in k rik o v jada. K o t v A rlu , k jer se R o d a n v b arje toči, in v P u lju , kjer K v a r n e r v o b alo buta, zaklepa L a š k o in m eje m u m oči, z g r o b o v i vsa p o ljan a je p osu ta, tak o le-tu g o m il sem v id e l vrste, le da u sod a jim je še b olj kruta: tu plam en šv ig a l je in palil k rste, razbeljen e tako, k o t m o ra priti železo p od k o v a č a ro k e čvrste.
94. Njegove: B o žje. - 99. vaš Cerber: K o t zgled b rezp lo d n eg a upora se n avaja C erb er, ki se je skušal upreti H erk u lu , ko je le ta p o v o lji U so d e prišel v po d zem lje, pa g a je jun ak u stra h o va l, m u nadel v e rig o k ro g vra tu (»brez dlake b rad o in g o lt im a...«) ter ga zvezan ega o d p eljal iz pekla. - 1 1 2 . v A r lu : M esto A rles v južni F ran ciji, na levem b reg u R o d an a; tam kajšn ji g r o b o v i so še iz rim skih ča sov . - 1 1 5 . v Pu lju : P o ro č a jo , da je b ilo tam v e lik o rim skih g ro b n ic , a danes o tem ne v e m o n ičesar več. - O b a kraja služita pesn iku za prim er številn ih g ro b išč . - 1 1 4 . Z a klep a L a šk o : D a n te je v stih, da se na k v a r n e r u kon ča Italija, so kasneje m n o g i zlo ra b lja li v p o litičn e nam ene. - 1 1 7 . še bolj
Deveti spev
n}
12 6
129
ij2
59
P o k r o v i so b ili p ra v v si o d k riti, iz žrel pa so to lik e tožbe vrele, da res so u b o g i m orali v njih biti. Ja z : »U čen ik, kaj greh a so im ele na vesti du še, v ra k v e p o ložen e, o d k o d e r ču jem vzd ih e razbolele?« » R a z k o ln ik i so tu,« u či on m ene, »in n jih p o sn em o va lci, sekte vsake, b o lj, k o t se zdi, so jam e založene. E n a k je tukaj legel m ed en ake, ta v b o lj, ta v m anj razgretem g ro b u sope.« N a to je v desno stran u bral k o rake, v o d e č m e m ed trpin e in o k o p e.
kru ta: K e r p o d g r o b o v i g o ri o gen j. - 13 0 . enak: V sa k a sekta im a sv oj »k vartir«. - 13 3 . med trpine in okope: M ed g r o b o v e k r iv o v e rc e v (ra zk o ln ik o v) na eni/ ter ob zid je D ito v e g a m esta na d ru g i strani.
D ESET I SPEV
3
6
9
12
//
iS
2i
P o sk rivn i p oti sva tedaj krenila, ki v o d i m ed z id o v je in trpine, z vesto m i n o g a m o jstru je sledila. » K re p o st, ki v grešn e te vrtin e m e su kaš, k o t v e le v a ti spoznanje, g o v o r i, da m e ra d o v e d n o st m ine! L a h k o p o gle d a m , k d o v se p o k o p a n je v g ro b o v ih teh? P o k ro v e so o d k rili in ž ive duše ni, da pazi nanje.« A on: »N azaj jih b o d o spet spu stili, k o v rn e jo se sem iz Jo z a fa ta s telesi, ki so v zem lji jih pustili. T u z E p ik u rje m g ro b je našla jata vseh , ki za n jim trd ili so učeni, da duša in telo se v k u p končata. A tv o ji želji, p ra v k a r iz g o v o rje n i, u sod a b o kaj k m alu u g o d ila , ko t tudi d ru g i, sk riti, neizrečeni.« A jaz: » V o d n ik m o j, duša ti jo skrila je le zato, da se čim m anj klepeče, ker znana so m i tv o ja n avo d ila.«
1 - 5 1: G ro b n ic e ra zk o ln ik o v . F arin ata d eg ii U berti. i. Po skrivni poti: P o zakriti in o zk i p o ti, ki pelje m ed o b zidjem in o d p rtim i g r o b o v i. 4. Krepost: V e rg il. - 1 1 . i% Jo z afa ta : P o k r o v i b o d o padli nazaj na od p rtin e takrat, ko se b o d o duše v rn ile iz doline Jo z a fa t (blizu Jeru z ale m a), k jer bo p o b ib lijsk em izročilu po sled n ja sodba. S seboj b o d o prin esli tudi v sa k sv o je telo, ki jim zdaj še troh n i v zem lji. P rim . J o e l, I V . 2: » Z b ra l b om v se n aro de in jih peljal v d o lin o Jo z a fa t.« - 1 3 . t u £ Epiku rjem : G rš k i m aterialističn i filo z o f (4. st. p .n .š.), ki je zan ikal n esm rtn o st duše, 18. skriti, neizrečeni: Ž e lji, da bi v id e l k ak šn ega F lo ren tin ca. - 2 1. ker %nana: V e r g il ga je
Deseti spev
24
2j
jo
jj
j6
39
42
4j
61
» T o sk an e c, ki v to m esto si go reče p rišel še ž iv , p o šten ega jezika, daj, m alo u stavi se kraj m oje ječe. B esed a tv o ja te očitn o slika sinu te plem enite d o m o v in e , k jer sem m ord a p re v e č p o v z ro č il krika!« T a k o n en adom a iz glo b o čin e se enega teh g r o b o v glas razlega in v strahu iščem m o jstro v e bližine. »O zri se, kaj počn eš!« v o d n ik me k rega, »tam F arin ata d v ig a se iz jam e, o d pasa g o r lah ko b oš v id el vseg a.« O či zapičim v a n j, ki gled a vam e, iz b o k lih p rsi in s p o k o n čn o g la v o , k o t da bi ves p ekel m u padel z r p e . V o d n ik potisn e me čez g o lič a v o g r o b o v in ne spu sti m e brez n asveta, reko č: » L e g le j, b esed o n ajdi p ra vo !« K o stopim pred m oža, na tla razgreta, p o g le d a m e in skoraj z an ičljivo veli: » Č ig a v e g a si sin očeta?« A jaz, da bi m u u streg el, lju b e zn iv o p o v e m m u vse in nič ne skušam skriti; tedaj o b rv i d v ig n il je bolj ž iv o ,
že n ekajkrat op o m n il, naj kro ti s v o jo ra d o ve d n o st (prim . P ek. I I I , 26; I X . 86.) - 27. k jer sem morda: Farin ata (glej dalje) p rizn a, da je sv o ji plem eniti d o m o v in i, to je F iren ca m , s s v o jo strastjo m orda le p re v eč šk o d o v a l. - 32. Farinata: degli U bcrti (ok. 12 0 0 -12 6 4 ), v o jsk o v o d ja in d rž av n ik , eden n ajm o go čn ejših F lo re n tin ce v s v o je g a časa. D o lg a leta je n ačelo val g ib elin sk i stranki v rodn em m estu, slednjič pa so g a g v e lfi z d ružin o in n je g o v im i pristaši vred izgnali iz F ire n c, kam or se ni več vrn il. Bil je znan ko t ep ik u rejec, ki ni v e ro v a l v p o sm rtn o ž ivlje n je . - 35. izboklih p rs i: F arin ata tiči do prsi v razbeljenem g ro b u , v en d ar stoji p o n o sn o zravn an in niti s trenom o či ne izda sv o jih silnih m uk. - 39. besedo najdi pravo: L e g le j, kako boš o d g o v a rja l tem u m o go tcu ! 42. Čigavega očeta: P o v se m n aravn o vp rašan je za v is o k e g a plem enitaša in srditega stran karja, ki g a sk rb i, ali je n je g o v sob esedn ik vred en , da se ra zg o va rja z n jim , in če, kateri
62
48
ji
J4
/7
60
6}
66
Pekel reko č: » S o v ra ž n ik i bili srditi so m eni, m o jim starim , m oji strani, in d v ak ra t m o ral sem jih ven spoditi.« A jaz m u dem : »Če so bili izgn an i, so se v rn ili vsa k ič, v tej veščin i pa vaši n iso bili p o d k o v a n i.« T u sem uzrl v g ro b a o d prtin i kraj n jeg a senco, a sam o do brade, m enda klečala d o li je v g lo b in i. O či ji b e g a jo , k o t da bi rade u zrle, če še k o g a v o d im s sabo, a p o tlej, k o ji u panje p ro p ad e, jo k aje de: »Če v ve čn o to p ozab o in m rak ti um v iso k i dal je p riti, kje je m oj sin, čem u ne h od i s tabo?« »Saj nisem sam ,« m u h očem razložiti, »on m i v o d n ik je, ki m e zgo raj čaka in G u id u ni p o v še č i bil znabiti.« B esed a ta in kazen siro m aka sta mi o d k rili, k d o je sp rašu joči, zato razlaga m i bila je taka.
stranki p rip ad a.- 46. nasprotovali so: D a n teje vi pre d n ik i, dasi še zdaleč n iso bili tako po m em b n i, kot jih pesn ik tu p re d stavlja, so bili g v e lfi, torej F a rin a to v i n asp ro tn iki. 48. d vakrat: P r v ič 1. 12 4 8 , d ru g ič leta 12 6 0 , p o b itki pri M on tapertu . V tej b itk i, ki je » A rb ijo p u stila k rv a v o « , je F arin ata s p o m o čjo Sie n čan o v in sicilskeg a kralja M an fred a d o tal p o to lk e l flo ren tin ske g velfe . - 50. so se vrnili vsakič-. G v e lfi so se p o vsakem iz g o n u z n o v a z m ag o sla v n o v rn ili v F iren ce , m edtem k o g ib elin i »v tej veščin i n iso bili p o d k o v a n i« . P o b itki pri B en eve n tu leta 126 6 so bili za v ed n o pregn an i iz F iren c. 52-72: C avalcan te C avalcan ti 53. senco-. Stari C avalcan te, oče G u id a C a valca n tija , flo ren tin sk eg a p esn ika slad kega n o v e g a stila 'in D a n te je v e g a n ajlju b šega prijatelja. - 60. kje sin je moj: C avalcan te m isli, da je D a n teja p esn iški gen ij p riv e d el sem do li in zato sprašuje, čem u ni vzel tudi G u id a s seb o j, saj sta bila taka prijatelja. - 63. ni povšeči bil: N ejasen verz. G u id o , ki je veljal za ep iku rejca, v erje tn o ni p re več cenil relig io z n e g a V e rg ila , a v to rja E n e je v ih p rig o d v o n o stran stvu . D r u g i zop et trd ijo , da ni d o v o lj cenil B eatrice, tu sim bo la b o g o slo v n ih /n an osti. - 66. razlaga... taka: Iz p o z o rn o sti, ker je bil to oče n je g o v e g a prijatelja.
Deseti spev
6$
-/2
7;
7
Si
S4
Sy
90
63
» K a k o si rekel,« senca k v iš k u sk o či, »ni bil? K a j je ž ivljen je zanj ko n čan o , m u slad ke lu či sonce več ne toči?« K o m al p re m o r opazi m ož p red m ano, da n o čem koj o d g o v o ra m u dati, vz n ak pade in ne p rid e v e č na piano. D u h ve ličastn i pa, ki m i obstati ve le l je, n i poteze z gan il v lici, ni zm ig n il z ram o, ne z g la v o na vrati, le nit je vezal p rejšn ji g o v o ric i; »D a ta ve šč in a tuja jim je ostala, m e peče b olj k o t p o g ra d v tej tem nici. A prej k o petdesetič b o p rižgala ob raz g o sp a , ki v la d a v tej d rža vi, ti ta veščin a spati ne b o dala. A če te m ili sv e t še kdaj p o z d ra v i, razloži to s o v ra štv o m i brezdan je d o m o jih , k i se v v sa k i zre p o stavi!« In jaz: »P o raz in pa m esarsk o klan je, ki A r b ijo p u stilo je k rv a v o , p o stav e tke, tak o p o g u b n e zanje.« T u m alo vzd ih n e in zam aje z g la v o : »Saj nisem sam bil,« de v o p ra v ičilo , »in tega delal nisem za zab avo.
69. ni bil\ G la g o l v p retek li o b lik i v z b u d i v C a valca n tiju sum , da je n je g o v sin že m rtev. - 7 1 . da nočem koj: P esn ik bi seved a lah ko p o v ed al, da C a valca n tijev sin še ž iv i, v en d ar m olči. D e js tv o , da C avalcan ti nc v e, kaj se d o g aja na svetu , g a je m o čn o presen etilo , saj je že v e č k ra t d o ž ive l, da so m u m rtv i p re ro k o v a li prih o d n o st. A li za sedan jo st torej ne ved o? - 72. v^nak pade: Iz p e sn ik o v e g a m o lk a sklepa, da m u je sin že m rte v , zato brez besede om ah n e v rak ev,7 3 - 13 6 . Z n o v a F arin ata. D a n teje v d vo m . 73. duh veličastni: F arin ata se m ed tem p o g o v o ro m ni zganil in sedaj m irn o nad aljuje pretrg an o b esed o van je. - 77. veščina', v rn itv e v F iren ce (prim . kom . v . 49). - 79. petdesetkrat: N a p o v e d D a n te je v e g a izgn an stva: čez petdeset m esecev, to je jun ija 130 4 . 80. gospa-. P ro zerp in a, ki sveti v p od zem lju , tu sim bol lune. - 84. v vsaki., postavi-. D o m o v in a je za v e d n o izob čila vse člane družin e U b e rti, n jih o ve d o m o v e p a zravn ala z
64
93
96
99
10 2
10 }
10 S
u i
114
//7
Pekel A tam , k o pa je slednje g rlo vp ilo , naj se F lo re n ca zruši v razvalin e, jaz sam u bran il sem jo p red njih silo.« »Pri večn em m iru va še vse družine, po m agajte,« ga p ro sim , »razrešiti ta v o z el, ki pred n jim razum m i gine. Ce p ra v o m islim , m orete u ganiti le to, kar čas p rih o d n ji v sebi sk riva , d o g o d k i zdanji p a,za vas so skriti?« » K o t d a ljn o vid n i vsak od nas o d k riv a,« m i o d g o v a rja , »le p rih o d n je čase, le to lik o nas v išn ja lu č o b liv a. C im bliže so, tem trd nejše opaše d o b iv a naš ra zvid , brez pojasnila ne ve m o nič, k ak zdaj ž ivite zase. Z a to razum el b o š, da u sahnila nam tisti dan b o žila vse zavesti, k o si p rih o d n o st d v e r b o zapahnila.« In k ot še nekaj bi im el na vesti, m u dem : » P o v e jte senci zagren jen i, da sin n je g o v še h od i ž iv po cesti. D a prej sem m u o d g o v o r zaželeni zatajil, mi bila je m isel k riv a , m udeč se v zm oti, p ra v k a r razloženi.« Ž e m o jster m ig al je, naj p o h itiv a , zato zap rosim ga , h oteč že m im o, naj m i p o v e , k d o on d i z n jim p reb iva. O d v rn e m i: » T u tiso či ležim o, F rid e rik d ru g i je na dnu te jam e
zem ljo. - 9 1. A tam: V E m p o liju je p o b itki pri M o n tap ertiju v ečin a toskan skih g ib elin o v sk len ila p o ru šiti F iren ce. F arin ata se je tem u uprl in tako o b v a ro v a l ro d n o m esto. - 100. kot daljnovidni: S p o z n ava p o g u b lje n ce v je p o d o b n a d a ljn o v id n em u očesu, ki d o b ro v id i sam o na d a lja vo . - 108. ko si prihodnost: P o po sledn ji so d b i, ko ne b o več prihodnosti, am pak sam o večn ost. - 1 1 0 . senci zagrenjeni: Cavalcan tiju. - 1 19 . Frid erik dragi:
Deseti spev 120
12 1
12 6
129
1) 2
///
65
in k ard in al, o d ru g ih pa m olčim o!« In vlež e se; tu sem o k ren il ram e in n o g o tja, k jer p e vec m oj sam eva, m isleč na rek, tak o so vražen zame. O n z gan e se in ko po p oti g re v a , sp rašu je m e: » K a j v z ro k je tv o ji zm edi?« In v s e p o v e m natan ko, k ar zah teva. » K a r z op er sebe slišal si po redi, si le zapom n i,« m i m o d ro st o d k rije p o et in d v ig n e prst. » P red vsem pa ved i: ko nje te zgoraj zlati žar o b lije, ki z lepim zre o česom v se , p rem ila, z veš, kam se tebi pot ž iv ljen ja vije.« N a to na le v o sv a ro k o kren ila p ro č o d zidu, po sredi, po kam niti stezi, ki se v d o lin o je zgu b ila, k jer v a l sm radu je že b ilo čutiti.
H o hen stau f, rim ski cesar in n eapeljski k ra lj, ki m enda ni v erje l v p o sm rtn o ž ivljen je ( 1 19 4 - 12 5 0 ) . - 12 0 : kardinah O ttavian i d e g li U b a ld in i, liberalen d u h o v n ik in g ib elin ; tudi ta je bil ep iku rejec. - 1 2 3 . sovražen: T em n a F a rin a to v a p rerok b a. * 13 0 . nje... %lati Ž
Pekel
66 i i. SPEV
Še v e d n o šesti k ro g . M o ra ln a shem a p ekla. - V tem sp evu nam D an te p o jasn i sv o j načrt p ekla, p ri čem er se v g la v n ih potezah drži n auka sholastične filo zo fije in teo lo gije. D o sle j sta p o p o tn ik a p rešla 5 k ro g o v , v katerih se kazn u jejo: Predpekel
1. k ro g
G re h i n ezm ern o sti _
L im b - plem eniti n evern iki
2. k ro g :
Slad ostrastn iki
3. k ro g:
P o g o ltn e ži
4. k ro g :
R azsipn eži in stiskači
5. k ro g :
Je z ljiv c i in nebrižneži
Z d a j sta v 6. k ro g u , na p ričetk u D ito v e g a m esta-trd njave zla. u m sko nas.
6. k ro g :
R az k o ln ik i
7. k ro g : —
2. pas: N asiln ik i p ro ti sam em u sebi (sam om orilci)
1. pas: N asiln ik i p roti bližn jem u
G r e h i nasilja ž iv a lsk o nas.
3. pas: N asiln ik i pro ti B o g u , n ara v i, u m etn osti 1. kotan ja: Z v o d n ik i in zapeljivci 2. kotan ja: Slad kači in p rilizo v a lci 3. kotan ja: P rek u p če valci s ce rk v . do b rin am i (sim onisti) P reva ra tistega, ki ne zaupa (P revaranti)
8. k ro g (» Z le kotanje«)
4. kotan ja: V ed e ži in k r iv i p re ro k i 5. kotan ja: B aran tači, p o d k u p ljiv c i 6. kotan ja: H in avc i 7. kotan ja: T a to v i 8. kotan ja: Z v ija č n i sveto v a lci. 9. kotan ja: S ejalci ra zd o ro v in šk an d alo v
G re h i, p re v are in h u d o b ije
10. kotan ja: P o n a re je valci in lažniki P reva ra tistega, ki zaupa (Izdajalci)
-1. K a jin a :
Izd ajalci so ro d n ik o v
2. A n teno ra: Izd ajalci d o m o vin e ali stranke 9. k ro g (»K o cit«)
3. P to lo m eja:Izd aja lci prijateljev 4. Ju d o v in a : Izd ajalci sv o jih d o b ro tn ik o v
K o t je ra zvid n o iz shem e, se teža k riv d e veča od ču tn ih zablod d o d u h o v n ih p re sto p k o v ; le-ti so p o D a n teju n ajve čji greh ro d u , ki g a m i im en u jem o »h om o sapiens«.
E N A JS T I S P E V
i
6
g
12
i;
/
2/
Č ez strm i ro b , p o g riv i n ep rijazni razklan ih skal, je v k ratkem lo k u naju p riv e d la p o t do g ro zn ejše go lazn i, in ker znašla sva se v neznosnem sm raju, p u htečem iz te grezn ice b rezdanje, p ri p riči se u m ak n eva tja h kraju , za g ro b n i kam en ra k v e , k jer pisanje stoji: »T u papež A nastazij b iva , ki m u F o tin je zm edel bil spoznanje.« » P ra v b o , če tukaj m alo p o sto jiv a , I da kužnih sap p riv a d i se ču tilo, in teh sk rb i vn ap rej se izn eb iva,« de m ojster. »N ajd i m i n adom estilo,« m u p ra v im , »da m i v p razn o čas ne teče!« » P ra v to zdaj tuhtam ,« m i o d v rn e m ilo. »Sin m oj, za tem i skalam i,« m i reče, »še trije m anjši k ro g i se v rstijo , p o d o b n i onem u, k jer o gen j peče. P rek lete duše v njih kar m rg o lijo ; da lo čil b o š na o k o , kaj je katera, le čuj, k ak o in pa zakaj trpijo. Iz v se g a zla, ki B o g u žolč nabira,
i. Č.e% strmi rob: Pesn ika prideta na rob 6. k ro g a , ven d a r ju silni sm rad, ki puhti iz g lob eli n asledn jega, 7. k ro g a , zau stavi. - 3. Anastazij'- A nastazij I I., papež od leta 496 d o 498 n.š. Z a rad i sp ra v ljiv e g a ravn an ja m ed v z h o d n o in zah odn o ce rk v ijo in zato, ker je v R im u lju b ez n ivo sprejel d ia k o n a iz So lu n a, F o tin a, ki je z ag o va rja l m nenje, da je ime! K ristu s sam o en o, to je člo v e šk o n ara v o , m u je tedanja rim ska d u h o vščin a, z g o d o v in a pa vse do 16. stol. očitala k riv o v e rs tv o . - 16. %a temi skalami.M edtem ko sc
68
24
27
30
33
36
39
42
4j
48
Pekel k rivic a se ro d i, ki p rek zvijače ali nasilja v bližn je se zadira. K e r so p re vare le lju d em dom ače, jih B o g tem bolj m rzi: na dnu glo b eli so prevaran tje, ki trpe najjače. K r o g p rv i so nasiln iki poseli, a ker je tro jn o silo m oč storiti, so trije se p a so v i v njem razpeli. B o g a , sebe in bližnje m ore biti nasilnež, v njih sam ih ali n jih stvari, k o t skušal ti b o m zdaj ob razložiti. N asiln a sm rt in m u k a ran udari č lo v e k a , a im etek ro p m u z m rvi, u n ičijo tatvin e in požari, zato m o rilce, k d o r diši p o k rv i, p lenilce in tato ve v m u kah pase p o treh različnih tolpah pram en p rvi. Č e se z g o d i, da d v ig n e š ro k o nase in s v o jo last, te d ru g i pas popade, kjer se brez nad kesa na večn e čase, k d o r se od va šeg a sveta u krad e, razsipa s v o jo m o č in jo zap ravi ter si veselje p reo b rača v jade. Č e zop er b o žjo m o č se k d o p o sta v i, taji jo v srcu , k o ln e in m u jeza v e li, da N je d o b ro te ni v n aravi, d o v o lj n ajm an jšega pasu je peza, da s S o d o m o , C ah o rso m še kaznuje
p riv a ja ta na sm rad, razloži V e rg il D an teju , k a k o je narejen d o ln ji del pekla. - 25. prevare-.Ž iv a li ne z n ajo varati, to je »dosežek« č lo v e šk e g a duha. - 28.krog prvv. K i je pred n jim a, torej sedm i od začetka. - 34. njih stvari'. V n jih o v i im o v in i. - 50.Sodoma'. M esto v P alestin i, čig a r p re b iv a lci so bili znani po sv o ji razpašnosti in p ro tin ra v n i ču di (sod om iti). B o g g a je zato p o k o n ča l z o g n je m in ž vep lo m . (P rim . G e n . X I X .) Cahorsom: C ah o rs (lat. C ad u rcu m ), m esto v L a n g u e d o cu , F ran cija . V sred n jem v e k u je
Enajsti spev //
74
/7
60
6)
66
69
jz
j;
69
tega, ki b o g o ta jn o jezik steza. S p re v a ro , ki sto ri, da ve st ti k lju je, p re v ariš tistega, ki ti zaupa, in te, ki jim zaupanje je tuje. V p rim eru d ru g em si n atočil strupa sam o lju b ezn i, ki v n a ravi klije, zato je d ru g i k ro g h in a v c e v šupa, slad u h o v , v ra č e v , m o jstro v sim on ije, ta to v, la ž n ik o v , teh, ki baran tajo, z v o d n ik o v in p o d o b n e barabije. V p rim eru p rv e m pa se p o tep tajo p o le g n aravn ih ču stev še dod ana, ki ti potlej še n o v o v e ro dajo, zato v tem o n ajm an jšega bo stana, k jer D is bedi nad srčik o vsem ira, izdajn a duša v večn e m u ke djana.« Ja z : »U čen ik, kar b istro jo ubira tv o j rek in d o b ro m i deli g rab n ato g lo b e l ter lju d stv o , ki se v njej nabira. A reci, ta, ki g o lta m astno b lato, ki piš d revi ga , ki ga toča bije, ki buta v d ru g e s k letv ic o rob ato čem u jih sred i rdeče dom ačije ne tepe B o g , če se je zjezil nanje? Č e pa se ni, zakaj jih potlej vije?« » Z a k aj tv o j um ,« m i de na to vp rašan je, »tako iz o b ičajn e brazde pada?
bilo ra zv p ito k o t o d eru šk o gn ezd o , tako da je beseda caorsin v eljala to lik o k o t od eru h. - 52. s prevaro-. P rev a ra je p restop ek, k jer je soudeležen razum , zato je v č lo v e k o v i vesti, da se g a lah ko kesa. - 56. ljubezen, k i v naravi k lije : Č e p revariš tistega, ki ti ne zaupa, si se p re g rešil sam o p ro ti n aravn em u p rijateljstvu m ed ljudm i; če pa preslep iš tistega, k i ti je zaupal, si po tep tal še n je g o v a o seb n a, n aravn im »dodana« ču stva, ki so bila g o n ilo n je g o v e g a zaupanja (n o ve vere), in je zato prestop ek težji. - 65. D is : L u cife r, kralj pekla, ki im a s v o j pre stol v najožjem k ro g u , to je v sam em središču zem lje. - 70-75: Čem u so p re b iva lci višjih k ro g o v (p o g o ltn ež i, slado strastn iki, razsipn iki in stiskači,
7° 78
81
84
8j
90
93
96
99
10 2
Pekel A li pa v d ru g o m eriš zdaj spoznanje? M a r si p o zab il že, k a k o razklada ti E tik a ? T rije so g o n i vstali, ki jih nebesa g led a jo nerada, nezm ern ost, h u d o b ija, bes ž ivalji, p ri čem er pa nezm ern ost m anjša graja zadene, ker najm anj B o g a užali. C e v to m o d ro st se p o to p iš do kraja in si p rik ličeš, k d o vse solze toči in s v o jo kazen zunaj v ra t prestaja, boš razum el, čem u jih o g ra d loči od te sv o ja ti in da z m an jšo silo p o njih u d rih n il B o g je kazn u joči.« »O Sonce, v id u kalnem u z d ra v ilo , tak o u živam v tv o ji,« dem , »besedi, da znanje ni m i b olj od d v o m a m ilo. A zdaj nazaj p o g le j p o sv o ji sledi, tja, k jer v e liš, da o d eru h razžali d o b ro to b o ž jo , in otm i m e zm edi.« » F ilo z o fija , če bi p ra v jo znali,« o d v rn e , »več k o t en k rat se u stavi ob tem , k ak o v n aravi se zrcali b o žan ski um in z n jim u m etn ik p ra v i; če s v o jo F iz ik o p ozn aš, ti m u ka ne b o p o isk ati, kaj v začetku p ra vi: da u m etn ost vaša, k o t pač zna, p o d u k a
jezljivci - našteti vsak p o s v o ji kazni) izven »rdeče« do m ačije L u c ife rje v e , to je D ito v e g a m esta? - se sprašuje D an te. - 80. Etika-. A risto te lo v a E tik a , ki jo je D an te zelo d o b ro po zn al, takole im en u je in v rsti tri člo v e šk e n ag on e: »incontinentia« (nezm ernost), »malatia« (h udobija) in »bestialitas« (živalski bes); prib ližn o tako jih loči tudi D an te. K r iv d a in p restop ek sta pri p rve m n ajm an jša, zato se tudi kazn u je izven »utrdbe zla«. - 93. Znanje-. D v o m je D an teju en ako lju b k o t znanje, saj g a vselej p rive d e d o im en itnega V e r g ilo v e g a tolm ačen ja. - 95. oderuh ra%$ali\ P rim . v . 48. - 1 0 1 . F iz ik o : V A risto te lo v i F izik i (II, 2.) se tako le defin ira č lo v e šk a um etn ost: »A rs im itatu r n aturam in quantum
Enajsti spev
¡o j
10 S
m
114
7
i
v njej išče, k o t v u čitelju m ladina, zato je u m etn ost vas k o t b o žja vn u k a. T o d v o je je ž ivljen ju koren in a, če b ran je G én eze ti je dom ače, tu naj n ap réd u je lju d i družina. A o d eru h p o sto p a v se d ru g ače, n a ra v o in njé h čerk o z v išk a gled a, z a t o k er u p čez o jn ice m u skače. Z d a j za m en oj, p o čitek m i preseda; že na o b z o rju m ig eta jo R ib e in K a v r u s že p rišel je p o d M ed ved a: g le j, tam kaj p o t p re vesi se čez hribe!«
potest.« - Iz tega sledi, da je člo v e šk a u m etn o st b o žja vn u k in ja , saj je h čerka n arave, katere oče je B o g . - 106 . to dvoje: V b ožji n aravi ter v člo v ešk i veščin i in p rizad evn o sti je v ir življe n ja in člo v e šk e g a n ap redka. - K e r je B o g o b so d il pirvega člo v ek a, »da b o v p o tu sv o je g a o b raza jedel sv oj kruh « (G e n ez a, II I) , o d eru h pa h oče živ eti sam o od d o b ičk a , ki m u g a prin aša denar, in o b račati v s v o j p rid znoj d ru g ih , n am esto da bi sam delal in se p o til, zato prezira n ara vo in um etn ost, ki sta hči in v n u k in ja b o žja, ter po tem takem k ajp ak žali B o g a sam ega. - 1 1 3 : R ib e: O zve zd je R ib se je že d v ig n ilo nad o b zo rje, V e lik i v o z pa se je znašel na tistem delu neba, o d k o d e r pih a K a v r o , sev ero z a h od ni veter. T a ko n stelacija je n aznanjala z o ro n o v e g a dne. - 1 1 5 . Če^ hribe-. Čez h rib o v iti ro b , v žrelo n asledn jem u kro gu .
D V A N A JS T I S P E V
3
6
9
i2
//
iS
R o b , k jer naj šla bi d o l v g lo b in e črne, je bil kam n it in še zaradi tega, k ar tam preži, tak, da o k o o d vrn e. K o t čez u sad, ki p o d T rid e n to m drega A d iž i v b o k , o d k a r sta g a sp rožila p o tres ali sp od jed en tem elj b reg a, ki z v rh a g o re , k i ga je rod ila, tja d o nižine skal n asu l je g m o to , da ni steze, ki bi n a v zd o l v o d ila , tak bil je n ajin spu st v p ekla tem oto; p o d ro b o m tam v razsekani g o lja v i s tv o r k retski s v o jo pestu je sram oto, ki se izlegla je v zlagan i k ra vi. K o n aju vid i, si zob e zapiči v ž iv o t k o t n ek d o , ki ga jeza d avi. A m o d rec m oj z avp ije m u p ri priči: » T i m eniš, da tu knez A te n sk i h od i, ki te s sveta je sp ra v il bil k hudiči?
1-30 : M in o ta v e r, va ru h sedm ega k ro g a ; v n je g o v e m p rve m pasu so kazn o van i grešn iki, ki so d elali silo svo je m u bližn jem u in prelili kri. N am o čen i so v F le g e to n tu , reki v rele k rv i, na b re g o v ih pa jih stražijo ke n tavri, ki v v s a k o g a r, k d o r bi hotel um an jkati s v o ji m eri kazni, ustrele puščico. 2. tega: M in o ta v e r; prim . v. 11.- 4 . usad: O p ra v i lo k ac iji tega usada so m n en ja razlagal ce v deljena, n ajb o lj v erjeten je usad S lavin i di M arc o • na levem b reg u A d iž e, pri R o v e re tu . - iz . Sramota kretska: M in o ta v e r, p o l b ik , p ol č lo v e k ; to sram o to je K re č a n om p o v r g la M in o so v a žena P azifeja, nad rastena o d B ik a , s katerim se je sparila, zaprta v leseno k r a v o (»zlagana krava«). B rž ko je ta p o šast p rišla na svet, jo je M in o s zaprl v labirin t. - P az ife jin o p re g rešn o strast si D a n te »sposod i« tudi v V ic ah (26. sp ev ), ko jo stavi za n eg a tive n zgled k azn o van im slad o strastn ik o m . - 17 . kne^ atenski: T ez ej, ki je s p o m o čjo M in o ta v ro v e sestre A riad n e ubil to sp ako v kretskem labirin tu .
Dvanajsti spev
21
24
27
30
33
36
39
42
73
S p o ti, zverin a! T e g a tu ne v o d i u k tv o je sestre, tem več g re v glo b ače p o g le d a t, kakšn a kazen se v a m sodi.« K o t b ik , ki strga se in že g o rja če zadene ga u darec stra h o viti, da kam ne v e v e č in na m estu skače, tak o je M in o ta v e r b il, a zviti v o d n ik kriči: »B rž m im o! D o k le r rjo v e in se pen i, tja v reb er m i p oh iti!« T a k o spu stila sva se čez p laz o ve teh skal, ki često so mi p o d n o gam i se vd ajale p o d silo teže n o ve. Iz m isli p reb u d i m e glas ob ram i: »U g an k a ti je u sad , ki ga v a rd e v a p ra v k a r o b rzd an i d iv ja k nad nam i? N a j ti p o v e m , da tistega še dn^va, k o p rv ič šel sem v klet p eklen sk e hiše, ni b il razbit ta b re g , k jer danes g re v a . A pred en je, kot m i v sp o m in u piše, v k o ra k a l ta, ki je iz k re m p lje v v ra g a otel ves p len iz kro žn ice n a jvišje, d olin a zla se stresla je od p raga d o dna, da m islil sem , v se m ir trepeče o d te lju bezn i, ki - k o t se razlaga v nered p o p o ln i često sv et razm eče;
30-99: P risto p k F le g eto n tu in srečan je s ken tavri. 35. p rv ič: P rim . sp ev I X , 22. - 38. ta: K ris tu s , ki je takoj p o s v o ji sm rti prišel v L im b , p rvi k ro g p ekla, ter iz te »n ajvišje krožnice« d v ig n il p ra v ičn ik e iz Stare zaveze in jih popeljal v n eb o. - 42. kot se razlaga: P o m n en ju g rš k e g a filo zo fa E m p e d o k la je svet nastal p o razprtiji štirih p rv o tn ih elem en tov, in sicer o g n ja , zraka, v o d e in zem lje. K o se n jih o v o so v ra š tv o p o m iri, pa naj bi n aspro tn i prin cip - ljubezen - te elem ente zn o v a združil v p rv o tn i ro d o v itn i kaos, kar seved a ne g re brez silnih p re treso v v n aravi. T ak p reblisk ljubezn i in z n jim vezani potres naj bi bila K r is tu s o v a sm rt, ki je pom en ila sp rav o člo v e k a z B o g o m . T o je seved a D a n teje va in terpretacija E m p e d o k la , ki pa ni p rv a te v rste , saj v e m o , k a k o rad je ta u n iverzaln i pesn ik skladal an tiko s k rščan stvo m .
74
4j
48
jr
J4
/7
60
63
66
69
Pekel in tistikrat je te pečine stare, tu in d ru g je, razsu lo v zdan je kleče. Z d aj glej v g lo b e l, k jer d v ig a jo se pare v k rv a v i reki, tam se v v re lo v g rez a le-tak, ki b ližn jega z n asiljem tare. O slepa strast, o n eb rzdan a jeza, ki kratka leta nas tak o p rig an ja , a v ve čn o sti tak o trd o zateza! T u vid im širni ja rek , ki se u klan ja tja v lo k , h oteč v s o to ravan o b jeti, k o t kazal m i je v o d ja p o to v a n ja , o b rebri k n jem u pa tam v stru m n i četi k en ta vri z lo k i v ro k a h p eketajo, k ot m i lo v it o d jezd im o na sveti. O b sta n ejo , ko v rebri u zrejo naju, in k o m ed sabo tro jic o so izbrali, ki pšice o d b ero si kot za v a jo , zad ere sem se ena teh živali: » V id v a , kam gresta, kje se b o sta pekla? P o v e jta brž, če ne, b o m o streljali!« N a to beseda m o jstro v a je rekla: » T o b om p o v e d a l H iro n u , saj zate se ihta vselej je slab o iztekla.« A m eni: »N es je tam na čelu jate, sm rt m u bila je lepa D eja m ira , že m rte v, je še d ru g e v a b il v svate.«
- 47. v krvavi reki: F le g eto n t, tretja p eklen sk a reka. - 56. kentavri: B aje slo v n a bitja, pol m ožje, pol k o n ji. - 59. trojico vragov: N e s, H iro n in F o lo . N e s se je zalju b il v H e rk u lo v o ženo D e ja m iro in jo p oizku šal u grab iti, a ona g a je pri tem na sm rt ranila z zastrup ljen o pu ščico . K o je u m iral, ji je p o n u d il s v o jo srajco , v so k rv a v o od zastrup ljene k r v i, in ji dal v ed eti, da bo tisti, ki si jo bo n ad el, več n o zaljub ljen . A b o tn a D e ja m ira m u je verjela in srajco p o d takn ila m ožu , ki bi si g a rada za ve č n o p rid o b ila, a H erk u l je od tega zblaznel in um rl. T a k o je N e s »že m rte v , še d ru g e va b il v svate.« - H iron je bil sin b o g a Saturn a in n im fe F ilire , slo v e č z d ra v n ik , v ra č , a stron o m in glasb en ik , v z go jitelj A h ilo v . Z arad i n je g o v e m o d ro sti ga im a D a n te za p o g la v a rja k e n ta v ro v in nanj se
Dvanajsti spev
72
7;
7
Si
S4
S7
90
93
96
75
N a sred i svo j p o g le d p red se upira v e lik i H iro n , u čen ik A h ila , kraj n jeg a besni F o lo jo ubira. O b stru gi se p o d i jih brez števila, ki u strelijo , če iz k r v i se rine k d o više, kot ga k riv d a je u topila. P red b rz o n o g e sva p rišla zverin e; p u ščico p rim e H iro n in z zatik om na d v e čeljusti si deli kocin e, ko pa si lu k n jo je odm el, h u d n ik o m ve li: »Ste m ar p ri zadn jem opazili, da tla u g re za jo se p o d d otikom ? K d a j so še m rtveci tak o hodili!« M o j d o b ri v o d ja se pred va m p p o sta v i, k jer d v e n a ravi v eno sta se zlili. »R es je še ž iv in sam ega,« m u pra^ i, »ga p eljem p o tem črnem dolu : nuja g a žene, ne pa želja p o zab avi. O d nje tam , k jer se p o je aleluja, p rišla je zam e n o v a ta n alo ga: on ro p a r ni, m eni je kraja tuja. R o tim te p ri k rep o sti, ki u b o g a jo m oja n o ga na tej g rd i cesti, od sv o jih , ki so tu, m i daj n ek o g a , da kraj p okaže, k jer se da prebresti, in tega tam na pleča si zadene; saj on ni du h , da zrak ga m ore nesti.«
V e rg il v resnici tudi o b rača. - Folo se je na svatb i P irito ja in H ip o d am cje tako o p il, d a je hotel storiti silo n evesti kot tudi d ru g im ženam L a p ito v . - 76. brzonoge %yerine: K e n ta v ri so p o sv o ji p o sta vi vern i to v a riši kazn o van ih n asiln ik o v, v katerih se je č lo v ešk a čud spajdašila z ž ivalsk o. - 79. luknjo j e odmel: U sta izkopal iz brade in b rk . 80. z?dnj em: D an te, ki m u je telo še ž iv o in se torej sipka tla pod n jim u g re za jo . - 84. dve naravi: Č lo v e šk a in živalsk a. - 88-90: V e r g il p ra v i, da g a je na to n en avad n o pot poslala B eatrice, d ru gače pa niti o n niti D an te nim ata nič sku pn ega s temi g rešn iki. 94. prebresti: F le g eto n t. - 95. tega: D an teja.
Pekel
99
10 2
/o /
10 S
m
114
117
N a desno k N e su H iro n se okrene: »N azaj! In p o t jim a tak o p o k aži ter pazi, da kak v r a g ju ne oščene!« T a k o o d rin eva o b v a rn i straži vz d o lž p ro d a, k jer cedi se k ro p k rv a v i in v rišč op arjen ih ušesa draži. D o oči p o ta p lja g la v a se ob g la v i. » T a m so tirani v s i, ki k ri so pili in ropali,« k en ta ver silni p ra vi. » R a z b o jn ištv o tu d o li v jo k jih sili; g lej, A le k san d e r, D io n izij d iv ji, ki dokaj let zag ren il je S iciliji. T o čelo, ki g u b i se v črni g riv i, je E z z elin , a tisti p lav o la si O p iz zo d ’ E s ti, ta, ki sin ga k riv i na svetu je zad avil b il počasi.« K v o d n ik u se ozrem . » T a je zdaj p rv i, jaz sem le d ru g i,« se m i brž o glasi. K e n ta v e r tam kaj je o b stal, k jer v k rv i ležijo in iz v re lc a, ki o d e va jih do vra tu , v z d ig u je jo n o zd rvi. In kaže sen co m i, ki tam sam eva: » T a šel p red ret je B o g u p ra v v n aročje
10 0 -13 9 : K a z n o v a n i nasilneži in tirani. 10 7 . A leksander: P o m nenju n ekaterih A le k sa n d e r iz F ere v T e sa liji (4. stol. p .n .š.), po m nenju d ru g ih pa k a r A lek san d e r V e lik i M ak e d o n sk i, ki g a m n o gi antični p isci (na pr. Seneka) o m en jajo kot zelo kru teg a vlad a rja in tirana. - D io n izij' V e rje tn o Starejši, tiran v Sirakuzah na Siciliji (4. stol. p .n .š.), čig a r k ru to st je p o stala kar p rislo v ič n a in jo tudi D an te na v e č m estih om en ja (prim . P ek. 27. sp ev). - 1 1 0 . E%%elin: E zz elin o da R o m an o ( 119 4 - 12 5 9 ) , v lad a r tre v išk e m arke, ki je, k o t v em o iz z g o d o v in e , n o sil kro n o m ed italijan sk im i sam osiln eži sred n jega vek a. - m : Opi%£0 d ’E s t i: (u.l. 12 9 3 ), tiran v F errari. B aje g a je z blazin o zadu šil p asto rek d ’A z z o . - 1 1 3 . ta j e %daj p rv i: V e r g il h oče reči, da je N e s v teh rečeh b o lj izveden v o d n ik , zato naj D a n te le n jeg a po slu ša in m u tudi verjam e; pesn ik je nam reč d vo m eč e p o g led a l, Češ ali je O p izzo res že um rl. - 1 1 6 . ljudje: U b ijalci, ki n iso tak o g lo b o k o p o to p ljen i v k r v i k o t tirani; n os im ajo še zun aj, m edtem ko so g a le-on i držali pod glad in o . - r 18 . senco: G u id o de M o n tfo rt, ki je 1. 12 7 2 v neki
Dvanajsti spev
77
srce, ki še m u s T em ze čast odm eva.« In v id im jih, ki tam iz reke v ro č e m o le g la v e in g ro d , tako da m i pren ek o 12j teh duš spozn ati je b ilo m o go če. K o v e d n o v e č jo v id el sem o sek o k rv i, ki sledn jič je le gležn je grela, 12 6 prišel je čas, da u brali sm o jo p rek o . » T a k o kot v id iš tu, da reka vrela p o v e d n o p litve jše m k o ritu lije,« 729 k en ta ver de, »pa veru j m i docela, da g o rn ji tok čim dalje g lo b lje rije p o sv o je m dnu , d o k le r se ne izteče 13 2 v to lm u n , kjer ku ha g re h se tiratiije. P ra v ič n o st v išn ja A tilo tam peče, to šib o b o ž jo , dalje P ira , Šesta i$ ; in v e čn o m olze cu rek solz, ki teče od v e k R a n ie ro v d v e h , ki sta, zločesta razb o jn ik a, sejala strah p o v so d i, 1)8 k jer je p o p o tn ik e v o d ila cesta.« O b rn e se in spet tja čez zabrodi. 120
ce rk v i v V ite rb u m ed sam o m ašo u b il H en rik a , brata an gle šk e ga kralja E d v a rd a 1., zato da b i m aščeval sm rt sv o je g a očeta Sim on a de M o n tfo rta (zloglasn ega k rv n ik a A lbižan o v ), ki je b il p o g in il na A n g le šk em . H e n rik o v o srce so prenesli v L o n d o n in g a v zlati p o so d i v z id ali v n eki m o st nad T em z o . - 1 3 2 . tolmun: V g o rn je m to ku F le g eto n ta, kjer pa p esn ika nista b ila, je tolm un , v katerem se cv re jo n ajbolj z lo glasn i tiran i, docela p o to p ljen i v kri: A t ila , h u n ski k ra lj, im en o van tu di šiba božja (vlad al o d 433 d o 4 53); P ir : P o m n en ju n ekaterih A h ilo v sin P iru s, ki je p ob il P riam a, p o m nenju d ru g ih pa P ir, ep irsk i kralj (3 19 -2 7 2 p .n .š.), p ro ti katerem u so R im lja n i s težavo d o seg li » P iro v o zm ago«. B il je m enda en ako težak za n asp ro tn ik e k o t za p o d lo žn ike. - Sest: Sekstus P o m p eiu s, P o m p e je v sin, znam eniti g u sar, ki je p o o če to v i sm rti n ad aljeval b oj proti C ezarju. - 1 3 6 - 13 8 : dveh Ranierov: R an ie r de C o rn eto in R an ie r da P azzo: z lo glasn a cestna razb o jn ika D a n te je v e g a časa. P rv i je strah o val rim sko M are m m o , d ru g i pa d o lin o reke A r n o v T o sk a n i. - 139 . obrne se: K o ju je N e s po sp rem il p re k o F le g eto n ta, se obrn e in z n o v a prebred e p litv in o , kajti iz svo je g a »revirja« ne sm e n ikam or.
T R IN A JS T I S P E V
j
6
9
12
//
'Š e N e su je n o g e m očila reka, ko že zabred la v g o z d sva zapuščeni, ki ga n ob en a steza ne preseka. T a m listi tem ni so in ne zeleni, ni ra vn ih v e j, le g rč a v e in k riv e , n ik je r sadu, le trni zastru pljen i. G o š č a v e trn o v e tako in sive še pri z verin ah ni, ki od C orn eta pa do C ecine m rzke so jim n jive . T a m g n u sn i roj H arpij si gnezd a spleta, ki T ro jc e je s S tro fa d p re gn a l, poraze in zlo znanec jim za p rih o d n ja leta. P ero t im ajo in člo v e šk e ob raze, op erjen trebu h , k rem p ljaste končine in s čudnih vej se d erejo, nakaze. In m ojster: »Preden stopiš tja v glo b in e,
Se sedm i k ro g . P o tn ik a prideta v d ru g i pas, k jer so k azn o van i n asiln iki p ro ti sam em u sebi in sv o je m u im etju. D u še sam o m o rilc ev v z k a lijo in zrastejo v g rč a v a d re v esa, na katerih g n ezd ijo H arp ije, m edtem ko p o tra tn ik i n agi tekajo p o tej g o šč i, za petam i pa jim pritiska k rd elo psic. - K a z e n sam o m o rilc ev je sim boličn a: K e r n iso sp o što v a li n ep re m ak ljive zraslosti duše in telesa in so se kot lju d je, ustvarjen i p o b o žji p o d o b i, sam i iz ru v ali iz telesnih spon, m o rajo p o sm rti ostati vraščen i v telesih, ki so, po sholastičnem p o jm o v a n ju , v vsem ž iv em svetu deležna n ajm anjše d u h o v n e po rcije (»rastlinska duša«), pa n ajveč tvarn e. 1-10 8 : G o z d sam o m o rilcev. P ier della V ig n a . 1. Nesu: K e n ta v e r, ki je bil p esn ika sprem il čez reke (prim . prej. spev!). - 9. Corneta do Cecine: M ed rcčico C ecin o pri L iv o rn u in m estccem C o rn eto pri C iv ittav e cch ia se razprostira T o s k a n sk o m o čvirje. V teh zaraščen ih krajih je b ilo leglo d iv jih z v eri. - 10. roj H a rp ij: M ito lo šk a bitja z d ek lišk im o b razo m in tru pom ro p a rsk e ptice (prim . dalje!). - 1 1 . j- Strofad: G n e z d o H arpij so bili S tro fad i, o to k i v jo n s k e m m o rju , kot po ro ča V e rg il. K o so prišli tja F n e je v i T ro ja n c i, so p o n eved o m a ubili n jim p o svečen e vole:
Trinajsti spev
iii
21
24
27
¡o
¡j
j6
p
42
7 9
p o v e m ti, da si v d ru g em k ro g u . V ed i,« m i de, »da b o v a v n jem , d o k le r peščine g ro z o tn e tv o ji ne u zro p o g le d i. A pazi, tam stvari b o š v id el take, da v e ro vzele m o ji bi besedi.« Ž e k rik zaslišal o d strani sem vsake, n ik jer pa ni v p ijo č ih ! In s prstenim o b raz o m brž u stavil sem k o rake. In m enim , da je m enil, da jaz m enim , da v g o šči lju d stv o tak šn o v p itje žene, pred nam a sk rito zad za trnjem njenim , zatorej de: »Če boš o d b il le z ene rastline v e jic o , ti o tej stvari v se m isli brž p o p a d a jo zgrešene.« R o k o zdaj stegnem nad p o ga n jek stari in m u o d lo m im v e jo , kar zavp/ije m i deb lo: »S to j, n ik ar m e ne m rcvari!« In ko ga potlej črna k ri o b lije, še: » K a j m e lom iš!« prid e glas ušesu, »kaj v tv o jih p rsih nič srca ne bije? N e k o č lju d je, zdaj g rče sm o v tem lesu; lah ko bi lažjo ro k o im el p o p reje, pa da sm o v k ačjem kdaj bili telesu.« K a k o r če v ž g e se ko n ec sveže veje in cv ili v v e tru , ki m u sp od uhaja, ter sok cedi, ki les m u daje reje, tak o iz rane deblu tam prihaja z besedam i ve n k ri; in v e jo v e lo
ena o d H a rp ij, C e le n o , jim je zato n ap oved ala strašn o lak o to , nakar so preplašeni T ro ja n ci o to k zapustili. - 19. peščine grozotne: T retji pas sedm ega k ro g a , ki ju še čaka. 30. vse m isli: D a n te je v o prepričan je, da so v g o šč i skriti ljudje, ki z gan jajo takšen hrup. - 48. moje delo: V E n e id i p rip o ve d u je V e rg il, da se je P riam o v sin P o lid o r, ubit v T r a k iji, p o sm rti sprem enil v grm . K o je E n ej z n jega o d lo m il v e jo , je zaslišal P o lid o ro v glas, iz zlom ljen e v eje pa je p ritekla kri. - 35. bo%aŠ: Sam o m orilcu je ta
8o 4j
48
//
J4
/7
60
6}
66
6>
Pekel spu stim k o t ta, ki g ro z a ga obhaja. »Če m u srce lah k o že prej ve rjelo ,« de m ojster, »duša, ki sv a te užalila, bi to, kar že o p e v a m o je delo, se ne bi nadte ro k a m u stegnila. L e ker v e rjel ni, sem velel storiti to stv a r m u , ki zdaj m ene b o težila. P o v e j m u, k d o si b il, da o svež iti b o tv o jo sla v o m o g e l v p o v ra č ilo na svetu , k am o r m o re se vrn iti.« In trš: » T a k božaš m e z b esed o m ilo, da b o m p re lo m il m o lk : ne v zlo m i šteti, če m i p re v e č b o jezik o d k len ilo . Ja z tisti sem , ki n o sil je na sveti d v a k lju ča k srcu carja F rid e rik a , in sem tak o lah n o jih znal vrteti, da tajne sem p ozn al m u brez vrstn ik a. T o častn o slu žb o sem o p ra v lja l zvesto , da z d ra v je in sen je vzela sk rb velik a . V la č u g a , ki v cesarsk o vselej m esto u p ira d rzk o svo j p o g le d zblojen i, ta sm rt sveta, ki d v o r o k u ži često, je v se d u h o v e vn ela p ro ti m eni, n jih žar je knezu isk ro v ž g a l tak ž iv o , da slad ka čast k on čala je v trpljenji. In m o ja duša s k retn jo p re z irljiv o ,
p re d lo g seved a prijeten , saj g a b o o p ral pred sveto m . - 58. Ja% tisti sem: P ier della V ig n a ( 1 19 0 - 12 4 9 ) , č lo v e k n izk ega rod u , ki pa se je p o v z p el d o kan clerstva pri sicil skem v lad arju F rid e rik u 11. H o h en stau fu . O su m ili so g a n ezvestob e in v ječi si je sam ko n čal ž ivljen je. B il je znam en it d rž avn ik , p ra v n ik in pesn ik. »C esar je dal o slepiti u čen ega m oža, žlahtn ega P iera della V ig n a , d o b reg a u p ravitelja, ker g a je bil osu m il izd ajstva, storila pa je to zavist d o n je g o v e g a v is o k e g a m esta; zaradi tega je im en o van i m o d rec o d tu ge v ječi h itro um rl in n ekateri trd ijo , da si je sam vzel ž ivljen je.« (V illan i, K ro n ik e ). - 59. dva ključa: L ju b ez n i in so v ra štv a . - 6 1 . bre^ vrstnika: Z n e b il se je vseh tekm ccev. - 64. Vlačuga: Z a v ist, eden g la v n ih g re h o v , še posebej na takem stičišču
Trinajsti spev
■/2
7/
■/S
Si
84
Sj
po
9)
96
99
8i
m isleč, da sm rt sram oti kraj n a p rav i, m e iz n ed olžn e je storila k riv o . P ri koren in ah n o v ih v tej g o šč a v i prisegam : nisem zlo m il jaz besede cesarju , vred n em u , da b iv a v slavi! In če na svet še k d o od v a ju gred e, naj p o ra v n a sp o m in na m e, ki blati ga sum , storjen le iz zavisti blede.« In o b m o lči. » K e r sklen il je m olčati, p o d v iza j se,« poet m i potlej p ra v i, »sprašuj, če še kaj ve č želiš doznati!« A jaz m u dem : »V p ra šan ja ti p o stav i o vsem , k ar m eniš, da m i du šo m ika, saj m eni g rlo zdaj soču tje davi.« »N aj ti le k d o stori,« m oj v o d ja vzk lik a , »to, kar si p ro sil, in naj ti ustreže, u k leti duh, a v rz i zdaj z jezika, k ak o le n eki duša pade v m reže teh g rč , in če še m oreš, razodeni, ali se kdaj iz v o z lo v teh razveže!« M o čn o zavzd ih n e trš o g o v o rje n i in v rahlem v e tru se tako razloči: »B olj kratek bo o d g o v o r zaželeni. K o duša se o d tru pla k ru to loči, ker se iz n jeg a sam a je izru vala, so d n ik ji M in o s sedm i k ro g d oloči. V to h osto pade, ne da cilj bi znala, k am o r u sod e ro ka jo p o rin e, tam v z k lije , k ot bi žita kal p o gn ala.
h ierarhije, kot je bil cesarski d v o r. - 72. i% nedolžne j e storila krivo: L ju d je so bili p repričan i, da g a je ob ču tek k riv d e p og n al v sm rt in da si je torej sam sod il, P ie r della V ig n a pa je le hotel ubežati spletkam in sum n ičenju s o v ra ž n ik o v »tje, k am o r m oč p re g a n ja v c e v ne seže.«. - 75. cesarju: P ier della V ig n a je še p o sm rti z v est sv o je m u cesarju in im a o njem d o b ro m n enje, m nenje, ki g a D a n te ni delil z n jim , saj v em o , da
82
102
io j
io S
m
114
117
120
12 )
Pekel Iz g rm a d iv je zrastejo rastline, H arp ij se roj na p ašo tja zateka, m noži b olest in b olečin i line. K o t v se i nas še čaka tam o b lek a, a ne, da k d o si spet jo dene nase: kar si o d vz el je, ni v e č za člo veka! Sem b o m o v le k li jih in v sa k o zase v ise lo tru p lo b o v tej h osti kleti z d reve s, kjer jim so vražn a senca rase.« Se stala sva v ču ječn osti napeti, m isleč, da trš želi n ad aljevati, k o naju h rušč n ezn anski preseneti, k o t lo v e c , k ad ar k njem u se p rik lati m erjasec, ki p o g o n čez g o z d ga žene, zasliši z v e r, lo m eč su hljad, d ivjati. T ed aj sta d v a od lev e , blizu m ene, vsa n aga in o p raskan a p rid rla, lom eč v e je v je h oste zapuščene. »O j, p rid i, sm rt!« iz p o ln eg a je grla v p il p rv i, d ru g i pa, ki v tem g alo p u je zaostal: » N ik d a r tak o ni cv rla je tv o ja n o g a , L a n o , v boj p ri T o p p u !« B rez sape že ni b ru sil v e č pod p lata, tem več je v g rm p ad el, ve s zasopel.
je F rid e rik a II. p o sadil v pekel m ed ep ik u rejce, ki so tajili n esm rtn ost duše. - 10 2 . line: H a rp ije p u sto šijo p o g o zd u sam o m o rilc ev in jim lo m ijo veje ; iz D a n teje v e izkušnje p a ' v em o , da k o d e r se z lo m i veja-u d zakletega sam om orilca, tam p riv re ta na dan kri in boleča tožba. - 10 3 . obleka: T e lo ; tudi on i b o d o šli na sod ni dan p o s v o ja tru p la, a si jih ne b o d o »o b lekli«, saj p ra vica ne d opu šča, da n ek d o z n o va do b i tisto, k ar je s silo in proti b o žji v o lji z av rg e l. - 108. sovražna senca: Senca - duša- je sov ra ž ila sv o je telo, zato g a je tu di um orila. 1 0 9 - 1 5 1 : R azsip n eži; neznan flo ren tin sk i sam om orilec. 1 2 1 . La n o : L a n o iz Siene, znan po tratn ež, ki je zap ra vil vse sv o je prem oženje in si iz strahu pred rev ščin o baje sam p o isk al sm rt. T o naj bi b ilo v b itki p ri P iev e d el T o p p o , kjer so leta 12 8 7 A retin ci prem agali Sienčan e. - M o ž , ki se p o d i za n jim , je G ia c o m o da San t’ A n d rea, k o t b o m o zvedeli pozneje; sv o je im etje in v ilo je dal baje p o ž g ati, da je
Trinajsti spev
12 6
129
112
;a
1)8
14 1
¡44
'4 7
»3
Z a n jim pa g o z d je n ap oln ila jata p o žrešn ih črn ih psic, ki so z d ivjale k o t h rt, če m u v e rig o snam eš z vrata. S k riv a č a k o t bi m ig n il so popale, z z ob m i ra ztrgale ga na cepere in z udi v g o b cu n a g lo p ro č zbežale. O m ah lo m i ro k o v o d n ik p o b ere in tja m e pelje pred v e je v je štora, ki m u k rv a v e rane solza pere: »O Ja k o b S en tan d rejski, ti p o k o ra , čem u si vam e sk ril se, m ar življen je ti g re šn o z m o jim plačati se m ora?« P ri n jem stoji v o d n ik , ki razb olen je, reko č: » K d o si, ki iz to lik e reže s k rv jo ti sope žalost in trpljenje?« A on : »O du ši, ki te rane sveže m i zreta in sta p riči b olečine, ko listje se m i tak sram otn o reže, zberita ga kraj žalostn e rastline! Iz m esta sem , kjer p rv e g a očeta so v Ja n e z a m enjali; dan ne m ine, da o n , užaljen, z bičem jih ne opleta. In če ostala ne bi sled n je g o v a nad A r n o v o v o d o še zdanja leta,
lahko u žival nad p o žarom . O n ni n ap ravil sam o m o ra, kajti po z g o d o v in sk ih zapisih sod eč g a je dal ubiti E zz elin o I V ., nam že p oznan i tiran. - 128 . ga strgale na cepere: K o t so ti o b so jen ci razsipali sv o je prem ožen je, tak o jih tu do li črne psice trg a jo na kose in !e-te raznašajo n ao k o li. - 1 3 1 . p re d vejevje štora: G o v o r i g rešn ik , h katerem u se je » S en tan d rejski Ja k o b « na b egu zatekel in g a p o lo m il, zato k r v a v i in stoka. - N e v em o , kdo je ta sam o m o rilec in zakaj g a je D an te p o sta vil sem kaj. - 1 4 1 . tak sramotno: G re šn ik se sram uje sv o je usode in b olečin , ki m u jih ta prinaša. - 14 2 . 1% mesta: F iren c, kjer so si vzeli za z avetn ika Ja n e z a K rs tn ik a , kip p rejšn jega p atron a, v o jn e g a b o g a M arta, pa odstran ili. U žaljen i b o g , tak o pravi o b so jen i, je zato še zdaj jezen na m esto in v njem p o v z ro č a razprtije. D a m u je splo h prizanesel in da F iren ce še stoje, se im ajo zah valiti ed inem u p reostalem u kipu b ivše g a zavetn ika, ki je, sicer p o šk o d o v a n , stal na Pontc V ccch io do 1. 1 3 3 3 . D a ni b ilo tega kipa, bi F lo re n tin ci, ki so sv o je m esto, p o ru šen o ob
84
i j o
Pekel
bi ti, ki mesto so gradili znova, ko groblja so za Atilo ostala, prišli v zidavi vselej le do krova. Jaz sem svoj dom napravil za vešala.«
v d o ru V z h o d n ih G o t o v (kralj T o d la , ne A tila , k o t p ra v i D an te) v šestem sto letju , z n o v a p o zid ali od tal d o v rh a , sv o je g a dela n ik o li ne d o k o n ča li. - 15 0 . v d a la : P rip o v e d se jed rn ato zaklju či: jaz pa sem se o b esil v s v o ji lastni hiši!
Š T IR IN A JS T I S P E V
)
6
P
12
//
iS
21
L ju b e z e n d o m o v in sk a m e je vn ela, da listje s tal p o b ra l sem ter rastlini g a v rn il, ki je z gla so m že hripela. P rišla sv a tja, kjer d ru g i g lo b o č in i p rišteje tretja se, ki jasn o kaže, kak strašno m eljejo ti b o žji m lini. D a te n o v o s ti bi u m eli laže, p o v e m , da sv a p risp ela d o peščine, ki je rastje n o b en o ne um aže. K r o g nje se v ije h osta bolečin e k o t tužni jarek o k ro g te; p očasi o b sta n eva nedaleč o d sipine. Suh bil in g o st je pesek na tej jasi, k o t b rat bi tistem u b il, k je r stopala n ek o č je v tisk a l K a to n sivo lasi. O m aščevaln i B o g , kaj bi ne bala se tebe srca njih , ki iz te besede z v e d o , kar m i zenica je doznala! D u š g o lih v id im n ep regled n e črede in v š i od kraja so b rid k o jokali. R azličen stan bil n jih o v e je bede:
1-7 3 : T r e tji pas sedm ega k ro g a . K a p a n e j. - V tem pasu so k a zn o v a n i n asiln iki p ro ti B o g u : p re k lin je valci, ki vz n a k n eg ib n o leže na razb eljenem pe sk u , na katereg a n en ehn o pada o g n je n dež. K a z e n je sim bo ličn a: n ep rem ičn o ležečim n eb o v ra ča o g n je n e puščice, s katerim i so n ek o č o n i zasm eh o vali B o ga . 5. tretja: Iz d ru g e g a v tretji pas. - 10 . hosta bolečine: G o z d s am o m o rilc ev , ki o b d aja peščino , k o t je sam o b d an o d k rv a v e reke. 15 . Katon: P esek na tej jasi je b il p o d o b en tistem u v lib ijsk i p u šča v i, skozi katero je rim sk i v o js k o v o d ja reševal o stan ke P o m p eje-
86
24
¿7
p
H
¡6
p
42
4j
Pekel na tleh so n ekateri vz n ak ležali, d ru g i sedé so zbrali se v kopice, a tretji brez m iru o k ro g d ivjali. B o lj g o st je tro p , ki dere p rek ravn ice, redkejši ta, k jer v tla jih m u ka veže, a n jim izdira najbolj glasn e klice. N a pesek pa p o časi, ko t brez teže, g le j, k o sm i se u sip ajo žareči k o t sneg v go rá h , ko ve ter se poleže. K o t sredi v ro č e In d ije strm eči je A le k san d e r v id e l nad v o jsk a m i dež z u b ljev, ki še s tal so p e k li, rdeči, pa je ukazal četam , naj z n o gám i tep tajo tla, zato da b i se raje g asili o g n ji, d o k le r so še sam i, tak lil je večn i žar na tiste kraje, a pesek k a k o r g o b a od kresila žarel je, kar še ve čje m u ke daje. B rez ^nehanja se vila je in bila dlan b e d n ik o v , da b i s telesa sp roti tu ali tam o g o rk e odstranila. In p ra vim : »M o jster, ti, ki si na poti u gn al v se , razen v ra ž je g a krdela, k i nam o d v ra t p rih ru lo je n asproti, k d o je ta h rust, ki zdi se, da docela prezira plam en - m rk lež6 se pači,
v e v o jsk e in jo v o d il h kralju Ju b i. - 22. v^nak legali: P rek lin jeva lc i B o g a (glej op. z g oraj!). - 23. sedé so %brali se: O d eru h i: k o t so na svetu ždeli nad vrečam i den arja, tako se tu di tu tiščijo v k u p , p o k lap an i o d o gn je n e plo h e. - 24. bre% miru okrog divjali: So d o m iti (spolni perverzn eži): bič m esen ega nem ira jih žene o k o li, p o d o b n o k o t F ran česk in o d ru ž b o v V . sp e v u , le da v n en aravn em o k o lju in pod n en aravn im dežjem , k akršn o je b ilo pač n jih o v o poželen je. - 32 . j e A leksander videl: O tem d o g o d k u naj bi g o v o r ilo d o m n evn o p ism o A lek san d ra V e lik e g a A risto te lu . - 37. tak li l j e večni f y r : P rim . G e n e z o , X I X , 24: »D o m in u s p lu it su p er S o d o m a m et G o m o rrh a m su lp h u r et ig n em a D o m in o de co elo .« - 44. vranjega krdela: P red D ito v im i v ra ti (prim . s. V I I I , 82
Štirinajsti spev
1'
¡4
//
60
6}
66
69
72
87
k o t da ne p rim e se ga p lo h a vrela?« A o n i, k o s p o g le d o m m e zasači, da m o jstra v p ra ša l sem p o n jem , zatuli: » Ž iv b il sem tak, a m rte v n ič drugači! N a j Z e v s k o v a č u ondi k o žo zgu li, k jer besen si je v z el o g n je n o strelo in z n jo m e u žg al; p o v rsti naj ožuli v se v črni k o v a č iji M o n g ib e llo , p ro seč: ’P o m o či, m oj V u lk a n , p o m o č i!“ k o t ja v k a l je p ri F le g ri, k o zavrelo je in sm o udarili se v b itk i v ro č i, naj n o č in dan m e tepe tu za kazen, n ik d a r m u dan o svete ne napoči!« T u zaroh n el je m ojster neprijazen, k o t še n ik d a r p o p re j, tja d o l v sipine: »O K a p a n e j, ta tv o j n apuh je biazen, to je, kar kazni b ru si ti o strin o . N i m u ke m im o lastne jeze pasje, ki bes lah k o bi u bila z bolečin o.« O k ren e se in blažje slišim glase: » N jih sedm i kralj je, ki so šli nad T e b e , in sram oti B o g a k o t p rejšn je čase, a da bi m o lil, nim a nič p o treb e; n o , k o t dejal sem , jezik d o m išlja vi m u k riv je, da g a v o b če tu ne zebe. A zdaj za m ano in n ik a r ne stavi
itd.). 49. a oni: N a tleh ležeči h rust je K a p a n e j, eden od sedm ih g ršk ih k ra lje v , ki so o b leg ali T e b e ; ko je sledn jič stal na m estnem ob zid ju , je pričel izzivati sam ega Z e v s a , kr je pred rzn eža n ato u b il s strelo iz o b laka. - 55. Mongibello: Slo v eč a V u lk a n o v a k o vačn ica s črn im i k o v a či K ik lo p i, ki je bila p o legen d i v g o ri E tn i. - 58. p r i F leg ri: T esalska do lina, p riz o rišče b aje slo v n e b itke m ed Ju p itro m (gršk im Z e v so m ) in G ig a n ti, k o so le-ti h oteli napasti O lim p . Z e v s je m oral tam napeti v se sile, da je izvle k el zm ag o . - 60. nikdar: Č etu d i v rž e Z e v s pro ti m eni vse n eb eške in p eklen sk e sile, tak o p ra v i K a p a n e j, n iko li ne b o d o ž ive l veselja , da m e v id i p o n ižn ega. - 6 1. tu %arobnel: V e r g il, ki je veljal D an teju za ideal religio zn ega pesn ika, se seved a razsrdi nad to lik im b o g o sk ru n stv o m .
88
7/
78
Si
84
87
90
9)
96
99
Pekel stopal na p esek, ki razbeljen sije, tem več jih drži tesno ob g o šča vi!« M o lče do tja sva šla, k je r se p ririje iz go z d a rečica — o b m isli sam i na njen k rv a v i v a l m e p o t ob lije. K o t p o to k , ki iz v ira v B u licam i in razdeli se potlej m ed v la č u g e , ta v ir šum el čez pesek je p o d nam i. N je g o v o dn o, o b e d v e rebri stru ge in g o rn ji ro b so v kam n u, ki spoznati m i dal je, da tja čez p o ti ni d ru ge. »Pri vsem , kar m o g e l sem ti pokazati, o d k a r sv a p restop ila p ra g tej d v eri, k o d e r se v h o d no b en em u ne krati, se ni z g o d ilo , da b i kdaj kateri p riz o r te v z b u ril, ko t je tale reka, ki v se plam en e sk rh a ob s v o ji čeri.« Z le-to besed o v o d ja m o lk preseka, a jaz ga p ro sim , naj pu sti m e k jedi, k o m i z n a g o v o ro m že dal je teka. »D ežela pusta b iv a tam na sredi m orja,« pričn e, »ki se ji p ra v i K re ta , k jer kralj je vlad al svet, ki b il je v redi. G le j, tam se d v ig a Id a , g o ra sveta, ki se zelenja, v o d je rad o vala, a zdaj sam eva k o t na stara leta. N jo R e a sinu je za zibel dala
7 5 - 14 2 : V o d o s lo v je pekla. S k riv n o stn i starec. 77. rečica: F le g eto n t. - 79. v Bulicam i: Ž v e p le n v rele c b lizu italijan sk ega V iterb a ; iz njega je tekel p o to k , n je g o v o v ro č o v o d o pa so si p ro stitu tk e , ki jih je b ilo to zd ravilišče p o ln o , nap eljale po sv o jih h išah, za ko pel in gretje. - 84. ni druge p o ti: E d in o p o tem kam nitem b reg u , ki se je spuščal n aprej v g lo b in o , je b ilo m o č iti p o p o tn ik o m a , ne da bi se iz p o stavila o g n je n i plo h i. - 86. p ra g tej dveri: V e č n o o d p rta vrata pekla. - 94. vzbudil j e teka: D a n teje va ra d o ve d n o st je vz b u jen a, zato prosi V e rg ila , naj n adaljuje pričeti g o v o r . - 94. na sredi morja: Sre d o ze m sk e ga. - 96. k r a lj: Satu rn , krečanski kralj; p od n je g o v im žezlom je vlad ala na svetu zlata doba. - 100 . R ea : S a tu rn o v a žena in
Štirinajsti spev
89
in k o je v e k a l, je zbu d ila k rik e 102
10 j
io i
m
114
//7
120
o k ro g , da bi g a b o lje v a ro v a la . S tar m ož se d v ig a sredi te v e lik e g o re , s h rb to m p ro ti D am iati čaka in v R im u k o t v zrcalu išče slike. Z la to ru m en a g la v a je silaka, sreb rn g ro d , sreb rn e ro k e steza, a b ak er ves ž iv o t je d o razm aka; od tu n a v zd o l so udje iz železa, le desna n o g a je iz žgane glin e, a p ra v na njej p o č iv a v e čja peza. O d g la v e do peta, razen zlatnine, je p o čen ves: tam solze v r o iz špranje in v cu rk ih dno p re b ijajo vo tlin e, h rum eč čez skale brezni te brezdanje k o t A h e ro n t, S tik s, F le g e to n t. P ozneje jih u tesn ijo o zk e te kotan je d o tja, k jer niže nihče v e č ne speje: tam je K o c it; kakšn a je to m o čvara , b o š v id e l sam , ve n d a r o tem kasneje.«
Ju p itr o v a m ati (ali K r o n o s o v a žena in Z e v s o v a mati p o g ršk i m ito lo g iji). - D a bi o b v a ro v a la sina, ki g a je h otel oče po žreti, g a je odn esla na k re tsk o g o ro Id o , s v o jim slu žab n ik om ku reto m ali k o rib an to m pa je n aročila, naj tedaj, ko bo o tro k zavekal, zaženejo h ru p in vriše , da b i g a oče ne slišal. - 10 3 . star m o » K ip starca na K r e ti je sim bol č lo v e štv a , ki se je p o o b d o b ju začetne p o p o ln o sti (zlata doba pre d stav lja p o g a n sko zlato d o b o in k rščan ski zem eljski raj pred A d a m o v im izvirn im greh o m ) v n asled njih o b d o b jih sp rid ilo in se z ak rk n ilo v greh u . T o sprijen ost kažejo v ed n o slabša sn o v različnih d e lo v tega kipa in razpo ke v o rja k o v e m telesu, iz katerih tek o solze greh a in b olečin e; te solze u stva rjajo p eklen sk e rek e, ki p la v ijo k L u c ife rju vse h u d o , katerega p o četn ik je on sam . N o g i sta sim bol d v e h te m eljev, na katerih sloni č lo v e štv o , p o sv e t ne in d u h o v n e o b lasti: desn a, šibk ejša n o g a, verje tn o p re d stav lja d u h o v n o o b last v njenem p o h lep u p o p o sv etn i o b lasti, da p o njeni k riv d i č lo v e š tv o bred e še g lo b lje v g reh . In č lo v e š tv o , ki p o izročilu prih aja z O rien ta, o d koder sta p rišla i križ (iz Jeru zalem a) i cesarski orel (T ro ja ), o b rača h rbet O rien tu (tu je označen z D a m iato v E g ip tu ) in gleda k a k o r sv o je o g le d a lo latinski in k rščan ski R im , o d ko der b o sinila luč d veh son c, d ve h v o d n ik o v , p a p eštv a in cesarstva, ki bosta č lo v e š tv o spet n avrn ila na
9
°
iz 3
12 6
129
i) 2
13 ;
13 8
14 1
Pekel In jaz: »Če tale p o to k res nem ara iz n ašega sveta tak o priteče, k a k o da šele tukaj ro b razpara?« »Saj v e š, da kraj zaob ljen je,« m i reče, »čep rav si d o lg o držal se levice, p o t u biraje, ki na d n o te vleče, še n isi z avrtel se k ro g krn ice; zatorej če kaj n o v e g a prih aja, ne slikaj si začud enja na lice!« » K je F le g e to n t, kje se L e te nahaja?« dem m ojstru . » O zad n ji n isva g o v o rila , o p rv i pa, da jo ta dež napaja.« A on: »V p ra šan ja tv o ja so m i m ila, a rdeči k ro p , ki p o m n iš ga b o lj slab o, ti p rv e m u že dal je p ojasnila. L e te u zreš, k o b o ta g ro b za tabo, tam , k am o r du še u m iva t se h itijo , kad ar s p o k o ro vto n e gre h v po zab o. A zdaj razdrla b o v a šp a n o v ijo s tem g o z d o m : trd o m i za h rb to m b odi, zdaj g re v a po ro b eh , ki ne g o rijo , nad n jim i plam en se gasi p o v so d i.«
p ra v o p o t. Sic er pa je tudi pri p o jasn jev a n ju te a le g o rije p ra v m alo manj razlag kot razlag alcev.« (N . K o š ir ) - 1 2 3 . šele tu kaj: K e r p re h o d iv a le m ajh en del o b o d a v sa k e g a k ro g a , tak o p ra v i V e rg il, se torej ne ču di, če si šele sedaj p rišel d o F le g eto n ta; v resnici teče ta reka tu di v iš je g o ri. - 13 4 . ta rdeči k ro p: F le g e to n t je D an te že v id e l, le da m u ni v ed el im ena. - 136 ; L e te : L e to , reko p o zab e, b o D an te videl vrh g o re v ic (spev X X V III).
P E T N A JS T I S P E V
j
6
9
¡2
rj
iS
21
i .-i o o :
K re n ila zdaj sv a p o ob ali skalni, k je r p are nad p o to k o m žar h lad ijo, bran eč v o d o in ves n asip ob alni. K o t jez, ki pred p o p la v a m i z g ra d ijo m ed B ru g g o m in W issan to m ga F lam an i, da se v o d e nazaj spet z ad rv ijo , in o n i, ki ob B ren ti P a d o v a n i z n jim zagrad e si d v o rc e in p rista ve, še p reden o to p li se v C hiaren tan i, bili r o b o v i so le-te p lan ja ve , le da tak o m o g o č n o iz gra d ile jih n iso m o jstro v e ro k e žilave. G o š č a v e go z d a so se o d d aljile, da n isem v id e l sence v e č n je g o v e , če m oje so oči se o k ren ile, k ar v id im , da k o ra k a čez b re g o v e n ap ro ti nam a duš n eizm ern a čreda, k i v n aju gled a, k o t o b času lune n o v e p o d v e če r sosed se zazre v soseda. K o t star k ro ja č, ki v ig lo vd eti h oče, z o čm i zažm uri tru m a in m e gled a.
Še tretji pas sedm ega k ro g a . So d o m iti. B ru n etto L atin i.
z. nad potokom : N a d rečico v rele k rv i, ki je o d to k F le g eto n ta, se hlapi z g o šča jo in tako h lad ijo o g n je n i dež, da ne o ž g e v o d e in b re g o v . - 5. med Bruggom in Wissantom: B r u g g in G e n t, m esti na v z h o d n i in zapadni m eji F la m sk e, m ed katerim a g ra d ijo p re b iv a lci nasipe za o b ram b o p ro ti m o rju . - 7. ob Brenti: R e k a , ki teče b lizu P a d o v e , iz v ira pa pri T rid en tu v K a rn sk ih A lp ah . - 9. v Chiarentani: N a K o ro š k e m in v tistem delu K a rn sk ih A lp , k jer iz v ira reka B ren ta. - 1 3 . go^da: Sa m o m o rilce v . - 19. ob času nove lune: V eče ri o b
92
24
27
30
33
36
39
42
4j
Pekel K o so tako m e zrli sprašu joče, g lej, n ekd o me spozna in k rik zažene, za haljo me grab eč: » Je to m ogoče?!« A jaz, ko stegn il je ro k e do m ene, se zastrm im v o b ličje m u razg reto in že n jeg a poteze opečene ko t b lisk mi ob u d e spom in ; zavzeto iztegnem ro k o pred ob raz v g lo b in i in p ravim : » T u ste v i, g o sp o d B run etto ?« A on : » D o v o li, sin k o , da L a tin i B ru n etto s tabo se nazaj spreh od i in zapusti to d irk o s sotrpin i.« In rečem : » P ro sim , če v a m je p o g o d i! Č e h očete, da z va m i sedem m alo, sto rim , če v še č b o n jem u, ki m e v o d i.« »O sin ko ,« de, »če ko m u se stopalo za hip u stavi v čred i, ki te suje, g a sto let n ep rem ičn ega b o žgalo. Le p o jd i, šel ob tebi b o m brez m uje, natp pa z n o v a stečem k ro d n i četi, ki sv o je večn e m u ke o b jo k u je .« D a šel bi z n jim , se nisem upal sneti stopala s ceste, sk lo n il sem le g la v o , k o t pred n ek o m , ki te p rek aša z leti.
m laju, k o luna m rkn e, so zelo h itro tem ni. - 30. gospod brunetto: B ru n etto L atin i, znam eniti flo ren tin sk i g v e lf, d ip lo m at in pisec (ok. 12 2 0 -12 9 4 ). V fra n co ščin i je n apisal n eke v rste en cik lop ed ijo L,/ livres dou Tresor (Z a k la d ), pesn iška prired b a tega dela pa je v italijan ščin i izšla p o d n aslo v o m 11 Tesoretto. M lad em u D a n teju je bil učitelj in sv e to v a lec. - O g reh u , zaradi k aterega tiči B ru n etto m ed so d o m iti, nam k ro n ik e tistega časa ne p o v e d o nič; to je tu di eden ra z lo g o v , da se n ekateri ko m en tatorji (A . P ezard ) b ran ijo verje ti, da g re v tem pasu res za n en ravn e spo ln e zab lode. A ta u g o v o r n e m o re biti b istv en , če se sp o m n im o , da se te k o č ljiv e stvari n ik o li ne o b ešajo na v e lik i z v o n in da so b ile znane sam o naj b ližjem u k ro g u , m ed k a te rega je n ek i čas sod il tu di D an te. - 36. njemu: V e rg ilu . - 39. %galo: T u iz vem o za kazen tistega, ki bi si upal za hipec u staviti n o g o : sto let b o n eprem ičn o ležal na o g n je n em dežju. - 4 3 . s e nisem upal: N i bil d o v o lj p o g u m e n , da bi tv e g a l k o rak na p la n ja v o , saj bi se s tem iz p o sta v il pad ajo čem u o g n ju . -
Petnajsti spev
48
;;
!4
/7
60
6)
66
69
93
A on: »P o k ak šn i v o lji v to p u šča vo pred sm rtjo te u sod a je p riv ela in k d o je ta, ki p o t ti kaže pravo ?« » T am z g o ra j, k jer sv etlo b a vlad a bela,« m u dem , »zab lodil v n ek o sem d o lin o , še pred en sem d o p o ln il leta zrela. K o včeraj ran o sem se v z p el v v išin o , p rišel je o n , nazaj v e le l je m eni, zdaj v o d i m e d o m o v čez to g lo b in o .« In on: » T i le za s v o jo zvez d o kreni, pa slavn e g a ne b oš zgre šil pristana, č e p ra v sem v id e l v lepšem te življen ji. Če sm rt ne vzela bi m e tak zarana, bi ti p o m a g a l u b irati to cesto, k o takšna m ilo st ti z neba je dana. A n eh valežn i, d iv ji ro d , ki v m estd s F ie so l prišel p red d a vn im i je leti in ro v ta rsk ih n avad drži se z vesto , za d o b ra dela ti so v ra g b o kleti; a to je p ra v , saj k jer p le v e l p o g a n ja , ne m o re slad ki fig o v e c cveteti. Ž e stari rek za slepce jih oznanja, napuh , zavist in lakot na beliče je v njih , ti vz d rž i tega se ravn an ja. U so d a tebe k takšni slavi kliče,
5 1: ¡{rela: P red en je bil star 35 let; za D a n teja je bila to p o lo v ic a ž ivlje n jsk e p o ti, kot v em o iz p rv e g a sp eva. - 54. domov: P ra v i d o m v s a k e g a kristjan a je nebo. - 6 1. nehvaležni, divji rod: P re b iv a ls tv o F ire n c (prišleki), ki se je p riselilo iz F iez o l (lat. Faesu le), stare etrurske n aselbine na h ribu , sev ern o od m esta. Z a rad i so d elo v an ja v K a tilin o v i zaroti so jo R im lja n i p o ru šili, njeni preb ivalci pa so se zatekli v F iren ce in se po m ešali s takratn im rim skim m eščan stvo m . D an te jim očita su ro v o st šeg in o b iča je v (ro vtarstv o !), v en d a r g re v sv o ji jezi ča so v n o m alo pred aleč, saj je o d o m en jen ega m ešanja p re b iv a lce v pa d o n je g o v e g a časa m in ilo že d o b rih tisoč let. - 66. sladki figovec: M en da pesn ik sam . Širši sm isel teh v e r z o v pa je bil ta, da je m ed s o d rg o težko za po šten jake. 67. Ž e stari rek: Stare k ro n ik e o m en jajo več z g o d b , p o katerih so F lo re n tin ci k lju b sv o ji
94
72
7/
7#
81
84
8/
po
Pekel da bi o b o ji te želeli zase, a v n jih o v k lju n ne daj jim sv o je piče! N a j to g o v e d o se p ri sebi pase, rastlin o pa p u sti, da se razcveta, če kdaj katera jim na g n o ju zrase! Saj v njej b o o ž ivela setev sveta R im lja n o v , kar so d o b e jih pustile, o d k a r to zlo si o n d i gn ezd o spleta.« »Če m oje p ro šn je bi se izpoln ile,« m u dem , »vezi č lo v e k o v i n aravi na va s se ne bi zdaj še razklenile. Z a k a j še zdaj p re ž iv o n o sim v g la v i o b raz va š d o b ro tljiv i in lju beči, ko ste mi zgo raj n au k dajali p ra v i, k ak o naj č lo v e k se o v e k o v e č i. K a k o v ž ivljen ju znam zdaj to častiti, b i rad z jezika dal, če se posreči. T o , kar o m eni p ra vite , zjasniti z o stalim , kar v sp om in a je p o so d i, g o sp a b o znala, če b om sm el k njej priti. A zdaj va m to lik o ra zvid n o b odi: d o k le r ni m o ji vesti nič v sp o tik o , sem v vsem v o lja n p o d v re č i se U so d i. N i p rv ič , da p red sabo im am to slik o , a naj U so d a le k o lo n avrn e,
d o z d ev n i z vito sti v e lja li za zelo k ra tk o v id n e , zlasti v po litik i. - 7 1 . oboji: Iz kon teksta sk le p a m o , da b i b ilo o b em a sprtim a stran k am a v F iren cah v šeč, ko bi si pesn ika p rid o b ili zase, in to je b ilo m o rd a na tihem tu di D a n te je v o , m alce sam o v šečn o m nenje. A to se je v resn ici z g o d ilo šele p o D a n te je v i sm rti, ko so se F lo re n tin ci, to »fiesolansk o g o v e d o , n o v i p rišleki« - k o t jih z a n ičljivo im en u je pesn ik - sko raj stepli za n je g o v o d ed iščin o - in tru p lo. - 77. K im ljanov: Ja s n o , D an te n ad aljuje rim sk o tradicijo ! - 80. vet(i: Sm isel: Če bi b ilo p o m o je, v i še ne bi b ili v g ro b u . - 84. nauk... p ra v i: D an te iz sp o što v a n ja d o sv o je g a učitelja zanem ari d e jstv o , da so B ru n etta n je g o v i n azo ri p rip e ljali v pekel. V e n d a r g re tu bolj za m esen o k o t za d u h o v n o z ab lo d o , kar je pesn iku m anjši g reh . - 89. % ostalim: P rero k b e , ki jih je bil že n ekajkrat slišal. - 90. gospa: B catrice. - 9 1-9 6 : N aj teče svet po sv o je , d o k le r im am m irn o vest, se ne b o jim udarcev
Petnajsti spev
v«
uu
/«;
/o
m
114
n/
no
95
k o t se ji zdi, a km et s v o jo m o tik o!« T u m o jster v desno se nazaj o b rn e, n a ra v n o st m e v oči tedaj p o g le d a in p ra v i m i: » T u je m ed p le v i zrnje!« In ni se še u stavila beseda, B ru n etta p ro sim , naj p o v e , kateri s lo v ijo iz n je g o v e g a tam reda. » Z a n ek e p ra v je, če izveš,« se veri, »o d ru g ih pa m o d reje je m olčati, saj čas bi b il p rek ratek takšn i beri. T o so d u h o v n ik i in literati, m o žje p ozn an i in na m o č slo v eči, ki g rd i greh s sveta jih tukaj brati. G le j, P riscijan je v tru m i tej trpeči in F ran c A c c o rso ; tam bi v id el tudi, če ti je kaj do h rast, še n jeg a v ig n e č i, ki m u slu ž a b n ik o v služabnik hudi v e le l je z A rn a v B a c h ig lio n seliti, k je r m u prh n e v n en rav u prti udi. V e č bi dejal, a čas je že skleniti p o g o v o r in ta h o d , ker nad p eščin o, kot vid im , jelo se je spet kaditi. T o trum a je, ki ji ne sm em v bližino. T e so ru m ojem u še sk rb n aklon i, saj v njem živim , to p ro sim te edino!«
usode. »Č lo v e k u tem m anj g o sp o d a ri usoda, čim bolj m u g o sp o d a ri razum « (D an. C,onv. I V . I X . 9). - 99. med plevom %ritje: V e rg il p o h v a li D a n teje ve m o d re b esede, češ da jc d o b ro p o slu šal in n ap rav il p ravilen sklep. 10 0 -124 : N ek ateri znani sod om iti. 108. g rd i greh: H o m o seksu alizem . - 109. Priscijan: Iz C ezareje, slo v iti gram atik iz šestega stoletja. N ap isa l je p rv o v r stn o latinsko slo v n ico . - 1 1 0 . Franc Accorso: P ro fe so r p ra v a na vseučilišču v B o lo g n i in O x fo rd u ( X I I I . stol.). - m : njega: Š k o f A n d rea dei M ozzi, prem eščen zaradi razuzdanosti iz F iren c v V icen z o , kjer je tudi um rl. U kaz za to je dal papež B o n ifacij V I I I .; p ap eški n aziv »služabnik služabnikov« (servu s servo ru m ) im a tu ironičen p riz v o k . - 1 1 6 . nad peščino: P rih o d n o v e trum e g re šn ik o v . - 1 1 9 . Tesoru: G lej
96
i2 )
Pekel O b m e se in steče, k o t v V e ro n i se za zelenim su kn o m v si tekači čez p o lje zapo d e, a ni k o t on i, ki iz g u b i, k o t ta je, ki p rva či.
ko m . v erz a 30! - 1 2 1 . kot v Veroni: V V e ro n i so v s a k o leto na p r v o p o stn o n ed eljo p rired ili te k m o v an je v teku. Z m a g o v a le c je d o b il zelen plašč, zadn ji o d te k m o v alce v pa p etelina, ki g a je m oral jav n o odn esti d o m o v . B ru n etto v s v o je m d iru , p ra v i D a n te, ni b il kan d idat za petelina, pač pa za »zeleno sukno«.
Š E S T N A JS T I S P E V
I
6
9
12
rj
/S
2i
In že od tam zaslišal sem bučanje v o d e , ki padala je v k ro g sledeči, k o t če u h o p rislo n il bi na panje, k ar sencam trem uiti se p osreči iz tru m e n jih , ki v z lo d je v i p rip eki dežja tod m im o drli so g o reči. K nam a jo b rišejo , k ričaje v teki: » P o sto j, ki z zem eljske si grešn e gru d e p riše l, ko t člo v e k so d i po obleki!« J o j, kakšn e rane jim kazijo ude! S veže in stare, v se od o g n ja vžgan e, že sam sp om in m e pahne v m u ke hude. O b tem k ričan ju m oj v o d n ik postane, ozre se nam e in ve li: »P o čak i, p ri teh sp o d o b i se, da k rik te gane. D a ni tu o g n ja , ki ga du ši v sa k i ta kraj n asu je, bi m o rd a p od ali se tebi in ne n jim n a g li k o raki.« K o sva obstala, ti so spet zagnali sv o j k rik , in ko uspe jim naju ujeti, v si trije v k ro g u sto p ijo se m ali,
1-90 N o v a gru p a so d o m ito v. T rije F lo re n tin ci se z D an tejem Firenc.
m en ijo o sprijen o sti
1. O d tam : S kraja, k jer je B ru n etto zapustil D an teja. - 9. po obleki: D a n teje v a flo re n tin ska o p ra v a, ki je bila slična rim ski to g i, je bila o b so jen im jasen znak, da im ajo pred sabo n ek o g a iz F iren c (»grešne grude«). D ru g i ko m en tatorji pa m en ijo, da se »grešna gruda« nanaša na zem ljo v o b če , »obleka« pa na D a n te je v o telo, ki je še ž iv o . 17 . bi morda podali: V e rg il p ra v i D an teju , da bi se v svetu ž iv ih s p o d o b ilo n jem u, da steče o b so jen im n ap roti, kajti ti m ožje so plem en itega p o rek la. - 2 1. v krog: K e r je sod om i-
98
24
27
)o
))
¡6
42
4;
Pekel k o t n agi in naoljen i atleti, ki sku šajo, kaj k d o p rem o ra stiska, še preden se resnični boj zaneti. K o se vrte , v sa k d o z očm i p o b lisk a p o m eni, a b rezk rajn i drn ec plesa jim v ra t ob rača in n o g e potiska. »Če gled aš p ro č in glu h a im aš ušesa,« de eden, »ker se b ed n i kraj ti gn u si in naša revn a, spaljena telesa, pa vsaj ob naši slavi se p o izk u si om ečiti: k d o si, ki brez nesreče ti ž iva n o g a tla p eklen sk a brusi? T a , ki m u h od im p o petah in vleče tu sv o je ude, o sk u b ljen e in nage, ro d b in e bolj k ot m isliš je sloveče. N a svetu b il je v n u k G u a ld rad e blage, z im en om G u id o G u e rra , in za živa je s pam etjo in m ečem nizal zm age. Z a h rb to m pesek m i z n o g o o d riv a T e g g h ia io A ld o b ra n d i, ki na sveti zaslužil b i, da d o b er glas u živa. In jaz, v te križe p o lo žen k o t tretji, sem Ja k o b R u sticu cci: zlom ek babji je najbolj k riv , da sem pristal v tej četi.« D a kaj im am , kar p ro ti o g n ju rabi,
to m p re p o ved a n p o stan ek, se ti trije p o sta v ijo v k ro g in se n enehno su čejo, k o t bi plesali k o lo . - 32. bre% nesreče: O b so jen ci v id ijo , da D an te ni o žgan . - 38. Guido Guerra: P le m ič iz družin e G u id o v , p oto m ec b lage G u a ld rad e , h čerke znam en itega B ellincio na, ki m u D an te p o je sla v o v 15 . sp ev u R aja. O m en jen i G u id o ( 1 2 2 0 -12 7 2 ) je bil eden p o g la v itn ih flo ren tin sk ih g v e lfo v , sp o so b en v o ja k in v o jsk o v o d ja , ki se je p ro sla v il v b itkah p ri M o n tap ertiju in B en even tu . - 4 1 . Tegghiaio A ldo bran d i: degli A d im a ri, g v e lf, ki je F lo re n tin ce m zam an sv e to v a l, naj se ne spuščajo s Sienčani v b itk o p ri M on tapertiju. - 44. Ja k o b Rusticucci: B o g a t in ugled en flo ren tin sk i plem ič, ki m u je baje p r e p ir lji v a žen a p risk u tila sebe in sv o j sp o l. - P rip o m n iti je treb a, da je o n en ra v n o sti o m en jen e tro jic e ed in i v ir D a n te , kajti k ro n ik e tiste ga časa o tem ne p o v e d o n ičesar. -
Šestnajsti spev
./H
v
14
/7
60
6)
66
69
72
99
ne v e m , če ne b i d o li m edn je stekel in m o jster bi zam ižal k tej spozabi, a ker p ri tem bi strašno se o p ekel, je strah p rem agal željo , da trpine b i šel o b jet, kot čut je sp rva rekel. » N e gn u s,« pričn em , »le peza b olečine nad v a šo u so d o m e je tak p otrla, da skoraj iz srca m i ne izgin e, brž k o tu v o d ji je p rišel iz grla n asvet, ki m e u v e ril je, da tako in tako lju d stv o tu b o v a uzrla. R o ja k sem va m in va še d elo v sa k o k o t tudi slavn o im e že o d m ladosti sem ču l in p ra v il z rad o stjo enako. Z a p u šč am žolč in k sadja g re m slad kosti, ki d o b ri v o d ja obeta m i ga v v rti, še prej pa tej sred in i m oram v go sti.« »O , naj telo si tv o ja duša prti še d o lg a leta,« m i želi, »in zlata lu č slave naj ti sveti še p o sm rti, a reci, še cveti k rep o st m ožata v tem našem m estu k o t nekd an je čase, ali so v s o že v r g li sk ozi vrata? V ilje m B o rsie r, ki z nam i m u ke pase n e d o lg o še in tam klam a jo v čredi, s p rip o v e d m i o tem ježi nam lase.« »P rišlek i o b naenkrat p o ln i skledi
56. nasvet: V e rg ilo v a beseda (v. 15 ), s katero je D a n teju sv e to v a l uslužnost, češ znam e niti m ožje prih ajajo. - 6 1. ^apušcam £0//: Z a p u šča m g re n k o b o greh a in g rem proti rajskim n asladam , ki m i jih ob eta m oj v o d n ik ; še prej pa se m oram spustiti v središče zla. - 70. V iljem Borsier: F lo re n tin sk i vitez, znan p o uglajen ih n avadah; um rl je 1. 130 0 m je s v o jim sotrp in o m v p eklu v erje tn o p o v ed al m arsikatero na račun sprijen ih F iren c. 73. P rišleki ob naenkrat polni skledi: L ju d je, ki so pred kratkim prišli iz dežele v m esto m čez noč o b o g ate li, ko t tudi taki, ki so jih flo ren tin ske p rek u cije d v ig n ile z dna na
Pekel
IOO
7/
/8
84
8j
90
96
s o ti o b jest sk o tili in bahanje, zato, F lo re n ca , zdaj se jo k aš, vedi!« T o z d v ig n je n o g la v o sem k rik n il va n je, ki m oj izrek so za o d g o v o r vzeli, strm e, k o t če ob sije te spoznanje. »Če v sa k ič te,« so m i v s i h krati deli, »tak m alo stane, d ru g em u u streči, p o tem b la g ru je m o tv o j g o v o r sm eli. Č e res u tekel boš tej črn i ječi in m ile zvezd e spet b o š v id e l g o ri in b oš iz v o lil: ’ B il se m ...1, k o m u reči, daj, spom n i se in še o nas g o v o ri!« T u k o lo zd ro in z u rn im i n o gam i, k o t na p ero tih , zg in ejo v u d ori. Prej kot bi rekel am en, je pred nam i v se p razn o; dlje m uditi v e č se noče v o d n ik in gre, jaz njem u za petam i. B il kratek k o s p oti je čez p o b o čje , ko že tak blizu v o d a je bučala, da g o v o r kom aj čuti je m o go če. K o t reka, ki je s v o jo p o t izbrala p o levi A p e n in o v in s p lanine M o n v is o jo na ju tro v o u brala,
v rh . - 74. objest... bahanje: » P rav ti d v e n ap aki p o g o sto srečam o pri ljud eh , ki so se nen adom a v is o k o p o v z p eli.« (N . K o š ir ) - 75. Florenca, %daj se jo k a š : Ž e o b čutiš po sledice b rato m o rn ih razprtij, ki so ti jih n ak uhali n o v i p ridob itn eži. - 77. moj i%rek: P e sn ik o v v z k lik (7 3-75) je bil m išljen k o t s a m o g o v o r, ti trije pa so g a um eli kot o d g o v o r . - 84. b il sem: K o b o š ljudem p rip o v e d o v a l sv o je d o g o d iv šč in e. 9 1- 1 3 6 : D a n teje va v r v , znak G e rio n u . 9 4 -10 5 : D an te prim erja padan je F le g eto n ta iz sedm ega v o sm i k ro g z b o b n ečim slapom reke M o n to n e nad San B en ed etto m v R o m a g n i. T a reka »si je izbrala s v o jo pot«, ker teče n ara v n o st v m o rje, m edtem ko se d ru g e reke tam o k o li, ki iz v ira jo na le v i strani A p e n in o v , iz liva jo v P ad . D o F o rlija se rek i p ra v i A q u ach e ta , o d tam dalje p a M o n to na. Sam o stan , p o d katerim buči ta slap, je na p o l prazen , s sv o jim i b o gatim i d o h o d k i pa bi lah k o v z d rže val nad tiso č m en ih ov. T a k o si razlagajo to »tisočico« eni razlagalci, d ru g i pa m en ijo , da g re za štev ilo stru g , ki bi jih slap lah ko n ap oln il s s v o jo o b iln o
Šestnajsti spev
??
102
to ;
1 08
m
11 4
u j
120
123
101
/ko n i še v n izki stru gi v dn u doline, se z go raj im en u je A cq u a q u e ta, a že v F o rliju to im e izgine,/ in z ab o b n i m im o San B ened etta v rh A lp in v strm em padu m eče pene, k jer tisoč duš naj bi n ašlo očeta, tak o tam čez p ra g o v e strm e stene se kalna v o d a v slapu je m etala, g ro z eč, da s šu m om m i u h o razdene. Sam bil opasan sem z v r v jo , ki dala m i ž iv o n ado je v n ekd an ji bedi, da pantra p isan ega b o v a u gn ala; p o tem ko v s o o d m otal sem od led ij, po n u d im m o jstru v k lo b k i jo nabran i, ra vn aje p o n je g o v i se besedi. A ta o kren e se p o desni strani, le m alo p ro č, da ro b a ne doseže, in jo zažene d o l, v p rep ad brezdanji. K a j n o v e g a se n ajbrž tu izleže, si dem , na znam enje to n o v o , k o m o jster m u tak o z o česom streže. Jo jm e , k ak o ob njem je n e g o to v o , ki ne le da iz del te izp regled a, m a rve č še srcu m isel izdre n je g o v o ! »B rž b o p rišlo ,« m u stekla je beseda, »kar čakam in ti plete m isel skrita: kaj km alu plen b o tv o je g a p o gled a.« R e sn ici, ki n a vzve n je laž očita,
v o d o . - 104 . kalna: O d k rv i. - to6. % vrvjo: N ek ateri razlagalci m en ijo , j^ ^ je r^ m šljen a m eniška v r v , s katero so se o p a so v a li fran čiškan i, saj naj bi D an te ko n čal sv o je šfiVijenje kot fran čiškan ski tretjeredn ik. V ečin a pa m eni, da je D an teju ta v rv /s im b o l čisto sti, saj sam p ra v i, da se je n ek o č z n jo ubranil risa, zveri n ečistovan ja (pri^n^Pek. I. 4 2 ! 120. misel: V ešči V e r g il je le iz p o g le d o v u gan il D a n te je v o sk rito p rič ak o v a n je , zatOžfnu brez vprašanj kar sam o d g o v a rja . - 12 4 - 12 6 : Sm isel: Z a težko verjetn e stvari je b o lje, da jih
102
12 6
12 9
1)2
i) ;
Pekel d o k le r le m ore, m o ž ne da do diha, sicer se gre h brez k riv d e m u očita, a tu ne m orem m olčati. D o stiha p o sled n je g a naj m oje k om ed ije, o b ralec, v se zatne p o zab a tiha, če nisem v id el ču d n e g rd o b ije, ki sk ozi m rak du šeči k v išk u rine - n e stv o r, da n ajb o lj k rep k im srca zvije! k o t m ož, ki spet se v ra ča v rh glad in e, k o je že rešil sid ro , v p e to v kleči ali v n ečem iz m o rsk e g lo b o čin e , in n o g e sk rči, k v iš k u sune s pleči.
ne iznašam o na dan, sicer se nas bo p o k rive m p rijelo im e lažn ivca - p ra v i D an te - a ob tej p rig o d i v seen o ne m orem m o lčati; prisegam p a na slednji stih sv o je lju b e K o m e d ije (tudi v o rig in alu akcent na /!), da g o v o rim p o resnici. - 13 0 . Čudne grdobije: G e r io n (glej n asled n ji sp ev!) - P o ša st je p rip la vala iz g lo b in e , tako ko t se p o tap ljač odžen e od m o rsk eg a dna: n o g e sk rči, g o rn ji del telesa pa izproži kvišk u .
S E D E M N A JS T I S P E V
}
6
9
12
//
iS
» G lej z ver, ki z repom šiljastim prih aja, ki g re čez g o re , lom i zid in m eče, P ° g l ei to b eštjo, ki ves svet osm raja!« B esed e te v o d n ik m i zdajci reče in m ig n e z veri, naj o b b re g pristane, k jer p o t p o kam n ih nam a se izteče. In že o g a b n i ta prikaz u kane p rislo n i g la v o tik ob ro b glo b ače in p rsi, rep pa zunaj m u ostane. N je g o v o lice m ilo je, d om ače, na zunaj vse izdaja p ošten jaka, telo , ki n osi ga, pa je od kače. D o pazd u he sta m u k osm ata kraka, čez h rbet, p rsi in na v sa k i strani pa se vrtin či in k o d ra m u dlaka, da v lepši b a rv i, bolj pestro izbran i ne um isli T u re k ne T a ta r tkanine, niti ni p rt b il tak v A ra h n e dlani.
1-7 5. G e rio n . O d eru h i. - N a zadnjem ko n cu tretjega pasu sedm ega k ro g a trp ijo g rešn ik i proti b o žji h čerki n ara vi in b ožji v n u k in ji u m etn osti (»rabi«). T o so o d eru h i, ki jih ra v n o tak o peče o g n je n i dež, o k o li v ra tu pa jim v is ijo prazne (!) m o šn je, po slik an e z d ružin skim i g rb i. K e r v živ lje n ju n iso h oteli p o šten o delati, tu v en o m e r klatijo z rokam i. 1. g lej zver: G e rio n , b aje slo vn i kralj zahodnih dežel, ki je p o legend i im el tri g la v e in tri telesa. P o d D a n teje v im p ereso m se je ta spaka sprem enila to lik o , da im a le en o telo, ki je sestavljen o iz člo v e šk e g a (obraz!), k ačjega in šk o rp ijo n o v e g a dela, p re d stavlja pa prevaro in služi za varu h a o sm ega k ro g a , trd n ja ve p re vara n to v. P ro ti p re v a ri - p ra v i pesn ik dalje - ne zaleže ne zid ne m eč, nje ne ustavi noben a g o ra , njena sila »zasm raja« ves svet. - 18. A rah n e: S lo v ita lid ijska tk alka, ki se je h otela p om eriti v v ez e n ju z b o g in jo A ten o; le-ta jo je n ajprej prem agala, nato pa za kazen sprem enila v p ajka, kot
104
21
24
2j
jo
j)
$6
42
4;
Pekel K o t b ark e, ki jih v id iš kraj brežine, na p o l na b reg u , p o l jih v o d a m oči, in kot v p o g o ltn ih N e m cih prek glad in e opreza b o b e r, kje da riba skoči, tak o naj slabša z v e r ždi v rh ro b n ik a, ki s kam enjem o p en ja pesek v ro č i. N je n rep se v praznem sem ter tja p o m ik a, vih teč n a v z g o r stru p en o ro g o v ilo , ki želo im a k a k o r šk o rp ijo n , da pika. » Z d aj n ajin o stezo,« v o d n ik de m ilo, » u k riv iv a m alo k tejle zlo b n i z veri, ki se ji tru p lo v ro b je p rislo n ilo .« Z a to sva šla naprej p o desni sm eri k akih deset k o ra k o v v rh greb en a, da u šla bi p esku in o g n je n i beri - do n je, ki tam kaj čaka naju lena; a m alo dlje roj senc se m i prikaže, sedeč na p esk u , k o d e r pade stena. »D a p o ln eg a izku šen j,« v o d ja ukaže, »iz teg a k ro g a p o n eso te pete, zdaj p o jd i in o glej si tele straže. A tv o j p o m en ek naj se k ra tk o plete; d o k le r b oš tam , g o v o r il b o m tej spaki, da č v rsto ram e da nam za polete.« K a r sam odšel sem z u rn im i k o rak i n aprej p re k o v ršič a sedm e grap e, k jer so sedeli žalostn i m rtv ak i.
p o ro ča O v id v sv o jih M etam o rfo zah . - 22. oprema bober: G e rio n se je p rislo n il o b skrajn i ro b sed m ega k ro g a , tak o da je s svo jirn telesom sp o m in jal delom a na b ark o , ki je na p o l p o teg n jen a iz v o d e , delo m a pa na b ob ra. B o b re so lju d je v sredn jem v e k u slabo poznali in so m islili, da ž iv al lo v i ribe ta k o , da v v o d o p o tisn e s v o j m astni rep. B o b r o v je b ilo n ajveč pri N em c ih , katerih p o g o ltn o st je bila že takrat na glasu . - 2 7 . škorpijon: Z n a n p o sv o je m pik u ; p re v ara je k o t kača s člo v e šk im o b razo m , ki te na kraju zah rb tn o piči. - 36. stena: O d eru h i so na sam em ro b u p repada, ki se spušča v naslednji,
Sedemnajsti spev
48
//
!4
/7
60
6}
66
69
105
O d g ro z n ih m u k o či lijo jim slape, le sem ter tja se z ro k o k d o ubran i v ro č in e tal in p lju sk a v re le sape, k a k o r p oleti šavsn e pes s čekani in prasne s šap o, če g a b olh a ujeda, k o m a r ali o b ad je neu gn an i. P ren ek o b raz ob šla sta m i p o gled a, ki plo h a o g n ja biča ga osata, a v s i so tu jci; tu o k o zagleda, da m ošn ja vsa k e m u b in g lja o d vrata v p o seb n i b arv i in s p o seb n o slik o; na njih oči pestu je cela jata. M e d njim i se oziram na v e lik o : tam kaže m ošn ja m i oru m enela azur z o b razo m le v jim in o b lik o ; ko dalje gled al sem , se m i zapela v p o g le d je d ru g a, v b a rv i ž ivo rd e či, k jer g o s blešči se, bolj ko m aslo bela. In n ek d o , ki na m ali beli vreči im el je m o d ro , va m p a sto p rasico , m i zak riči: » K a j ti počn eš v tej ječi! Izg in i! A ker ž iv si, čuj n o v ic o : duh m o je g a soseda V italian a b o sedel k m eni sem kaj na levico . M ed F lo re n tin ci glej m e P ad o van a,
osm i k ro g . - 57. oči pestuje: T a k o kot na svetu. E klezijast p ravi: »In n jeg o v e oči ne bo d o site b o g astva.« - 58. med njimi se obiram: V tej žlahtni druščini spozna pesnik nekaj težkih od eru h o v sv o je g a časa. M od rega leva na rum enem p olju je imela floren tin ska družina G ian figliazzi, belo go s na rdečem p o lju so n osili O briach i, a m odra sv in ja na belem polju je izdajala pado van ske Scrovegn e. N jen lastnik, znani oderuh R eg in a ld o degli Sc ro v e g n i, nadere D an teja in se hkrati cin ično p oveseli, češ p ro sto r na desnici zvesto ču vam za V italijana ( 1. 13 0 7 župan v Firencah). T u d i iz sv o jih florentinskih sotrp in o v se ponorčuje, ker tako nestrpno pričaku jejo žlahtnega viteza (ironija!), ki bo nosil tri črne kozliče v svojem g rb u . M išljen je b an kir G io v a n n i di B uo iam on ti iz družine B ecchi, ki je z visok ega položaja viteza zelo n izko padel; um rl je L 1 3 1 0 (v. 58-73). -
Pekel
io6
72
7/
jS
Si
84
Sj
9o
96
99
ki km alu g lu h od n jih o v e b o m viže: O j žlahtni vitez, ki ti m ošn ja dana! je s trem i jarci, kje si, p rid i bliže!« T u spači usta, jezik v e n p o rin e, k o t b ik , ki žejen g o b ec si obliže. D a o n , kjer slišal sem bil op om in e, naj kratek b o m , se m o rd a ne razsrdi ob tem p o stan k u , brž p u stim trpine in n ajdem v o d ja , ki ž ivali grd i je o k o b a lil h rbet in od todi m i de: » P o g u m in zdaj srce utrdi! Čez take zdaj sto pn ice p o t te v o d i n izdol; zajaši predm e, ki prip ad a m i m esto v sredi, da ti rep ne škodi.« K o t tisti, ki tak blizu je napada vro č ice , da so n o h ti m u v s i bledi, in d rgeta, če uzre le senco hlada, tak bil sem o b ukazani besedi; tu me je z g ra b il sram , ki hlapcu p ra v i, naj zre v g o sp o d a s trd n im i p o gled i. In k o sedel na g rb i sem m ajavi, se iz strahu rod i m i k rik proseči: » O bjem i m e!« a g rlo ga ne izdavi. O n , ki že k ajkrat m e je otel n esreči, pa sam ro k e razpne in m e ob jam e, brž ko zverin i je sedel za pleči. » N a p o t, G e rio n !« klicati zdaj jam e, »širo k o k ro ž i, p re v e č d o l ne h od i, n o v to v o r, g le j, zadel si si na ram e.« K o t lad ja iz lu ke zad rči p o v o d i,
7 6 -13 6 : Sp u st d o o sm eg a k ro ga. 79. Rivali grd i: G e rio n u . - 86. vročice: F e b ris qu artan a, z lo glasn a sred n jeveška m rzlica. Hunte p ra v i, da je že sam p o g led na G e rio n a nanj u č in k o va l tako ko t senca ali hlad na
Sedemnajsti spev
w2
¡o j
¡o#
m
11 4
117
120
i2 )
io7
tak o nazaj sm o izpluli p o g lo b ači; k o z v e r začuti, da je na sv o b o d i, na m esto prs si rep o k ren e kačji, steg u je g a , k ot se je g u lja m óta, a h krati s šapam i zrak p ó d se tlači. T a k o ni zbal se F ae tó n sirota, k o u zd o spu stil je in b lesk požara izzval, ki zvezd še zdaj o b se v a póta, in streslo ni tak b ed n ega Ik ára, k o p erje z g u b lja l m u je v o se k v ro č i, a oče v p il m u je: »T a p o t te vara!« kot sem se jaz, vid eč, da zrak se b oči o k ro g in k ro g in razen te zverin e tem a m i glu h a v se otm é spred oči. P o časi zm aj zap lava v g lo b o čin e , k ro žeč n a v z d o l, k o t m o g e l serri spoznati, k er p ih alo v ob raz je z dna glo b in e. In že zaslišal sem na desni plati g ro m , ki n a v z g o r v a li sla p o v ga pena, k o sem z o čm i g la v ó izteg n il hkrati. T u n o g a m i obstane sred strem ena, saj v id im o g n je , ču jem v njih kričan je in v k u p drhteča stisnil sem kolena. In vid el sem , kar m i p riz o r neznan je: da sučem se in spu ščam k silni boli,
m rzličnega bo ln ika. - 106. Faetón: Z n an a in o d D an teja večk rat p o g reta zg o d b a o sinu b o g a So n ca , F ae to n u , ki m u je oče n ekoč d o v o lil, da p o p elje sončni vo z čez nebesni sv o d . N eizku šen em u m ladcu so se pri tem splašili ko n ji in Z e v s ga je m oral, zato da bi o b v a ro v a l sv et pred v eso ljn im po žaro m , udariti s strelo ter strm o gla viti v E rid an . Sled te pob esn ele vo žn je je, še danes, R im sk a (M lečna) cesta, to je s v o d neba, ki je bil zažgan o b tem d o g o d k u . - 109. Ik a r: Sin krečan skega um etn ika D ed ala. K o sta z o četom na um etnih krilih p o b eg n ila M in o su s K re te , se je zagnani Ik a r kljub p rep o ved i p re v iso k o vzpel p ro ti son cu , tak o da se m u je stopil v o se k , ki je držal peresa sku p aj, in o sk u b ljen je sledn jič n em o čn o treščil v m orje. - 1 1 9 . slapov: R e k a F le g eto n t, ki pada v slap o vih v osm i k ro g . - 1 2 1 . noga: Strah pred tem , kar je videl in zaslišal pod seboj v
io8 12 6
129
13 2
13 /
Pekel ki tam iz sleherne m i v re k otanje. K o t če p re d o lg o k ro ž ijo so k o li o d va b e p ro č in ne u jem o m u ptice, da so k o la r zavp ije: » Z d aj pa doli!« — v sto k ro g ih zdaj, prej u rn ejši od pšice, p tič spušča tru d en se in m rk od jeze pristan e, p ro č o d m o jstra ro k a vice : tak o o b vz n o žju skalnate nareže G e rio n naju je na d n o o d lo žil, p otlej pa zletel, p ro st n ajine peze, k o t lo k p u ščico b i s tetive spro žil.
g lo b in i, je p ri D an teju zm agal nad o d p o ro m pred pek len sk im letalom (ali b o lje h e lik o p terjem ); raje se je stisn il k n jem u, k o t pa da bi iz gu b il strem e. - 13 0 . v sto krogih %daj: P o d o b a so k o la , ki se prazn ih kre m p lje v počasi spušča na k ra j, o d k o d e r je prej kot p uščica šinil za p len o m , je vzeta iz ob ičajn ih p riz o ro v p e sn ik o v e g a časa.
O S E M N A JS T I S P E V
V
)
6
9
12
i;
iS
p ek lu je kraj, z im en om » Z le kotanje«, sam kam en , b a rv e k o t železo siv e , z z id o v i v re d , s katerim i ob d an je. In p ra v na sredi te z lo k o b n e n jive zija g lo b o k v o d n ja k , ki zdaj še čaka, da razložim , k d o služi m u za šive. V e s silni o g ra d pne se od v o d n ja k a in z ao k ro ži se v tej steni hudi, a dno v deset kotan j se m u pretaka. K o t s kraja se p o g le d očesu nu di, k jer ja rk i k ro g g ra d u so izk op an i, zato da m u so v ra g z id o v ne z g ru d i, p ra v isto v id el sem na tej p o ljan i; a k o t v trd n java h d v ižn i m ost se vleže o d p ra g a v ra t na b re g na d ru g i strani, vezali tu nasipe so in reže g reb en i, ki so šli od vz n o žja stene k v o d n ja k u , da jih zbere in poreže. T u d o li zn ajd eva se, ko nas dene
1-2.1: Z le kotanje. T a k o se im en u je o sm i k ro g p ekla, ki je g n ezd o p re v a ra n to v , » d u h o v nih u b ijalcev« n ič h udega slutečih b ližn jik o v. N a zunaj je p o d o b en velik an sk em u usad u, ki m u sestavlja dn o deset ko n cen tričn ih k ro g o v - kotanj ali ja rk o v - iz železno siv eg a kam na, kakršen je tudi zid, ki ves ta k ro g ob daja. K o ta n je so m ed seboj ločene z nasipi, p ra v o k o tn o nanje pa se, k o t ra v n e niti v p a jčev in i, vež e jo kam niti greb en i - pesn ik jih p rim erja vzd ižn im m ostičem pred vra ti sred n jevešk ih trd n ja v - , ki se vsi stek ajo v središču k ro g a ; le-to je, k o t b o m o v id e li, širen in g lo b o k v o d n jak . V e rg il in D an te se b osta sukala levo o b k ro g ih , h krati pa bosta p re k o teh » m o sto vžev« p ro d irala v se bolj proti sred išču, o d k o d er ju b o pot v o d ila dalje. 5. %daj še Čaka: K a sn e je (glej 3 1. spev!) bo pesn ik razložil »šive« tega v o d n jaka: to so b ajeslo vn i g ig an ti, ki tam sto jijo v k ro g u .
I IO
21
24
27
)o
H
36
42
Pekel G erion z grb e; zdaj p o etu leva vod n ik je in za n jim m i n o g a krene. N a desni se m i kaže n o v a re va od novih ra b lje v; n o v ih m u k in b oli bil poln jarek je, ki p rv i zeva! N a dnu so grešn ik i jo drli go li: tostran nam a v o b raz, onstran k o t m o ja m alenkost, le da u rn ejši so d oli; k o t v R im u, ko p ritisn il roj do roja je v jubilej, in lju d stv o so v o d ili čez m ost tak o, da ni b ilo zastoja: ti, ki v Sentpeter so čez m ost h od ili, so A n gelskem u g ra d u ob raz kazali, a grič vo d n ik b il d ru g em u je krili. Z obeh strani so tu p o črni skali šli s koro b ači ró g lja sti h ud iči in jim od zadaj h rbte u d elováli. J u , kak peté so jim m azali biči! N ih če ne čaka d ru g e ali tretje p ošiljke, v sa k d o skoči p ri tej priči. K o hodim tam , se v n é k o g a iz čete zazrem in m isel m e o b id e taka, da vid el že sem te oči izžete. D a bi spoznal ga b o lje , n o g a čaka
2 2 -10 0 : P rv a kotanja osm ega k ro ga. Z v o d n ik i in zap eljivci. Ja z o n . - Z v o d n ik i in zap eljivci se pretakajo po sv o ji ko tan ji v d ve h ka rav a n ah , ki se držita v sa k a sv o je g a ro b a jark a, le da p rv a dere v n asprotn o sm er k o t d ru ga . N a d obem a stražijo h u d iči, ki o b so jen cem s ko ro b ači p o džigajo vn em o . - 28. ko t v R im u : N avz k riž n o gib an je ob eh k o lon prim erja pesn ik s pro m etn im i u krepi rim skih ob lasti o b »svetem letu« 13 0 0 , k o je v e č n o m esto za »jubilej« o b isk a lo v e lik o štev ilo ro m arjev. N a m ostu čez T ib e r o , kjer je vlad a la n ajvečja gn eča, so m n o žico razpo red ili tako, da so po eni strani m ostu h od ili vsi ti, ki so šli k sv. P etru , in pri tem zrli pred sab o šentangelski grad, na d ru g i strani m ostu pa je tekla reka o n ih, ki so se v ra ča li, in im ela pred očmi zeleni g rič M o n te G io rd a n o . - T a opis p o m nenju številn ih k o m en tatorjev kaže na to, da je bil D an te na ta p razn ik sam v R im u in im en o van i
Osemnajsti spev
4;
48
ji
!4
/7
60
6}
66
69
111
in še v o d n ik o b stan e sred stezice ter m i nazaj d o v o li d v a k o raka. V e r je l je bičan i, da sk ril b o lice, če sk lo n i ga , a brž je kraj te m aše: » T i,« p ra v im m u , »ki u m ak n il si zenice, če tv o j o b raz n i dal m i n ap ak paše, C accian em ica v id im , V e n e d ig a ; k d o ti n aku h al je te v re le kaše?« »N erad p o v e m ,« m o žak ar g la v o d v ig a , »a v to m e sili tv o ja ost jezika, ki starega sveta sp om in m i vž iga . G h iso la b e lli bil sem za z v o d n ik a , k ad ar se v d a la je m ark izu d ’ E s te , če ra vn o ta n o v ic a m alce pika. N e jočem iz B o lo g n e sam : te ceste tak o p rek rila je soseska v rla , da če od R e n a do S aven e greste, pač »sipa« ve čk ra t ne zleti iz grla. Če rad bi p rič v tej v e ri, ne p o zab i, da d v a pri nas b i se za g ro š požrla.« T ed aj že v ra g za k o ro b a č zag rab i in ga useka: »M arš, z v o d n išk a m rha, tu ni n ik o g a r, ki v la č u g o rabi!« V o d n ik a doh itel sem , p o ln srha; d v a , tri k o ra k e , in že tam sv a stala, k jer skalnat se gre b en iz b reg a krha.
sistem preizku sil na lastnih n o gah . - 50. Caccianemica: C accian em ico V e n e d ig o iz B o lo g ne (ok. 12 2 8 -13 0 2 ) , župan v Im o li, M ilan u in P isto ji, ki je » g o sp o G h iso la b e llo , sv o jo sestro in žen o N ik o la ja C lare llija de B o n o n ia , z z v o d n ištv o m p o d lo žil m arkizu O bizzu d ’ E ste.« (star lat. ko m .) - 6 1. sipa: D ialek taln a b o lo n jsk a o b lik a za »sia« - naj bo! C accian em ico p ra v i, da se ta besedica več k ra t sliši v tej kotan ji kot v B o lo g n i, kar naj bi p o m en ilo , da je več B o lo n jč a n o v v p e k lu k o t na zem lji. V resnici se je v tistem času v e lik o p re b iv a lce v v B o lo g n i b av ilo s tem n ečednim p o slo m . - 64. %a groš pod rla : D a bi po d krep il s v o jo iz ja v o in o p ra v ičil svo j greh , udari C accian em ico čez lastn o, to je b o lo n jsk o kri, ki jo p o leg d ru g e g a drm a tudi sk o p o st. - 69. greben: M o st, ki scg;i če/
11z
Pekel I
72
7/
7
81
84
8/
90
9)
K a k o r b i m ig n il, sv a ga p o d se dala in se na d esno, p ra v čez v rh škrb in e o d večn ih k r o g o v teh od d aljevala. In ko se znaj d eva iznad glo b in e, k jer spodaj b ičani se roj p re riv a , m i de v o d n ik : » D a te z očm i ošine še k d o teh re v, tu m alo p o sto jiv a , saj lica teh ti n iso še d om ača, k er šla, kot m id va , d ru ščin a je siva.« In gled am jih z m o stu : duš d o lg a kača je p ro ti nam a d rla izpod p ra g a , i te je g o n il jerm en k o ro b ača. N e v p ra ša n , d o b ri m o jster m i razlaga: » G le j, h ru stu , ki prih aja tam , o d jada ni iz oči p o tek la ni t i sraga, kot kralj se n o si, ki še zm eraj vlad a: Ja z o n , ki s silo m eča in u ro k a K o lh id i v z el je ru n o iz zaklada. K o šel je m im o L e m n o sa o to k a, k jer d iv je žen stvo je b ilo sk o čilo , da sv o jih m o šk ih se k rv i n alo ka, tam ve s sladak in v d a n je H ip sip ilo o g o lju fa l, to d e k lico cvetečo , ki d ru g e g o lju fa la je n em ilo. T a m jo je p u stil, sam o in n o sečo; ta greh ga je na m u ke dal, a re va
'
j , 1 j
f
1
ko tan jo na d ru g i b reg . - 72. od večnih krogov: V e rje tn o od več n eg a kro žen ja (kazn o van ih g re šn ik o v ). - 78. ker Ha, kot midva: G re šn ik i na tej strani jarka so h od ili v isto sm er kot o n ad v a , zato jim ni b ilo m o č vid eti o b raza. - 86. Ja ^ o n : G rš k i ju n ak, v o d ja A r g o n a v to v , ki so o d p lu li v K o lh id o po zlato ru n o . T a p o d v ig jim je uspel s p o m o čjo člo v e šk ih in n ad n aravn ih sil (»m eč« in »urok«). - 9 1. H ip sip ila: K ra ljic a na L e m n o su , k jer so se ženske n aveličale m o šk ih in jih v en i n o či v se p o to lk le. P o k o lu je ušel ed in o stari kralj T o a n t, ki g a je hči H ip sip ila znala skriti in je tako o g o lju fa la sozarotn iški žen ski spol. N jo sam o - p ra v i D a n te - pa je o g o lju fa l Ja z o n , ki se je u stavil na o to k u na s v o ji p o ti v K o lh id o : zapeljal jo je in pustil. -
Osemnajsti spev 96
99
102
ioj
108
ur
114
///
120
M ed eja zasolila m u je ječo. K d o r na ušesa žensk tak o p o p e v a , g re z n jim ; a dosti zdaj o tej glo b eli in g re šn ik ih , ki jih iz kože deva.« P rišla sv a tja, k jer stezi osam eli se d ru g i jez p o v p re k na pot n asuje, da čezenj k n o vem u bi m ostu speli. O d tam sem lju d stv o ču l, ki jad iku je v k otan ji d ru g i, sko z n osn ice puha in sam o se s k lo fu tam i zdeluje. Č ez b re g k o t k ožu h g re p lesn o b a suha, od h la p o v z dna, in zgo ra j se sprijem a v gn u s tistem u, ki gled a jo in duKa. T a m d o li vlad a m rak in tu obem a kazalo m ostu iti je na ram e, do tja k aj, kjer se n ajbolj dnu ot^ma. In k o sva g o ri, m i p o g le d zajam e lju d i, k a k o duše se sred i g o v n a , ki zdi se, da je iz straniščne jam e. K o d o li iščem čez pasišča p oln a, g la v o u zrem , ki d rek tako jo m aže, da u g ib a m , je-li svetn a, je d u h o vn a. » Z ak aj le m ene,« k rik m oža pokaže, »m ed vsem i svin jam i im aš na m uhi?« » Z a to ,« m u dem , »ker če spom in ne laže, sem te že v id el, a v lasu lji suhi, In term in ei A leš! D o m ti je L u cca ;
96. M edeja: T aisti junak im a na vesti tudi M ed e jo , hčer ko lh išk eg a kralja; d ekle se je zaljubila v Ja z o n a , m u p om agala oteti ru n o in ušla z n jim od dom a, on pa jo je pozneje zapustil zaradi druge. 10 0 -13 6 : D r u g a kotan ja o sm eg a k ro g a : P riliz o valci in sladkači. K e r so v ž ivljen ju d ru g im »nekam lezli«, so tu do li p o to p ljen i v č lo v e š k o blato. 1 0 1 ■je% : N a sip , ki loči en o k o tan jo o d d ru ge in p re k o katerega sta pesn ika prilezla do n o v e g a m ostu. - 1 1 7 . da ugibam: A li im a to n z aro (o d krita g la v a , znak d u h o v n išk e g a stanu) ali je nim a. - u s . v lasulji suhi: Suh ih las, brez te n em arne ko p eli. - 12 2 . A le š :
ii4 i2 )
12 6
129
1)2
i) !
Pekel zato izbran ec si m i m ed grd u h i.« O b g la v o k resne m ož in m i zaruka: » L izu n sk i jezik m e drži v tej m oči, ta posel m i n ik o li ni bil m uka!« » Z d aj tv o j p o g le d ,« tak o v o d n ik o d lo či, »naj od te g o d lje m alo dlje odrine in se p o tru d i, da tam lice loči um azane in k u štrave d ekline, ki se z u sranim n o h to m p raska sam a in zdaj počen e, zdaj spet k v iš k u šine. T a is, lo vača, v e d i, je p o d nam a, ki jo je lju b ček vp ra šal: ’ A bi dala?‘ in m u je rekla: ’ Z a te — zlata jam a!1 A zdaj, dejal b i, sv a se nazijala!«
A le ssio In term in elli iz L u k e . O njem v em o le to lik o , kot p o v e D an te. - 1 3 3 . Tais: V la č u g a iz T e re n c ijev e ko m ed ije Evnuh, tu do li kot p rim er prilizn jenke. P riz o r je vzet ali iz te ko m ed ije ali m orda iz C ic e ro n o v e g a citata v n jeg o vem Prijateljstvu (D e am icitia), a D an te si g a je bolj slabo z ap o m n il, kot kaže om en jen i p o g o v o r m ed T ais in n jen im v o ja k o m . P o d v p liv o m oh lap n ega o rig in ala je tu di slo ve n sk i p re v o d precej svob o d en .
D E V E T N A JS T I S P E V
3
6
12
rj
O S im o n vra č, o bedni m u sledniki, ki b o ž jo im o v in o , to n evesto d o b ro te , s sreb rn ik i in zlatniki k u p u jete in vlačite na cesto! P rišel je čas, ko z v o n še vam zapoje, ki v tretji lu k n ji va m je dano m esto. N a m ost zdaj p e lje va k o ra k e svo je nad n o v im g ro b o m in tja g o ri g re v a , kjer ro v se v id i razd eljen na d v o je. O m o d ri B o g , kaj um a razod eva ti zem lja in n eb o in zla dolin a, k ak o le v črno tv o j izrek zadeva! N a b re g u in na dnu je g lo b o čin a po su ta s kam ni: v si siv o blesteči, o k ro g li in v se m ista je širina. N ič m anjši n iso bili n iti večji od teh, ki v Ja n e z o v i veži sveti
1-30 : T retja kotan ja o sm ega k ro g a : S im o n isti, p re k u p čev a lci s ce rk v en im i službam i. T ič ijo z g la v o naprej v n avp ičn em ro v u , izkopan em v skalo, n o g e z g o rečim i po dplati pa jim plešejo p o zraku. K e r so bili na svetu bolj zagledan i v pozem ske zaklad e, jim je tudi v večn o sti g la v a zarita v zem ljo; ko pade v ko tan jo n o v g rešn ik , se p o v ez n e na n ek o g a o d že trp ečih , le-ta p a se zarine še g lo b lje v skalo. 1. 0 , Simon vrač: J u d iz Sam arije, ki je hotel od a p o sto lo v Petra in Ja n e z a kupiti čudežno sp o so b n o st, da bi kot o n ad va lah ko p o lag a l ro k e na krščene, p o d e lje v al sv. Duha in izgan jal zle d u h o ve. P o njem se vsi ti, ki trg u je jo s ce rk ven im i d o b rin am i in položaji, im en u jejo sim on isti. - V sredn jem vek u , ko se je C e rk e v hierarhizirala po fevd aln em z gled u (n ag rajevan je v a z a lo v ipd .), je b ilo to razpečavan je vsakd an ji p o jav in je vzbu jal h u d o z gražan je, pa tudi o p o rek an je vseh h erezij, do L u tra . - 2. nevesto dobrote: (ie rk ev je delo d o b reg a B o g a , zato naj bi se tudi »m ožila« sam o z d o b rim i. - 17 . v ftine-^ovi ve^i: V d o lb in e , v katerih so z g la v o naprej tičali sim on isti, p rim e rja pesn ik s krstilnim i kam ni stare, 1. 15 7 6 p o rušen e krstiln ice v ce rk v i San G io v a n n i v F iren cah .
Pekel ¡8
21
24
27
p
))
}6
p
stoje za krst - p rav tam sem po nesreči njih enega razbil pred nekaj leti, da ne bi se utopilo dete malo; s tem, menim, usta sem zaprl kleveti. Iz odprtin teh kam nov stegovalo noge je grešno ljudstvo, ki zadrto od meč naprej je notri v sivo skalo. N jim ogenj žgal stopalo je razprto, zatorej s členki vsak tak divje m iga, da strgal najbolj grčavo bi trto. K o t se na oljni tvari plamen dviga in plapola le po zunanji plati, tako od pet do p rstov onim šviga. »K d o, mojster«, pravim , »tam besni in klati z nogam a bolj kot drugi in ga liže bolj rusi plamen zgoraj po podplati?« A on: »Če hočeš, da te nesem niže, tja dol po bregu, ki se manj vzdiguje, ti sam razkril bo ime in svoje križe.« »K ar všeč je tebi, meni srečo kuje,« dem, »ti gospod si, jaz tvoj zvesti sluga; to veš, veš pa še to, kar se ne čuje.« N a rob četrti sva prišla: vijuga
N e k o č bi se v enem o d njih sko raj u to pil o tro k , da ni p risk o čil D an te in ga rešil iz vo d e. O b tej p rilik i je razbil krstiln i kam en; sto ril pa je to iz člo v e k o lju b n ih n am en o v, ne iz n esp o štljiv o sti, za kar so g a z lo b n i jeziki p ozn eje k riv ili. - 28-30: K o t p o stvareh , ki jih po liješ z o ljem , plam en šv ig n e sam o p o p o v ršin i, p o d o b n o tudi n o g e zaritih g o rijo sam o p o po d platih . - Z a g o n e tn i plam en na p o d p latih se zdi antiteza ogn jen ih je z ik o v , ki so se p rikazali nad g lav a m i a p o sto lo v , v znam enje, da je v a n je p rišel sv. Duh. 3 1 - 1 1 7 . P ap ež N ik o la j 111. D an te udari čez k u p ljiv e papeže. 35. tja dol po bregu: K r a jš i b re g tretje ko tan je je n o tran ji, kajti pekel pada p ro ti sred in i, to pa p o m en i, da sta se p esn ika v a n jo spu stila z nasipa, ki m eji že na četrto k o tan jo . 39. k a r se ne čuje: Č esar ni p o v ed al, v želji, da bi b il čim b o lj jedrnat. - 49. K ak o r menih: V sred n jem v e k u so m o rilce z ak o p a va li ž ive, z g la v o n ap rej, in o b takih p riz o rih se je d o g aja lo , da je o b so jen ec že iz jam e p o k lica l m en ih a, ki je stal p o leg za p o sled n jo
Devetnajsti spev
42
4s
48
ji
!4
/7
60
6}
ii7
se p o t in spušča v le v o , v žrelo jam i, ki tesna, zlu kn jan a n asp roti žuga. Se d o b ri m o jster m e je im el na ram i, ni m e o d lo ž il prej k o t ob jazbini njega-, ki jo k al je tak o s petam i. » K d o r k o li si,« p ričn em , »z g la v o v duplini zab it k o t k o lec, o nesrečna duša, če v tv o ji m oči je, b esed o zini!« K a k o r m enih sem b il, ki sp o v e d sluša m o rilca, ki m u g la v a , v ro v ujeta, še m alo o d ložiti sm rt posk u ša. » K a j si jo že p rip o k a l,« nič ne opleta z b esed o, »tu si, B on ifa c? Z la g a lo se p ism o ni za dni, tem več za leta! Se ti že dosti v m alhi je n abralo, k o šel si o d u kane d o ukan e, in vsem p o n u jal s v o jo žen sko zalo?« K o t tisti b il sem , ki m o lče obstane, ker ni u m ljiv o d g o v o r m u izrečeni in zbegan dlje jezika v e č ne zgane. » P o vej m u brž,« vo d n ik svetu je m eni, »jaz nisem , nisem ta iz tv o je vrste, k o t m isliš!« R e k p o v z e l sem naročen i in že je duh na n ogah skrčil prste,
tolažbo; v e lik o k ra t je to storil tudi zato, da bi si p rid o b il še kakšen tren utek ž ivljen ja. 53. si j o p rip o k al, Bonifac: Z a k o p a n i g rešn ik je papež N ik o la j I I I . (papeževal o d 12 7 7 do 1280). K o je začul D a n te je v glas, je m enil, da je tu že n je g o v nasledn ik - na pre sto lu in v p o d k u p o v an ju ! - papež B o n ifacij V I I I ., ki g a im a naš pesn ik tako v želod cu. V tem prim eru bi m u p re ro k b a o B o n ifa cije v i sm rti lagala, kajti m ož m u je p rišel p re zg o d a j; Bonifacij je v resnici um rl leta 13 0 3 , d o z d ev n i D a n te je v p o m en ek v p eklu pa je iz leta 1300. Iz tega p rizo ra je ra zvid n o , k a k o srčn o rad bi bil D an te (in ne sam o on!) predčasno p o k o p a l o so vra že n eg a B o n ifacija , pri čem er si je bil p o p o ln o m a na jasnem , kam bi g a dal p o sm rti. - 56. ukane: B o n ifa c ije v e z vija če so v m arsičem p rip o m o g le k od stopu n je g o v e g a p red n ika, papeža C elestina V . (prim . P ek. III). B o n ifacij je torej katoliško ce rk e v (»žensko zalo«) ujel s p re v a ro in jo potem on ečastil s sim on ijo . - 64. skrčil prste: K o t Č lovek skrči prste na rokah v o n em o glem besu ali razočaranju . -
118
66
69
72
7/
7#
Si
S4
Pekel nato pa v z d ih o v a je m i zaveka: »Pa kaj m i potlej češ!« iz skalne krste. »Če ra d o ve d n o st, k d o da sem , p rip ek a te tak h u d o , da d o l p rišel si v ječo, znaj, plašč v rh o v n i m i je bil ob leka. B il sem m ed ve d ji sin, ki je z go re čo strastjo k o p ičil za m ed ve d k e m lade: k o t prej denar, tu sebe tlačim v v re čo . P o d g la v o pa im am še d ru g e gade, ki znali so že prej to k u p o van je , in zdaj tišče se v režah skalne klade. N e k o č se tudi jaz b o m zrušil nanje, k o prid e on , ki sem zam enjal v zm oti ga s tabo, k o sem b ru h n il ti vp rašan je. A d lje m i n o g e p ečejo siroti in dlje stojim na g la v i, k o t s pod p lati ru d ečim i b o on zarit v tem koti, k er m u z zah oda b o sledil v ornati še g rši, tak, ki v se zakon e briše in naju o b ad v a m ore v k oš dejati. N o v Ja z o n v njem se sk riv a , k a k o r piše tam v M ak ab ejcih : o n eg a k ra lje va ,
N ik o la j je p o trt, ker n je g o v e g a pajdaša še ni 2a n jim . - 69. pla šč vrhovni: P ap eški plašč (glej ko m . z go ra j!). - 70. medvedji sin: P ap ež N ik o la j je b il iz znam enite rim ske družine O rsin i (»orsa«, lat. »ursa« = m ed ved k a), ene o d rim skih patricijskih d ružin , k o t na pr. C o io n n a, C aetani itd, k i so im ele n ekakšen m o n o p o l nad p ap eško tiaro ; ta v rh o v n a ce rk v en a čast pa jim je bila le sred stvo , s katerim so tešili sv o je fev d aln e apetite. - 72. po d glavo: G le j u v o d . b esedo k tem u sp evu ! - 83. še grši: N ik o la j I I I., ki je zab it tu notri o d leta 12 8 0 , in B o n ifacij V I I I ., ki bo v en akem p o lo žaju le m alo m anj (130 3-130 4 ,-) m išljen je seved a » p o v ršin sk i status«, d o k le r ne p rid e n asledn ik in ju potisn e g lo b lje , sta le »m ajhni ribi« v prim eri z m ožem , ki bo za n jim a o b lekel papeški orn at. T o je G a sk o n je c (»od zahoda«), K le m e n V ., n o v sim on ističn i papež, ki si bo za p restoln ico izbral A v ig n o n , k jer b o d o ostali papeži d o 1. 1 3 7 7 (» avign o n sk a sužnost«). O njem p o ro ča jo V illa n ije v e K r o n ik e , da je b il » p o d k u p ljiv in lakom en denarja, saj se je za cv e n k na n je g o v e m d v o ru d o b ila v sa k a ce rk ven a slu žba.« 85. N o v Ja%on: K a k o r je n ek o č Ja z o n d o b il m esto ju d o v sk e g a v e lik e g a d u h o v n ik a o d sirsk e g a kralja A n tio h a I I I., kot nam p o ro ča sv eto p isem sk a k n jig a M ak a b ejc ev, tako je K le m e n o v e m u papeže-
Devetnajsti spev 87
90
93
96
99
102
roj
10 8
119
a tega ščiti m oč francoske hiše.« M enda mi kri zavrela je od gneva, da sem pričel in vrgel v sapi eni: »Le kolikšen denar, mi reci, reva, si naš G o sp o d za ključ je izročeni od Petra Sim ona pustil našteti? N ič! Rekel m u je le: Z a mano kreni! In s Petrom zbor ni hotel groša vzeti M atiji, ko na prostor bil izbran je, ki ga zapravil je izdajnik kleti. K a r trpi, kar se seje, to se žanje! In glej, da ti cekinov kdo ne ukrade, ki proti K arlu si rovaril zanje. In če ne stavil bi mi zdaj pregrade obzir do tega ključa, ki prvači in si ga nosil v svetu jasne nade, bi zdajle zaorala vse drugači; ker vaš pohlep je svetu kakor kuga: barabe d viga, poštenjake tlači. N a vas, pastirje, meri in vam žuga evangelist, ko kaže se mu žena, ki nad vodam i s kralji se vlačuga: ta, ki s sedmero glavam i rojena,
v a n ju b o tro v a l n je g o v m o g o čn i zaščitn ik, fra n co sk i kralj F ilip I V . L ep i. - 88. k r i Zavrela: T o , da prem eten i N ik o la j pere g la v o d ru g im , četudi še slab šim , sp rav i D an teja v bes. K o lik o pa je zah teval K ris tu s o d P etra, zato da m u je prepustil klju če C e rk v e? N ič (denarja)! U b o g ljiv o slu žb o , (v. 9 1-9 3 ) - 95. M a tiji: M atija je bil izbran za d v a n a j stega apo sto la n am esto Ju d e Išk arijo ta . - 99. p ro ti K arlu : M en da je N ik o la j II. so d elo v al v zaroti p ro ti K a r lu A n ž u v in c u o b p rilik i »sicilskih večern ic« , česar pa so d o b n o z g o d o v in o p isje ne p o trd i; o b tej p rilik i naj bi b o g ato zaslužil. - 1 0 1 . ključa, k i prva či: P ap eški k lju č, ki sim b o lizira p risto p k n eb eškem u kra lje stvu . - 10 7 . evangelist: A p o s to l Ja n e z v R az o d etju (A p o k a lip si). V e lik a p rešu štn ica iz A p o k a lip se (m eretrix magna)y žen ska, ki se v lači s k ra lji, je za Ja n e z a p o g a n sk a R o m a (R im ); v o d e , na katerih sedi, so n aro d i in jeziki rim ske d rž ave , sedem g la v ž ivali, na katerih jaha, pa sedm ero rim skih g rič e v itd... - A n tik lerik aln i D a n te pa je v s o to sim b o lik o prenesel na rim sko C e rk e v , zato im ajo tudi zlo rab e, ki jih sim b o lizira A p o k a lip sa , zdaj k rščan ski značaj: sedm ero g la v je sedem
I
20
m
114
117
120
12 )
12 6
129
i} 2
Pekel je iz deset ro g o v bila b o gata, d o k le r je m ožu u gajala poštena. V a š B o g — se v e — je iz sreb ra in zlata, le v čem se n osite v i nad p o gan i? N jim eden je m alik, va m cela jata. A j, K o n sta n tin , slabo sp am etovan i, ne v krstu , tem več ker si dal v o lilo , da o b o g ate l je p rv i m ed kristjani!« K o sem tak o n apel m u jih nem ilo, je v jezi, ali k er ga vest je žrla, s stopali p o p le sa v a l na v s o silo. V š e č v o d ji, m enim , je b ilo, saj zrla m u jasn o je zenica, ko sledil je ta klen i rek, ki m i je v re l iz grla. Z ro k am a z n o v a k sebi m e p riv il je in ko m e tesno stisnil je na gru d i, se z n o v a v z p n e na v rh te rebri d ivje. V o b jem u m e drži in se ne u tru d i, ko z m an o na rokah v rh m osta leze, ki od četrte k peti pelje gru d i. K o z go raj tam znebi se m oje peze, na rah lo, ker te šk rb a v e in črne peči še k o zji tro p težk o preleze, g le j, n o v p rep ad p o d m ano se razgrne!
z ak ra m en to v , desetero ro g o v pa deset krščan skih z ak ra m en to v, iz katerih je C e rk e v črp ala s v o jo d u h o v n o m o č, d o k le r je njen »m ož« - papež ni začel pro d ajati (sim onija) in je ni s tem o sk ru n il. - 1 1 4 . njim m alik j e eden: P o g a n i m o lijo en ega sam ega m alika, z zlatom p o h u jšan im kristjan o m pa je v s a k po sam ezn i k o va n e c b o g. - 1 1 5 . Konstantin: Z a D a n teje v eg a časa je vlad ala v era , da je cesar K o n sta n tin , ko je sprejel k ršča n stv o , dal papežu Silv estru (1. 3 14 -3 3 6 ) - » p rvem u m ed kristjan i« - ob last nad R im o m in o k o lico . B o g a tija p a p ežev, ki so tedaj prešli iz »ilegale«, je v n asledn jih letih p o k v a rila C e rk e v . 128 . vrh mosta: P esn ika se vračata z dna tretje kotan je na nasip (četrti); o d tega pa v o d i m ost p re k o četrte kotan je k petem u n asipu - »grudi«.
D V A JS E T I S P E V
}
6
9
rž
rg
21
M u k n o v ih naj gla sn ik bo petje m oje, da d v ajseti p rid en e sp e v v k an tiko , ki p rv a p o to p ljen i svet v a m poje! Z e bil d ocela sem nared za slik o, ki jo o d p rto dn o očem o d k rije, o d k o d e r čul jo k an je sem ve lik o . T a m čez o k ro g lo dno se v rsta v ije , ki jim ob raze tiha solza m oči, p o časi g re jo , k o t za litanije. K o se o k o še niže m i zatoči, zasu kn jen ču d n o v sa k d o je na sifedi o d b rad e h k o šu , ki se v p rsih boči. O b raz nazaj p o b eša jo p re k ledij in riten ski g re d o tam cele gru če, ker za naprej so vzeti jim p o gled i. N e vem , m ord a kdaj m rtv o u d zasuče tak ole v ra t, a v id e l takšnih bitij še nisem in ne v e rje m v to naklju čje. C e B o g pu sti m oj nauk ti o b ro d iti, o b ralec, zm isli sam , k a k o m i vek a tedaj bi m o g la solz se ubraniti, k o v id e l sem o d blizu lik člo v e k a zavit tako, da p o to k neprestani
1-5 2 : P rih o d v četrto k o ta n jo o sm ega k ro g a . V ed eži in k riv i p re ro k i. K e r so v ž ivljen ju skušali g ledati p re v eč n aprej, tu ne v id ijo niti tistega, kar im ajo pred n o g am i; g la v a jim je zasukana nazaj in h od iti m o rajo ritenski. 3. p rv a : P ekel, p rv a od treh D a n teje vih k an tik, o p eva podzem lje. 23. potok s o l Solze so za našega p esn ika v e d n o bile sim bo l nečesa žlahtn ega, zato je to lik o bolj presu n jen , ko
122
Pekel
24
m u solz p o špran ji zad njice odteka! K a r zjo ka l sem se in isk al p ri strani o p o ro sk al; tu m e v o d n ik ošine, reko č: » K a j tudi ti m ed telebani? T u je soču tje ž iv o , k o prem in e, saj greh je v e lik , če se tak ti sm ili, ki B o g p ritisn il ga je za zločine. P o k o n c i g la v o , spodaj m ed strašili glej v a n j, ki u strašil je tebanske roje, k o v d rl se je v tla: ’ K a m ? ‘ , so z avp ili, ’ A m fia ra j, zakaj zapuščaš b o je ?‘ O n pa je drl n a v z d o l, d o k le r m u dira ni u b il M in o s, ki v sa k e m u da svo je. G le j, p rsi im a, kjer je h rbet člo v e k a ; ker je predaleč gled al v strasti h udi, zdaj zre nazaj in ra k o v o jo seka. G le j T e irez ija , ki je m enjal g ru d i, k o si, m o žak, nadel je stas sam ice in se z le vil o b en em z vsem i udi; a p red en spet d o b il je m o šk o lice, je s šib o m oral vsek ati d v e kači, ki sta se parili sred zelenice.
27
)o
j)
}6
42
4)
v id i, k a k o nečedn o pot jim je uso d a n am erila p ri teh o b so jen cih . - 27. Tu j e sočutje %ivo: V peklu je sočuten tisti, ki je trd eg a srca, kajti n espam etn o in b rezb o žn o je, če se ob božji sod bi vd ajaš lastnem u ču stvu (G re h su b jekta nad o b jek tiviteto ). A zakaj - se sp rašu jejo razlagalci - se D an te sam o na n ekaterih m estih zateka k tem u trdem u p ra v ilu , d ru g o d (F ran cesca, C ia cco , P ier della V ig n a itd.) pa da d u ška svo je m u soču tju , ne d a bi V e r g il »zaropotal« nad njim ? N ek ate ri m islijo , da je tem u k riv težki p restop ek ved ež ev k riv ih p r e r o k o v , ki so b o d o čn o st, to v e lik o zarjo č lo v e štv a , po sv o je in k r iv o razlagali ter s tem pop ačili m arsikatero člo v e šk ih u so d . - 34. A m fia ra j: Z n am en iti v ed ež, eden od sedm ih k ra lje v , ki so o b le g ali T eb e. K e r je iz sv o je m agije zved el, da m u pred T eb a m i g ro zi sm rt, se je skušal skriti in o d te g n iti vo jn e m u p o h od u . A zam an! P o izd ajstvu žene so ga o d k rili in pred T e b a m i, ko je ra v n o o ro žil svo j v o z , m u je Z e v s pred n o g am i razklal zem ljo, ki je A m fia ra ja p o g o ltn ila pred očm i v se g a p replašen ega o b če stva ; na sv o je m b o jn em v o zu se je o d p eljal n ara v n o st v po d zem lje - H ad. - 40. Teirezija: T e b a n sk i v ed ež; o n jem so p rip o v e d o v a li, da je n eko č s p alico razd ru žil d v e sparjeni kači in se zato sprem enil v žen sk o ; p o stal je zop et m o šk i šele tedaj, ko je po
Dvajseti spev
;i
!4
/7
60
6}
66
I2 3
T is ti, ki zad n jico m u v h rbet tlači, je A ru n s: v g o ra h L u n e , k jer p o tijo se v njenem vz n o žju k ararsk i orači, m u beli m arm o r dal je d o m ačijo , tak o da iz sv o je špilje je kam nite zvezd in m o rja p re gled al lep oti j o. T a , ki je razpu stila b u jn e kite in sk rila d o jk e , da ni m o č jih zreti, h od eč ta k o , da v z ad so dlake skrite, je M an to , ki je šla p o širnem sveti, d o k le r m i v rod nem k raju ni obstala: zanj rad b i, da iz v o liš sluh napeti. Z a te m , k o je očeta p o k o p a la in B a k h o v kraj je v sužnje pal o k o v e , je dokaj let po svetu p o to va la . T a m v lepi Ita liji, p o d A lp v rh o v e se širi jezero, ki Š v a b a o d riv a nazaj v T ir o l, in se B en aco zove. N a tisoče stu d en cev tja d o liv a m ed G a rd o , V a l C am on ico in Pennini v o d o , ki potlej v jezeru p o čiva. V n jem je o to če k , ra vn o na sredini: lah k o bi iz T re n ta, B rescie in V e ro n e
sedm ih letih 2 n o v a našel taisti kači v en akem p o lo žaju in ju spet o šin il s šib o . - 47. A ru n s: E tru šča n sk i ved ež, ki je še pred d rž avljan sk o v o jn o m ed Cezarjem in P o m p ejem n ap oved al n jun sp o r in p re ro k o va l, dasi precej n ejasn o, zm ago C ezarju. Ž iv e l je v hribih nad n ekd an jim etruščan skim m estom L u n i, m ed T o s k a n o in L ig u rijo (danes se p o k ra jin a im en u je L u n igian a ). V b ližin i je m esto C a rrara , ki je že v starih časih slo v e lo po sv o je m m arm o rju. 53-99: I z v o r m esta M an to v e , V e rg ilo v e g a ro d n ega kraja. 55. M anto: H či teb an skega ved eža T eirezija. 59. Bakhov k r a j: B akh je bil zaščitn ik m esta T e b , k jer je p o sm rti E te o k la in P olin e jk a (prim . S o fo k le je v o A n tig o n o !) zavladal tiran K re o n t. - 63. Benaco: B en acus, staro im e za G a r d sk o jezero. - 65. med G a rd o...: G a rd a je kraj na v zh o d n em delu G a rd sk e g a jezera, V alca m o n ica je danes dolina O g lio na z ah o d nem b reg u , P en n in o pa so začetki A lp na severn i o b ali. - 65. otoček: V e rje tn o oto k L ech i sredi G a rd sk e g a jezera; cerkev sv . M arjete, ki stoji na njem , je bila tisti čas pod
124
Pekel
69
tam š k o fo v a li, da so si edini. P esch iera, skaln o g n ezd o , ki ne klone pred B erg a m a sk i niti p red B rešan i, se d v ig a tam , k jer b re g n a jg lo b lje tone. T a m ve n u dari, p ra v na tisti strani, v se , k ar B en acu je o d v e č v n aro čji, lijo č k ot reka v zeleni poljani.
72
7;
Brž ko od jezera se vod a loči, 78
Si
84
87
po
93
96
se kliče M en cio in ne v e č B en aco, do G o v e rn o la , kjer se v P ad iztoči. P o kratkem teku najde p ro d in m lako , razlije se, m o č v irje tam n ap rav i, ki m očn o kuži zrak p o letje v sa k o . K o šla je d iv ja d eva p o p lan ja vi, u zre zem ljo, ki b arje jo o b liv a , k jer p lu g ne o rje, člo v e k k o č ne stavi, in tam , kjer je ne d ojd e n o ga živa, je čarala, le s svo jim i tlačani, d o k o n ca dni, tam tru p lo ji p o čiva. P otlej lju d je, o k o li razsejani, ta v a rn i kraj so op azili km ali, ki je m o č v irje im el na v sa k i strani, na teh ko steh so m esto pozid ali in ga na čast n je g o v i p rv i go stji, brez žreba, M a n to v a im en o vali. L ju d je so v njem bili že b o lj p o g o sti, p red en se P in am o n tu preslepiti je C asalod i dal v sv o ji n o ro sti.
ce rk v en o o b la stjo v se h treh n aved en ih š k o fo v . - 70. Peschiera: T rd n ja v a na južnem d elu jezera, ki so jo zgrad ili ve ro n sk i S c alig eri p ro ti napadalcem iz B rescie in B erg am a. - 75. reka: M in c io , ki teče pri P esch ieri iz G a rd sk e g a jezera. - 82. divja deva: M an to . - 86. tlačani: M o rd a zli d u h o v i, m orda ljudje. - 9 3. bre\ \reba: V starih časih je bila n avad a, da so v se le j, kadar je b ilo treba izbrati im e kakem u n o v em u m estu, p o k lica li vrača, ki je v rg e l žreb. - 95-96: G r o f A lb e rto iz družin e C asalo d i, ki je vlad ala v M a n to v i, se je dal
Dvajseti spev
99
102
ro j
10 S
rit
ir 4
rrj
t2o
I25
Z d a j pazi, če b oš slišal m oreb it da kje m oj ro d d ru g ače se razlaga, resnice laž ne sm e ti om račiti.« »O , m ojster«, dem , »tako m i v lu č p o m aga in v e ro v liv a m i beseda tvo ja , da m i v se d ru g o prazna je bisaga. A reci, če iz sp o d n je g a tam roja se zdi ti v re d n o k o g a prepo zn ati, saj njim le streže v sa k a m isel m oja.« In p ra v i: »T a, čigar obraz bradati v ram ena rja v a rine sv o je ježe, k o G rš k a je bila ob rod m ožati, da kom aj k d o je ostal, da v zib k o leže, je, vid ec, dal s K a lh a n to m znak za G r k e v A v lid i, naj k o n o p ec se prereže: E v rip ilu s — k o t m o je pesm i m rke na nekem m estu p o je sp ev v iso k i, to v e š, saj znaš jo do p osled n je črke. N a sle d n ji tam kaj z m ršavim i b o ki je M ih a Š k ot: k a k o r nihče n ik o li, je ve d el on , kaj čar je, kaj u roki. G u id a B on atti g le j, A sd en t je d oli, ki zdaj m u žal je, k o trpi tak g ro b o , da ni ostal pri dreti in pri sm oli.
o d P in am o n ta dei B o n a co lsi n a g o v o riti k n asilnim dejan jem , zaradi katerih g a je lju d stv o zaso vraž ilo in se m u u prlo . N ered je izrabil P in am o n te in sam zavlad al v M an to v i. 10 0 -13 0 : E v r ip il in d ru g i vrači. 106. T a : G r š k i a v g u r E v r ip il; skupaj s K a lh a n to m je dal znak za o d h od lad je v ja , ki je sko raj v es m o šk i ro d A h a jce v p o n eslo v v o jn o pro ti T ro ji. T o p o ro ča V e r g il v sv o ji »m rki pesm i« - traged iji, ko t D an te na tem m estu im enuje E n eid o . - 1 16 . M iha S kot: U čen jak šk o tsk eg a ro d u , a stro lo g na d v o ru cesarja F rid erik a II. P rev a jal je A risto te la iz arab skega jezika v latinščin o, slo ve l pa je tudi ko t m o jster m agije in ved ež (u.l. 1290 ). 1 18 . Bonatti: G u id o B o n a tti iz F o rlija , a stro lo g g ro fa G u id a da M o n tefeltra (d ru g a pol. X I II . stol.) - A sden t: Č e v lja r iz P arm e, ki je po p u stil s v o jo o b rt in se šel raje v cd cžcval-
1 26
12 j
12 6
129
Pekel G le j nje, ki v r g le so m ed staro ro b o čo ln ič in ig lo , šle m ed čarod eje ter vra že va le s tra v o in s p o d o b o . A p rid i, že v ob eh p o lo b e l m eje tišči in p o d S e v iljo v m o rje toči se K a jn in trn o v e n je g o v e veje. G le j, p oln a luna je bila sinoči, kot d o b ro v e š, saj ni te zatajila, ko v črnem g o z d u rab il si p o m o či.« T o p ra v i m i in vte m sv a že krenila.
ca. - 1 2 1 . G lej nje: Z d a j so na v rs ti ženske čaro vn ice. - 12 4 . %e v obeh polobel meje: L u n a je že zahajala na m ejah, ki lo čijo severn o p o lo b lo (vrh . Jeru z ale m ) o d južne (v rh g o re vic), in sicer je padala v zah odn i o cean , o n kraj špan ske S e v ilje . - 12 6 . K ajn : P o lju d sk i v eri se v p o ln em m esecu kaže o b raz K a jn a , ki v rokah d v ig u je sveženj trnja. - 12 7 . polna luna: P rejšn ji več er, ko je bil D an te še v »črnem go zd u «, je bila p oln a luna; v noči p o ščipu pa zaide m esec u ro p o son čnem v z h o d u . Č e se u p o števa d e jstv o , da se je to z g o d ilo v ap rilu , d o b im o p o astro lo šk ih cenitvah to čno uro: o k o li sedm ih zjutraj je. P esn iku je sev ed a ljub še, da ta p rep ro sti časovn i podatek p arafrazira z d v em a tercinam a.
ENAINDVAJSETI SPEV
}
6
P
¡2
//
:S
21
Z m ostu na m ost, o m arsičem kram ljaje, kar sp e v opu šča m o je ko m ed ije, s v a šla in vzp ela se na v rh p re g ra je, o d k je r o k o v n o v jarek se zarije Z lih gra p : spet n o v o ja lo v o jok an je iz ču d n ega m rak u mi k v išk u bije. K o t v arzenalih v re jo B enečanje p ozim i g o sto sm o lo , da b ro d o v e jim zasm oli, k jer kažejo se špran je, pa n iso v e č za p o t — kraj ladje n p ve tedaj se n ek d o m uči, d ru g zaliva rebresa sv o ji, ki že d o lg o p lo v e , ta k rm o , oni nos z žeb lji o b iv a , ta v e slo teše, m ota v r v v naveze, ta k o šn o ja d ro , d ru g bezačo šiva, - ta k o , ne v o g n ju , le iz b ožje jeze je v re la sm ola doli b rb otala, lepeč ves b reg te skalnate nareže. Strm el sem v n jo, a več m i ni kazala k a k o r m ehu rje, iz v re lin kipeče, zdaj se n abu h n ila je, zdaj upala. K o do li u piral sem oči strm eče,
1-57: K o ta n ja p o d k u p ljiv c e v . V peti kotanji se v v reii sm oli pražijo p o d k u p o v alci: kot so na sv etu tajn o ugan jali sv o je p ro tip o sta vn e kup čije, tako so tudi v peklu o b so jen i, tla trp ijo p o to p ljen i p o d sm oln ato p o v rš in o in n ik o li ne sm ejo ven . 1. Z mostu na most: Z o n ega nad četrto k o tan jo d o n o v e g a , nad peto. - 3. pregraje: M ostu. - 5 . ja lo vo : J o k , ki ne gane n ik o g ar. - 7 -18 .: D a bi nam n akazal p o d o b o vrele sm olnate m lake, v peti ko tan ji, nam pesn ik pričara p o g led v b eneške arzenale, z vsem i o p ra v ili, ki se tičejo p o p ra v e in urejanja ladij. - 16. ne v ognju: D a sm ola v re , ni v z ro k v
128
24
27
jo
))
¡6
¿9
42
4;
Pekel »P o zo r, po zo r!« de m o jster karajoče in me od tam , kjer bil sem , k sebi vleče. T ed aj o b rn em se k o t ta, ki hoče uzreti stvar, ki im a pred n jo bežati, a ko jo v id i, m u postan e v ro č e in gre , kot da g o ri m u p o d p od p lati, k o v id im , da od zadaj čez pečine v rš i, črn k ot n oč, h u d ič krilati. K a k o je d iv ji, bolj k o v se zverin e, k o si pero t o d p ira m ed p o sk o k i in vid ez daje strašne su ro vin e! N a ram i pa ko ščen i in v iso k i m u grešn ik zložil je o b e d v e krači, a v ra g m u gležn ja v k u p je tiščal v roki. Z m ostu je n ašega zavp il: » K re m p ljač i, spet eden starih tam od svete Cite! L e n otri z n jim , a jaz m u v kraj dom ači spet gre m , k jer takšnih na pretek dobite. T a m v sa k d o baranta, razen B on tu ri: za peneze jim da v ne sprem enite.« In tresk! ga vrž e dol in spet o d b u ri čez peč; pes ne požen e se n ik o li tak u rn o , da jo z lik o v c e m p o d k u ri. N a v z g o r se s h rb to m m ož je v rn il v sm oli a v ra žji tro p p o d m o sto m sm eh p o g rab i:
p o d k u rje n em o g n ju , tem več v ra2plam teni b o žji jezi. - 34-56: V r a g si je g rešn ik a oprtal na ram e ta k o , da g a spredaj drži za n o g e, ostalo telo pa m u m ahedra za h rbto m . T i h udiči n o sijo ob so jen ce izpred sod n ik a M in o sa, po tem ko jim je ta d o lo čil »kvartir«. 37. Krem pljači: P o se b n o im e za v ra g e , ki stražijo to k o ta n jo (it. M alebran ch e). - 38. eden starih tam od svete C ite: Iz m esta L u k e , k jer je bila sv . Cita zelo čaščena; k d o je b il ta »stari« (ko t so v L u k i im en o vali m estn e starešine), ko m en tatorji zam an u g ib a jo . - 4 1. barantač: L u k a je velja la za p o d k u p ljiv o m esto, zato m eče D an te njene p re b iv a lce v se v en koš. Izjem a B o n tu rija (B o n tu ro D a ti je b il v L u k i v o d ja lju d sk e stranke, p esn ika je p reživel) zven i večin i k o m en tatorje v k o t iro n ija , »štos«, ki se sicer zlaga z o k o lje m in p ro ta g o n isti tega g ro te sk n e g a prizo ra. - 46. s hrbtom: G re šn ik se je p o to p il, pa zopet
Enaindvajseti spev 48
//
!4
/7
60
6)
66
69
72
129
» N ik a r tu N a jsv e te jše g a ne m oli! T o , da si v S erch iu p lav al, tu po zab i; če nočeš, da te zd rejo k rem p lji naši, brž d o l, p o k ro v k e sm ola tu ne rabi!« S sto k a v lji p ič ijo ga ti pajdaši, reko č: » T i zdaj le pleši p o d odejo in če lah k o , si žep sk riva j nabaši!« p o d o b n o h lapčke k u h arji u čejo, k a k o je z o stn om treba p o to p iti v dno kotla krače, da na v rh ne grejo . » D a se ne zve,« svetu je m o jster zviti, »da ti si tu k aj, zdaj lep o p očeni za k ak šn o skalo, da te m alo ščiti. In če žalitev b o sto rjen a m eni, se nič ne b o j, saj jaz sem v e šč tej stvari, saj b il sem sv o j čas že v rab u ki ^ni!« Č ez m ost u bral k o ra k v o d n ik je stari in k o na šesti b re g je sto pil, zbrati je m o ral ves p o g u m , k ot o b vih arji. K o t z b esnim , steklim laježem se v jati pesjad zažene v h rbet sirom ak a, ki ro k o stegne, ko sto ji pred vrati, se sp o d m ostu je v su la ta sm otlaka, roj sulic van j n aperila sovražen , ki s k rik o m : »V ile p roč!« jih o n di čaka.
p rip la v al na p o v rš in o s h rb to m n a v z g o r, kot bi ležal na ob razu. T a kretn ja, ki je na tem m estu seved a n ehotena, je v srednjem vek u izk az o vala v d a n o p o častitev ali m o litev. 48. Najsvetejša: »San to V o lto « - S v e to lice je staro bizan tin sko razpelo iz črn ega lesa v bazi - liki sv . M artin a v L u k i; o b raz križan ega K ristu sa je p o legend i n aslikala sama b ožja ro ka. - V ra g i se ro g a jo p o g u b ljen cu , češ n ik a r tu v peklu ne m oli N ajsv etejšeg a (glej op. z g o ra j), saj je čas za žebranje m in il, pa tudi p lavaln a um etnost, ki ti je sv o je dni služila v Serchiu (reka blizu L u k e ), bo tu o d v eč , kajti g rešn ik i tv o je sorte m o rajo na d no kotla! - 54. %ep: M o ž je v peklu zaradi p o d k u p o v an ja. 58 -13 9 : V e r g il se p o g a ja z v ra g i. N a b o r deseterice. 63. svoj čas
v rabuki: P rim . Pek. I X .! -
130
7/
7#
Si
S4
Sy
po
P)
p6
PP
Pekel »Pred en m e zbod e ost,« v e li jim važen , »naprej k d o sto p i in u h o n astavi, p otlej sklen ite, če sem za na raženj!« » Z lo rep e c,« tro p zalaja, »ti ga sp ravi!« In p rid e v ra g - d ru g i stoje na m esti d o sem , rekoč: » K a j tale o n egavi?« » Z lo re p e c, m eniš, da na takšn i cesti n o g o p re stavlja m ,« glas se u trg a v o d ji, »ki va ši zlob i se ne da zalesti, brez božje v o lje in p o zli usod i? Z a to le p ro č! N e b o je o d lo čilo , da d iv jo p o t z m enoj še n ekd o hodi.« T o m u tako ošab n i bes je zb ilo , da k avelj brž p o b esi do kopita in sv o jim de: »D a ga ne takne šilo!« A v o d ja k lik n e m i: »O duša skrita, ki izza skal m ostu prežiš za m ano, le k m eni brž, n eva rn o st je odbita!« T o slišat, u rn o sk o čil sem na pian o, a v ra g i v si naprej! In sredi hrum a sem vztrep etal na njih b esed o dano, k o t je p ešak o m zm an jkalo p o g u m a , k o šli so iz K a p ro n e na b esed o in jih o b su la je so vražn a trum a. K v o d n ik u sem telo p riv ija l b ledo, ne da u m ak nil bi o k o splašeno od trop a, ki sp o m in ja na ujed o. O sti so v p e rili in: »N aj m u eno
76. Zlorepec: »M alacoda« je p o g lav a r vražje straže v tej kotanji. - 78. K a j tale onegavi?: V r a g m isli, da je V e rg il p o gub ljen ec in se čudi, zakaj zavlačuje, saj m u b o tako ali tako prišel v roke. - 95. i% Kaprone: D ante je bil p o b itki pri C am paldinu n avzo č tudi pri vd aji trd n jave C apron a, ki so jo v sv ojih rokah držali Pizani. C apron a se je 1. 12 8 9 vdala floren tin ski v o jsk i »na besedo«, to je p o p o g o d b i z določen im i p o g o ji, ki jim je z ag o ta v ljala varen o d h od , a na obrazih v o ja k o v , ki so zapuščali trdn javo, o b d an o od sovražnih
Enaindvajseti spev
102
/o/
108
m
114
117
120
12 )
1 31
p o g rb i dam ?« že v r a g sprašuje v ra g a ; » L e daj,« ta šču va , »suni g a p ošten o!« A zlo d ej, ki v m irila g a je b laga beseda v o d je , se ozre in bestji zatraca u rn o : » L e p o časi, Z g a g a !« N a to nam a veli: » D lje v a ju nesti tja čez ne m o re, ker na dnu prepada leži ve s v razvalin ah m o sto v ž šesti. A če n a v k lju b tem u bi dalje rada, u berita jo po ro b u te kotanje: tam je d ru g lo k , ki to g lo b e l o b vla d a . N a ta n k o v čera j, pet u r p re k o zdanje, tisočd vestoin šestin šestd eseta je letn ica, o d k a r p reh o d razdjan je. O d m o jih p o jd e tjakaj m ajhna četa p o g le d a t, da si g la v e kdo ne žrači: ne b o d o nič h u d o b n i, z njim i smeta! D u ra k in G azim raz,« v ra g zarentači, »naprej! T i stopi zrave n , P asja šlapa, desetk i pa B rad o n ja naj prednjači. N a j gresta Z m a je n o s in U žgisap a, pa še S četin ar stekli in P so g la v i in v id v a , N e to p ir in R u sa trapa! O k ro g p o v re li iščite sm o ljavi,
enot, je b ilo kljub tem u m oč zaslediti znake n eg o to vo sti. - 10 3. Zlodej: Ž e om enjeni Zlo repec. - m . Tam j e drug lok: V r a g se V e rg ilu g lad k o zlaže (kot se b o vid elo pozneje), kajti na dan potresa ob K ris tu s o v i smrti so bili porušeni vsi m osto vi čez naslednjo, šesto kotanjo. P o n jeg o vih n avod ilih bi p otn ika zablodila nekje na dnu pete kotanje. - 1 1 2 . Natanko včeraj: Iz tega p o g o v o ra so razlagalci K o m ed ije izračunali dan in uro o m enjene g a prizora: en dan manj pet ur je m in ilo, o d k ar je bil um rl K ristu s na veliki petek okoli poldne v starosti 34 let (računajoč od n jego veg a ro jstva, to je pričetka našega štetja). Z lo rep e c in V e rg il se torej p o go varjata na v elik o sob o to 1. 1500 o k o li sedm ih zjutraj. T a račun je seveda d vo m ljive vred nosti, a ker se je pesniku zdel pom em ben, tudi razlagalci ne m orejo m im o njega. - 116 . majhna četa: Z lo rep e c pošilja na o b h o d patruljo, ki naj p reveri, ali so res vsi grešn iki poto pljen i, tako kot je treba. V erg i! in D ante naj bi šla x njim i, zato da bi jim a pokazali prehod, ki ga pa v resnici ni. - 1 1 8 - 1 2 3 : D eseterici
132
12 6
129
i)2
i) j
i) 8
Pekel a tem a naj b o v a rn o p o to v a n je d o skal, k jer m o st čez lu kn je se n ap ravi!« » Jo j, m ojster, k ak šn o v id im tu pehánje,« dém , »če za p ot v e š, lah k o sam a g re v a , b rez jé ro b o v , saj m eni n ič ni zanje! M a r zvéd en , k o t si b il do tega dn eva, ne v id iš, da jim sije zlo iz očesa in da škrip an je zob o k ro g o dm eva?« » N e boj se,« p ra v i, » n jih o v e g a besa, naj si le šk rtajo , saj na trpine zalizane se n jih o v srd raztresa.« N a le v i b re g jo m ah n ejo z verin e, še prej pa v sa k se v g la v n e g a je šenta o zrl, steg n il jezik čez škrb in e: a on i tam jim z ritjo zatrobenta.
v r a g o v , ki so d o lo čen i za o d h o d , je dal pesn ik fantastična im ena, ki so p o n eko d e tim o lo šk o ra z lo ž ljiv a , d ru g je pa tudi ne. S lo v . p re v o d se sku ša držati iz v irn ik a, k o lik o r je le m o g o če. - 12 6 . čes^ luknje: D o z d e v n i m o st čez lu kn je te kotan je. - 13 8 . stegnilje% ik: V znam enje, da so p rip ra v lje n i, čem ur sledi še p o v e lje za o d h o d , o b o je sevé p o šegah in o b ičajih , ki v e lja jo za pekel!
D V A IN D V A JS E T I S P E V
3
6
P
12
j/
iS
2i
V id e l sem že, k a k o se jezdec zgane, d rv i v sp o p ad , se v m im o h o d u kaže, a tu di z b o jn e ubeži p oljan e, p ri va s v A rez zu v id e l p red n je straže sem boj in četo van je, zrl m eleje, v tu rn irsk ih b o rb a h viteze in paže: - trob en ta p o je , b o b en se razgreje, g ra d pa z vo n i in jih p o z d ra v lja z znaki, kar jih p o zn ajo tu in on stran m eje! ve n d a r ne vitezi in ne pešaki ne ladja v rod n i kraj ali k daniči, nihče ni h od il še o b g o d b i taki. D eset p e k le n šč k o v , m id va pa v d v o jic i oj čedna družba! A tak o se dela: s svetn ik i v c e rk v i, z žoln am i v beznici. Se v e d n o pa m e sm ola je srbela, rad zved el b i, kaj k rije jo te stene in kakšn a tu se cm arijo krdela. K a k o r m o rn a rje v o o k o prik len e na se delfin , k o s h rb to m brazde reže, v sv a rilo , da naj b ro d na v a rn o krene,
i - i j i : Še v e d n o peta kotan ja. D ru ščin a p e k le n šč k o v , ki v o d ijo p esn ika nad p o d k u p ljiv ci, zalizan im i v sm olo. C ia m p o lo N av a re c. P o te g a v ščin a z v ra g i.
1 - 1 2 : D a bi čim b o lj n azo rn o o p isal sv o je pek le n sk o sp rem stv o (prim . p re jšn ji sp ev!), nam pesn ik naniza nekaj slik iz vite šk ih b o je v sv o je g a časa, p rista v lja pa, da taka g o d b a, ko t jo je bil slišal o b o d h o d u (v. 139 . X X I ) še n ik o m u r ni lajšala p o ti ali celo p o v ra tk a v ro d n i kraj. - 15 . S svetniki v cerkvi...: P rislo v ica , ki h oče reči, da je druščin a veren o d raz kraja, k jer je č lo v e k , ali pa m ord a tu di, da je treba vča sih pač tu liti z v o lk o v i! - z j . v svarilo: K a d a r delfin i p rih ajajo ta k o , da se kažejo nad m o rsk im i v a lo v i
134
24
¿7
30
33
36
M
42
4j
48
/7
Pekel tak o tu včasih izp o d črn e ježe p o b lisn ili so s h rb to m siro m aki, za h ip, le to lik o , da jim odleže. In k o t o b ro b u jarka najdeš v m laki k rd elo žab, ki ve n m ole n o so v e , a p o d v o d o ves trebu h je in k rak i, tak v id el v trum ah grešn e sem d u h o ve, ki so, v id e č B ra d o n jo in pesjane, p o d v re le u rn o p o to n ili k ro v e . N e k d o - še zdaj m i las p o k o n c i vstane! pa čakal je, k o t je pri žabi rad o, da o b sed i, ko tro p že v v o d o plane, in že P s o g la v , n ajb ližji za o g ra d o , ga zak a vlja za čo p sm oljene g riv e in k v išk u trese ga kot v id ro m lado. Z e vseh z lo d eje v sem p ozn al nazive, p rv o z n ab o ra in p otem , ko zvali so se, ušesa sem n apel p azljive. » V h rbet zaderi krem pelj tej ž ivali, daj, R u sec , daj, le brž m u k o žo u stroji!« se d v ig n il v rišč p reklete je drhali. In jaz: »O , m o jster, če je v m o či tv o ji, p o iz v e d i m i, k d o je ta b ed na para, ki pal v ro k e so vražn em u je roji!« K p lašču rju stop i v o d ja in p o b ara, o d kje m u ro d ; a on i z ro k o klati: » K ra lje v s k a me ro d ila je N a v a rra . N a d v o r m e v slu žb o je p o slala m ati, ki m i očeta dala je falota: im etek je p o g n a l in sebe hkrati. P otlej sem služil d o b re g a T h ib au ta
in se b ližajo ladjam , p o m en i, da im a km alu p riti n evih ta (P assavan ti). - 34. %a 'ogrado: Z a b reg o m m lake. - 48. k ra ljevsk a ...N ava ra : C ia m p o lo iz N av a re . O n jem v em o le to lik o , ko t nam p o ro ča D an te. Slu žil naj bi k ralju T e b a ld u (T h ib a u t I I.) , ki je vladal v N av a ri
Dvaindvajseti spev
;4
/7
60
6j
66
69
72
7/
j8
81
135
in se n a vad il p o d k u p n in o šteti, za k ar m e c v re tu do li v re la žlota.« T e d a j Ščetin ar, ki sta rilec kleti m u k ot p rašiču kin čala d v a roga, g a p o d u či, k ak o zna eden dreti. M e d m ačke zle zašla si, m iška u b oga! T u ga B ra d o n ja s tacam i oklen e in rikn e: »P ro č, d o k le r se z m an o b oga!« K v o d n ik u m ojem u ob raz okren e, reko č: »Če h očeš, da še k ak šn o reče, p o v p ra ša j, p reden oni ga razdene.« V o d n ik pa: » R eci, kar vas sm ola peče g rd o b , je s tabo k d o iz dom ovin e?« » P ra v k a r sem bil,« jetniku jezik steče, »z n ek o m , ki je d om a tam iz bližine. O da bi z n jim b il doli skrit! P ra v m alo bi krem p lja bal se in osti zverine!« T ed aj zd ivja : » D o v o lj se je čvek alo !« V ž g isa p a in m u ost v ro k o zarije; k o jo izdre, m eso je v njej ostalo. Z d a j Z m a je n o s je sk o čil, da zabije m u v ile v n o g e , a o k o desetarja g rd o ozre se p re k o kom p an ije. K o b il potlačen je izb ru h vih arja, pa n jeg a, ki je bolščal v s v o jo rano, m oj v o d ja še tak o le o g o v a rja : » K d o je, ki od n jeg a slabo izbran o si u ro šel se o d d ih o v a t k obali?« A oni: »B rat G o m ita je bil z m ano, G a llu re c , lu m p, da ga ne najdeš km ali; on je so v ra g e sv o je g a patron a
od 1. 12 5 3 do 12 7 0 . - 8 1. brat Gomita: F ra G o m ita je kon ec X I I I . stol. za U go lin a V isco n tija iz Pise izvrševal sod no oblast v kresiji G a llu ra na severo vzho dn em delu o toka Sardinije. S v o jo oblast je izkoriščal za to, da si je s podku pn inam i nabasal žepe. - 85.
i
36
84
Sj
90
9}
96
99
¡0 2
10 j
108
Pekel tak o zastrašil, da se v s a k p o h v a li - denar je vzel, nje spu stil p rek balkon a, ko t p ra v i sam , pa v d ru g ih p o slih tu di, k u p ljiv , je štel za težkega ku jona. Z n jim je Z a n ch e M ich el, enake čudi, iz L o g o d o ra : ko o sardski časti je g o v o ra , nju n jezik se ne utrudi. O jo j, k ako tam škrta zob pošasti! Se kaj bi rekel, pa m e strah vzn em irja, da oni m e ne p o k re m p lja p o hrasti.« A n ad b irič ozre se v N e to p irja , ki kar z o če som je že sekal rane, in: »M rk n i, v ra ž ji ptič!« sp o d i h udirja. »Ce rado bi L o m b a rd e in T o sk a n e u h o va m ču lo in o k o sp ozn alo,« de plah o m ož, »jih precej im am zbrane, le da K re m p l j ačev roj o d sto p i m alo, da oni ne zb o je se n jih sulice; ne da od to d p rem akn il bi stopalo, jih sam p riv a b im sedem iz krn ice - na ž v iž g , ki naše znam enje je staro, da v a rn o g re m o o h lad it si lice.« T u P asja šlapa, ko je slišal p aro , p o sm rk a , z g la v o zm aje: »C u jte, besi, na kakšn o rad bi zb risal jo prevaro!« A oni jih im el je za ušesi:
sovrage: V erjetn o v G a llu ri internirani Pizani, U g o lin o v i nasprotn iki, o d katerih je fra G o m ita vzel p o d ku p n in o, potlej pa zam ižal na eno o k o in jih spustil »prek balkona« skozi zadnja vrata. - 88. Zanche Michel: So dn ik iz L o g o d o ra na severo vzh o d n i Sardiniji, ki je padel pod ro k o lastnega zeta, G e n o vežan a Bran ca d ’O rie; le-ta se nahaja na dnu pekla, m ed ubijalci so ro d n ik o v (prim . Pek. X X X I I I ) . T u d i sodnik se je v sv o ji službi dal »mazati«. K o t sta bila soseda na zem lji, tako fra G o m ita in M ichel Z an ch e tudi v peklu tičita skupaj in si lajšata m uke s spom ini na stari kraj. - 104. na ^vi^g: C iam po lo predlaga, naj v ra g i o d sto pijo , da bi tako laže priklical to variše na b reg in s tem ustregel D an tejevi rad o ved n o sti. U p orab il bo ob ičajn i ž v iž g , s katerim si o b so jen i d ajejo zname-
Dvaidvajseti spev
m
114
117
12 0
a }
12 6
129
i) 2
i) j
x37
»C apin naj b o m , če v k o žo še bolj slabo to v a riše b i sp ravil!« dalje m esi. D u ra k ni zdržal ve č pred takšn o v a b o , na s v o jo pest m u dé: »Če sm ukneš d oli, znaj, da ne b o m v g a lo p u šel za tabo, tem več na k rilih prh n em p ro ti sm oli. P o g le jm o , če nas eden v m alho stlači! D o l z v rh a , da m u b re g p u stim o goli!« P rislu h n i, b ralec, n o v i tej igrači! N a d ru g i b reg p o g le d e čreda vrže in n ajbolj trm asti p ri tem p rv a či, N a v a r p a u p re se, da ni m o g e l brže, z n o g ó ob tla in iz ro k é kosm ate p o g la v n ik a se v urn em sk o k u iztrže. T o pa je vest n ažrlo vra žje jate, a n ajb olj k riv c u iz g u b e, ki razgrne že k rila in kriči: »Im am te, brate!« T u se je uštel, saj od p ero ti črne je bil h itrejši strah; m ož se v glo b in e je sk ril, a v ra g a sapa g o r obrn e; k o t raca, k ad ar so k o l nanjo šine, kot b lisk p o to n e v v o d i in se skrije, a p tič se spehan jezn o pne v višin e. Sit b u rk e, G azim raz p e ro t razvije, zleti in zag rab i ga od zad za ram o, češ, m ož zbeži naj, da se ra vs iz vije,
nje, da je zrak »čist« in da se lah ko za kratek čas p o te g n ejo iz vrele o m ake. - 1 1 0 . Capin naj bom: Č e bi to va riše prim am il na b reg m ed v ra g e - p ra vi C ia m p o lo - bi jih s tem kajpak sp ravil z dežja p o d kap. T a k pa spet nisem ! - 116 . Poglejmo...: V ra g e je zam ikala zvita C ia m p o lo v a po n u d b a: oni se b o d o za hip um akn ili na d ru g o stran vzpetin e, ki m eji na m lak o , N a v a re c pa naj le p o izku si uiti! V tem p rim eru jo b o d o u c v rli za njim po zraku , na krilih , in ne z n o gam i, potlej pa se b o jasno vid e lo , k d o je hitrejši. - 12 0 . najbolj trmasti: »P asja slapa, ki je že spo četka bil proti tej igri (prim . v . 106). - 12 5 . krivca izgube: »D u rak a« , ki je predlagal to b u rk o . - 134 . ga: L astn e ga pajdaša, s katerim želi ob račun ati za izg u b ljen o stavo .
1 38
13 8
14 1
14 4
H7
ifo
Pekel in k o je b arantač p o to n il v jam o, v p ajdaša sv o je k rem p lje brž o kren e in zapentlja ga nad kalu žo sam o. A tu di ta je p a rk lje im el strupene: g lej, v n jeg a p iči jih , k ar da m u sila, in d ru žn o treščita m ed v re le pene. V ro č in a ju p ri p riči je shladila, a v e n jim a n ik a k o r v e č ne gred e, saj čisto zlepljena bila so krila. B ra d o n ja , ki je stal p o trt kraj črede, štirim v e li na d ru g i b reg leteti, z vsem i b o d ali; in na te besede v sa k na sv o j kraj se p o žen o , da ujeti d v o jic i k a v lje p o m o le in tace, saj jela sta se že p o d sk o rjo cvreti. T u šla sva in pu stila jih sred pace.
TRIINDVAJSETI SPEV
3
6
p
12
//
¡S
2i
M o lčeč a in sam a, brez družbe vsak e, p o b reg u d ru g za d ru g im sv a h od ila, k o t m anjši bratje u b irajo k o rake. O b tisti p rask i se m i p o v rn ila v sp o m in je basen E z o p a , ki baja, k ak o se m iš na žabi je vo zila, a »koj« ne lo či se kaj v e č od »zdaj-a« k o t z g o d b a ta od one, če čuječe o b a p ričetka m eril bi in kraja. K o t en p o m islek d ru g e g a p riv le če , tak o iz ene m isli d ru g a vstaja, in strah je m oj o či im el še večje. T a k o sem vrtal: L e zaradi naja so šli na led, odn esli sram in rane, tak o da grd a škod a jim ostaja. In če z lo h o tn osti se bes prid an e, za nam a b o d o huje se zagnali ko t pes, ki zajcu za petam i plane. T ed aj lasje p o k o n ci so m i vstali o d g ro z e in gled aje p re k o ram e dem : »M o jster, če ne sk rije v a se km ali, b o jim se, da nas roj K re m p lja č e v vjam e;
1-5 7 : B e g p e sn ik o v iz pete kotanje. 1. bre% družbe: H u d o b ce v , ki so ostali kraj reke. - 3. manjši bratje: F ran čišk a n i, pri katerih je bila n avada, da je starejši in ugled nejši h od il spredaj, ostali pa so se mu zvrstili za petam i. T u d i če sta bila dva, sta tako h od ila. - 4-9: P raska, v kateri sta se sklala d v a peklen ščka (prim . prej. sp ev!), je D an teju p riklicala v spom in d o m n ev n o E z o p o v o basen o žabi in m iši: p rv a se je d ru g i p o n u d ila za p re v oz n ik a , jo prepeljala do srede v o d e in jo tam hotela utopiti; m iš se je b ranila, p re rivan ju pa je h itro naredil
140
24
27
30
33
36
39
42
4!
4S
Pekel za nam a so, strah m i tako jih riše, da že kar ču tim , k ak bezajo vam e.« » D a sem zrcalo,« dé, »bi to , k ar piše na licu ti, težko u jel hitreje k o t tisto, kar sk riv a j ti v srcu vzdiše. A m isli iz tv o je in iz m o je preje so si kot b ratu b rat ro k o podale, zato en sklep naj za o b o je šteje. Č e res je takšna desna plat obale, da se je v d ru g o g ra p o m o č spu stiti, b o d o zverin e prazn ih ro k ostale.« N i še z jezika pal p reu d arek zviti, k o že p rib u šil jo je tro p krilati nedaleč tam , h oteč naju v lo v iti. T u m o jster z g ra b i me k ot dete m ati, ki jo je zbu d il šum in že svetleče plam ene vid i v izbi prasketati, p a plane v b e g z o tro k o m , se ne okreče, na n jem im a o či, za sé je slepa, le to lik o , da srajco si n avleče, - in tam , k jer v rh im a ob ala srepa, k o t ko za p lan il v réb er je ro b ato, ki n o v o g ra p o s te strani o klepa. N e steče v o d a v m lin u p o d po jato tak u rn o , da k o lo požen e m lina, k ad ar m u p rid e sko raj p o d lopato,
k o n ec k ra g u lj, ki je o b e po žrl. - K d o r d ru g e m u jam o k o p lje, sam v a n jo pade - je nauk te basn i, pa tudi o m en jen e razprtije o b eh v r a g o v , ki ju je na ko n cu »ohladila« v rela ko pel. - 25. D a sem grčalo: Sm isel: M isli, ki jih predeš v g la v i, sp reg led am jaz hitreje, ko t ti zrcalo vrn e slik o obraza. - 29. kot bratu brat: T v o je m isli so p o d o b n e m o jim , ista sk rb n aju tišči. - 3 1. Če res je : V e r g il se n am erava p re k o z lo žn ega p o b o čja , ki p re d stav lja n o tra n ji, desn i ro b p eklen sk e kotan je - »obale« (v sm eri središča k ro g a !) p o v z p eti na v rh g reb en a, o d tam pa se spustiti v n asled n jo k o ta n jo . - 43. in tam, k je r vrh: P esn ika sta prišla v rh nasipa, ki deli peto in šesto k o ta n jo . K o sta zagledala za seboj v ra ž jo četo , ki jim a je stregla p o p ro sto sti, jo je V e r g il z D an tejem v n aro čju u rn o pocedil n avzd ol. -
Triindvajseti spev
//
!4
/7
60
6)
66
141
k o t m o jstra g n ala je n a v zd o l strm ina, a m ene v a rn o n o sil je na ro k i ne k o t to va riša, tem več kot sina. K o p rišel v d n o soteski je g lo b o k i, s slem ena nam a vra žji k o r p o ž u g a, ve n d a r sv a že na varn em : u m v iso k i, ki h otel je, da ta sv o ja t b o sluga o sv e ti g re h o m p etega korita, jih ne p u sti, da šli bi v m esta druga. T a m doli pisana je družb a skrita, o k o li h o d i, zložn ega ko rak a in solze to či, tru d n a in pob ita. V ku to o grn je n a je duša v sa k a , s kap u co d o o či, k o t bila z ram e bi patra, ki v C lu n y ju sm rti čaka. N a v z v e n so zlate, da k ar v id ti vza/me, na znotraj pa svin čen e, take peze, da F rid e rik jih delal je iz slam e. O težki plašč, ki n ik d a r z ram ne zleze!
54. sva na varnem: Z a sle d u jo či v r a g i, »služabn iki b o žje o svete«, stražijo sam o grešn ike s v o je ko tan je in n im ajo d o sto p a d o d ru g ih p re d elo v pekla. 58-14 8: Šesta kotan ja. L icem erci. F ratra V eseljak a . K a jfa . - V tej k o tan ji se kazn u jejo licem erci (h ip okriti), ki se počasi p o m ik a jo p o d težo svin čen ih , a na zunaj pozlačen ih kut (plašč s kapuco!) in p ri tem p o n ižn o g led a jo v tla. K a z e n je sim boličn a: P o n ižn o p o v eša n je o či, ki naj naredi vid e z sk ro m n o sti in p o n ižn o sti, je tipična navad a h in a v ce v , ki so tak o p risiljen i - sebi v očitek! - , da še po sm rti n ad alju jejo s v o jo staro ig ro . Z u n an ja pozlata izraža po n arejen o krepo st, s katero so sleparili o k o lic o , sv in e c pred stavlja g reh in g rd o b ijo duše, ki naj bi jo pozlačen a zu n an jost p rik rila , n eznanska teža brem ena (»vesa« - tehtnica) pa izpričuje silni tru d, s katerim si ti d vo ličn ež i o b vseh sv o jih n ečedn ih p o slih p riz ad e v ajo o h ran iti lice p ošten jaka. In nazadnje - h in avci so oblečen i v sam ostanske kute, kar nam daje slu titi, da je b ilo n ajve č teh »tartu ffo v« ra v n o v ce rk v en ih vrstah .
63. v Clunyju: S lo v iti ben ediktin ski sam ostan C lu n y v B u rg u n d iji. - 66. Friderik-. P lašči h in a v ce v so tako težki, da so v prim eri z n jim i vsi tisti, ki jih je dal n arediti F rid e rik , slam nata o g rin ja la. - C esar F rid e rik II. je m enda take, ki so jim d o kazali žalitev veliča n stv a, dal g o le o b lo žiti s prst debelo p lastjo svin ca in potem zaku riti p o d njim i. S v in ec se je tako talil na živem telesu n esrečn ika, ki je um rl sredi g ro zn ih m uk. - 67. O,
142
69
j2
7/
7
81
84
87
¡/o
P)
Pekel N a le v o ro k o z njim i sva zavila, slušaje tožbe žalosti in jeze, a tru m a, tru d n a od b rem en, h odila tak o p očasi je, da v d ružb i n o v i bila sv a , b rž k o sv a se prestop ila. In p ra v im v o d ji: » D aj, n e k o g a u lo v i, ki je z im en om znan, slo v i z d ejan ji, kar sp otom a o glej se m ed du h o vi!« In n ek d o , ki um el je glas to sk an ji, za nam a zakriči: »P o stojta m alo, ki tak d rv ita sk o zi m rak brezdanji! K a r iščeš, se b o m o rd a n ajti dalo p ri m eni.« — In že v o d ja m i svetu je: »P očakaj in p o n jem ravn aj stopalo!« K o sem ob stal, o d raz, g le j, silne n uje, d o b iti m e, preb erem z lic d v o jice , a b rem e in ozk a p o t ju zadržuje. In k o sm o v štric , p ričn o jim a zenice m o lče p o še v m e m eriti sp o d ve ke , n ato čude p o g le d a ta si v lice: »Iz g rla ž iv e g a je čuti jeke! Č e pa sta m rtv a res, čem u tam g o ri spu stili so brez težke ju obleke?« D o m ene pa: » T o sk an e c, ki m ed zbori h in a v c e v žalostn ih u b ral si cesto, naj ti ne b o o d v e č , k d o si, g o v o ri!« » R o d ilo in v z re d ilo m e je m esto,« dem , »tam nad A rn a lepim i v o d a m i,
te^ki plašč: N a on em svetu , še bolj pa na tem ! - 7 1 . v družbi novi\ S k o ra j v sa k k o ra k je p esn ika p restavil k n o v i tru m i, tako počasna je bila h oja m n ožice. - 78. drvita: V prim eri s hacanjem g r e š n ik o v sta p esn ika s s v o jo n o rm aln o h o jo v resnici »drvela«! 89. tam gori\ O b so jen ec se ču di, zakaj tu di p esn iko m a g o rn ji sod n ik - verje tn o M in o s ni n aložil težke kute. - O b ičajn i p riz o r, ki se p o n a v lja , kad ark o li ž iv i D an te trči na m rtv o lju d stv o pekla. - 94. mesto\ F iren ce . -
Triindvajseti spev 96
99
102
ro j
10 8
m
114
143
telo, k o t sem g a im el, m i še je zvesto. A k d o sta v id v a , ki ob raz s solzám i va m a b razd a, k o t v id im , žalost kru ta, in k ak šn ih m u k deležni ste v tej jam i?« »Sam debel svin ec je ta žolta kuta,« dé eden, »in tak tre nas n jeg a peza, da šk rip lje vesa, z vrh a n o nasuta. S v a brata V e se ljak a , B o lo n jez a , jaz C atalan, o n L o d e rin g nazvana: od tv o je g a bila sv a vzeta sréza za to, kar je d ru g o d en sam — župana, da ču va m ir; k a k o sv a g a , to do li v G a rd in g u priča v rsta hiš požgana.« Ž e sem pričel: »O b rata, v á jin i b o li...« a brž ko n čal, k er m i p o g le d g^ spazi, ki je p rib it na zem ljo s trem i koli. P o tu h n e se m o žak , s tem ó v ob razi, k o m e uzre, in v b rad o le zdih uje; brat C atalán pa ga z očm i oplazi in dé: » P rib iti, ki se v križ steguje,
96. telo-. Še sem v živem telesu. - 10 3 : brata Veseljaka-. L . 126 0 je bil v B o lo g n i u stan o vljen , km alu n ato pa tudi o d papeža U rb an a I V . p o trjen , na p o l sam o stanski, na p o l v o ja šk i red, ki so g a o sn o v a li d o b ro m isleči z n alo g o , da bi m iril sprte stran k e iz fevd aln ih d ružin , ki jih je b ilo tedaj v italijan sk ih m estih na ku p e, in da bi ščitil šibkejše pred m o g o čn ik i. Člani tega reda so se im en o vali viteze blažene d e vice M arije, p rep ro sto lju d stv o pa jim je kaj km alu v z d elo priim ek V eseljak i (»frati G o d en ti«), pa tudi K r is tu s o v i k o p u n i, ker se je n jih o v red p ra v km alu izrod il v b rato všč in o veselih u ž iv alc ev . 104. j a \ Catalan, on Lodering-. Italijan ske m estne d ržavice so im ele n av a d o , da so za župana iz v o lile n ek o g a iz d ru g e g a m esta, zato da bi bil čim b o lj n epristran sk i. T a k o ?ta bila 1. 126 6 , p o b itki p ri B en eve n tu , v F iren cah iz v oljen a (izjem om a d va-en g v e l f in en gib elin ) C atalan o dei Catalani in L o d e rin g o , o b a iz B o lo g n e . N ju n a n alo ga je b ila, da po m irita strank arske razprtije, m oža pa sta pod v p liv o m papeža K lem e n ta I V . sk riv aj p o d p rla g v e lfe in tak o p o litičn e strasti le še bolj razvn ela. V n em irih , ki so takrat nastali, je lju d stv o p regn alo g ib elin sk o stran k o in p o ž g alo hiše družin e U b erti pri G a rd in g u . N a tistem m estu so kasneje sezidali m estn o h išo, palačo S ig n o ria , ki sto ji še danes. - 1 1 5 . P rib iti: K a jfa , ju d o v sk i v élik i d u h o v n ik , ki je p o d p ih o val svet d u h o v n ik o v in fa rize jev , naj le dad o um oriti Je z u sa , češ da je b o lje, da en člo v e k um re za lju d stv o ,
144
117
120
12 )
12 6
129
1)2
i) ;
i) 8
Pekel je farizejem rekel, da je b olje, če za vse lju d stv o eden se žrtvu je. N a p oti n a g leži, raztegn jen v p olje, od v sa k o g a r, ki stop i nanj s petam i, p ri priči težo zve, brez lastne v o lje . N a tak način se m uči v isti jam i še tast n je g o v in starešin stvo zb ran o , ki Ju d o m zlo so zasejali sam i.« Z d a j še V e r g il je stal z n o g o v k o p a n o , strm eč v telo, ki je za v e č n o kazen na križu tem sram otn o p rik o v a n o . P o tem je bratu rekel, ves prijazen: » Izvo lita m i reči, če le sm eta, če kje na desni r o v se najde prazen, ki nam a p ro st izh od od tu obeta, ne da p ro sila an gele bi črne, da n jih o va od tod nas sprem i četa.« »B o lj k a k o r upaš,« on i m u o d vrn e, »se bliža m ost, ki od zidu trd n jave g re sem in zle g lo b e li v se p regrn e; le tu je zdrt in nam ne k rije gla ve. In tam kaj se čez plaz p o v z p n ita g o li, ki b o k op en ja in g re z dna v v iša ve.«
1
1 1
1
k ot da v se lju d stvo pro p ad e z a v o ljo en ega člo v e k a (prim . Ja n e z X I ., 47). Z a kazen je prib it na tla v križ, tako k o t Je z u s, in p re k o n jeg a h od i vsa kazn o van a hinavščina pekla. - K o je K a jfa K ris tu s a označil kot p o litičn e ga u p o rn ik a , ki ro v a ri pro ti rim ski zasedbeni o b lasti, je seved a h in avčil, saj so ju d o v s k i v o d ite lji d o b ro v ed eli, da K ristu s ni im el p o litičn ih ciljev in da s sv o jim i n au ki bije bolj njih kot R im ljan e, zaradi česar so g a seved a zaso vraž ili. U p o r pro ti rim skem u o k u p a to rju je bil Ju d o m v resnici zelo pri srcu, kar so dokazali nekaj desetletij kasn eje (glej dalje kom entar!). - 12 2 . tast njegov. V e lik i d u h o v n ik A n n a. - 12 3 . Judom %lo: Ju d je so sam i d ejali, kot po ro ča sv . pism o : » N je g o v a (K ristu so v a ) kri naj p ride na nas in na naše o tro ke!« T e besede (če gled am o s krščan skega vid ik a ) so se Ju d o m v z g o d o v in i že v eč k ra t m aščevale, p r v ič že nekaj desetletij p o K ris tu s o v i sm rti, ko je cesar T it k rv a v o zatrl v selju d sk i ju d o v s k i u p o r in o b m ilijo n u ju d o v sk ih ž rtev d o tal p oru šil tudi Jeru z ale m . - T o T ito v o »božje« m ašče vanje n avaja tudi D an te (prim . R aj V II .) . - 134 . most: K i veže vse kotan je in g re od
Triindvajseti spev
14 1
144
14 J
145
V o d n ik je stal, o či u p iral d oli: » L e p o m e je n avle k el,« vz d ih n e, »vražji p esjan , ki g re šn ik e nabada v sm oli.« » V B o lo g n i sem že čul,« ga brat tolaži, »kaj zm ore v se h u d ič, m ed d ru g im tudi, da je p rekan jen , da je oče laži.« K o r a k je spešil v o d ja k o t v zam udi in v srd u m u zardel ob raz je bledi; tu p u stil sem lju d i, ki p lašč jih g ru d i, p o d rag ih m i stopinj hitel sem sledi.
zun an jega zidu o sm ega k ro g a d o sredin e. P o njem sta p esn ika doslej p ro d irala, le v peti ko tan ji je bil razdrt. - 1 4 1 . pesjan\ Z lo re p e c , ki je trd il, da je na v o ljo še en, neporu šen m o st (prim . P ek. X X I !) . - 14 2 . V Bologni: N a te o lo šk ih šolah, k jer uče: » V ra g je lažnik in o če laži.« - 146 . v srdu: K e r se je dal n avle či h u d o b cu , m alo pa tu di zaradi h in a v sk eg a soču tja, ki je zv en elo iz fra tro v ih besed.
Š T IR IIN D V A JS E T I S P E V
3
6
9
i2
//
18
2i
O b času, k o se leto nam ro je v a in V o d o n o s e c son cu pere g riv o , a n o č se bliža p o lo v ic i dn eva, k o slana zem lji v tk e p o d o b o ž iv o b elin e, ki njen brat im a jo starji, a k ar njen čo p ič slik a, je m in ljiv o , se d v ig n e km et, ki s k lajo že sk o p ari, p o g le d a v e n in v id i, da p oljan e p re k ril je beli p rt; tedaj u dari o b stegn a, v h ram beži, a ne obstane, le tarna k o t bi o tro če z g u b lje n o ; k o pa g re ven , spet up srce m u zgane, saj u zre o b ličje zem lje sprem enjeno o d nekaj u r; p o m irjen šib o vzam e in žene tro p na p ašo , spet zeleno. T a k o sp lašil sem se tedaj o d sam e tem e, ki m o jstru čelo je p re k rila, tak u rn o on ob liž je našel zam e, saj ko p o d m ost razbiti sv a stopila, se s tisto lju b o k retn jo k m eni o kren e k o t p o d g o r o , k jer sv a se seznanila. P o tem ko je p re g led al zdrte stene
i-6 o : V z p o n iz šeste kotan je. i. Ob času: Č as, ko je son ce v znam en ju V o d n a rja (m ed 2 1 . jan u arjem in 2 1 . febru arjem ) in so n je g o v i žarki v se top lejši; to je tudi zn ak, da se p rib ližu je sp o m lad an sko e n a k o n očje. - 5. njen brat: Sn eg. - 16 . Tako splašil sem se: K ra tk o tra jn i o b u p km eta, ki je slano zam enjal s sn eg o m , je prim era za D a n teje v strah, ko je vid e l s v o je g a učitelja z rd ečico srda na licih (glej ko n ec prej. speva!). - 20. % ljubo kretnjo: K i m u po n u ja p o m o č, tako kot s v o j čas p o d » lju b ezn ivim gričem «, na k raju »črn ega go zda« (prim . P ek. I.)! -
Štiriindvajseti spev
24
27
30
33
36
39
42
4!
48
147
in v sv o jih m islih jo u g a n il p ra v o , od p re ro k é in trd n o m e oklene. K o t ta, ki tru di se z ro k ô in g la v o , da zdi se, k o t da že naprej v se m eri, tako je m ož, n o seč m e čez v iš a v o na v rh čeri, že gled a l k d ru g i céri, reko č: » T e se o p rim i, a če skala te b o n osila, še p oprej p reveri.« T a pot bi se ku târjem ne splačala, k jer on , lah ak, in jaz, p o d p rt od zâdi, sv a iz ro b a v ro b se kom aj k v išk u gnala. In če ta stran b i ne bila v o g ra d i od one krajša, zanj ne ve m , a m ene g o to v o bi p o g o ltn ili prepad i. A ker te Z le k o tan je v se do ene v isé do v ra t n ajn ižjega vo d n ja k a , je takšen red, da eno réb er žene n a v z g o r, a d ru g o d o l d olin a vsaka; in slednjič naju v rh , od k jer zdrčala p o sled n ja skala je na dn o, pričaka. T a k o brez sape p lju ča so ostala, da nisem m o g e l v e č n aprej: k o pleže je kon ec, sedem tam , k jer sva obstala. V o d n ik : » T a k o naj se len o b i streže! K d o r v p ern ici si g re je ude lene in p o d o d e jo , slave ne doseže; a v sa k d o , ki brez n je ž ivljen je sklene, p u sti na zem lji takšn o sled za sabo,
V e r g il se nam erja, da b o D an teju po m agal p re k o pečin na vrh kotan je. - 3 1. kutarjem : S ku to o b lo žen im h inavcem . P esn ik iro n ičn o p ra v i, da tem u vz p o n u ne bi bili kos. - 35. k rajša: K o ta n je v o sm em k ro g u so kon cen tričn e in se p ro ti središču v se bolj n ižajo , kar p o m en i, da je zunanji o b o d vsa k e g a ko lo b a rja (kotan ja!) v iš ji o d n o tra n je g a; le-ta je torej krajši. - P ad ec je v tem breznu tako m očan , da je n o tran ji ro b v sa k e kotan je a bso lu tn o gled an o nižji od zun an jega, tistega, ki tv o ri nasip še v p o p re jšn ji, g o rn ji
148 ;i
¡4
/7
60
6)
66
69
72
7/
Pekel k o t v zraku dim ali na v o d i pene. Z a to p o k o n ci! B ij p o ču tje slabo z m o čjo duha, ki v b itk ah vseh zm agu je, če ni telo p retežk o m u za rabo. Č ez v e č stopn ic b o treba še in huje ti b o , ko g re šn o b o š zapu stil p o lje; če m e u m eš, dejan je naj spričuje.« T u vsta l sem in p o k azal, da m i b olje g re s sap o, k o t b ilo je res, in h krati dejal: » N a p o t, m o či im am in vo lje!« In spet p re v is sva m erila s p o d p lati, stezo u b iraje g rd o in š k rb a v o , b olj strm o, k o t bila je v g o rn ji plati. S k lep etom sem tajil telo m la h a vo , kar glas p riv re iz d ru g e g a predu ha, p rem alo raben za b esed o p ra v o . K a j je dejal, m i ni p rišlo do sluha, niti v rh m osta, ki ta ro v p re k riv a , a zdelo se je, da ga jeza kuha. T ja d o l sem b olščal, a zenica ž iva ni m o g la najti dna tej m račni ridi. In p ra vim : » M o jster, prej se še sp u stiva z zidu , potlej v nasledn ji k ro g odid i: k o t ču lo je uho in ni u m elo, m i gled a zdaj o k o in n ič ne v id i.« » K a j d ru g e g a naj bi v o d g o v o r štelo,« de, »kot dejanje? K d o r po šten o p ro si,
kotan ji (v. 37-40). - 55. čez več stopnic: M išljen e so tiste, ki v o d ijo na g o r o v ic. - N i d o v o lj, tak o m eni V e rg il, če se o d p o v e š greh u , treba g a je o prati s p o k o ro ! 6 1 - 1 5 1 : Sedm a kotan ja. T a to v i. - D irja jo sredi k u p o v kač, n ekateri jih im ajo o v ite tudi o k o li telesa. K a č ji p ik i im a jo m o č, da g rešn ik a p re tv o rijo v lastn o p o d o b o , torej v kačo. S im b o lik a je n aslednja: K o t so ta to v i na svetu krad li tuje im etje, tako zdaj kače »krad ejo« n jih o v o im etje, to je č lo v e š k o p o d o b o . 65. drugega preduha: 7. kotan ja. - 73. z t^idu: Z v rh a ko tan je pesn ik ne m o re n ičesar
Štiriindvajseti spev /8
81
84
87
90
Pj
96
99
10 2
io j
1 49
m u brez besed n ak lo n i d o b ro delo.« Č ez m ost g re v a , ki doli naju nosi na osm i b reg , in tam se dno kotanje od g rn e m i in vse, k ar v njej se trosi. T u v id im kač nezn ansko m igotan je, ki so v tak o n agn u sn ih k lo b k a h zvite, da k ri zastane, ko se sp o m n im nanje. P u šč a v e lib ijsk e, zdaj le p o sk rijte h elidre sv o je , jaku le, fareje in kar še k en h ro v , an fisb en kotite! T a k o ostu dne kužnate zareje zam an iskal bi p rek E tio p ije in v k rajih , ki jih R d eče m o rje greje. Čez kru ti, tužni k u p , ki zdolaj rije, pa čreda n agih duš splašena skače, b rez u pa b ram be in h eliotrop ije. R o k e za h rb to m v e že jo jim kače, v ob ist rijo č jim z repi in gla vam i, in spredaj se v o z la jo jim nad krače. P ri našem b reg u , g le j, v n e k o g a v jam i gad šine in p red re m u plat telesa, k jer v ra t u gn ezd i se v o b ed v e ram i. N e »o« ne »i« ne šel bi prej s peresa, k o t oni v ž g e se, z ag ori in h krati p ostaja že pepel in se raztresa. In ko uspel se je tak razdejati, že s tal pepel se z n o v a sam p o b ira in spet je tak, kot ga je dala m ati. T a k o od starih m o d recev iz vira , da, ko je p etkrat spoln il let stotero,
razlo čiti, le n ekakšn i jezni g la so v i m u p rih ajajo na ušesa, zato p red lag a V e rg ilu , da se spustita v glob el. - 86. belidre, ja k u le ...: Im en a lib ijskih kač; D an te jih n avaja po L u k a n o v e m epu P harsalia. - 93. heliotropije: H elio tro p , sm aragdn o zelen kam en, ki so m u v časih p rip iso v a li z d raviln o m o č p ro ti kačjem u pik u , pa tudi sp o so b n o st, da
150
10 S
m
114
iij
12 0
12 }
12 6
12 9
Pekel v ž ivljen je spet g re F e n ik s, k o u m ira; ne m ara on za tra ve, zrn ja b ero , o d balzam a ž iv i in solz kadila, u m rje p a p o d n ard o in p o d m iro. K o t tisti, ki ne v e , kdaj p o lo žila g a je na tla b o žjast, ki k zem lji vleče, ali še d ru g a, en ako vra ž ja sila, pa se p o b ere, o k ro g p o g le d e m eče, ve s trd od g ro z e , ki g a je vrtela, in gled a in zd ih u je le trpeče, tak b il je g re šn ik , ki je vsta l iz pepela. O b o žja m o č, kam tv o ja jeza sega, k i g re h in gre šn ik a si tak zadela! K d o je, v o d n ik ga je o k lik n il z b reg a; »Iz T o sk a n e pal sem ,« oni k o j u b o g a, »v ta g o lt p ožrešn i, ni še d o lg o tega. N e k a k o r č lo v e k , k o t z verja d iz lo ga ž iv e l sem ; jaz sem p an k rt V an n i F u c ci, z v e r iz P isto je, v re d n e g a b rlog a.« In dem v o d n ik u : »P red en b o p o d k lju či, g a v p ra ša j, kakšn e sto ril je k riv ic e, saj v id im , da sp o m in na k ri ga m uči.« N i h lin il m ož, da ne u m e g o v o ric e , tem več o d k rije m i ob raz in du šo,
n ap ravi člo v e k a n ev id n e ga. - 108 . F e n ik s: B a je slo v n i p tič, ki je ž ivel v arab ski pu ščavi v eč n o ž iv in v e č n o m lad, k e r se je v sa k ih p etsto let p re n o v il v o gn ju . »S tari m od rec«, na katereg a se pesn ik tu sk licu je, je O v id , ki im a v sv o jih M etam o rfo zah (IV . 392) sličen o p is. - P rim . tu di P rešeren , V sp o m in V . V o d n ik a ! - 1 1 2 . kot tisti: T at, ki se je bil zru šil v prah , pa se z n o v a strpal v č lo v e š k o telo , je p o tej p rig o d i n eu m n o gled al o k o li sebe, tako k o t b o žjastn ik , ki n ičesar ne v e , k a k o je b ilo takrat, ko g a je m etalo b o žje. - 12 5 . V anni Fu cci: Iz P isto je , D a n te je v so d o b n ik , o katerem stare k ro n ik e pišejo takole: »B il je zelo pred rzen č lo v e k , b ah ač in p o sm eh ljivec. S ku p aj z n ekaterim i pajdaši je v lo m il v ce rk ev sv . Ja k o b a in o n d i p o k ra d el v es n ak it, kelih e in relik v ije , kar jih je b ilo najti. S p o m o čjo n ekega d u h o v n ik a iz sv o je šp an o vije je potlej te d rag o cen o sti p o d takn il n ekem u n o ta rju , poslal p re isk o v a lc e na n je g o v d o m in h krati razširil p o vsem m estu g la s, da jih je b il d o tičn i po krad el.« - 12 6 . s^ver i% Pistoje: K e r je ž iv el ko t živina,
Štiriindvajseti spev i) 2
i) !
i) 8
14 1
14 4
14 7
ijo
a v čelo sili senca m u rdečice, k o ja v sk n e m i: » D o b il sem rano h u jšo s tem , da si iz k o p al m e iz takšn e bede, k a k o r takrat, k o sem u g riz n il v rušo. N e m o rem , da ne uslišal bi besede: sem d o l so dali m e z a v o ljo kraje, iz zakristij jem al sem zlate sklede, za kar se n apak k riv d a d ru g im daje. A k er so m u ke naše zate trni, le ču j, če zapustiš te m račne kraje, p re ro k b i m o ji zdaj u h o o d g rn i: F lo re n ca ro d in red si p reob leče, brž k o P isto jo zap u stijo Č rni. O d V a l di M a g ra M ars že hlape vleče, ki z m otn im i o b la k i so n abiti, v n ev ih to , ki besni in o stro seče v picen skem p o lju , tam b o boj srditi; n jih b lisk scefral o b la k o v b o k rd elo in k d o r je B e l, b o m o ral k ri preliti. T o sem p o v e d a l, da b i te b olelo .«
so g a im en o va li ’V an n i b eštja‘ (star kom entar). - P isto ja , tako p ra v i D a n te, m u je bila vred en b rlo g , saj je pre m og la še v eč p o d o b n ih lu m p o v. - 1 3 3 . dobil sem rano hujšo: B o lj g a b o li to , da g a je v p eklu našel m ed ta to v i n ek d o , ki g a b o lah ko ra zglasil p o svetu , saj je celo n je g o v p o litičn i n asp ro tn ik , k o t pa d e jstv o , da je m oral um reti. - 13 9 . se napak krivda drugim daje: G le j ko m . zg ora j! - 14 2 . prero kb i m oji: ’ Č rn i' g v e l f V an n i n ap o v e ’ b elem u 4 g v e lfu D an teju n asledn je, za p esn ika ne p re več vesele d o g o d k e : 1. V P isto ji b o d o beli d o b ili p rem oč in p re gn a li v o d ite lje črn ih (to se je z g o d ilo 1. 1 3 0 1 ) ; 2. V F iren ca h b o d o s p o m o čjo K a r la V a lo isa zm agali črn i (to se je z g o d ilo 1. 13 0 2 ); 3. P o d v o d stv o m M o ro e lla M alaspin a iz L u n ig ia n e , k jer teče reka M a g ra , se b o d o zd ruže ne čete F iren c in L u k e b o jev a le p ro ti P isto ji, p osled n ji trd n ja vi belih, in jo nazadnje zavzele ( 1. 130 6 ). - 148 . v picenskem polju : P ri P isto ji. - 1 5 1 . da b i te bolelo: B elem u D an teju , ta k o upa črn i V an n i, b o d o te m račne p o d o b e zagrenile poču tje!
P E T IN D V A JS E T I S P E V
3
6
9
12
//
/
2i
T o reče tat in z ro k am i m ahaje d v e fig i d rzn o p o m o li v višin e: » L e vzem i, B o g ,« k riči, »kar se ti daje!« O dtlej so lju be kačje m i m rcine, saj ena brž m u v ra t je zavozlala, k o t da b i rekla: »D a m i v e č ne zine!«, a d ru g a m u ro k e je p o ve za la in se o d spredaj v takšen v o z e l zvila, da niti z m ign iti jim v e č ni dala. P isto ja, kaj čakati si sklenila, upepeli se, uniči sam a sebe, ker v zlu si sv o je sem e prekosila! Č ez grap e vse, kar se v p eklu jih greb e, ni gre šn ik a, ki tak B o g a prezira, še ta ne, ki z zidu je pal pred T eb e. T a tin jo brez besede p ro č u bira, za n jim pa g re k en ta ver, p o ln jeze, in » K je je, kje je gad?« se tam zadira. V M arem m i to lik ero kač ne leze, k o t jih je o n to v o ril na g rb a či do tam , k je r lju d sk e se p ričn o poteze.
i - 1 5 1 . V an n i F u cc i, flo ren tin sk i ta to v i in n jih p re tvo rb e. i. tat: Ž e om en jen i V an n i F u cc i (glej p rej. spev). - z. dve f i g i: B o g o s k ru n s k o dejanje, izzivan je B o g a . - io . Pistoja: V an n i je bil dom a iz P isto je , zato pesn ik napade izprijen o st tega m esta, ki ga je bil že v p rejšn jem sp e v u im en o va l »b rlo g«. P isto jo so baje u sta n o v ili o stan ki v o jsk e rim sk eg a u p o rn ik a K a tilin e , za D an teja sv o ja t n ajslabše vrste; n o , tedanji p re b iva lci pa so to sv o je »sem e« v zlu še p rek o sili. - 15 . k ta ne: K a p a n e j, ed en o d sedm ih g ršk ih k ra lje v , ki so o b le g ali T e b e (prim . P ek. X I V !) . K e r je izzival Z e v sa , g a je le-ta z b lisk o m strm o g la v il z ob zid ja. - T a t V an n i in b o g o k le tn e ž K a p an e j
Petindvajseti spev
24
2/
30
33
36
39
42
4j
48
153
In , k je r se tilnik m u v ram ena tlači, g rd zm aj razpenja si k relju t b rezd lako in o gen j b ru h a vsej zaleg i kačji. » T a zver,« m i razloži v o d n ik , »je K a k o , ki tam p o d a ven tin sk o je p ečino k r v i prelil za v e č k o t eno m lako. N e h od i skup aj s s v o jo tam družin o, ker kral n ek o č je po p re vari zviti iz črede, ki p rišla m u je v bližino. Z u darci m u n aklep je d rzo v iti go rja ča H e rk u lo v a završila: o d sto deset jih ču til je znabiti.« K o tat je bežal in sva g o v o rila , so trije se p o d nam a p o k azali, ki jih z v o d n ik o m ne bi opazila, da n iso : » K d o sta v id va?« zak ričali; tu sv a p o g o v o r m o rala preseči, da bi p rislu h n ila tej g ru č i m ali. N ise m pozn al jih , a p o čudn i sreči, ki v e č k ra t nam slu čajn osti n am ika, im e so klicali si g o v o re č i. In eden de: » K je C ian fa se potika?« D a b i v o d n ik zdaj česa ne spregled al, sem p rst p o lo žil si na kraj jezika. Ce to zdaj, bralec, kar ti b o m p o ve d a l, težko v e rje l b o š, ni to čudež zam e, saj sam težko ve rjam em , ki sem gled al.
sta pri D a n teju edina, ki se še v p eklu po sm eh ujeta b ožjem u srdu. - 2 1 . do tam: D o obraza. - 25. Kako: V u lk a n o v sin, ki je p re b iv a l v jam i na A v en tin sk e m g riču in kradel H erk u lu g o v e d o , in sicer ta k o , da ga je za rep nazaj vlek el v s v o jo vo tlin o . N e k o č pa g a je m ukan je izdalo in H erk u l je besen p rišel za n jim v v o tlin o in g a z g o rja č o p o tu rčal; od stotih u d arcev, ki m u jih je n aložil razjarjen i čuv?tj, jih je K a k o m oreb iti ču til deset, nato pa je bil m rtev. - K e r je b il K a k o sam tat, ga je pesn ik p o sta vil v pekel za v a ru h a n jem u en akih : na vra tu m u jezdi o gen j b ru h ajo či zm aj, hrbet pa m u p o k riv a jo kače. - 27. krvi: G o v e d a , ki g a je ukradel in zaklal. - 43. Cianfa: dei D o n a ti, znan
M4
Jr
J
4
n
60
6 j.
66
69
72
7/
jS
PekeI K o v a n je sem strm el, na dn u te jam e zm aj šesto n o g o d spredaj se požene na enega in v k rem p lje g a zajam e. Z n o g a m i sred n jim i m u pas oklen e, a s sp red n jim i ro k e, da v e č ne stresa, in v lica p iči m u zob e strupene. Z a d n je n o g e zadere m u v bedresa, m ed n o g e m u s v o j g n u sn i rep izproži in ga n a v z g o r zategne v z d o lž telesa. B ršlja n b o h o tn i debla ne o b k ro ž i n ik d a r tako, k o t je ta z v e r strahotn a o v ila ude si p o tu ji koži. K o t v o se k v ro č stop ila sta se m otna, in b a rv i sta p re liv ati se jeli, naen krat nista bila v e č p rv o tn a , k a k o r p ap irje, ki so z ag oreli, o b a rv a plam en rja v o zatem njeno, k o n iso črni še in ne v e č beli. A d ru g a d v a strm ita n eizrečeno, kriče: » A g n e l, ti m enjal si p o stav o ! O j°j> v e č d v o je nisi niti eno!« Prej d v e si v id el, zdaj le en o g la v o , p o d o b i d v eh o b ra z o v sta zm ešali se v en o, ki blešči k o t lice p ra v o . In štirje k o si d v o je šap so dali, a trebu h z g ro d o m in bed resa s kraki n evid e n i še u d je so po stali. V e s p rv i vid ez je razb it v tej spaki, d v a in nihče — tak o ta stv o r počasi od m aje p ro č se s težkim i k o raki.
flo ren tin sk i g v e lf, ki pa je veljal za v e lik e g a tatu. - 50. \tnaj šestonog: K o t b o m o po zn eje v id e li, je ta z verin a p ra v p o greša n i C ian fa, le p re tv o rjen . - 68. A g n e l: E d e n o d tro jice, na katerega se je sp ravil C ia n fa-z v er, je A g n e llo B ru n ellesch i iz F iren c, ki je b il najprej g ib elin , n ato pa črn i g v e lf. - 77. dva in nibce\ N o v i stv o r je b il sestavljen iz d veh ,
Petindvajseti spev
81
84
87
90
93
96
99
10 2
10 /
155
K o t k u ščar, ki ga pasjih d n e v o v časi z v ro č in o b iča jo , da k a k o r strela o d p lo ta k p lo tu šv ig n e tam na vasi, tak o ostalim a, ki sta strm ela, v trebu h e m ajhna kača je plan ila, k o t p o p e r siv o rja v a se je zdela. T ja , k jer v nas hrana p rv ič je vsto p ila, g a v sek a la je v treb u h razgaljen i, n ato se predenj trd a je stegnila. S trm o , ve s nem jo gled a l je v b o d e n i, trd o je stal, a lica so bledela k o t v sanjah ali v m rzlici rum eni. O n v kačo, kača v n jeg a je strm ela, iz rane n jem u, iz žrela njej k ad ilo m o čn o se je in dim a sta se spela. L u k a n , u m o lk n i tam , k jer poješ silo trp ečega Sabella in N assid a , p rislu h n i zdaj, kaj tu se b o zgo d ilo ! O K a d m u , A re tu z i sp e v O v id a o b m o lk n i! N jo je v v ir, a n jeg a v gada sprem en il, pa m oj duh m u ne zavid a, saj o n n a ra v m ed sabo ne preklad a ta k o , da b i p osam ezna o b lik a p ri d ru g i sn o v si sp o so d ila rada. T a k o tedaj le v ila sta se lika: k aču r razklal je rep v d v e ro g o v ili, a pete stisnila je ž rtev pika. Č ez stegna n o g i sta se brž sp o jili,
p o d o b en pa ni n iko m u r. - 94. L u k an : R im sk i pisec L u k a n p rip o v e d u je v s v o je m epu Pbarsalia, k a k o so v lib ijsk i p u šča vi kače z d elo vale K a to n o v e v o ja k e ; eden o d njih, Sab ello , je bil pičen in je počasi izgin il v prah , d ru g i, N assid iu s, pa se je p o kačjem p iku tako nap ihn il, da m u je po čila koža. - 97. O Kadmu: O v id o p e v a v M etam o rfo zah p reob razb o K a d m a , legen d arn eg a u stan o vitelja T e b , ki se je sprem enil v kačo , in sprem em bo A retu z e, ene izm ed N ere id v D ian in i slu žb i, ki je p o stala studenec. - A v
i
56
io S
m
114
117
12 0
12 3
12 6
129
13 2
Pekel da koža km alu v e č ni znaka im ela, da ločen i so u dje tam kaj bili. K o n ic a sklana o b lik o je p revzela, ki on jo zg u b lja l je, in ko m ehčala se njej je koža, njem u je trdela. R o k e m u pazduha je požirala, zverin a kratke p a je šape svo je, ko on jih krajšal je, p od aljševala. N a d a lje z veri zadn jih n o g o b oje strd ilo v ud se je, ki m ož ga sk riva , a revež sv o je g a je sklal na d v oje. M ed tem ko z n o v o b a rv o d im o b liv a o b a in enem u kocin e ruje, da z njim i potlej d ru g e g a p re k riv a , se eden zlekne, d ru g i pa d v ig u je , strm ita zlo b n o si v o či žareče, a g o b e c n ju n p o d n jim i se m enjuje. T a , ki sto ji, na sence si ga vleče, a tam , k jer se p re v e č m esnine m ane, na ve n d v o jic a u h lje v se p o vleče. Iz tega, k ar od v iš k a preostan e, in k ar nazaj ne g re , se n o s zaokroži in ustnice, kot treba, so nabrane. T a , ki leži, naprej sv o j g o b e c sproži, že m u iz g in e jo ušesa v g la v i, tak o kot polž n o g e si skrije v koži. In jezik, prej tolikan j ž lo b u d ra v i, razcepi se, a v d ru g em ro g o v ila
teh p reob razbah se n iko li ne zam enjata d v e sn o v i m ed sab o, k o t se to z g o d i pri D an teju , kjer se člo v e šk a n arava sp revrže v ž iv a lsk o in n aro b e, zatorej pesn ik v ničem er ne zaostaja za L u k a n o m in O v id o m , še celo pre se g a ju (v. 9 8 -10 2).- 109 . konica sklana: N a d v o je razkopan i rep kače se sp rem in ja v člo v e šk e n o ge, skupaj zrasle n o g e člo v e k a pa d o b iv a jo vid ez repa. - 12 4 . ta, k i stoji'. K a č u r , ki se sp revrača v člo v e k a , si o b lik u je č lo v e š k o lice z vsem i p ritik lin a m i, ta, k i le%i, b ivši č lo v e k , ki se sprem in ja v
Petindvajseti spev 13 ;
13 8
14 1
14 4
14 7
i;o
157
se strne - in tedaj se dim u stavi. In duša, ki se v kačo je zlevila, o d sik ala je n a g lo m ed ž le b o vi, a d ru g a s p lju n k o m jo je posprem ila. N a to ob rn e p ro č sv o j h rbet n o v i, d ru g u reko č: »N aj B u o s o zdaj jo reže, k o t jaz p o p re j, p o štirih m ed b reg o v i!« T a k o tu k ro g a sed m ega se teže p re o b ra č ajo ; p ro sim o p ra v ičila , če tej n o v o sti jezik ne zaleže. Č e p ra v o či b olest m i je skalila in zm edla duh je teh lju di zagata, zad osti u rn o nista p o b eg n ila , da ne b i p rep ozn al P u ccia Sciancata: o d treh, ki tukaj p ad li so m ed kače, je ušel le o n ; a p re jšn jeg a si tata G a v illa k o ln i, m esto m u dom ače!
kačo, pa si n ad eva kačje o ko n čin e. - 13 5 . tedaj se dim ustavi: P reo b razb a kače v č lo v ek a in n aro b e se kon ča p ri jeziku , značiln osti člo v e šk e g a bitja: enem u se jezik razcepi - in on em i, d ru g e m u pa se » ro g o v ila « strne - in s p re g o v o ri. - 140. Buoso: verje tn o D o n ati, d o m a iz F iren c; on je b il d ru g i izm ed tro jice , ki se je sprem enil v kačo . - 14 2 . te%e: B alast, tisto , k ar vleče n avz d o l; tak o im en u je pesn ik ta to ve , p re b iva lce sedm e ko tan je. 148 . Puccia Sciancata: F lo re n tin ec iz u gled ne gib elin sk e družin e G a lig a i; ta je bil edini »srečnež« iz trojice, ki je utekel »n aravo ro p n em u « p iku . - 1 5 1 . prejšnjega tata: So sed , s katerim jo P u cc io ub ira p ro č, je b iv ši kaču r, ki se je p re le v il pred D a n teje v im i očm i. Z d i se, da g re za F ran cesca C avalcan tija, ki so g a zaradi kraje ubili p re b iv a lci g rad u G a v illa . N je g o v i so ro d n ik i so se tako m aščevali, da se g a G a v illa še zdaj sp o m in ja s k letv ijo in solzam i.
ŠESTINDVAJSETI SPEV
)
6
9
12
//
F lo re n ca , v risk a j, k er si res v e lik a , nad m o rje in zem ljo razpenjaš k rila, in do p ekla im e se tv o je v z k lik a ! Pet sv a m ešča n o v tv o jih opazila m ed tati, da m oj d u h se te sram uje; p re v e č se z n jim i nisi p ro slavila . Č e se resnica v sanjah izm o d ru je res p ro ti ju tru , te b o brž zadelo, k ar z d ru g im i že P ra to zla tisnuje. D a je že tu, bi ran o se ne zdelo: naj p rid e, kar pač m o ra se zgo d iti, saj z leti v e d n o b o lj bi m e b olelo! O d šla sva. P o rob eh , k jer so kam n iti o b ro n k i že n izd o l nam a rabili, m e v le k e l je v o d n ik na v rh razriti. In p o sam otni p o ti, k jer g ro z ili
i - 1 2. O b to žb a F iren c: 6. p ro ti ju tr u : N e k o č so v e rje li, da sanje o b ko n cu n o či znan ijo resn ico. - 9.P rato: M estece v b ližin i F ire n c; d ru g i m en ijo , da g re za kardin ala N ik o la ja d i P rato , ki je bil 1. 13 0 4 papežev o d p o sla n ec v F iren cah , a je p o neu spešn em p o sred o v a n ju pred sv o jim o d h o d o m m esto pre k le l in izob čil. Sm isel: Č e ti že najb ližji sosed je (ali kard in al v im enu C e rk v e , ki jo p rizn avaš) ku je jo z lo , k o lik o bolj te so v ra ž ijo šele d ru g i, m o g o č nejši n asp ro tn ik i, s katerim i se .javno b o ju ješ. - 10. da j e %e tu: T o zlo. - 1 0 - 1 2 : N aj p rid e že v en d a r ta n eiz o g ib n a n esreča nad F iren ce , d o k le r je pesn ik še m lad in z d ržljiv , kajti čim starejši bo, teže b o ta udarec prenesel. Iro n ija im a tu gren a k p riz v o k , saj je D an te ro d n o m esto v resn ici m očn o ljubil. 13-4 8 : O sm a ko tan ja o sm ega k ro g a . Z v ija č n i sv eto v a lc i. K e r so v d ru g ih p rižigali plam en so v ra štv a in v o jsk a , zdaj sam i g o r ijo v enem sam em z u b lju , ki nen ehom a b lod i, m ig o taje sem ter tja. :
na vrb: ro b a, ki loči sedm o kotan jo o d osm e. -
Šestindvajseti spev
iS
2t
24
27
p
a
36
42
*59
p o d sk al p re lo m i strm i so p rep ad i, ni n o g i šlo b rez ro k p o m o či v sili. K o t takrat, m u čijo še zdaj m e jadi, če iz sp o m in a m i ta slika vstane, duha si b rzd am bolj k o t p o n a vad i, da le k rep o st v o d n ik m u zvest ostane, da zvezd a ali u sod a m ilo stljiva d arila m i v p o g u b o ne p regan e. K o t km et, ki si na h rib u o d p o č iv a ob času, ko planet, ki svet ozarja, o b ličje sv o je si najm anj zak riva , nam esto m uh začuje let k o m arja in roj kresn ic m ig lja m u iz d oline, k jer o rje in se z n o g ra d o m u k v a rja , tak zu b lji so b leščali iz glo b in e k otan je o sm e, k o t sem m o g e l zreti o d tam , k jer d n o je vid eti z višin e. K o t m ož, ki je m ed ved e z val k o sveti, odh ajati je v id e l v o z E lije , ko pa so k o n ji jeli v zrak d rveti, o k o iz g u b ilo m u je let kočije in v id e l je le p lam en, k a k o r m ali o b la k , k ak o se p ro ti nebu v ije , tak o so v žrelu jark a zam igljali m i o g n ji, nihče kazal ni tatvine, a v sa k je gre šn ik a to v o ril v bali.
2 1 . duha si bradam: O d k a r je pesn ik vid e l kazni tistih, ki so za življe n ja zlo rab ljali sv o j talent in z z v ijačn im i n asveti p o d p ih o vali bližn je, ob eta kro titi s v o jo n ara v o , da ne zapade v p o d o b en greh . S p o v e d D an teja po litika? - 25. %ye%da: O zve zd je D v o jč k o v , v katerem je bil D an te ro jen ; zvezd e in božja m ilost so im ele p o prep ričan ju D a n teje v eg a časa o d lo čilen v p liv na č lo v e š k o uso do . - 26. ob času: V poletnih večerih . - 34. K ot mo%: P rero k E liz e j; ko so g a n ek o č o tro ci zasm eh ovali zaradi pleše, jih je p re k le l, n ak ar sta iz g o zd a p rid rv e la d v a m ed veda in jih dvain štirid eset raztrgala, k o t p o ro ča K n jig a kraljev. T aisti p re ro k je tu di v id e l, k a k o je n je g o v učitelj E lija na o gn je n em v o z u o d v ih ra l v n ebo (ibid.). - 4 1 . tatvine: G re šn ik a , ki g a je o gen j »ukradel« in ga zdaj s k riv a v sebi. -
1 60
4j
4S
//
¡4
/7
6o
6}
Pekel Z m ostu sem g led al, sk lo n jen čez pečine, in da se nisem tam o p rl na skalo, b i g la d k o treščil doli v glo b o čin e . V id e č , kam se o k o m i je zagnalo, m i v o d ja p ra v i: »D u še so v tej peči, ° g en j5 ki žge jih , jim je zag rin jalo .« »O m ojster,« brž p u stim b esedam steči, »kar p ra v iš tule, stva r m i je pozn ana; u gan il sem že sam in h otel reči, kd o je v tem o g n ju , k jer je ost razklana? K o t da z grm ad e sta, se zu b lja zdita, k je r teb ska brata sta bila sežgana.« A on m i de: » T u skup aj zdaj trpita U lik s in D io m e d , tu jim a plača, ker b o žji srd izzivala sta zvita. V te zub lje zdaj je u klen jen a z vijača, ki k o n ju dala je, da d v e r odklen e, k jer R im u setev je prišla dom ača. Z a D eid am ijo in za solze njene, ki za A h ilo m so še zdaj ji sveže, tu jočeta, pa še za k ip A ten e.« »Če jim a sila o g n ja zdaj ne veže
54. tebska brata: E te o k le s in P o lin e ik o s, sin o v a teb an skeg a kralja O jd ip a, ki sta se na sm rt so v ra ž ila in se sledn jič pred T eb a m i sam a m ed seboj pob ila. K o so n ju n i tru pli na grm ad i skupaj zažgali, se je plam en n en ado m a razdelil na d v o je , k a r naj bi p o m en ilo , da ju tudi sm rt ni p o m irila. - 56. U liks in Diom ed: O disej in D io m e d , slavn a g ršk a jun aka pred T r o jo . - N ju n i g reh i so n asledn ji: znam enita O d ise je va zvijača z lesenim ko n jem , ki je G r k o m po desetletnem o b le g an ju sledn jič o d p rla vrata T ro je ; iz T r o je je potlej p o b eg n il E n e j, »dom ača setev« R im a. D eidam ija: h čerk a kralja Scira in lju b ica g ršk e g a jun aka A h ila , ki sta ga O d isej in D io m ed z v ija čn o speljala pred T r o jo , k jer je pozneje tudi pad el; zaradi n je g o v e g a o d h od a se ni m o g la n ik o li p o to lažiti; in kip P alade A ten e, ki je T r o ji z ag o ta vlja l va rn o st, a sta g a o b a G r k a z z v ija č o otela iz m esta. Z a n im iv o je na tem m estu o paziti, k a k o n ep rizan esljiv je naš pesn ik d o g re h o v g ršk ih ju n a k o v , zlasti če so v kakršn i ko li o b lik i n ap erjen i p ro ti T ro ji. O pristran osti D a n teja v g ršk o -tro jan sk em sp o ru nam ni treba u gib ati: D an te je p ro -tro jan ec, v es, k o lik o r g a je. S stališča p o litičn ih sanj o o b n o v ljen e m rim skem cesarstvu je n je g o v o o ptiran je razu m ljiv o , saj nad aljuje o d V e rg ila p o d e d o va n i m it o tro jan skem iz v o ru R im a , m it z
Šestindvajseti spev
66
6}
/2
7/
7
Si
S/
16 1
jezika,« dem , »te p ro sim zdaj goreče in p ro šn ja naj za tiso č jih zaleže, p o s to jv a m alo kraj te črn e ječe, da plam en ro g lja sti se sem prim aje, saj v id iš , kam m e ra d o ve d n o st vleče!« »V se h vale vred n a«, m i o d g o v o r daje, »je tv o ja želja in zato ji u g o d im ; a zdrži zdaj besed se sv o jih raje. K e r v e m , kaj te teži, zato naj v o d im p o g o v o r jaz sam o; zan ičevala te b osta, ker bila sta G r k a , sodim .« K o zub lja sta do tja p rip lap o lala, k o t sta p o m o jstro v e m p reu d ark u sm ela, beseda m u tako iz ust je pala: » V id v a , ki sta v en plam en zag orela, če sem zad olžil va ju kaj na sveti, če sta vsaj m alo m i v zaslu go štel?., ko sp ev v is o k i pisal sem pred leti, p o sto jta! E d e n se o zri v spom ine, kje b rid k i sm rti dal se je zateti.« In v e čji ro g e lj zu b lja iz davn in e pričn e drhteti, prelah n o m rm raje, k o t plam en , k ad ar v su n ku ve tra gin e, nato pa v rh , n em irn o p lap olaje
g lo b o k im i k o ren in am i, ki p o te k a jo ne n azadn je tu di iz intim ne rivalitete m ed g rš k o in latinsko c iv iliz ac ijo . V tem m erjen ju sil je naš pesn ik L atin ec; že om en jen o sim p atijo do T ro je ta k o m alo p rik riv a , da p o sta vi T ro ja n c a R ife ja celo v raj (prim . R aj X X .) , m ed tem ko o d n ajb o ljših G r k o v nihče ne p rid e v iš je o d pekla. D an te jih sicer o b ču d u je, ven d a r se zdi, da v n jeg o vem n ačrtu o o drešen ju sveta n im ajo p ra v e g a m esta (če u p o šte v am o , da je A risto te lo v a m isel živela bolj p o sv . T o m a ž u !). P o d ru g i strani pa je res, da takratn a E v r o p a ( 1 3 . stol.) g ršk e zapuščine še ni tak o d o b ro poznala. - 75. ker bila sta G r k a : G r k i so bili to likan j p o n o sn i na s v o jo k u ltu ro , da so zan ičevali v sa d ru g a lju d stva in to še p o tem , ko so si jih R im lja n i p o d v rg li. 7 6 -14 2 . O d ise j, z g o d b a o n je g o v e m p o sled n jem p o to v a n ju . 8 1. v %aslugo: V E n e id i ju V e r g il z n ak lo n jen o stjo opisuje. - 85. večji z u^el/: O d ise j, ki je
162
90
9)
96
99
10 2
io j
10 8
m
114
Pekel k o t jezik , k ad ar h oče g o v o riti, iztisne gla s: » K o sem zapu stil kraje, k je r leto in dan sem služil K ir k i zviti, še preden g o r i blizu tam G aeta im e nadel E n e a s je častiti, lju bezen do sinu , ne do očeta, ne do žene, k i p o d ve čer ž ivljen ja P en e lo p i naj ven čala bi leta, n i m o g la m i zatreti h repenenja, da širni svet spozn al b i, tuja m esta, k rep o st lju d i in v z ro k e p o g u b ljen ja . M o rja širo k a m e je vz ela cesta, na eni lad ji in s p o sa d k o m alo, ki m i o b stran i je še stala zvesta. V s e m ed M a ro k o m in m ed šp an sk o o b alo , S ard in ijo in k ar m o rje o b liv a o to k o v tam , nam je o k o spozn alo. P ostaran i in tru d n i d o p re liva p rišli sm o, k jer m ejn ika je na skali H e rk u l zazn am oval n ep rem o stljiva , zato da b i tam čez ne p o to v a li. S e v iljo sm o im eli v desni sm eri, a v le v i C e v to , tam na d ru g i o b ali, k o p ra v im : ’ B ratje , ki ste v tisočeri n eva rn o sti p rip lu li d o zapada, na v e čer vaših d n i, v tej k ratk i beri ž ivljen ja , k i v a m m o rd a še p rip ad a, čem u ne šli b i dalje in kren ili
v elja vn e jši. - 9 1. K ir k i: K o se je O d isej v ra ča l iz T ro je , g a je ča ro vn ica K ir k a en o ieto zad rževala na o to k u C irc ello ; g o ri, ki se d v ig u je tam v b ližin i, je po zn eje E n ej v spo m in na s v o jo d o jiljo dal im e G a e ta . - 94. ljubezen: d o sina T elem ah a, o četa L a e rta in žene P en elope. - 106. do p reliva: G ib ra lta rsk a ožin a s H e rk u lo v im a steb ro m a, ki naj bi m o rn arje o d v rač ala o d n ad aljnje p lo v b e . - 1 1 0 . Seviljo: S e v ilja , m esto v južni Špan iji. 1 1 1 . Ceuto: M esto na afrišk i o b ali, n asp ro ti G ib ra ltarja . -
Šestindvajseti spev iij
120
12j
12 6
129
i) 2
1j ;
1)8
14 1
za son cem , k jer č lo v e šk i ro d ne vlad a! P rem islite, čem u ste se rod ili! N i vaš nam en ž iveti k o t živali, k rep o sti, zn an ju naj b i v i slu ž ili!1 Z a p o t to v a riše tak o so vž g a li ti k ratki rek i, da n ob en i sili se zau staviti v e č n ism o dali. N a v z h o d sm o lad ji k lju n zaob rn ili in v e slo m k rila dal izlet je n ori, k o levi strani sm o v se v d ilj sledili. Ze n o č krasili južnih z vezd so zb o ri, vse nižje pa ton ila je danica, d o k le r iz m o rja v e č ni vsta la g o ri. P etk rat je lu n a d o ln ji pram en lica p riž g a la in zastrla, k o z v ed av i v to d rzn o p o t h iteli sm o ko ptica, in g le j, p red nam i g o ra se p o ja v i: tak o o g ro m n e n ism o še o d k rili, v sa m račna zdela se nam je v d aljavi. V e se lja v ris k ! A že sm o v jo k p lan ili, saj h ud v ih a r je vsta l iz zem lje n o v e in lad ji v k lju n zadal u d ar nem ili. T rik r a t je z avrtel z m o č jo v a lo v e , četrtič pa nam krn g o r o b rn il, k lju n pa n a v zd o l — iz jeze to N je g o v e , nato nad nam i v a l se je zagrn il.«
1 1 7 . ne vlada: P o takratnem splošn em v e ro v a n ju na južni zem eljski o b li ni b ilo lju d i, pač pa sam o m o rje. N ek ate ri pa so v e rje li v o b sto j južn ih p re b iv a lce v ali a n tip o d o v in O disej se je h otel verje tn o o tem p repričati. - 12 6 . levi strani: O disej je o b rn il ladjo na ju g in p lu l p o A tla n tik u o b afrišk i o b ali. - n j . ju š n ih spe%d: P rep lu li so torej e k v a to r. 13 0 . p etk ra t: P et m esecev so bili na po ti. - 1 3 3 . gora: P o D an teju g o ra v ic , ki se d v ig u je iz v o d a južne p o lo ble. - 1 4 1 . tv^je^e Njegove: B o ž ja jeza nad p u sto lo v šč in o , ki je šla predaleč. - 14 2 . val se j e %agrnil: M o rje je p o k o p a lo n o v e g a P ro m eteja. - T a k o se konča p rip o v e d o O d ise je vi sm rti, ki je H o m er ni zapisal, p rip o v e d o va le pa so o njej številn e bajke. T a g ršk i jun ak je D an teju n en avad n o pri srcu; b esede, s katerim i b o d ri O disej
164
Pekel
sv o je to v a riše , češ naj slu žijo »kreposti in znanju«, bi utegn ile biti ž iv lje n jsk o n ačelo D an teja sam ega, pa tudi O d ise je v a avan tu ra, ki pom en i p o h od k N e m o g o če m u , v m arsičem spo m in ja na drzni člo večan sk i ko n cept pesn ika A lig h ie rija . P o D a n teje v i sim b o lik i sta g o r o vic, ki p o m en i člo v e šk o p o b o ljšan je , uzrla sam o d v a člo v ek a: O d isej, n a jp o ln o k rv n ejši p re d stav n ik č lo v e štv a pred K ris tu s o m , in pesn ik sam , ded ič in s o g o v o rn ik razodete m ilosti; p rv i je m oral um reti v T ra g e d iji telesa, zato da je d ru g i lah ko uspel v K o m e d iji duše. - V P ek lu sko raj ne n ajdem o fig u re , ki bi D a n teju tako o d g o v a rja la k o t O d ise j, k licar h »k repo sti in znanju«. M o rd a ed in o še F ran cesca, sim bo l ljubezni.
S E D E M IN D V A JS E T I S P E V
3
6
9
i2
//
¡S
K o t žrd ob stal je p lam en , u m o lk n ili so glasi, že je p ro č v tem o odh ajal, ker b il od p u stil g a je p e v e c m ili, k o d ru g i, ki se je za n jim p rim ajal, privege m i p o g le d na sv o je šilo, o d k je r je z v o k z am o lkel v e n prih ajal. K o t b ik sicilsk i, k ad ar je na silo zatu lil p rv ič - p ra v šn ja m u nagrada! z n jim , ki m u b ro n je zao k ro ž il s p ilo , in rju l je z g la so m h rip a v im o d jada, da zdelo se je, k o da b olečin e ga ost, če p ra v je v b ak ru v e s, prebada, tak o besede b rid k e iz glo b in e so v jezik se p re liv a le plam ena, ker spodaj vra t ne n ajd ejo ne line. K o zrinile so se na v rh plam ena in vn esle van j trepet, ki jezik skriti g a dal je, k o se zn eb il je brem ena, sem čul: » T i, ki ti h očem g o v o riti
1-30 . Še v e d n o o sm a kotan ja. G u id o da M o n tefe ltro . 3. odpustil:V e r g il je O d iseja o d s lo v il z besedam i, ki jih tu v tekstu ni, n av a jajo pa se m alo kasneje v v . 2 1. - 7. b ik sicilski'. Sicilsk em u tiran u F ala rid u , ki je slo v e l k o t k ru t ka zn o v a le c sv o jih p o d lo ž n ik o v , je P erillo iz A te n po d a ril b ro n aste g a b ika k o t izjem en d o sežek ra fin iran ega m učenja. B ro n , k a m o r naj bi strpali o b so jen e g a in spodaj zaku rili g rm a d o , se km alu razbeli in k rik i n esrečneža bi se skozi o d p rtin o g o b c a slišali kot tu ljen je ž iv e g a b ika. T ira n je to d a rilo sp rejel, p re izk u sil pa g a je kar na iznajditelju sam em . T a k o je »sicilski b ik p rv ič zatulil z ru k o m n jega, ki m u je b ro n zao k ro ž il s p ilo .« - 15 . vrat ne najdejo: B esed e g o re č e g a se lah k o p re b ije jo ed ino na v rh plam en a, ker jim zdoiaj ni izhoda. 17 . vnesle vanj trepet: N a g o re č o ko n ico plam ena je jezik g rešn ika
Pekel
1 66
21
24
27
jo
))
)6
¡9
in si z avil jo kot z lo m b ard sk e gru d e, reko č: ’N u j, zdaj b o m sam , ti sm eš o d iti!’ če p ra v sem m alo kasen, pa brez hude k rv i p riv o šč i m i b esed o lep o, saj m en i, ki g o rim , ni žal zam ude. C e šele zdaj si v to deželo slepo z latin ske padel m ile d om ačije, o d k je r sem g re h o v p rito v o ril kepo, p o v e j, je m ir v R o m a g n i, se-li bije? Ja z sem z g o ra , na p o ti od U rbin a do sedla, o d k o d e r T ib e ra v a m lije.« M o lče sem sklan jal se, če m i glo b in a še kaj p o v e , k ar slišim glas v o d n ik a s strani: » G o v o ri, tu im aš L atin a!« In jaz, z o d g o v o ro m že v rh jezika, pa brez od lašan ja zakličem doli: »O , duša, ti, ki ti ne v id im lika, R o m a g n a ni in ni bila n ik o li, da ne bi v srcu klali se tirani, a javn i zdaj so utih n ili p o k o li. R a v e n n a je k ot n jeg a dni: n eu gn an i P o le n to v o rel gn ezd i v njej in kap o
p renesel, sv o je z vo čn e tresljaje in tako se je beseda ro dila tam . - 20. kot ^ lombardske grude: T a g rešn ik je slišal, k a k o je m alo pred tem V e r g il o d p u stil O d iseja z besedam i, v katere je zašla sled lo m b a rd sk eg a n arečja (v našem p re v o d u : » N u j, zdaj b o m sam ...«), in takoj v e, da im a o p ra v k a z Italijan o m . Z a to g a b rž p o v p ra ša o razm erah v R o m a g n i. 29. ] a \ sem % gora: S h rib o v m ed U rb in o m in g o ro C o ro n a ro , k jer izvira T ib e ra , je bil dom a G u id o da M on tefe ltro , u rb in ski v o jv o d a , gib elin , v o jsk o v o d ja in d rž av n ik , o katerem p ra v i V illan i (K ro n ik e ), da je bil »najbolj pam eten in pretkan m o žak, kar jih je b ilo o n e dni v Italiji.« L eta 126 6 je sto p il v fran čiškan ski red, d v e leti kasn eje pa um rl.32-54: R o m a g n a v letu 7300. 33 . t u im aš La tin a : N e pa G r k a , kot m alo p o p rej. Z G rk o m je b esed o val V e r g il, ro jaka iz latinske (italijanske) dežele pa lah ko z n o va p revzam e D an te. - 37. Romagna...: O pis sred n jeitalijan ske p o k ra jin e R o m a g n e p ričn e D an te z besedam i, češ v tej deželi so se v ed n o klali in se v e d n o b o d o , četudi p ride na vid e z kdaj pa kdaj d o zatišja. - 40. Ravenna: V R av e n n i in C e rv iji je vlad ala rod b in a P o len ta, ki je im ela v sv o je m grb u
Sedemindvajseti spev 42
4)
48
//
?4
/7
d rži še nad sosedi C ervijan i. K r a j, ki v o b le g i im el je d o lg o sapo, k je r F ra n k i so od n eh ali n eradi, je padel danes p o d zeleno šapo. V e rro c c h ia , stari ta pes jan in m ladi, k i sta M o n ta g n o pu ščala troh n eti, s ček an i ko ljeta k o t p o n a vad i. F ae n zi, Im o li na čelu sveti le v ič iz gn ezd a b eleg a, ki stopa p o zim i z d ru g im i k a k o r poleti. A ta, ki b o k e S a v io ji kopa, ta k o , k a k o r ra van in h rib sta njena, je zdaj sv o b o d n a , zdaj jo n ek d o ropa. Z d a j m i p o v e j, te p ro sim , du h plam ena, k d o si! N e b o d i trši k o t ostali, če v svet naj čast g re tv o je g a im ena.«
o rla. - 4 3. pentljo: F o r li je bil L 1 2 7 4 na čelu g ib elin sk ih m est v R o m a g n i in je sko raj tri leta vz d rža l o b le g an je v o jsk e , sestavljene v g lavn e m iz F ra n c o z o v , ki jih je nanj poslal papež M artin I V . V teh b o jih se je G u id o iz M o n tefe ltra še posebej o d lik o v a l. O m en je n o m esto je d o b ila v o b last gib elin sk a družin a O rd e la ffi (nekaj pred 1. 130 0 ), ki je im ela v g rb u lev a z zelenim i šapam i . - 46. Verrocchia: M alatesta, oče in sin, zagrizen a g v elfa . Stari M alatesta je dal Montagno di P arcitad e, zapreti v ječo , o d k o d e r g a je n je g o v sin M alatestin o km alu p o slal na o n i svet. - 50. levic: M arg h in ard o P agan i, dom a iz Susinane, ki je im el v g rb u le v a na belem p o lju . V R o m a g n i je b il g v e lf, v T o sk a n i g ib elin ; pre sto p iti v n asp ro tn i ta b o r m u je bila šala. - 52. Ta, k i boke: Cesen a ob reki S a v iu , ki je bila 1. 13 0 0 urejena k o t sv o b o d n a o b čin a; zadn ja štiri leta je v njej sicer v z p o sta v il o se b n o ob last G a la sso da M o n tefe ltro , ven d a r ji ni v z e l dem ok ratičn e ured itve. T a k o ko t se o n d i vrstita h rib in d o l - pravi D an te - tako ta dežela pluje m ed tiran ijo in s v o b o d o .5 5 -13 6 : P rip o v e d G u id a da M o n tefe ltro . - »M eč n o sil sem , nato pa v r v p o k o re«, začne G u id o s v o jo p rip o v e d in p o v e , k a k o g a je p ap eški sk u šn ja vec izv le k el iz sam ote, kjer se je b il nam en il v kesan ju in p o k o ri sklen iti stara leta, ter m u s s v o jo zah te v o po z vijačn em sv etu p o g u b il dušo . O b n je g o v i p rip o v e d i si lah ko zlahka p re d stav ljam o , k a k o se je m o ral tu di D an te p o sv o je m p o litičn em p olom u - ali m o rd a p ra v zaradi n jega! - d o zad n jega otepati po d o b n ih sk u šn ja v in b o jeva ti b o j, v katerem m u je pam et v ele v ala, naj pozab i na v a rljiv o sla v o in d v o re z n o o b last flo ren tin sk eg a trib u n a, strast in srce pa sta ga nen ehom a tirala v p o litičn o aren o , kjer naj bi se o d lo čala uso d a sveta in rezal k ru h p ra vice . Iz teh deljenih o b č u tk o v izvira p e sn ik o v o sočutje d o G u id o v e u so d e, o d to d tu di slik o v ito st p rip o v e d i. -
1 68
60
S)
66
69
72
j;
jS
81
84
Pekel T ed aj so zu b lji o g n ja zam rm rali na svo j način, a o stri v rh , plesaje zdaj sem zdaj tja, tak o m i dihne km ali: »Če bi v e rje l, da se o d g o v o r daje č lo v e k u , ki še stal b o p o d zvezd am i, s plam en o m v e č ne trznil b i najraje, a k er n ikd ar, če slišim p ra v , tej jam i u šla n i ž iva n o g a , g o v o r m ore v e n brez strahu, da b latim o se sami. M eč n o sil sem , nato pa v r v p o k o re , m isleč, da ta z ad rga g re h uniči. Ž e u p je odrešen ja v id e l zore, k o p rv i F a r — naj g a p e k o h udiči! — m e v stari g re h je v r g e l in k riv ic e; k a k o in o zakaj, b o š čul p ri priči. K o še m eso in k o st je im elo lice, d ar rod ne m atere, se m i na čelo ni v tisn il leva z g led , tem več lisice. Pasti in spletke, v se kar bi zave lo , sem znal in ved el tak m etati m reže, da glas o tem je v sled n jo šel deželo. K o v id e l sem , da b ark a let m i reže že tiste v o d e , k o naj bi vsa k te ri sk rb el, da zm o ta v r v in jad ro zveže, se ta u m etn ost lju b a m i zam eri: skesan sem se začel p o p rsih biti, n esrečn ik jaz! in zm ag al bi v tej veri. A n o v ih fariz e je v knez, ki biti začel je tisti čas kraj Lateran a,
6 1. O bi verjel: G u id o , ki je zagrn jen v p lam en , ne o pazi tega, k a r ni ušlo že m n o g im o b so jen cem , n am reč, da je D an te ž iv . - 67. vrv pokore: D v e leti pred sm rtjo je postal fran čiškan . - 70. p r v i F a r : P ap ež B o n ifacij V I I I . - 75. lisice: S lo v e l je p o sv o jih p o litičn ih spletkah in ukanah. - 85. novih fa rizejev kne%: S to stru p en o iro n ijo , ki enači rim sk eg a papeža s K ris tu s o v im i m o rilci, je tu označen B o n ifacij V I I I .; le-ta se je 1. 12 9 7 b o jev a l
Sedemindvajseti spev 87
90
93
96
99
10 2
m;
10 8
1 69
ne Saracen a, Ju d a m orebiti, tem več le brata sv o je g a k ristjana, k i n i o s v o jil A c c ra m u p red leti in h od il k u p če vat v zem ljo sultana, zabeč, da so na njem re d o v i sveti in v išn ja čast, da jaz sem v raševin i, k i m o rala b i pas v se bolj opeti, m e k o t S ilvestra , ki je h K o n sta n tin i p riše l s S o rak ta g o b o dret s telesa, izbere za z d ra vn ik a, ki edini o z d ra v il ga o šab n eg a b o besa. S v e t je h otel, a jaz na to pregn an o b esed o glu h a sem im el ušesa. A on n aprej: ’ N e boj se ti p red m an o, že zdaj o d vežem te: k ak o , m i ^vetji, bi P an estrin o v id el p o k o n čan o ? N e b o o d p reti m orem in zapreti: k o t v e š, d v a k lju ča im am na razp o lago , ki p red n ik m oj n i h otel ju im e ti.’ S to g ro ž n jo , g lej, tak o sla v il je zm ag o, da slabše zdelo se m i je m olčati. ’ Č e res m i zm il b o š, o č e ,’ dem , ’n esn ago , s katero greh naj d u šo m i ob lati,
pro ti d ružin i C o lo n n a , ki je im ela sv o je h iše v bližini sv . Jan ez a L ateran sk eg a. V si B o n ifa c ije v i n asp ro tn ik i - p o u d arja G u id o - so b ili kristjan i in ne m o rda izdajalci, ki so Saracen o m 1. 1 2 9 1 p om agali zavzeti A c c r i, ali o d p a d n ik i, ki so pro ti ce rk v en im ukazom tr g o v a li p o su lta n o vih deželah in s tem p o d p ira li n evern ike. - 94. kot Silvestra: N ič ni rešilo G u id a pred papeškim zap eljevalcem , ne fran čiškan ska kuta, ki jo je n o sil o n sam , ne p ap eška čast, ki bi m orala B o n ifa cija o d vrač ati od d v o m ljiv ih dejanj. T a k o k o t je sv o j čas - p o legend i - cesar K o n stan tin p o k lica l papeža Silv estra , ki se je zaradi pregan jan j sk riv a l v S o ra k tu v Sab in skih g o ra h , naj g a o z d ra v i g o b a v o sti, - S ilv e ste r je to sto ril s tem , da je cesarja krstil -, tako je m oral G u id o na p ap eški d v o r , da bi papežu z zvijačn im sveto m p oto lažil srd. - 10 2. Panestrino: P alestrin a, n ekd an ji Praen este, trd n ja v a g r o fo v C o lo n n a , ki bi jo B o n ifacij rad zavzel in s tem o k rn il te k m eč ev o m oč. 104 . dva ključa: K lju č o d v ez e greh a (B o n ifacij ga snubi!) in klju č izob čen ja (B o n ifacij g ro zi!). - 105. p redn ik : C elestin V ., ki je p ro s to v o ljn o zapu stil p ap eški tron (prim . Pek.
IJO
m
114
n/
12 0
12 3
12 6
12 9
13 2
13 ;
Pekel o b lju b i v se , ne sto ri nič od tega, in v id e l b oš sv o j p re sto l z m a g o v a ti.’ K o sem u m rl, g lej, že p o m e sega z ro k o F ran čišek , v r a g pa čezenj zrase, ’ N e n osi, pu sti m o je / se zakrega. V tro p črn i p o jd e, ki se zdolaj pase, zato ker svete je dajal d vo reze: že o d ta krat ga jaz držim za lase. K je r ni kesanja, tam kaj n i o d veze, a kes p regreh e za d ru g a ne m ara, ker te n asp ro tje ne d o v o li z v ez e!’ K a k o sem stresel se u b o g a para, k o m e je z grab il: ’ D a sem lo g ik tu d i,1 se zareži, ’p o zab il si n em ara?1 K M in o su tresel m e je, tej o stu d i, ki si čez trdi vra t je osem krati zasu kal rep, ga u g riz n il v jezi h ud i, reko č: ’ T e g a v tatin skem o g n ju ž g a ti!’ O dslej sem tu, zaklet v to plam en ico, in m o ram , večn i p o tn ik , žalo vati.« K o je tak o pren eh al z g o v o ric o , se sto k ajo či plam en p ro č odm aje, v ijo č v se v d ilj o šiljen o k o n ico . V o d n ik in jaz g re v a n ap rej, stopaje tja čez g re b en , in p rid e v a na slem e, k i k rije jarek , k o d e r tlak o daje, k d o r si z ro v a rjen je m n aklad a brem e.
III!). - 1 1 0 . obljubi vse...: T o p o m en i, ne drži se dane b esede. B o n ifacij je tak o tu d i storil. K o so se C o lo n n e v d a li papežu in m esto iz ro čili s p o g o je m , da b o d o v n jem še naprej u ž iv ali p o p re jšn jo o b last, je papež o b lju b o p re lo m il in dal m esto p o ru šiti (sept. 129 8 ).1 1 3 . Frančišek: A siš k i, u stan o vitelj reda fra n čišk a n o v , ki je p rišel p o sv o je g a učen ca, da g a p o n ese v n eb o. - 1 1 7 . od takrat: V tren u tk u , ko je izrekel z v ija čn i sv et, je zapadel h udiču. - 12 0 . nasprotje: K e r je n ez d ru ž ljiv z n o v im greh o m , h la d n o k rv n o u g o to v i h ud ič, k o t bi b il razsod n ik kaki lo g ič n i d isp u taciji na S o rb o n n i! - 1 2 7 . v tatinskem ognju: O g e n j, ki »je ukradel grešn ik a in g a sk riva« (prim . P ek . X X V I . 4 1!) .
OSEMINDVAJSETI SPEV
)
6
P
12
//
K d o znal bi, pa če p ra v v besedi p ro sti, in ve čk ra t z n o v a, v s o to k ri in rane, ki sem jih zrl, opisati zadosti? T u jezik bi zatajil vse zem ljane, saj m isel, saj beseda najbolj sm ela p red takšn o g ro z o zm edena obstane. C e z n o v a zbral bi v k u p vsa ta krdela, ki na u sod n i p u lijsk i p o ljan i p o d m eči T ro j ce v so iz k rv a v e la , in on e z d o lg e v o js k e s K artažan i/ k o p rstane so v m ern ik ih nosili, k o t piše L iv ij, ki nas zm ot u bran i, o b en em s tistim i, ki k ri p relili so p o d udari R o b e rta G u isca rd a, in te, ki jim ko sti g n ijo v go m ili
D e v eta kotan ja o sm e g a k ro g a . Sejalci po litičn ih razprtij in v ersk ih ra zk o lo v . M oh am ed , P ier da M ed icin a, K u r ij, M o sca dei L a m b e rti, B ertran de B o rn . - T i razko ln iki m o rajo kro žiti o k o li, na nekem m estu pa jim v ra g seka rane, ki se jim m ed p o tjo zacelijo ra v n o takrat, k o m o ra jo p o n o v n o pred n je g o v m eč. K e r so na svetu rušili slo g o , ki naj bi zd ruževala ljudi, se jim v p eklu n en ehom a ruši in kolje celost telesa, i. v besedi p ro sti: V p ro zi, ki je lažja od verza. - 7 - 2 1.: Sm isel: C e bi zbrali v se lju d i, ki so po pad ali na b o jn ih p oljan ah južne Ita lije , b o d isi v sam n itskih b o jih , pun skih v o jn a h , n orm an skih ali a n žu vin skih sp op ad ih , in bi nam ti pokazali sv o je rane in po h ab e, bi še zdaleč ne v id e li tak o g rd e g a p riz o ra, ko t m u je bil D an te priča v d e veti kotan ji o sm eg a k ro g a ! - 8. p u lijs k i ravani: P u g lia, rim ska A p u lija , ja m n o g o trpela v sam n itskih bojih (343-290 p .n .š.), ko so o d E n e ja pripeljan i »T ro jci« širili s v o jo ob last; nadalje v pun skih v o jn a h (26 4 -14 6 ) R im ce v s K a rta ža n i, zlasti v d ru g i, »dolgi« v o jn i, ko je v b itki pri K a n i p a d lo to lik o R im lja n o v , da je po b itki z m a g o v iti H anib al nab ral s p rsto v padlih p a tricije v tri m ern ike p rsta n o v , če naj verja m em o vero d o sto jn em u L iv iju (»ki nas zm ot ubrani«). - 14 . Robert Guiscard: V o jv o d a a p u ljsk i in k a lab rijski (2. pol. 1 1 . st.), ki je v k rv a v ih b o jih p o to lk e l Saracen e in jih p o gn al iz južne Italije. - 15 . v gom ili cepranski: S
172
iS
2i
24
27
jo
)}
36
Pekel cep ran ski, k jer je izdala p u ljska gard a, ter z on im i od taljak o šk e straže, k jer je brez b o ja zm agal m eč A la rd a, da štrcelj, lu k n jo v tru plu vsa k pokaže, bi se očem le bleda slika dala gn u so b e , ki d e veto g ra p o maže! Če dn o in d o g a sodu bi izpala, ne režal bi tako, k o t on d i zéva n ek d o , p reb it od brade pa do srala; m ed n o g e dol so m u b in gljala čreva , da d ro b se v id el je in gn u s te vreče, ki hran o go lta in jo v d rek p rem leva. K o vid i m oje o k o , v n jeg a strm eče, z ro k o odpara trebu h in zaveka: » P o g lej, k ak o lah k o se koža sleče, p o g le j, k ak o je M o h am ed p o k vek a ! P red m ano h od i A li, ki m u špran ja od čopa do zob a črep in jo seka. V s i ti, ki z m ano v re d so ž rtve klanja, razd or in črt p o svetu so sejali, za kazen pa nas tepe ta kotanja! T a m zadaj n ek h ud ič sto ji ob skali,
tem da om en ja C e p ran o , strateško m esto na rim sk o -n eap eljsk i m eji, m eri pesn ik v e rje t no na b itk o pri B en ev e n tu , p o kateri so, p o d o b n o k o t p o d ru g ih po m em b n ih iz g u b lje nih b itkah ( K o s o v o ) , p rip iso v a li poraz iz d ajstvu ; pu ljska garda, k i naj bi tu izd ala, so bili neapeljski p o d lo žn ik i sicilskega M an fre d a, ki so sv o je g a v lad a rja p o g u b ili s tem , da so pustili sv o b o d e n preh od K a r lu A n žu v in sk e m u ; le-ta je M an fre d ija n ato p rem ag al v b itki p ri B en ev e n tu (126 6 ). - 1 7 . o d taljakoške straže: P ad li iz b itke p ri T ag liac o zz u , kjer je 1. 1268 padel K o n ra d in in z n jim m o č H o h e n sta u fo v.- 18 . meč A la r d a : A la rd de V a lé ry , sv eto v a le c K a rla A n ž u v in sk e g a , je sv o je m u v lad arju z n asveto m p rip o m o g e l k z m agi, d a sira vn o se b o ja sam ni udeležil. - 23. içeva nekdo: R az k lan ; to je M o h am ed glej dalje! - 3 1 . Mohamed: U stan ovitelj Islam a, ro jen v M ek i 1. 560, u m rl v M ed in i, L 6 33. - K e r im a m o h am edan ska vera precej krščan sk ih p rv in (K ristu s je v njej p re ro k !), je v njenem ustanovitelju srednji vek gledal odpadlega kristjana, torej heretika. P o tem prepričanju se je o čitn o ravnal tudi D an te, ki im a M oh am eda za n ajvečjega razkolnika. Z arad i tega prizora je m oham edancem p rep o ved an o brati B o žan sko kom ed ijo! - 32. A l i :
Osemindvajseti spev
19
42
4j
48
;i
!4
/7
60
6}
173
ki v s a k o g a r od nas tak o oškrn e in spet en ak o z m ečem te p rip ali, brž k o p retekel si te steze črne. Se d o b ro rana se ne sk rije v hrasti, ko že pred k lavca steza nas n avrne. A k d o si, ki bi htel zijala pasti? M o rd a nam enjaš o d lo žiti kazen, ki te zadela v tv o ji je nečasti?« »O n ž iv je, g re h o v m u ro va š je prazen,« de m o jster, »in zato trpel ne bode. L e da b o izkušen , k o g re v a narazen, ga jaz, že m rte v, v o d im čez n ezgo d e p ekla, n a vzd o l od k ro g a pa d o k ro ga : kar p ra v im , to v e rjem i brez zablode!« T o slišat, m nožica ve č k o t sto n o ga b rž o b sto ji in v me p o g le d zapiči, zabeč v začud enju , kaj tare k o ga. » D o lcin u reci, naj si n a ko p iči, ti, ki spet sonce gled al boš ru m en o, če n oče za m enoj sem d o l, pri priči z alo g , da se z o b le g o zasneženo N o v a rc u lah ka zm aga ne p o d ari, ki sicer zan jo bil b i se pošten o.« Ž e n o g o v z d ig n il M o h am ed je stari, k o m i je to dejal, in zdaj stopalo spu sti in jo za d ru g im i udari.
Ib n A li T a lib , M o h a m e d o v so ro d n ik in eden n je g o v ih p rv ih p ristašev. - 43. kdo si ti: M oh am ed m isli, da je D a n te eden izm ed o b so jen ih , ki se iz strahu o b ira. - 55. Dolcinu reci: D o lc in o iz N o v a re , ki je za parm skim G h e ra rd o m Segarellijem postal v o d itelj ločin e ap o sto lsk ih b rato v . P rid ig a l je ljubezen d o b ližn jega in sk u p n o p o sed o v a n je vseh stv ari, tu di žensk. L . 130 5 ali 13 0 6 se je s kak im i pet tiso č pristaši u m akn il in u trd il na g o ri Z e b e llo in se tam d v e leti upiral križarjem , ki jih je nadenj poslal papež K lem e n t V . Š ele lako ta g a je p risilila k v d a ji, nato so ga k o t h eretika ž iv e g a sežgali. M oh am ed m u sv etu je (m orda k o t »p atron vseh v e rsk ih ra zk o ln ik o v« ) p o D an teju - to je b ilo še 1. 130 0 !, naj si p risk rb i živeža in o ro žja , k e r bo le tako vz d rža l v b o ju z N o v a r c i, ki ga b o d o o b le g ali.-
!7 4
66
69
72
7/
78
81
84
Pekel D r u g , ki m u vra t o d p rlo je b o d alo in nos je im el o d k reh n jen do o b rv i, a od ušes m u eno je ostalo, je stal, čudeč se z d ru g im i, in p rv i o d m nožice iztisnil glas z jezika, ki čez in čez se m u je kopal v k rvi: » T i, ki v e rig ti k riv d a ne natika, ki sem te na L a tin sk em v id el g o ri, če ni me zved la sličn ost p re velik a , o P etru P ad arju lju d em g o v o ri, k o gled al spet čez m ile b oš poljan e z V ercella dol do M arcab a m ed b ori! P o sv a ri d v a n a jg o rša tam iz F an e, g o sp o d a G u id a in še A n g io e lla , da b osta, če p re ro k b e so nam znane, zašita v vre čo ob a čez k ro v letela b lizu K a to lik e , ker h u d o b ija tirana v s v o jo m režo ju b o ujela. O d C ip ra/d o M a jo rk e dom ačija N e p tu n o v a do danes ni skusila, da G r k ali p irat tak o p ob ija.
64. drug: N asled n ji o b so jen ec, ki n a g o v o ri pesn ika, je P ie r da M ed icin a (»Peter Padar«), italijan sk i zdrah ar, d o m a iz L o m b a rd ije. K ro n isti p o ro ča jo , da je n eu tru d n o sejal ra z d o re m ed d ružin am a P olen ta v R a v e n n i in M alatesta v R im in iju pa tu d i m ed d ru g im i plem enitaši iz R o m ag n e. - 70. ti, k i verig: P eter P ad a r je bil slišal V e r g ilo v o d g o v o r, k jer je b ilo rečen o, da D an te nim a g r e h o v na ro vašu . M išljen i so seved a sm rtn i greh i, ti, ki p riv e d ejo v pekel. - 75. ^ V ercella dol: O b so jen i se z do m o to žjem sp o m in ja rodne lo m b ard ske ravn in e, ki sega o d V e rc e llija v P iem o n tu d o stare trd n ja v e M arc ab o ob ustju P ad a, blizu R av e n n e , in se p rip o ro ča p esn ik u , naj o sv e ži n je g o v spo m in na sv e tu .76. dva najgorša: P eter P ad ar n ap o ve n asiln o sm rt d ve m a m o g o tcem a v m estu F an o na jad ran ski o b ali, in sicer A n g io e llu da C a rig n an u in G u id u da Casseru . Z lo č in se bo z g o d il b lizu o b aln ega m esta C attolica, na p o l p o ti m ed R im in ijem in P esaro m ; kjer b o d o m o rn arji na ukaz tirana M alatestin a om en jen a plem en itaša v v re č o zašita v r g li čez k ro v . - 82.-84: Sre d o ze m sk o m o rje (»od C ip ra d o M ajo rk e «) je v id e lo že lepo štev ilo p o b o je v , b odisi da so jih zagrešili stari g ršk i m o rje p lo v ci, b o d isi m o d ern i p iratje, ali tako g n u sn ega zločina » N e p tu n o v a dom ačija« še ni bila d o ž ive la - p ra v i P eter P ad ar. 75. ta mrha: N a en o o k o slepi M alatestin o ; g o sp o d a r R im in ija (»zido v, ki bi m oj sosed
Osemindvajseti spev
87
90
9}
96
99
10 2
roj
11 )
T a m rh a, ki o k o je izgu b ila, g o s p o d z id o v , ki b i m oj sosed zanje želel, da n i m u n o g a tja sto p ila, ju b o p o v a b il na b esed o van je in brž u k ren il, da jim a prih ran i v fo k a rsk i b u rji p ro šn jo in žebranje.« In jaz: » P o k aži in na glas oznani, če naj te svet p o m eni ne pozab i, k d o je, ki tak ga peče v id nekdanji?« T u m ož z ro k am a za čelju st zagrab i n e k o g a v tru m i in m u g o lt razklene, kriče: » T a je, a jezik m u ne rabi! N e k o č izgn an , o d p o d il m isli lene je C ezarju , češ, tisti, k i o k le v a , pa je nared , sam sebi m eša strehe.« J o j , K u r ij, kakšn a se m i v id iš reva z jeziko m , ki so ti ga v g rlu izru li, n ek o č pa je tak o besnel o d gn eva! N e k d o , ki m esto ro k je im el d v e štuli in ju je d v ig a l v tem o, da v m aroge k rv i ob raz odel je, m i zatuli: »Se M o šk e sp o m n i se, te duše u b o g e,
zanje želel...« glej k o m . v . 9 0 -10 2 !) - 90. v fo k a rs k i b urji: F o ca ra ; m esto m ed P esaro m in C a tto lico , je bili z lo g la sn o zaradi m o čn ih v e t r o v , pred katerim i so se m o rn arji radi zatekali k m olitvam . Z v ija č n i M alatestin o, ki je p o v a b il k sebi v R im in i na b esed o van je že om en jen a A n g io e lla in G u id a , pa je u kren il ta k o , da p o p o tn ik o m a ni b ilo treba m o liti za srečn o v o ž n jo m im o F o ca re; že prej so ju nam reč v rg li v m orje. - 93. Kdo j e . . . : K o je b il g o v o r o M alatestin u in m estu R im in i, je P eter P ad a r o m en il, k a k o se n je g o v P e tro v - sosed kesa, da je b il kdaj vid e l to m esto. D an te torej sprašu je, k d o je neki m ož, ki m u je ta k o žal tega p o g led a. 96. ta j e : L ju d sk i tribun K u r ij (C u rio ); ko so ga preg n ali iz R im a , k je r je bil p re v e č o d k rito p o d p ira l C ezarja, je o dšel v R a v e n n o in Cezarja n a g o v a rja l, naj prekorači R u b ik o n in zavlad a R im u . L u k a n , ki g a tu p o vzem a D an te, p o ro ča , da je K u r ij o b tej p rilik i dejal: » T o lle m o raš; sem per n o cu it d iferre paratis!« (N ič ne cin caj, če si n ared, o dlašan je ško d i!). R u b ik o n teče kraj R im in ija , zato bi b ilo K u r iju lju b o , ko ne bi n ik d a r vid e l tega m esta. - 10 3 . N ek d o : M o ž z o d sekan im a ro kam a je M o sca dei L am b e rti; na n je g o v n asvet »C apo ha cosa fatta« (T e g a , k ar si
Pekel
io S
m
114
117
12 0
12 )
12 6
12 9
1)2
ki m oj n asvet, da je, kar je sto rjen o , T o sk an c em o b ro d il je le n ad loge!« »In tv o ji žlahti sm rt!« Se jaz m u eno p o v e m , da se m u m u ka k m u k i vsed e, — in p ro č o d ta v a z g la v o potep en o . Ja z pa naprej sem gled al tiste črede in v id e l stva r, ki jo brez p ričeva n ja z b o jaz n ijo bi sam p relil v besede, a tu m e m irn a ve st trd n o zaslanja, družica, k i b o d ri o b u p ajo če, da ščit jih va rje čistega dejanja. V id e l sem tam - še spred oči m i noče! o p rsje brez g la v e , k ak o u b o g ljiv o jo briše z m n o žico , ki o n d i joče. G la v o o d sekan o drži za g riv o , da se m u k o t sv etilk a v ro k i m aje in v nas b o lšči in » Jo jm e !« sto k a živo . Sam sebi b il je luč! K a k o bila je stv a r ena v d v eh in d v o je v eni sam i, to v e le O n , ki te ukaze daje. K o priracal p od m ost je, p ra v p o d nam i, si z lak to m d v ig n il je g la v o visečo , da bi jo b o lje ču li, in s solzam i rotil: » T u glej trp ljen je in n esrečo, o ti, ki ž iv prih ajaš on stran g ro b a , glej m o jo kazen, kje še najdeš večjo ! D a m e po tebi p o m n i zdanja dob a,
sto ril, ti ni treba več sto riti, torej ne p o m išljaj in sto ri čim prej!) je d ružina A m ed ei skupaj s so ro d n ik i izpeljala ub oj B u o n d elm o n tija dei B u o n d elm o n ti, dejan je to re j, ki je F ire n co in T o s k a n o razd elilo na g v e lfe in gib elin e. (P rim . R aj X V I !) T a n asvet je tudi M o s c o v i žlahti »rodil sm rt« (v. 109 ), saj so b ili nato tudi L am b e rti p reg n an i iz m esta in po 1. 12 8 0 do cela iz g in e jo iz m estne z g o d o v in e . - 1 1 0 . muka k m uki: B o leča n o v ic a , da b o n je g o v ro d izu m rl, L am b e rtiju še po m n o ži m uke pekla. - 1 1 5 . mirna vest: K e r čuti, da g o v o r i resn ico. - 12 4 . sam sebi b il j e luč: Z o čm i v g la v i, katero je n o sil v ro kah kot sv etilk o , je u ra vn av a l s v o j h od . K a k o je m o g el h od iti razsekan na d v o je in v en d a r en
Oseimdvajseti spev
¡3 !
i} 8
14 1
177
zn aj, da B ertran de B o m je p red tabo, ki je učil k raljica, kaj je zlob a, ter sina in očeta sp rl m ed sab o; še A h ito fla sem p re k o sil v lesti, ki D a v id u je sina gn a l v spozabo. K e r sem tak o razp rl d v e du ši zvesti, m i sprta h od i v tru pu hrbtenjača z m o žgan i, ki jih revež n o sim v pesti: tak o na m eni zob za zob se plača!«
člo v e k v d veh k o sih , to v e sam o lju b i B o g - p ra v i D an te. - 13 4 . Bertran de Bom : Z n am en iti p ro v a n sa lsk i pesn ik iz d ru ge p o lo v ic e X I I . sto l., g o sp o d a r g ra d u H a u tfo rt v P e rig o rd u . N je g o v e najlep še pesm i so po ln e b o jn e g a duh a in p o z iv a jo v ite štv o in v lad a rje, naj ne p o zab ijo na to, da je v o jsk a n jih o v o p r v o o p ra v ilo . B il je pa tudi z vit p o litik . N je g o v i ž iv lje n je p is a o m en jajo , da je šču val m ladega H en rik a (»kratkoplaščn ega«) p ro ti očetu H en rik u A n g le šk em u , kar pa ni tak o g o to v o . D rž i pa, da je do »m ladega kralja« H en rik a g o jil v e lik o ljubezen in m u ^tudi p o sv etil d v e pesm i (»planhs«). D an te je B ertran a zelo cenil zaradi širo k o g ru d n o sti in lepih v o jn ih pesm i. 13 7 . A h ito fla : S v e to v a le c kralja D a v id a , ki je h ujskal kra lje veg a sina, naj se upre očetu.
D E V E T IN D V A JS E T I S P E V
3
6
P
12
//
/
2i
24
V id e č to m n ožico in silne rane, se luč oči m i je tak o skalila, da ču til sem na licu solze slane. » K a m le zijaš?« m e kara glas V e rg ila , »zakaj ob račaš tak p o g le d e vztrajn e na tužna, razm esarjena strašila? K d a j d ru g ih g ra p tak o si m eril rajne? A zm isli, če b i h otel v se prešteti, da m ilj d v a in d v a jse t je o b se g te gm ajn e. Ž e izp o d n o g se nam a luna sveti, m in eva čas, ki si d o b il ga v doti, in m arsikaj b o treba še uzreti.« »Če ti bi ved el,« o d g o v a rja m sp ro ti, »zakaj m i ta g lo b e l zenico m am i, ne b ran il bi p o stan k a m i na poti.« A v o d ja je že šel in, za petam i h od eč m u , pletel sem naprej besede, da sv o j o d g o v o r sklen em : » N o tri v jam i, ki m i tako vezala je p o g le d e, n ek d o iz m o je g a ro d u k o raka in o b jo k u je v z ro k to lik e bede.« T u m o jster de: » O d v e č je m isel vsa k a zaradi n jeg a, ti d ru g am le gled i in pu sti g a , naj sod n i dan p ričaka; saj v id e l sem ga p o d m o stičem , sredi
1-39 : Se v e d n o d e veta kotan ja. G e r i del B ello . 10 . Lu n a sveti: D an p o p o ln i lun i; o p o ld n e tega dne se lun a nahaja v p o d n o žišču tistega, ki bi stal v središču zem lje. - D an te h oče s tem reči, da je ura nekaj čez p o ld n e (cca 13).
Devetindvajseti spev
27
¿o
H
)6
&
42
! 79
senc, kak te s p rsto m kaže in ti žu ga; G e r i del B e llo z van je m ed sosedi. K e r ti takrat o k o b ilo je sluga A ltfo rč a n u , se nisi u teg n il ozreti p o n jem in b rž ga je p ožrla stru ga.« » V o d n ik , nasilna sm rt, ki je na sveti n ih če ni k az n o va l,« pričn em razlago, »od teh, ki m o ra jo ta sram trpeti, g a peče in zato, se zdi, je v d rag o p o to n il brez besede: to dejanje je v z ro k , da so d im g a odslej bolj b lago .« D o tja p riv e d lo naju je kram ljan je, k jer z v e č luči b i p rv ič pokazala vseb in a že nasledn je se kotanje. In k o sv a nad p o sled n jim k lo štro n j stala Z lih g ra p , o d k o d e r m o g la sva o d kriti ve s roj k o n v e rz o v , kar jih je držala, o b su je jo me k rik i g ro z o v iti k o t pu ščice, s soču tjem o k o v a n e ,
- 27. G eri del bello: K r v n i so ro d n ik , ki g a je D an te zam an iskal v jam i ra z k o ln ik o v in m u še v e d n o ne g re iz g la v e , je b ratran ec D a n te je v e g a očeta G e r i del B ello , znan p re p irljiv e c in h ujskač. - 29. A.ltforčanu: D an te je tačas visel z o čm i na g o sp o d a rju g rad u H a u tfo rt (it. A lta fo rte), to je B ertran u de B o rn u , zato seved a ni m o g el vid eti sv o je g a so ro d n ik a ; V e rg ilu pa ni ušla izzivaln a p o ja v a del B ella. - 3 1. nasilna smrt: G e r ija je u b il n ek d o iz družin e Sacchetti in p o k rv n i osve ti, ki je bila n ajv išji zakon tistega časa, bi m o ral n ek d o o d G e r ije v ih s o ro d n ik o v ubiti n ek o ga o d Sacch ettijev. D an te tega ni sto ril in to m u je G e r i tudi zam eril; od to d žugan je (v. 26) in nenadni o d h o d , ne da b i si soro d n ik a izm enjala besedo. Z a n im iv o je, da si je G e r i s to trm asto kretn jo p o v iša l cen o v očeh n ašega pesn ika, ki »zdaj sod i o njem bolj b lago .« 4 0 -13 9 : D eseta in zadnja kotan ja o sm ega kro ga. P on arejevalci. 1. P o n a re je valci k o v in . G r iffo lin o . C a p p o cc h io . - D eseta ko tan ja, kjer se kazn u jejo p o n are jev a lci, je po ln a kužnih in n eo z d ravljivih b olezni (p on arejevalci k o v in so na pr. v si v krastah in se n eprestan o pra sk a jo ). Z d i se, da je pesn ik s tako kazn ijo h otel reči n aslednje: K a k o r so bili v si ti, ki so po n arejali n aravo , v b istvu g o b ast tv o r na njenem zd ravem , živem telesu, tako m o rajo zdaj v p o v ra čilo na svo je m lastnem telesu trpeti p o d o b n o zlo.40. nad poslednjim klostrom: N a d zadn jo k o ta n jo o sm ega k ro g a , ki jo pesnik prim erja sam ostanu, njene trpin e pa » k on verzom « , to je red o v n ik o m . -
i8o 4j
48
j i
J4
/7
60
6}
66
69
Pekel da sem ušesa m o ral si m ašiti. Če re v čk e bi iz b o ln ic V a ld ich ian e, M arem m e in S ard in ije p o b rali, kar jih p oleti ob leži, in rane n jih kužne vse v en jarek bi zbasali, pa bi ta ro v d o b ili, p o ln sm rada, ko t g re o d u d o v , ki so že razpali. T ja d o l, k jer v zad n ji b re g strm ina pada, h od eč po p o ti, k i se v le v o riše, o k o se v se o streje m i zabada v dn o, k jer p ra v ic a , dekla b o žje hiše, nezm otn o p o n a reje valce biča, k i se jim tu register kazni piše. T e ž k o , da b il bolj žalostna bi priča takrat, k o je zb olel ve s rod E g in e , k o v zraku v o h a l si sam o m rliča in so po v rsti cepale z verin e, d o č r v o v , a lju d je, ki so p o m rli, kot p esn iki v e d o iz z g o d o v in e , spet kot m ra vljin ci so na dan p rid rli, k o t tu, ko zrl sem p re k tem ačne jam e, k jer so se rajn i v ču d nih ku pih trli. T a se čez trebu h , on i k ar čez ram e sosed u je zava lil, v n o v o bedo p o štirih ko b aca se d ru g čez klam e. H o d eč tja d ol, z g u b ila sv a b esed o, z ušesi in očm i na b o ln i ječi,
46. V aldichiane...: T o sk a n sk a M arem m a, V ald ich ian a in Sard in ija so v D a n teje v ih dneh slo v e le k o t n ezd rave, m alaričn e p o k ra jin e , p o seb n o p o leti; n jih o v im bo ln icam , k jer se je vselej trio b o ln ik o v , p rim e rja p esn ik p o d o b o desete ko tan je. - 52. ^adnji breg: Skaln a tla o sm eg a k ro g a so se spustila v zadn jo , d eseto k o tan jo. - 59. ves rod Egine: E g in a , m ajhen o to k b lizu A te n , im en o van p o n im fi E g in i, ki jo je lju b il Z e v s . R azjarjen a žena H era je zato p o slala nad o to k k u g o , ki je n ajprej p o m o rila ž ivali, nato pa še ljudi. A sa k , v lad ar o to k a in edini p re žive li, je sedeč p o d h rasto m p ro sil Z e v s a , naj z n o v a o b lju d i o to k s to lik o lju d m i, k o lik o r m ravelj je on sam tedaj v id e l pred seboj. Z e v s m u je u stregel
Devetindvajseti spev k jer n ik d a r ne zravn á se tru p lo b ledo. T a m d v a sedé tiščala sta se s pleči, k o t se ob o g n ju p o n v a k p o n v i greje, o d n o g d o g la v e pa ju krasta leči. In ne v ih ti česala fant h itreje, k ad ar na k o n ja čaka g ra jsk a vlek a , ali p o d n o č, ko si želi odeje, k o t sta hitela se ta d v a č lo ve k a z n o h tó v i k rasp ati, k o t poblaznela o d srbeža, ki m u ne najdeš leka. S p o d n o h to v krasta je na tla letela, k a k o r če s krapa n ož lu ščine lušči in z rib , k jer lu sk a je še bolj debela. »O , ti, ki prst ti lastn o k o žo kru ši in vid i se, k o t da za klešče služj,« ob rn e se m oj v o d ja k p r v i duši, » p o v e d i, če se kak L a tin e e druži s to četo, pa naj v a m ta g rd a tlaka na v e k o v v e k e noh ta ne ostruži!« »L atin ea sv a oba,« eden zaplaka, »ki se tak sk u b iva ,« in še m u dé jokaje: » A k d o si, ki vp ra šan ja staviš taka?« A m oj v o d n ik : »P rih ajam dol v te kraje z n jim , ki je ž iv , iz grap e v g ra p o g re v a , da m u pekel razkažem .« - T u razm aje se b ratski stisk in že z očm i zazeva m i čedni par, drhteč k o t trepetlika, in z n jim a v sa k , ki ujel je kaj o d m eva. » Z d aj ju o vse m p o v p ra ša j, kar te m ika,« m i m ojster, sk lo n jen k m eni, p ra v i tiše; in že pričn em po svetu učenika: »Če va jin naj sp o m in se ne izbriše iz pom n jen ja lju d i na p rv e m sveti, tem več naj n o v e si pom lad i piše,
i8z
io S
m
114
//7
120
12 }
12 6
12 9
Pekel im e in ro d iz v o lita odstreti; naj v a ju ne plaši resn ico reči, ta srb eč, ki v a m daje k o žo dreti.« »Sem A reč an , ki ga na o g n ju peči je dal sienski A lb e rt,« p r v i p ra v i, »a to ni v z ro k , da sem sem m o ral teči. R e s sem se z n jim p o šalil na zab avi: ’ Ja z vem , k a k o naj se p o zraku leta!‘ in tu p o sk o č il trap je p ra z n o g la v i, češ ta sk riv n o st naj m u b o razodeta. K e r D ed al ni p o stal, m e na grm ad i je dal sežgati z listo m od očeta. V zad n jega m ed desetim i p repad i m e dal M in o s, ki m im o ne useka, je alkim ista, k ar sem p o navad i.« P o etu dem : »Si srečal že člo v e k a , ki bi u gn al sien sk eg a bahača? T a n aro d še fran co zarje poseka!« A d ru g i k ra sta ve c m i u rn o vra ča , k o to je čul: »Izvzeti m oraš Stricca, ki m u le v zm erne tro šk e šla je plača, in N ik o lo , ki k lin č k o v draž jezika je p rv i znal in ra b o m u b o g a to je dal v v rte h , k jer se to sem e v tik a ; pa d ru ž b o b ratcev, k o d e r v vin ce zlato
in n o v i p re b iva lci so se im en o v a li M irm id o n i, to je M ra v lja k i. - »P esn ik iz z g o d o v in e « , ki to p o ro ča , je O v id v sv o jih M etam o rfo zah . - 109 . Sem A reča n : M o ž iz A rezza je G r iffo lin o , slo v e č alkim ist sv o je g a časa. - 1 1 0 . Sienski A lb e rt : N e k i lah k o v ern e ž in p rism o d a iz Siene, ki m u je om en jen i G riffo lin o na n ek i zab avi dejal: »Č e h očem , lah ko letim .« M o ž a k u se je zah o telo tega znan ja, zato je G riffo lin a p ro sil, naj tudi n jeg a uvede v letenje. K er ni postal D edal (v. 1 1 6 ) , to je ker se ni n au čil leteti, je G riffo lin a tožil pri sv o je m očetu (p ravem ali krušn em ?), aretin skem n ad šk o fu , in učitelj letenja je potlej ko n čal na g rm ad i k o t k riv o v e re c . - m . a to ni v^rok: G riffo lin o tiči v tej k o tan ji zaradi sv o je »navade« akim ista, ne pa zaradi te letalsk e ep izode. - 12 5 . sienskega bahača: D o m iš lja v o st o m en jen eg a sien sk eg a A lb e rta , ki je hotel kar letati p o zrak u , iz v ab i pesn iku napad na n rav in n avad e m esta Siene. - 12 8 . i^v^eti moraš: D r u g i od kra stav e d v o jice ,
Devetindvajseti spev
i ) 2 in
i)!
1 83
p re to p il g o z d in n o g ra d je A scia n i je d o v tip e k resal A b b a g lia to ! A da še zveš, k d o ti sto ji o b strani p ro ti Sien i, v m e p o g le d zapiči, da m o je lice p ra v o ti oznani, in d u h C ap p occh ia b oš spozn al p ri p riči, ta, k i p o tv a rja l je k o v in e p rave: sp o m n il se b o š, to b erem ti v o b ličji, da sem b il d o b ra o p ica narave.«
C a p p o cch io , »p o p ravlja« D an teja, češ pa so v seen o še d o b ri lju d je v Sieni. P o tlej našteti Stricca, N ic o lo d e’ Salim b en i, C accia d ’ A sc ia n o in B arto lo m eo dei F o lc ac h ie ri, im en o van A b b ag liato , v s i iz Siene, so b ili član i b rato všč in e z a p ra v ljiv c e v in u ž iv a č e v (brigata spen dereccia, go d ereccia), ki jo je v X I I I . stol. o sn o v a lo d v a n a jst m lad ih Sie n č an o v z n am en o m , da p re b ije jo ž ivlje n je v p o jed in ah in veseljačen ju . V tej d ru žb i je m n o g o m ladih lju d i p rišlo na b eraško p alico . Č e jih C a p p o cch io h v ali, razu m em o to kot iro n ijo ; o »zm ernih tro šk ih « v tej d ru žb i na pr. ni da bi g o v o r il! - 13 0 . klinčkov dra%: V tistih časih zelo red ka in d ra ga začim ba. - 1 3 2 . v vrteh: V Sieni/ m estu p o žrešn ežev, ki je bila prim eren v r t tem u d ra g em u sem enu. - 13 9 . duh Cappocchia: C a p p o cch io iz Siene (ali F iren c?), ki je skupaj študiral z D a n teje m , spreten im itato r in a lkim ist. P o le ti 12 9 3 . so g a k o t alkim ista v Sien i sežgali na g rm ad i, zato ni nič ču d n ega, če je v tem prizo ru p esn ik u »fctal o b strani p ro ti Sieni!«.
T R ID E S E T I S P E V
j
6
9
12
i;
iS
2i
T a k ra t, k o se je p ro t teb an ski k rv i Ju n o zaradi Sem ele zaklela, k o t kaže njen u d ar, ki ni n a jp rv i, je A ta m a n to v um tem a ob jela, da je, v id e č ženo, ki sta o tro k a ji z d v e h stran i o k r o g v ra tu visela, zavp il: » L e m režo sem , da sredi sk o ka le v in jo in m ladiča b o u lo v ila !« - in že m u p rv e g a , L e arh a , ro ka m o rilsk a je p ri p riči p o g rab ila, zasu kal ga in treščil je o b skalo, a m ati z d ru g im je v m o rje skočila. K a d a r k o lo U so d e p o k o p a lo n apu h T ro ja n c e v je, tak o go re či, in s k raljem jim k ra lje stv o je p ro p a lo , je sužnja H e k u b a o b tej nesreči, k o P o lik se n a hči ji je u m rla, a P o lid o ra sv o je g a na kleči m o rja k r v a v o tru p lo je uzrla, k o t psica zatu lila v blazni b o li, ki je srce in pam et re v i strla.
1-4 5. Se v e d n o ko tan ja p o n are jeva lc ev . 2. O p o n a šav ci ljudi. G ia n n i Sch icch i, M irra. T i g rešn ik i n o ro tekajo o k r o g in g riz ejo s o trp in e.2. Ju n o: Ju n o n a (H era) je začela pregan jati T eb a n c e zaradi Z e v s o v e ljub ezn i d o Sem ele, h čere teb an skega kralja K a d m a in B a k h o v e m atere. E n o od njen ih m aščevan j je bila b lazn ost kralja A tam an ta; ko je p o n o rel, je v id e l s v o jo ženo In o , K a d m o v o h čer, kot lev in jo , s v o ja d v a sin o v a pa ko t levica ; z agra b il je en ega sina, L earh a, in g a raztreščil o b skali, o b u pan a In o pa je z d ru g im skočila v m o rje. (P rim . O v id , M et. I V ) - 16. suknja H ekuba: P ria m o v a žena. K o je k o t v d o v a padla pa z avzetju T r o je v g ršk o sužn ost, se ji je o b sm rti zadn jih d v e h o tro k , h čere P o lik se n e in sina P o lid o ra , od
Trideseti spev
24
2j
)o
))
}6
39
42
4!
185
V e n d a r iz T e b in T ro je še n ik o li n ik o g a r ni p o p a d la b esn o st taka, da bi z v e ri, kaj še lju d i, p o b o li, k o t o n d i g rize n aga in b rezd laka d v o jic a d u š, ki n a o k o li teka k o t prase, k o u ide iz svin jaka. E d e n v C ap p occh ia sk o či, m u zaseka v tiln ik z zob m i in g a s seboj o d vleče, da va m p o b trd a tla drapa m u vleka. A re č a n , ki ostal je, ves trepeče in de: » T a norec tu je Sch icch i G ia n n i, ki k o lje v se n a o k ro g , k o bes ga m eče.« »O «, p ra v im m u , »naj h rbta zdaj čekani ti ne n ačn o, zato p a se p o tru d i in reci, k d o je, pred en k d ru g im kani!« A oni: » T o je du ša iz d a vn ih g ru d i z lo čin sk e M irre , ki prijateljica o četu je bila v p re g re šn i čudi. D a bi do greh a z n jim prišla, lisica, p riv ze la si je tuj o b raz, k o t tisti, ki p ro č g re in g a je k o b il kraljica tak o zam ikala, da je ob isti in glas p o tv o ril B u o se ja D o n ati in p ra v n o stal je v o p o ro čn i listi.«
žalosti o m račil um . O v id piše v sv o jih M eta m o rfo za h (III). da se je sprem enila v psico. - 22. vendar it1 Teb in Troje: T eh d v e h p rim e ro v b lazn osti (v. 1-20 ) se po slu ži D a n te, ko o p isu je p o n o rele grešn ike v zadnji ko tan ji. - 3 1. A reča n : G riffo lin o (prim . p rej. sp ev!). 32. Gianni Schicchi: dei C avalcan ti, F lo re n tin ec iz 2. pol. X I I I . stol. - 38. zločinske M irre: D r u g i o d stekle d v o jice je žen ska, in sicer M irra, hči cip rsk e g a kralja C in ire; z g o d b o o njenem preverzn em n agn jenju p rip o v e d u je O v id v sv o jih M etam orfo zah (X . 298-502)'. 4 1. tisti, k i p ro č gre: Ž e om enjeni G ia n n i Schicchi; n ek o č je na p ro šn jo Sim o n a D o n atija (C o rso v e g a očeta!), ki se je bal, da g a bo n je g o v stric B u o so D o n ati razdedinil, legel v p o steljo u m irajo čega B u o sa in si nadel n je g o v vid e z (nekateri celo trd ijo , da je starčka sam sp ra v il s sveta) ter s p o n arejen im glaso m n are k o v al o p o ro k o v p rid o m en jen ega Sim o n a, ne da bi seve pri tem p o zab il nase. N a jb o lj zavid a n o v o lilo v tem testam entu je bila prekrasn a ko b ila (ali m ula?), im en ovan a M ad o n n a T o n n in a , ki ji D an te pravi »k ob il kraljica«.-
i8 6
48
//
J4
/7
60
6)
66
69
72
Pekel K o o d d iv ja la sta k nasledn ji jati ta d v a , ki sta svo j bes m i razodela, sem d ru g e re ve jel o p azo vati. T a m b i n ek d o k o t p lu n ka b il debela, če bi o d sekal m u o d lako tn ice v se , k ar n a v zd o l razcepi se v d v a dela. N a p ih n jen o d o stu d n e vo d e n ice , ki z b o ln im so k o m pači o k o n čin e, da v šir g re trebu h , k rči pa se lice, zavih a l žnable je, tak o k o t zine m ož jetični, k ad ar o d silne žeje čez b rad o eno, d ru g o v n os porin e. » V id v a , ki sta brez m u k p rišla čez m eje, - ne v e m k ak o - g ro z o tn e g a n am hram a,« se o g la si, »p osto jta in p o p re je še čujta za trp ljen je m o jstra A d am a: ž iv v se im el sem , zdaj za k ap ljo eno v o d e z ob em a p ro sil bi rokam a. P o to č k i, ki tam čez g o r o zeleno šu m ljajo k A rn u d o li s K azen tin a p rek m eh kih trat, čez kam enje studeno, n ik d ar m i ne iz g in e jo iz spom in a, a ne zaston j!, saj b olj m e žge n jih slika k o t z lo , da m i o b raz je m rh o vin a. P ra v ičn a pest, ki tepe m e, b o ln ik a, m e s slik o kraja, k jer g re šil sem , jadi in še v e č v z d ih o v trg a m i z jezika. T a m je R o m e n a , tam kaj sem na g ra d i
46-90: 2. P o n a re je v alci d enarja, ki jih m uči vo d en ica. M o jste r A d am . 50. da le odsekaš: Č e bi m u o d sek a l n o g e, bi m ožak spo m in jal na p lu n k o (in strum en t z d ebelim treb u h om in o zk im vratom ). - 6 1. mojstra A d a m a : A lk im ist A d a m , za katerega se ne v e n atan ko , o d k o d je bil dom a. Z a g r o fe G u id i iz R o m en e v Casen tin u je po n arejal flo ren tin sk e cekin e, za k a r je b il ž iv sežgan (1. 1 2 8 1 ) . - 70. pravična p esi: A d a m o v o trp ljen je je d v o jn o : vo d en ič en je, p o leg tega p a ga, žejn ega, trpin či (»jadi«) v spom in v k lesan a p o d o b a ro d o v itn e g a in v o d e b o g ateg a kraja Casen tin a, k jer si je bil
Trideseti spev
7;
/8
81
84
8y
Po
P)
96
187
p o tv a rja l k o v , ki g a K r s tn ik pečati, za k ar telo sem p u stil na grm ad i. A če b i G u id a v id e l tu jokati, pa San d ra in n ju brata z iste gru d e, v s o v o d o B ran d a p u stil bi zbežati! Saj eden je že pal v te lu k n je hude, če ti ne lažejo, o k ro g besneči, a kaj m i b o , k o zvezane im am ude! Č e b i lah k o to lik o zm ig n il s pleči, da sto let m e p rem akn e za d v e pedi, že zd avn aj bi o d šel na p o t p o ječi, da n ajd em g a n ekje v tej sv in jsk i čredi, če p ra v jo u tegn e m ilj enajst obdati in m anj k o t p o l ne štela b o p o sredi. Z a ra d i n jih se m u čim v tej svo jati: cekin e sem k o v a l p o n jih u kazu , ki so kazili trije jih karati.« » A k d o sta re vi,« z g ro z o dem v ob razu , »ki d esn o spletata na tleh si krače, k ad eč se k a k o r m o k ra dlan ob m razu?« » T u sta bila, ko pal sem v d n o glo b ače,« de, »a potlej se nista v e č zganila in ne verjam em , da b o kdaj dru gače.
tudi »prislužil« to p e k le n sk o kazen. - 76. kov: F lo re n tin sk i zlatniki so im eli na eni strani v sek a n o p o d o b o m estn ega z avetn ika Ja n e z a K rstn ik a . 7 5. G uida... Sandra in nju brata: R o m e n sk i g ro fje , n ekd an ji A d a m o v i g o sp o d a rji. - 78. vso vodo Branda: S o v ra š tv o m ojstra A d am a d o n jih , ki so g a s sv o jim ukazo m , naj p on areja zlatn ike, s p rav ili v to n esrečo , je to lik šn o , da bi se k lju b p eklen sk i žeji rade v o lje o d p o v ed a l bistrem u studencu B ran d u (blizu R om en e), sam o da bi om en jen e g ro fe vid e l o b so jen e v isti kotan ji. - 79. eden: G u id o , ki je um rl 1. 12 9 2 . - 87. p o l: M ilje ; b o d i kotan ja še tak o širna in on sam še tak o n eb o g lje n in po časen , m aščevaln a ra d o ve d n o st bi m o jstra A d am a gn ala tak o daleč, d o k le r ne bi izsledil n jih , ki so g a p o g u b ili. - 90. trije ka ra ti: Šele na ko n cu prizn a A d a m s v o j greh : flo ren tin sk i zlatn iki so im eli 24 k a rato v , p o n ared ek rom en skih g r o fo v pa je bil za tri karate lažji.9 1-14 8 . 3. P o n a re je valci b esede, ki jih kuh a v ro čic a. Sin on T ro ja n sk i in P u tifark a . P rep ir m ed A d a m o m in Sin o n om .-
x 88
99
10 2
io ;
io S
m
114
117
12 0
12 )
Pekel P rv a je, kača, Jo ž e fa tožila, a on je G r k iz T ro je , S in o n zviti; v ro č ica ju tak o je zakadila.« T u en ega p o g re lo je znabiti, da m u im e tak o n ečed n o slo v e, in butne g a s p estjo ob va m p nabiti. K o t bi na b oben b il, sem čul g la so v e ; a m o jster A d a m ga p o licu p o či z ro k o , ki ni nič lažja od n je g o v e , rekoč: »Č era vn o udje o m ah u joči so k riv i, da ne m orem zdaj za tabo, pa pest za tak ole še kam m i skoči.« A oni m u o d g o v o ri: »B olj slabo si m ig al z n jo , k o so te v ogenj g n ali, je pa pri k o v u bolj bila za rabo.« » T u im aš p ra v ,« ga v o d e n ičn i h vali, »manj res pa je b ilo , kar si g o v o ril, k o so za p ra v d o v T r o ji te vp rašali.« » Ja z sem lagal, a ti si k o v p o tv o ril,« de Sin o n , »za en g re h m i kazen teče, a ti si v e č ko v sa k p eklen šček storil.« » K riv o p ris e ž n ik , kaj pa k o n j? »m u reče zdaj vam p ež,« od č lo v e k a do č lo v e k a g re ta p o v e st o n jem , to naj te peče!« » A ti o d žeje crkn i!« G r k useka, »ker jezik p o k a ti, ker v g n o jn i m oči k o t p lo t izp red oči ti va m p zateka.« T ed aj zlatar: »N e p o k a , tem več p o či
97. p rv a : P u tifarjev a žena, ki je o b d o lž ila Jo ž e fa , da jo je hotel zapeljati, če p ra v je b ilo v resn ici ra v n o n aro b e in je m o ral J o ž e f p o b eg n iti o d n je (prim . G e n . X X X I X , 6-23) 98. G r k ¿z Troje, Sinon: je z v ija čn o p re g o v a rja l T ro ja n ce , naj le sp ra v ijo v m esto lesen ega k o n ja, ki jim je po tlej prin esel p o g u b o (prim . E n e id o , II). - 100 . enega: Sin on a, ki ni prenesel, da se g a tako p o nem arn em o m en ja, in je s pe stjo ud aril A d a m a; le-ta m u seved a ni o stal dolžan . - m . p r i kovu: P rim . kom . v . 6 1! - 12 4 . pravdo: Z a
Trideseti spev
12 6
129
13 2
/h
13 8
14 1
144
14 7
189
naj ti čeljust o d zla, ki te razgan ja; če žejen sem in sok m i trebu h b oči, pa ti g o riš, da žuli te lo ban ja, in m enim , šel N a rc iso v o zrcalo b i lizat kar ta k o j, brez god rn jan ja.« U h o napen jal sem , kar se je dalo, a m o jster de: » L e pasi se, le pasi, da sk re g a v a se, m an jka m i le m alo!« K o jezo ču til sem v n je g o v e m glasi, p o g le d a m k njem u s tak o rd ečico, da m i v sp om in u je še v zdanjem časi. K a k o r lju d je, ki san jajo k riv ic o , želijo v snu, naj se jim to le sanja, in tisto si žele, kar je — resnico, tak o sem h otel, v piašč o v it m olčanja, se o p ra vičiti in to je hkrati že storil, n eved e, škrlat kesanja. » N o , m anj sram u bi m o g lo pač oprati,« de m ojster, » več ko t tak ole spozab o, zato ni treba ti v e č ž alo vati: računaj pa, da vselej b o m za tab o , če sreča ti še kdaj tako p riso d i, da padeš tja, k jer je p re p ir 2 barab o; to slišati le n izki duši g o d i.«
resn ico o lesenem ko n ju . - 12 8 . Narcisovo frca lo : V o d a ; v njej se je o g le d o v a l nečim rni N arcis in se tak o zaljub il v lastn o p o d o b o (prim . O v id , M et. II I.); A d a m n am ig u je na S in o n o v o v ro č ic o in žejo. - 1 3 6 - 1 4 1 : K o t si lju d je, ki san jajo kaj h u d ega, ž elijo v snu, naj bi se jim to le san jalo - in to se v resnici d o g aja - tako si je D an te želel p o ved ati V e r g ilu , da m u je žal p restop k a, in to je v resnici že sto ril, če p ra v n eved e, z rd ečico na sv o je m licu.
ENAINTRIDESETI SPEV
3
6
P
12
i;
/g
T a isti jezik, ki m e je b il ranil, da m i o b o je lic je k ri zalila, m i zdaj na ran o je z d ra v ila kanil, k o t sulica, ki je iz ro k A h ila in otca šin ila v so v ra ž n o sredo in n ajprej ranila, potlej lečila. Z a nam a ostal je jarek s s v o jo b ed o in čez ta b reg , ki je opas d olin e, sv a šla, ne da bi črhnila besed o. B ilo je, kot da v n o či ju tro sine, in m alo lu ščil sem z očm i iz m raka, k ar ro g zatrob i zdajci iz nižine, a tak, da bi p re g lasil g ro m o b lak a; in brž bila zenica p rik o v a n a je v tisti kraj - o k o tja zre in čaka. P o k lan ju , k ad ar bila p o k o n čan a je K a r lu V e lik e m u v o js k a sveta, tak b esn o ni z atro b il ro g R o lan a!
- M ed o sm im in d evetim k ro g o m . O rja k i o k r o g v o d n ja k a : N e m b ro t, F ia lt, B riare j, A n te j, ki p o lo ži p esn ika na dn o v o d n ja k a . - Z a d n ji p ek len sk i k ro g , ki se n ahaja nad sam o sred in o zem lje, je g lo b o k in ob šire n v o d n ja k . V zd o lž n je g o v e g a ro b a so na n o tran ji strani p rik len jen i o rja k i (gigan ti), ki so se, p o antični m ito lo g iji, up rli v lad arju b o g o v , Z e v su . T i u p o rn ik i p ro ti B o ž a n stvu , ki jim je pridru žen tu d i b ib ličn i velikan N e m b ro t, tv o rijo torej n ek a k o k ro n o v elik e m u u p o rn ik u L u c ife rju , ki tiči zdolaj po d n jim i na dn u in na središču pe k le n sk e ječe. i. Taisti je ^ i k : V e rg il, ki je m alo prej p o k a ral D an teja, a m u je brž zatem , vid eč n je g o v o sram o v a n je , p re stop ek tu di o d p u stil. - 4. kot sulica: K o p je , ki g a je A h il p o d e d o va l od sv o je g a o četa P eleja, je im elo p o p rip o v e d o va n ju p e sn ik o v to lastn o st, da je v d ru g e m m etu p o z d ra v ilo rano, ki jo je b ilo p rizad ejalo v p rv e m . - 8. če^ ta breg: N o tra n ji nasip desete (zadnje) ko tan je o sm ega k ro ga. - 16 . po klanju: V d o lin i R o n c ev a ux, v P iren ejih , se je p o p rip o v e d i fra n co sk eg a v ite šk eg a epa C h an so n de R o lan d
Enaintrideseti spev
21
24
27
30
H
¡6
42
Kom aj sem z glavo skrenil od poeta, že vrsta stolpov se mi kaže todi in vprašam: »Kakšen kraj se nam obeta?« A on: »Iz prevelike dalje hodi še tvoj pogled, ki skuša mrak predreti, zato potlej ti domišljijo zbrodi. A ko boš tamkaj stal, se ti posveti, kako na daleč čut človeku laže: zdaj pa b o treba m alo poh iteti.«
Roko mi vzel je blago, del še blažje: »Povem ti, preden greva k tisti strani, - da te ne ustraši to, kar se prikaže to niso stolpi, temveč velikani; okrog in krog robu so tam v vodnjaku od popka dol vsi trdno prikovani.« K o t če jasni v meglenem se oblaku, oko vse bolj odkriva, kar dušeči ovil je hlap, ko se zgostil je v zraku, tako s potjo v zadušni, mračni ječi, ko se vse bolj je bližala ograda, mi ginil je privid, a strah bil večji; saj kot Montereggione vrh prepada si s stolpi venča obli zid trdnjave, tako čez rob, ki ta vodnjak obklada, štrleli venkaj so do pol postave strašni orjaki, ki jim Zevs visoki
o d v ija la b itk a m ed zadn jo stražo v o jsk e cesarja K a rla V e lik e g a , ki ji je n ačelo val K a r lo v v itez in nečak R o la n d , ter m ed Saraceni. K o so bili fra n co sk i v o ja k i iz zaščitnice, k i so se v ra ča li s »svete v o jn e « v Špan iji, p o k lan i skoraj d o zadn jega, je R o la n d s po sledn jim i m o čm i z atrob il v sv oj ro g O lifa n t tak o m o čn o , da g a je slišal césar K a re l on stran P iren e je v in m u prih itel na p o m o č. A b ilo je že p rep o zn o , našel je sam o m rtv e , m ed n jim i tu di R o lan d a. - 40. Montereggione: Sien ski g rad s štirin ajstim i sto lp i v d o lin i reke E ls e , z grajen leta 1 2 1 3 m ed kam pan jam i črn ih g v e lfo v pro ti cesarju H en rik u V I I . - 45. še danes %uga: K a d a r je g rm elo , so stari dejali, da se Z e v s jezi nad o b lak i (po naše: B o g se k reg a!), ker še zdaj ne m o re p o zab iti n ekd an je ž alitve - u pora g ig a n to v p ro ti n je g o v i
192
4!
48
//
¡4
/7
60
6)
66
Pekel še danes žu g a, k o g rm i z v iša v e . Ž e zrl sem n e k o g a o b raz, širo k i m u ram i, koš in trebu h izp od g ro d a ter ob straneh n a v zd o l id o či ro k i. R e s d o b ro u kren ila je p riro d a , ko jenjala je tak o z v e r ko titi in M arsu s tem o d vz ela je o p ro d a. In če nad slon i ne zardi in kiti, p o tem jo u m , ki gled a v lu či p ra v i, k ot m o d ro in p reu d arn o sm e h valiti, zakaj pred n jim , ki sv o j razum p o stav i na stran zle v o lje in m o či su ro ve, napadeni n ičesar ne o p ra v i. K o t pin ija, ki Sen tpetra zre zid o ve , im el je lice d o lg o in debelo, a sorazm ern e so kosti n je g o v e : b reg , ki od pasa dol m u je o d elo, m i še to lik o kazal je p o sta v o , da če bi troje F riz o v se p o v z p elo vrh ram , bi g r iv o u jeli m u s težavo, saj trid eset ped i je vtis dajal m i od tam , kjer č lo v e k spenja si o p ra v o . »R ap h el m ay am ech zabi alm i«,
i
1 1
o b lasti. - 52. M arsu: V teh o rjakih so v id e li iz vrše valce u k a z o v o k ru tn eg a b o g a v o jn e M arsa; kar zadeva n jih o v o p o če lo , se D an te o čitn o naslanja na g rš k o m ito lo g ijo , ki je trd ila, da so g ig an ti sin o v i Z e m lje . - 52-57: N a ra v i se ni treba sram o v a ti o rjašk ih ž ivali, ko t na pr. slo n o v , k ito v itd, pač pa se lah ko kesa, da so prišli iz njene delavn ice g ig an ti, ta splet zle v o lje , su ro v e m o či, pa tudi b istreg a razum a. - 58. kot p in ija : N ad štiri m etre v iso k i b ronasti češarek, ki je v D a n teje vih dneh stal v atriju stare vatikan ske bazilike na trgu sv . Petra v R im u , zdaj pa je v V atik an u ; pred tem je k o t del v o d o m eta p o m nenju n ekaterih krasil P an teo n , p o m n en ju d ru g ih pa H a d rija n o v m a vz o lej. - 60. sorazmerne: L icu . - 63. troje F riz o v : P reb iva lc i h olan dske p o k ra jin e F riz ije so slo v e li kot v elik i in p o sta vn i lju d je, zato jih pesn ik tu n avaja k o t m erilo. - G la v a silaka je v v išin o m erila več kot »trije F rizi.« - 66. od tam : O d pasu , k jer si člo v e k zapne o b le k o , pa do vrh a g la v e je velik a n p o p e sn ik o vi ocen i m eril 30 pedi (ped: od palca d o m ezinca razprte dlani). - 67. R aphel...: V verzih 8 1. in 1 1 0 . b o D a n te sam izjavil, da je ta
I ^
!
Enaintrideseti spev
j 6$>
; 72
: ' ! 7/
78
l 81
!
84
87
90
9}
j 96 1
193
p ričela so se d iv ja usta dreti, k i p ra v pristajali so jim ti psalm i. »B ed ak ,« ga znal je v o d ja koj zavreti, » ro ga se drži, pihaj van j in tro b i, če jeza ali d ru g a strast te neti! Z a v ra t si sezi, tam je jerm en g ro b i, k am o r je vezan ro g , o du h zblojen i, tam , v id iš, ti ju n ašk e p rsi robi!« »Sam sebe o b to žu je,« p ra v i m eni, » N im ro d je, n o ra g la v a , ki je k riv a , da svet ne g o v o r i v besedi eni. N a j b o , k jer je, zdaj v p razn o g o v o riv a : k o t zanj je tuja g o v o ric a vsaka, tak o je nam n je g o v a n eu m ljiva.« P o le v i dalje ubrala sv a ko raka in za streljaj n ap rej, glej za o g ra d o še v e čje g a , strašne j šega silaka! K a te ri m o jster zvezal je to k lad o , ne vem : desnica zad m u je tičala, a le v o spredaj tiščal je p o d b rad o , op et z v e rig o , ki trd o vezala g o r do v ra tu ga je in tru p o d k riti m u s petim i zad rgam i obdala. »B ah ač je h otel s v o jo m oč skusiti na sam em Ju p itru ,« v o d n ik ob stan e, »a za p lačilo je pristal v tej riti. F ia lt je, b o rec v e lik i s po ljan e, kjer h ru sti stra h o va li so b o g o v e : pest, ki vih tel jo je, se v e č ne gane.« »Če sm el bi,« na besede dem n je g o v e ,
g o v o rica ljudem n erazum ljiva. S tem p o jasn ilo m se z ad o v o ljim o tu di m i! - 77. N im ro d: [Sveto pisem ski vlad a r, ki je dal zidati b ab ilo n sk i sto lp , da bi se n je g o v o d e lo k o salo z 'jo ž jim i stv aritvam i. B o g je zbran im g rad iteljem za kazen zm edel jezike in o d takrat lalje svet ne g o v o ri v e č v »eni besedi«. - 94. F ia lt : P o z e jd o n o v sin, eden n ajh rab rejših
194
99
10 2
io j
io S
m
114
//7
Pekel »n ep ravd an sk eg a rad še B riareja b i uzrl.« O n pa se o d z o ve: »N ed aleč tu b o š v id e l še A n teja ; on g o v o r i in ga ne žre v e rig a , ta nas b o dal na d n o , p red tro n zlodeja. H ru st, ki ga iščeš, dlje o d to d se d v ig a , v k o v a n k o t ta, en ak eg a telesa, le da iz o či še h u jši bes m u švig a .« N i še strašn ejšega b ilo p otresa, ki stolp tako b i zam ajal do gru d e, k o t se F ia lt tu stresel je od besa, b olj k a k o r kdaj sem sm rti zbal se hude in strah b i p o k o n ča l m e brez težave, da n isem v id e l m u v e rig čez ude. N a p re j sva šla in p rišla do p o stav e A n te ja , ki štrli iz g lo b o čin e za d o b rih sežn jev pet, ne v š te v š i gla ve. »O ti, ki sredi srečne tam dolin e, k jer S cip io n a slava je odela, k o bil je H a n ib a lo v e beduine, u p len il le v o v silna si krd ela in, če sledil b i b rato m v boj z b o g o v i,
g ig a n to v v b itki p ri F le g ri, k jer so g ig a n ti »strah o vali b o g o ve « . - 98. Briareja: B riare j, s to ro k i v elik a n , ki je bil tu di na strani u p o rn ik o v , pa g a je Z e v s u b il s strelo . Č e je ko ličkaj p o d o b en A n te ju (v. 10 3 - 10 5 ) , g a D a n te o čitn o ne v id i v tej o b lik i. - 100. A n te ja : V eiik a n s šestdesetim i ro k a m i, sin P o ze jd o n a in Z e m lje . K e r m u je m ati vselej p o v rn ila iz g u b lje n e m o či, k a d ark oli se je je d o ta k n il, g a je H e rk u l u b il ta k o , d a g a je v z raku z ad avil. - 108 . od besa: O šab n i F ia lt se zjezi, k o sliši, da je n ek d o m o čn ejši od n jeg a, in v tem tren u tk u preti p o trg a ti v e rig e , s katerim i je p ovezan . - D a n te bi skoraj um rl o d strahu, k o to v id i, a p o g le d na trd n e v e z i, ki se n iso vd a le o rja k o v e m u besu, g a z n o v a p o krep ča. - 1 1 5 . sredi srečne nam doline: D o lin a B ag ra d a p ri Z a m i, k jer je kasn eje Scipij A friča n p rem agal H an ib ala; A n te j je, k o t p rip o v e d u je L u k a n , tam p re b i v a l, lo v il le v e in se h ran il z n jim i.- 1 1 9 . če sledil b i: A n te j se še ni ro d il, k o so n je g o v i bratje g ig an ti (»zem lje sino vi«) k ren ili p ro ti Z e v s u , in se zato om en jen e b itk e p ri F le g ri ni udeležil. D e b e la V e r g ilo v a p o h v a la je m erjena pač na to , da bi se A n te j o m ečil in ga z D a n teje m vred p o sta v il na dn o v o d n ja k a , tja, k jer se leden i d e veti k ro g p ekla, K o c it.
Enaintrideseti spev 120
12 3
12 6
129
i)2
i) !
i} 8
14 1
144
T95
se zdi - in v to ve rjam e zem lja cela, da z m ag o bi odn esli n je sin o v i, daj, brez zam ere doli n aju deni, tja, k jer K o c it o k lep a jo led o vi. N e k T ic iju ne k T ifu m e ne ženi: m oj d ru g uteho n o si vaše žeje, zato iz v o li in se sk lo n i k m eni! S la v il te b o lah k o , k je r son ce greje, saj ž iv je in še dokaj let ga čaka, če M ilo st ne p o k liče ga popreje.« K o m o jster je ko n čal, g lej, pest silaka se u rn o stegn e in si v dlan ga vzam e, k jer H e rk u lu že zm an jkalo je zraka. V e r g il, ču tiv ši stisk, se o b rn e nam e: » L e sem , da p rim em te!« in iz d v o jice en snop stori, k o m e čez pas objam e. K a k o r če h G a rise n d i d v ig a š lice tam , k jer v isi, in zdi se, da ti pada na g la v o , k o čez n jo brze m eglice, tak zdi se m i A ntej neznanska klada, k o van j strm el sem , kdaj b o sk lo n il ram o, in skoraj n o g a p ro č ušla bi rada. N a rah lo naju je na d n o , k jer v jam o je Ju d a z L u c ife rje m v b it, p o lo žil; tak sk lo n jen ni ostal m in u to sam o, k o t ja m b o r lad je k v iš k u se je sprožil.
- 12 4 . ne k Ticiju ne k T ifu : D v a d ru ga gig an ta; V e r g il h oče reči, ne daj, da p ro siv a po m o či o d P o n c ija d o Pilata! - 12 5 . vaše %eje: da bi na sv etu s lo v e lo n jih o v o im e. - 13 2 .. H erkulu: H e rk u l (gr. H eraklej) se je m o ral presn eto p o tru d iti, preden je A n te ju prišel do ž iv e g a in g a zadavil. - 13 6 . h Garisendi: E d en od n ajv išjih in najzn am en itejših p o šev n ih s to lp o v v B o lo g n i; zdaj je v iso k kakih 48 m , sv oj čas pa je m oral biti še višji. K o č lo v e k stoji p o d n agn jen o stranjo in m u g led a v v rh , p re k o katereg a p lo v e jo o b la k i, se m u lah ko zazdi, da stolp pada nanj. E n a k v tis im a D an te, ko se A n te j sklon i nadenj in nad V e rg ila , da bi ju vzel v roke in ju p o lo žil v dn o v o d n ja k a ; p rv i trenutek se m o čn o prestraši in rad bi celo ušel.
DVAINTRIDESETI SPEV
3
6
9
12
i;
18
Č e im el bi rim e rezke in h rip a ve, p rim ern e lu kn ji, m račni in su ro v i, k jer v sa sk a lo v ja n ajd ejo p o d sta ve, bi v se d ru g ače so k izžel tej sn o v i, ker pa jih nim am , ču tim zdaj n em alo b ojazn i, ko va m sp e v p ričen jam n o vi. T o ni p o četje, k jer b i šlo za šalo, ne stva r jezika, ki za m am o ve k a , če d n o v e so lja riše va m pisalo. D o v a s, žene, se zdaj m oj duh zateka, pri gra d n ji T e b A m fio n u po m o čn ice, p ro seč, da stv a r o p isa ne poseka! O , ti čez v se p rekleti rod tem nice, ki peče m e o njej beseda vsaka, kaj n iste raje k o zli, tro p drobnice! K o d o li stala sv a v tem i v o d n ja k a , precej bolj sp o d aj, h rustu p o d n o g a m i, še g o r strm el sem v zid, kar m i zakraka
1-69. D e v e ti k ro g ali K o c it, jam a iz d ajalcev, p rv i pas: K a jin a ali K a jn o v in a , izdajalci so ro d n ik o v . - V n asp ro tju z lju d sk o d o m išljijo , ki v id i pekel ves v o g n ju in plam enih, si je D an te za dn o pekla in za n ajh ujše g rešn ik e, p re stop n ik e z o p er sv . D u h a (izdajalce) o m islil led. L e d je bil v n jih o v ih srcih , k o so b rezču tn o izdajali soro d n ik e , d o m o v in o ali sv o je d o b ro tn ik e, zato so tu di zdaj v k o v a n i v led, ne da bi jih ko ličkaj g a n il žarek tiste ljub ezn i, »ki g ib lje son ce z m ilijo n zvezdam i« (R aj X X X I I I 14 5).3. vsa skalovja-. V s i p eklen sk i k ro g i se n aslan jajo na n ajo žjega - K o c it k o t na n ek a k o d n o p risekan eg a stožca. - 9. dno vesolja'. D n o pe k la je središče zem lje in p o P to lo m ejev e m sistem u tudi središče v eso lja . - 10 . ¡fene: M u z e; D a n teju n aj bi po m agale tak o uspešn o, ko t so n ek o č A m fio n u , ki je zaig ra l na liro in se je kam enje k ar sam o p ričelo spuščati s K ita iro n a ter se zlagati v zid o k o li teb an skega m esta. - 1 5 . k a j niste raje ko%li\ B o lje žival ko t izdajalec! - 17 . hrustu: A n teju , ki ju je b il p o lo žil tja doli. - 18. v %id: v o d n ja k a , ki
Dvaintrideseti spev
21
24
2j
p
))
36
p
42
4j
l 91
n ek d o : » T i, g lej, k ak o greš po tej jam i! N o g ó p re sta v lja j, da se ne spotika nad b ra to v b ed nih tru d n im i g la v im i!« O zrem se in p o d n o g o se svetlika g lad in a jezera, v tak led v k o v a n a , da stekla, ne v o d é b ila je slika. N i še a vstrijsk a D o n a v a svecána tak o zaležnega p rtu im ela in ne p o d m rzlim n eb om daljna T an a, k o t je p re vlek a ta, da če zgrm ela b i n anjo Ja v o r n ik ali v rh Panje, ne škrip n e niti ro b , tak je debela! K o t žaba nos m oli ve n iz kotanje in v n o č re g lja, da v sanjah vaške čeče g re d o p a b e rk o v a t tja, k jer se žanje, tak o do tam , k jer lice sram p revleče, ticé v išn jč v e , jadne sence v ledi, a zob jim pesem što rk ljin o šklepeče. V s a k d o n a vzd o l ob raz ob rača bledi, b rk o zm rzali g o v o ri strupen i, o k o o srčni žalosti in bedi. K o sem p re gled al m alo p ó d ledeni, kraj n o g uzrem d v a , tak tesno p o vita , da sta v en čo p si las p o v ila štreni. » V id v a , ki s p rsm i se v ob jem tiščita,« dém , »kdo sta?« — Ž e n ju n vra t nazaj se z v ije in d v a ob raza va m e zabolščita,
k ro g in k ro g o k lep a K o c it. - 25. svečana-. V febru arju . - 27. Tana: L at. T an a is, ruski D o n . - 29. Javornik: P re v o d za D a n teje v T am b ern icch i. - P o m nenju nekaterih naj bi bil to naš Ja v o r n ik pri P o sto jn i, d ru g i m en ijo, da g re za T o v a rn ik , to je F ru š k o g o r o v Srem u , bolj v erje tn o pa je, da im a p esn ik v m islih g o r o T am b u ro (n ekoč Stam berlicche) v A p u a n sk ih A lp ah , kjer stoji tu di d ru g i citiran i h rib Pietrapan a (v rh P an je); ta se danes im en u je la P an ia, leži pa se v z h o d n o od Carrare. - 3 2. da v sanjah: V začetku po letja se je revežem , ki so čakali na pab erke z b o g atin o v e žetve, v e č k ra t san jalo, da je na n jivah ostalo zanje še v se po ln o k la so v . - 34. do tam: D o b rade tičijo v ledu. -
198
48
p
j4
/7
60
6)
66
Pekel od v e k , prej znotraj vlažn ih le, se v lije p rek ust, a m raz solze že na zenici u stavi in jo z led o m spet ob ije. N e stisne p rim ež deščice k deščici tako; a tad va, v jezi pob esn ela, k o t k o zla v k u p sta treščila betici. N e k d o , ki sta m u u h lja odletela od m raza, sk lo n jen d oli, glas izd avi: »Pokaj si v ta se zazijal krdela? B i zved el rad, k a k o se tem a p ra vi? O četa A lb e rta in teh lastnin o zreš v d olu , kjer B izen cij v re k nižavi. O d ene m atere sta: v s o K a jin o pretak n i, pa ne najdeš g a v svo jati, ki bolj zaslužil b i to h la d o vin o : ne ta, ki g ru d i in še senco h krati m u A rtu rje v o k o p je je p re b ilo , F o cca ccia ne, ne ta, ki tu košati se m i z g la v o , da v id im le za silo; S asso lo klical se je M asch ero n e, če si T o sk a n e c, veš o njem o b ilo .
46. p re j %notraj vladnih'. So lze, ki so bile na zenici še tek o če (»vlažne«), zaled en ijo, brž ko se p o to č ijo p re k o obraza. - 49. ne stisne p r i m e N o b e n p rim ež ne stisne tak o na tesno lesa, k o t je ledena solza p ritisn ila n jim na o k o . - 55. kako se tema pravi-. S in o v a g ro fa A lb e rta d eg li A lb e rti, go sp o d a rja v d o lin i B isen zio. E d e n , N ap o le o n , je bil g ib elin , d ru g i, A lek san d e r, pa g v e lf. » T a d va b rata... sta bila ta k o sprijen ega duha, da sta se v želji, p o b rati d ru g d ru gem u g ra d o v e v d o lin i B isen zia, n asrtila d o take jeze in h u d o b ije, da sta p o to lk la eden d ru g e g a in tako d ru žn o o d šla p o d ježo ...« (star kom en tar). - 58. vso Kajino-. P r v i k o lo b a r d e vete ga k ro g a je K a jin a , im en o van a p o .sv e to p ise m sk e m K a jn u , ki je u b il sv o je g a brata A b ela . - 62. A rturjevo kopje-. M o rd are t, sin (ali nečak?) b ajeslo vn eg a k ralja A rtu rja , je hotel svo je m u očetu (ali stricu) o d vze ti k ra lje stv o in n jeg a sam ega sp rav iti s sveta, toda A rtu r »m u je v p rsi z arin il sulico s tako silo, da je na d ru g i strani p o g led a la ven ; in ko jo je iz vle k el, je son ce p o k u k a lo sk o zi rano in tako je bila tam prebita senca M o rd a re to v e g a telesa.« - tako se p rip o v e d u je v stari z g o d b i L an ce lo ta z jezera! - 63. Foccaccia: dei C an cellieri iz P isto je , »ki so se ga črni g v e lfi o d sile b ali zaradi n je g o v e g a ra zb o jn ištva, saj ni znal d ru g e g a k o t tolči in u b ija ti...« (star kom en tar). - 65. Sassolo Mascherone: P lem ič iz F iren c, ki je u b il sv o je g a n ečaka in va ro v a n ca , da se je
Dvaintrideseti spev
69
72
7/
7g
81
84
8-7
19 9
A da k o n ča va, znaj, da C am icion e d e ’ P azzi je pred tab o, ki le čaka, K a rlin a , da p red n jim m u gre h zatone.« Č ez tisoč g la v sem v id e l tam in vsa k a o d m raza je bila p o pasje bleda, o d to d kar strese m e ledena m laka. K o šla sv a in se bližala je sreda, ki v s o v e so ljn o pezo im a nad pleči, in drgetal od v e čn eg a sem leda, ne ve m , če sem p o u sod i ali sreči na p o ti m ed g la v a m i neki g la v i trd o zabil n o g o v ob raz štrleči. » K a j m e teptaš!« m i k rikn e glas jo k a v i, »če nisi m o n tap ertsk ega poraza p rišel p o g re t, n ik ar m e tu ne g n javi!« »O , m o jster, tu p o ča k a j, da z obraza m u snam em k rin k o , potlej pa le hiti,« dem , »zvest sledn ik b om tv o je g a ukaza!« O b stal je, jaz pa v r g e l sem v srditi ob raz, ki še g rd o je klel: » G o v o ri, k d o si, ki d ru g e znaš tako u koriti?«
lahko po lastil n je g o v e g a im etja. - 67. Camicione de’ Pa%%i: Iz k o risto lju b ja je ubil sv o je g a bratranca U b ertin a. K o t nam sam p o v e , n estrpn o čaka p rih od a C arlin a dei Pazzi, k i da je še v eč ji izdajalec od n jega. O m en jen i C arlin o je 1. 13 0 2 izdal za denar g rad P ietrav ig ne flo ren tin sk im črn im , ki so to u trdb o o b legali že m esec dni. Č rn i so pri tem d o b ili v ro ke tu d i m n o g o belih b eg u n c ev , ki so se bili tja zatekli, in so jih nekaj p o b ili, d ruge pa zajeli. K o t p o litičn i izdajalec bo C a rlin o prišel o b sv o je m času še niže d o li, v A n ten o ro . 7 0 -13 9 . D r u g i pas: A n te n o ra , izdajalci d o m o v in e in stran k e (politični izdajalci). Im en u je se p o tro jan skem A n te n o rju , katereg a o p isu je H o m er k o t m o d rega in z g o v o rn e g a č lo v ek a, ki je bil za to , da se v rn e H elena G r k o m in se s tem naredi k o n ec v o jn i, v raznih kasn ejših glo sa h pa je veljal (m orda ra v n o zato!) za izdajalca; on naj bi izročil P aladij G r k o m ter celo v lesenem k o n ju sk ritim b o je v n ik o m p o kazal pot.80. montapertskega poraba-. P ri M on tap ertiju je tu o b so jen i B o cca d eg li A b ati (im e se bo zved elo pozneje!) sredi b itke o d sekal svo je m u , to je floren tin skem u zasta v o n o ši r o k o in prešel v n asprotn e vrste. K o je zastava padla, so se čete flo ren tin skih g v e lfo v zm edle in
200
90
9}
96
99
10 2
io ;
108
m
114
Pekel
»A kdo si ti, ki greš po Antenori«, mi de, »in drugim brk razbijaš s silo, ki je živ človek ne premore gori?« »Jaz živ sem, morda bi te veselilo,« odvrnem mu, »če hrepeniš po slavi, da z drugim se bo tvoje ime glasilo?« »Ravno nasprotnega želim si,« pravi, »zdaj zgubi se, nikar mi tu ne pleši, slaboten si sladkač ob tej mužavi!« Tu ga za tilnik zgrabim: »Zdaj te reši le to, da mi ime poveš, drugači ti niti las ne bo ostal na pleši!« »Lahko mi vse poruješ,« se mi spači, »ime in lice bom obdržal zase, ti pa kot hočeš mi po glavi skači.« Ze sem zamotal pest v njegove lase in šop za šopom drl z glave kosmate, ki gleda v tla in javska mi po pasje, ko: »Kaj je, Bocca?« nekdo krikne iz jate, »mar ni dovolj, da zna čeljust zvoniti? K aj lajaš! Kakšen vrag je zlezel vate!« »Ha,« pravim, »ni ti treba govoriti, izdajnik podli, prav kot ti pritika, sramoto tvojo hočem razglasiti.« »Izgini,« de, »in trobi, kar te mika; še zanj povej, če prideš iz te reže, ki pravkar ni držati znal jezika. Srebro francosko tu solze mu leže; da Duera videl si, povej, ki hira
zm aga se je n agn ila na stran sien skih g ib e lin o v . - 88. po Antenori'. G le j ko m . zg o ra j! 96. slaboten si sladkaČ: K a j m i b o tv o je d o b rik a n je v p rič o trde usode v tem ledenem m o čv irju (»m užavi«)! - 1 1 3 . še %anj povej'. K e r je D a n te o d k ril n je g o v o im e, se izd ajalski B o cca ne p o m išlja im en o vati še nekaj d ru g ih s o trp in o v . - 1 1 6 . Duera: G re šn ik , ki m u fra n co sk o zlato »leže« (vali) solze, je B u o so da D u e ra (ali D o v a ra). B il je na čelu
Dvaintrideseti spev ny
120
12 3
12 6
129
13 2
13 ;
13 S
201
na dnu , k jer g re šn ik e d ržijo sveže. Č e pa boš vp ra šan , k d o se p o le g vd ira: o b B eccariji si, ki m u v F lo re n ci o k le p v ra tu p red rla je sekira. G ia n n i d e ’ S o ld an ie r je tu, ob senci, se zdi m i, G a n elo n a in T eb ald ella, ki d v e r o d p rl speči je Faen ci.« N ap rej sva šla, kar d v a zaledenela u zrem , ta k o zabita v k u p v g lo b ač o , da g la v a g la v o za k lo b u k je im ela. K o t lačna usta g riz e jo p o g a č o , je g o rn ji sp o d n jem u zob e zadrl tja, k jer m o žgan i g re jo v h rbtenjačo: k o t M en alip p u je T id ej o d p rl z z ob m i sence, besneč, tak o pred m ano je oni k o st in v se ostalo žrl. »O , ti, ki kažeš k a k o r z v e r neu gn an o s o v ra štv o do n jeg a, ki ješ m u g la v o , p o ve j m i v z ro k ,« dem , »ker če ti je rano zares prizad ejal, te v z am en javo, v e d o č , k d o sta in kaj im a na duši, na go rn je m svetu b o m p o p lačal s slavo , če ne, se v ustih jezik m i p osu ši!«
v o jsk e , ki naj bi zagrad ila p o t F ran co z u K a r lu I. A n žu vin sk e m u , da ne bi m o g el v L o m b a rd ijo . D a l se je p o d k u p iti in F ran co z i so šli skozi. - 1 19 . ob beccariji'. T e sa u ro dei B eccaria iz P av ije , o pat va llo m b ro šk i, p ap ežev legat v T o sk a n i. L . 12 5 8 so g a v F iren ca h o b g la v ili, k e r je m en da p rip ra v lja l p o v ra te k g ib e lin o v v m esto. - 1 2 1 . Gianni de* Soldanier. G ia n n i Sold an ieri je bil flo ren tin sk i g ib elin , ki je 1. 126 6 v o d il u p o r lju d stva p ro ti vla d i lastne stranke. - 1 2 2 . Ganelona-. G a n e lo n , znani fra n co sk i izdajalec iz sred n jev e šk e ga epa C h an so n de R o la n d in d ru gih e p o v ka ro lin šk eg a cik la. - 12 3 . Tebaldello: ali T rib a ld e llo Z am b razi iz Faen ze je o b zori 13 . n o v . 12 8 0 »o^ja^Lsgisči Faen zi dver« in spustil v m esto b o lo n jsk e g v e lfe , zato m enda, da bi se n eke o seb n e Žalitve, - 12 4 . dva zaledenela-. G r o f U g o lin o in n a d šk o f R u jJg ij^ i^ V e č o n jij-ir^ bo p o v ed al nasledn ji sp ev. - 13 0 . T idej: E d e n od sedm erice k ra lje v , o b le g ali T eb e. ? B il je na sm rt ranjen od T eb a n ca M en alipp a, a se m u je sv o je g a «m ^ alca v e ^ l ^ l e p o srečilo ubiti. P red sm rtjo si je dal p rin esti n je g o v o g la v o in s f -jf zagrizel v a n jo , da so m u jo kom aj iztrgali iz zob.
TRIINTRIDESETI SPEV
3
6
9
iz
//
Z o b é jé d v ig n il g re šn ik z d iv je h rane in si o b risal jih v lasé lo b an je, ki ji od zadaj grize l je v m o žgan e, reko č: »V eliš, naj m u ke zdaj brezdanje b i o b n o v il, ki m i srce p e k lijo , še brez b esed, če le p o m islim nanje! A če besed e te naj o b ro d ijo sram oto izd ajalcu , ki ga glo jem , naj b o , p o v e st pa naj solzé k ro p ijo . K d o si, k a k o p rišel si k sp o d n jim rojem , teg á ne v e m ; v F lo re n c i d o m o v in o im aš, spoznal p o g o v o ru sem tvo jem . P o v e m ti, da sem g r o f bil U g o lin o , n a d š k o f R u g g ie r i pa je tukaj tale; le ču j, k ak o p rišla sv a si v bližino!
1-90. Še v e d n o A n te n o ra , d ru g i pas d e vete g a k ro g a -izd a jalce v . Sm rt g ro fa U g o lin a. Z a dn o pekla nam je D an te prih ran il s v o jo n ajstrašn ejšo z g o d b o . »O če, m anj h u d o nam bo , v erje m i, če nas p o ješ.« - T a k o p ra v ijo s in o v i na sm rt izstradan em u o četu , ki v id i njih sam e gin ev a ti o d glad u . G ro z a ! G r o z a sred n jega v ek a, ki so g a kasn ejše d o b e z n e p o jm ljiv o lah k o to o zn ačevale k o t »k rščan skega«, b i se lah ko rek lo tej z g o d b i, ki ni niti izm išljen a niti edina in jo je lah ko ro d il sam o p e k el strasti n eke d o b e, k o si je č lo v e k s v o jo in d iv id u a ln o p o d o b o v re z o v a l v m eso, n am esto v duha, družben a etika pa je bila le krh ek om et su ro v e b o rb e za oblast. T3- &rof Ugolino: della G h era rd esca , plem ič iz znam enite pizan ske rod b in e, ki je bil o d 1. 1285 d alje h krati s s v o jim v n u k o m U g o lin o m V isco n tije m p o p o ln g o sp o d a r v P isi. B il je g ib elin , a je p aktiral s toskan skim i g v e lfi, ki so b ili takrat zelo m o čn i; zato je bil izgn an , v en d a r se je v rn il in se z n o v a v z p el d o o b lasti. K o t gen eraln i kapitan pisan ske v o jsk e je p rem očn im n asp ro tn ik o m (G e n o ve ž a n o m in F lo ren tin cem ) baje o d sto p il nekaj m estnih g ra d o v . T o so izk o ristili n je g o v i gib elin sk i tekm eci v P isi, p re d v se m n a d šk o f R u g g ie r i d e g li U b ald in i, in nanj n ah ujskali vse lju d stv o . K o t izdajalca so g a s sin o v o m a in d v em a v n u k o m a v re d v r g li v Sto lp g lad u v P isi in jih tam p u stili, da so o d lakote
Triintrideseti spev
18
21
24
27
p
})
;6
p
42
203
K a k o so v ječo m e in sm rt p o g n a le, k o sem v e rje l m u , n jeg a zle nakane, F iren ce so ve rjetn o že spozn ale, a to, k ar zate so reči neznane, k a k o so v m u kah m i p o tek li d n o v i, b o š čul in so d il, kak šn e so to rane. V o k ro g li lini zadaj za z id o v i, ki S to lp glad u im e jim b o o stalo, in k jer za m n o g e b o d o še o k o v i, o k o m i dosti lun je že zaznalo izza rešetk , ko so m i g ro z n e sanje p rih o d n o sti o d strle zagrin jalo. O n b il je g o sp o d a r in v p il je nanje, da v o lk a in v o lčič e so zagnali v h rib , k riv , da L u c c e ne u zro Pizanje. R o j u rn ih lačnih p sic so tam šču vali L a fra n c h i, Sism o n d i, G u a la n d i zviti, ki on jih dal na čelo je drhali. M o č i v tej g o n ji m orale p o iti so starcu in sin o v o m in s čekani se v b o k zagrizel jim je tro p srditi. K o sem p reb u d il se o b u ri rani, začujem p o le g sinke jo k ajo če, k a k o za kru h m o led u jejo v spanji. A j, kru t si, če z oči ti solza noče, k o zm isliš m o je g a srca n esrečo, če zdaj ne b o , kedaj se p otlej joče? Z b u d ili so se; bil je čas, k o v ječo
po m rli (128 8 ). - U g o lin o je v peklu ko t izdajalec d o m o v in e, n a d šk o f pa k o t po litičn i izdajalec, pri čem er ta, ki je u m rl za lak o to , m aščevaln o g lo d a lo b an jo svo jem u sod n i ku!- 18 . Firence: O tem d o g o d k u se je takrat v e lik o g o v o r ilo . - 28. On: N a d šk o f. - 29. volka in volčiče: P o d o b a U g o lin a in n je g o v ih sin o v. - 29. na goro: M on te di San G iu lia n o , m ed L u c c o in P iso . - 3 1. roj psic: K rd e lo sov ra ž n ih so m e ščan o v , ki so jim n ačelo vale znane gib elin sk e ro db in e Sism o n d i, G u a lan c h i in L afra n ch i, v s i n a d šk o fo v i p riv rž en ci. -
204
4j
48
//
!4
/7
60
63
66
69
72
Pekel so p o n a vad i kaj jedi nam dali, a sen je vse m zapu stil sk rb skelečo. In čul sem , k o so spodaj zak o va li ta g ro z n i stolp , in v m ile o tročiče m o lče o b rn il sem p o g le d prepali. B rez solz, okam n el sem bil v o b ličje, a oni v jo k in A n se lm u ccio sede, ’ K a j gled aš, oče, kaj ti je?‘ zakliče. P o žrl solzo sem in brez besede ostal ves dan in v n oči sem sledeči, d o k le r spet zarje sv it ni sinil blede. Z d a n ilo se je m alo v k ru ti ječi in k o t v zrcalu zrl sem iz tem ine v o b razk ih štirih sv o j ob raz trpeči. V ro k e u g riz n il sem od b olečin e; m isleč, da gla d tako d ro b o v je žre m i, se oni v z p n o , m olčan je k rik p rekine: ’ O , oče, manj h u d o nam b o , ve rjem i, če nas p o ješ, telesa ta p rem rla si ti nadel n am , ti nam jih o d v z e m i.“ U m irim se, da b i ž alost jih ne strla, in d v a dni n ism o nehali m olčati; kaj n isi, kru ta zem lja, se odprla! K o pa četrti dan je b il p red vrati, m oj G a d d o se m i stegne p o d n o g a m i in reče zad n jikrat: ’P o m a g a j, ati!‘ in tam um re. K o t m ene zreš v tej jam i, sem gled al jaz, k a k o m i je u gasnila dan peti, šesti tro jica; z rok am i že slep, jel tipati sem tru pla m ila,
48. pogled p re p a li: K o je U g o lin o slišal, k a k o so zdolaj z ak o v a li v ra ta sto lp a, m u je pri priči p o sta lo jasn o, da n ik o li v eč ne b o d o p rišli ven . - 50. Anselmuccio: n ajm lajši U g o lin o v v n u k ; D an te šteje v s e za n je g o v e sin o ve. - 63. si ti nadel nam: T i si nam dal ž iv lje n je , ti nam g a o d vzem i! - 68. Gaddo: N ajsta rejši U g o lin o v sin. -
Triintrideseti spev
7/
7
Si
$4
Sy
90
P)
96
205
še d v a dni kličem jih , kar so m i um rli, da glad sto ri, kar žalost ni storila.« Spet sta očesi m u k r v a v o zrli, spet hlastnil p o lo b an ji je nakazni z z o b m i, ki so k o t pes kosti jo trli. O , P iza, ti sram ota v tej p rijazni deželi, k jer nam »si« v u h o prih aja, ker te so sedje p u ščajo brez kazni, zganite se, G o r g o n a in C apraia, in jez zgrad ite o b iz liv u A rn a, da zarod tv o j p o to n e v e s, do kraja! Č e res o U g o lin u šla je m arnja, da je, k o t p ra v ijo , izdal g ra d o v e , sin o v ž ivljen ja naj bila bi varn a! M lad o st z n ed o lž n o stjo , o, T e b e n o v e , B rig a to , U g u icc io n a je o vila in ta d v a , ki p o v e st jim zgoraj slo ve. - N a to n aprej tja k led u sv a krenila, k jer n o v i g re šn ik i so v p o d v k o v a n i, ležečim v z n ak jim g la v a ni klonila. T u spodaj jo k jo k an je sam zabrani in solze, ki oči jih zajezijo, g re d o v srce, kar ga še huje rani. N a jp rv e solze nam reč zleden ijo
74. dva dni: V se g a skupaj se je torej m učil osem dni! - 75. g la d stori: Z a g o n etn e besede tu di v iz v irn ik u , iz katerih ni p o v sem jasn o , ali je zm aga glad u nad bo lečin o pom en ila sm rt izm učen ega trp in a ali da se je v n eznosni lako ti resn ičn o lotil tru pel sv o jih o tro k . A to zadnje si člo v e šk a d o m išljija le težko p red stavlja! - 80. kjer »si«: Italija. - 82. Capraia in Gorgona: D v a o to čk a pred ustjem reke A rn a, ki teče tudi sko zi P iso . Z a jez iti b i m o rala A r n o , p ra v i pesn ik, da bi se to g rešn o m esto d o v rh a p o to p ilo . - 85. marnja: N o v ic a ; glej ko m . o g ro fu U g o lin u ! - 88. Tebe nove: G r š k e T eb e so bile ravzp ite zaradi p o b o je v in so v ra štv a. - 89. Brigata: N in o , U g o lin o v v n u k . - Uguiccione: G r o fo v sin. 9 1 - 1 5 1 . P to lo m eja, izdajalci g o sto v in p rija teljev. B rat A lb e rig o . - T re tji pas d e v ete g a k ro g a se im en u je p o g u v e rn erju v Je r ih i, ki je p o v a b il tasta Sim on a M ak a b ejsk eg a z d vem a sin o v o m a na k o silo in dal vse p o b iti, da se je lah ko o k o ristil z n jih o v im
206
99
102
io /
to g
m
114
117
120
Pekel in potlej k ot v iz irji iz kristala p o d o b rv m i v v d o lb in a h o b v isijo . Č e p ra v je koža k ot p o d p lat postala, k er m i o strina m raza je od vzela iz lica v s o o b č u tljiv o st dom ala, m i ve n d a r rahla sapa je zavela in dem : » K d o , m o jster, ve trc ta po raja, kaj ni vsa p ara tu že izpuhtela?« A on m i de: » N i daleč še d o kraja, k jer sred g lo b in e u zrl b o š prepad ne n jeg a , o d k o d e r v e te r sem prihaja.« In eden žalostnih iz sk o rje hladne zavp ije: » K ru ti du ši, ki v ledene pasti sta o b so je n a g lo b e li zadnje, naj trd i zastor eden m i razklene, da b ol izjo čem , ki srce m i d a vi, še p reden m raz m i solze v led odene!« In jaz: »Če naj p o m o re m ti v težavi, p o v e j, k d o si! O lajšal ti b o m b rig o , če ne, p o g o ltn e naj m e led tem avi!« In reče nam a: »B rat sem A lb e rig o , v e šč ak , k a k o zlo sadje se prid ela; tu v ra ča jo za datelje m i fig o .« »O ,« se začudim , »te je sm rt že vzela?« A on: » K a j češ, do m ene glas ne seže,
prem oženjem . (M ak. I. X V I .) D ru g i spet p ra v ijo , da se ta pas im enuje p o e g ip to v sk e m P to lo m eju , ki je u b il P om peja. 104 . vetrc: O d k o d sredi zaledenele in tem ne jam e veter, če ni sonca, ki bi u stv a rjalo in d v ig a lo paro ? - 108 . njega: L u ciferja. - 1 1 0 . kru ti duši: G re šn ik m isli, da sta p esn ika o b so jen a v zadn ji, četrti pas ali Ju d o v in o . - 1 1 8 . brat A lberigo : A lb e r ig o M an fre d i iz Faen ze, član b rato vščin e b rato v v e s e lja k o v (prim . P ek. X X I I I !) . L . 1285 je p o v a b il na k o silo d v a so ro d n ik a , s katerim a je b il h u d o sprt. P ro ti ko n cu k o sila je dejal: ’ N o , zdaj pa sad je!‘ , n ak ar sta plan ila d v a n je g o v a o b o ro žen ca na nič h udega sluteča p o v a b ljen c a in ju zabodla. - 1 19 . %lo sadje: O rig . F ru tta da m al orto. Z li n ak lep i so ro d ili to sad je in prin eslo je zlo , saj je slu žilo k o t znam enje za um o r. - 12 0 . tu vračajo: B esed n a igra, ki
Triintrideseti spev
12 6
129
i]2
ijj
i) 8
14 1
144
14 J
207
kaj g o ri v svetu zdaj telo m i dela. K e r p re d n o st P to lo m e ja to doseže, da du ša pade m n o g o k ra t v te kraje, še pred en A tro p o s ji n it prereže. P o v e m ti še, zato da m i b oš raje o d stran il z lica solze te ledene, da brž, ko duša k riv a je izdaje, k o t m o ja, n jen o si telo odene h u d ič in m u potlej zap o ve d u je, d o k le r ga sm rtn a u ra ne zadene. V le-tem v o d n ja k u duša se sesuje; telo m o g o č e še tam z go raj h od i, a senca tukaj zadaj m u zm rzuje. P ozn aš ga , če te p o t o d g o ri v o d i: to duša m o jstra B ran ca je d ’O rie, v e č let u k len jen je že v led u todi.« »B esed a tvo ja ,« dem , »zdaj n o rce brije, g o sp o d a B ran ca ni še sm rt zatela, ob lači se in spi in je in pije.« O n p ra v i: » Ja m a Z lih k o tan j, k jer vre la in čvrsta sm ola p o g u b lje n e biča, M ich ela Z a n ch a ni še va se vzela, ko že spu stila sta v telo hudiča on in n je g o v so ro d n ik p re veja n i, ki bil v izdaji m u je p o d la priča.
po m en i, da se m u zločin tu z ob restm i plačuje. - 1 2 3 . prednost: D a n te se ču d i, ker je m islil, da b rat A lb e r ig o še živi. L e-ta m u d o p o v e , da v P to lo m eju v e č k ra t pade č lo v e k o v a duša, m edtem ko m u telo tam z go ra j še b o d ro živi (v . 12 7 - 13 5 ) . - 1 3 3 . v tem vodnjaku: T e lo je za d u šo isto k o t v o d n jak za v o d o ; brž k o je zagrešila izd ajo , se duša sesuje na d n o , to je v pekel, na n jen o m esto pa sto p i hudič in b iv a v telesu, d o k ler člo v ek ne um re, tako nam vsaj razlaga D an te. - 13 6 . Poznaš ga: Č e prih ajaš s sveta! Z a po d k re p ite v sv o jih izvajanj m u A lb e rig o po kaže še n eko dušo . T o je B ran ca d ’O ria, m o g o čen G e n o v e ž a n , poro čen s h čerk o lo g o d o rsk e g a sod n ik a Z a n ca ; n ek o č je tasta p o v a b il na k o silo in g a dal ubiti. T o se je z g o d ilo 1. 12 7 5 ; v času, ko je D a n te pisal ta sp ev , je bil Bran ca še živ. - 14 2 - 14 4 : P rim . P ek. X X I I . 82. - Sm isel: N i še padel ubiti
208
ijo
ijj
i) 6
Pekel
A stegni zdaj roko in mi odstrani pokrov z oči!« Jaz nisem storil tega; da takim vljuden si, le grob ostani! Genovežani, zlobna vi zalega, ki tuje vam pošteno je ravnanje, kako, da se ime vam še razlega? K er pri naj slabšem duhu vse Romagne sem našel enega od vas, ki dušo v Kocitu koplje si za zlo dejanje, telo pa zgoraj mu še tlači rušo.
Z a n ca v sm oln ati k ro g p ekla, k o se je že h u d ič v selil v telesa n je g o v ih m o rilc e v . - 150 . grob: V p e k lu v e lja jo n aspro tn i m o raln i p o jm i: če h očeš izdajalcu po kazati v lju d n o st, m o raš biti z n jim s u ro v . T o lah ko p o m en i, da jim je treba plačevati z n jih o v im denarjem , torej n epošten o. - 1 5 4 . p r i najslabšem duhu: O m en jen i A lb e rig o . - 15 6 . K oplje: K o p e l je sicer m rzla. Iro n ija!
ŠTIRIINTRIDESETI SPEV
3
6
9
i2
//
» V ex illa re g is p ro d eu n t in fern i — n asp roti nam a: tja g le j, če razloči ti ga o k o !« m i dé m oj v o d ja vern i. K o t se p rikaže ti v m e gli rastoči, ali ko n ašo sfero n o č ob jam e, v d a ljav i m lin, ki piš ga ve tra toči, tak o uzrem tam senco stavb e sam e in že p red siln im v e tro m za v o d n ik a se skrijem , k er ni tam n o b en e jam e. Ž e stal sem - rim i strah ne da z jezika! tam , k je r d u h o v i v s i so v led oÜeti in v s a k k o t sm et na steklu se svetlika. T i so ležali, d ru g i b ili vz p eti, ta z g la v o g o ri, d ru g i kar s sto pali, ob raz k n o g a m , k o t lo k , tiščijo tretji. Ž e so k o ra k i tja m e p rip eljali, k jer m o jster m i nam en il je kazati
1-67. D e v e te g a k ro g a četrti (zadnji) pas ali Ju d o v in a . Izd ajalci sv o jih d o b ro tn ik o v : L u cifer, Ju d a , B ru t, K a sij. - Z a ta zadn ji, n ajh u jši način izdaje se g rešn ik i p o k o rijo s tem , da so p o p o ln o m a zadelani v led. Sred i m ed n jim i tiči L u cife r, p rv i u p o rn ik in poČetnik zla. T o je po šast s trem i žreli, ki m eljejo tri grešn ik e: p rv i je Ju d a , izdajalec K ristu sa , B o g a -č lo v e k a in o d rešen ika č lo v e š tv a , od katereg a p o teka tudi papeška (d u hovn a) o b last na zem lji; d ru g a d v a pa sta B ru t in K a s ij, izdajalca C ezarja, n o silca v r h o v n e p o sv etn e o b lasti. N a dnu p ekla, k o t v id im o , kazn u je D an te izdajo tako p o sv e t ne k o t d u h o v n e ob la sti, saj jo v id i kot sab o tažo p o ti, ki naj bi č lo v e š tv o p rip eljala do ed inosti in cp rave tak o na tem k o t na on em sv e tu .1. V e x illa regis...: L at.: Z a stav e peklen skega vladarja so izobešene! T e »zastave« so šestera krila L u ciferjeva , o katerih b o pesnik še sp reg o vo ril in ki se m u zdaj nejasn o rišejo v m egli. - 7. senco stavbe same: T a og ro m n a silhueta, ki spom inja na vetrn i m lin ali na stavb o , je L u cifer. - 10. %e sia^ sem- V Ju d o v in i, srčiki devetega k ro g a in pekla v o b če , im enovani p o izdajalcu Ju d i Išk arijo tu , enem od dvanajsterih a p o sto lo v , ki je izdal
2 10
iS
21
24
27
30
))
}6
¡9
42
Pekel n jeg á, ki u stvarjen b il je an gel zali. P red m ene stopi in v e li m i h krati: » G le j, D ita,« dé, »p oglej ta k raj, kjer, v e d i, v s o h rab ro st ti b o treba v srcu zbrati!« Č e onem el sem , trd o b tem p o g le d i, ne v p ra ša j, bralec! T e g a nočem peti, k er bi sirota v v s a k i bil besedi. P o l m rte v in p o l živ! V s a k d o k o m u r sveti lu č um a, zm isli naj d rg et n arave, ki ni ž iveti ji in ne um reti! T a m je v lad ar te žalostn e d ržave d o srede p rsi v ledenem b il jezéri: in laže kraj o rja k o v e p o stav e g re m jaz k o t k ro k i m u o rja k kateri. P o tem b o š sod il, kakšn a veličin a je tru pa, delan ega v tej razm eri! Č e tak lep otec, k o t je zdaj z verin a, se stva rn ik u n am rščil je preteče, ni ču d n o, da od tod v sa bolečina. K a k o ob stal sem in zazrl strm eče, k o v id im v g la v i tej tri lica hkrati! P r v o b ilo je spredaj, čisto rdeče, a d ru g i d v e od p rv e g a v d v e plati režali sta v rh ram , v rš ič stikaje na g la v i, tam , k jer se g reb en košati. R u m e n o b e la desna stran bilá je,
K ristu sa . - 18 . njegá: L u cife r; k o je bil u stva rjen , je bil to najlepši an gel p o d son cem . 2 °. glej D ita : D is - v ra g , satan. - 36. vsa bolečina: V se zlo na svetu iz v ira iz greh a, p rv i g rešn ik p a je bil L u c ife r, u p o rn ik iz n apuha. P o n je g o v e m padcu in zdanji g rd o ti se lah ko p reso d i, k o lik šn a bi bila sreča b rez tega o ziro m a kakšn o n esrečo nam je zaplod ila n je g o v a ošab n ost. - 38. t r i lica: D a n te je v L u c ife r im a v skladu s sred n jev e šk im v e r o v a njem tri o b lič ja, ki naj bi pre d stavljala antitezo tro e d in eg a B o g a . Č e p o m en i sv. T ro jic a (glej napis na vratih pekla!) M o č , M o d ro st in L ju b ez en , potem p re d stav ljajo tri lica p ek le n sk eg a vlad a rja N em o č, N e v e d n o st in S o v ra š tv o ali Z a v ist. O b tem v p rašan ju so m nenja k o m en tatorje v precej d eljena, še v eč ja zm eda pa n asto pi, k o p rič n o tolm ačiti
Štiriintrideseti spev
4j
48
ji
J4
/7
60
63
66
21 I
a le v a k o t lju d je, živeči v zm oti, tam k jer se v rž e N il v d o lin sk e kraje. P o d v sa k im je d v e siln i im el p eroti, k o t to lik šn em u ptiču gre: n ik o li še takih jader kje na m o rsk i poti! B ili sta k o t p ri n eto p irju - g o li; vse h šest je tam kaj p lah u talo leno, da tro jen ve ter v e l je o d tam d oli, zato K o c it je jezero ledeno. Sest m o čil je oči in solze jare t e z tro je brad lil m ed k rv a v o peno. In v sa k o žrelo, k a k o r lan se tare, z z ob m i p o en o trlo je b arab o, tak o da m lelo je h krati na tri pare. T a spredaj ču til je u griz bolj slabo v p rim eri z d rtjem - ni sledi} o koži na h rbtu , ki bi še bila za rabo. » T a du ša, ki je kazni p len n ajstrožji, je Ju d a Išk a rjo t,« m i m o jster p ra v i, »ki z g la v o v žrelu n o g e ven k aj p roži. O d d v eh , ki jim a dol v isita g la v i, opleta z B ru to m g o b e c p očrn eli, k a k o se z v ija ... a g lasu ne iz d a vi...! a v d ru g em K a siu s tiči debeli. N o , n o č se d v ig a spet, čas je napočil
različne b arve o b raza, to je rdečo, ru m en o-belo in črn o (ko t je p o lt n evern ih E tio p c e v o d p o reč ja N ila - v . 45). - 5 8 . T a spredaj'. Ju d a IŠkarijot, izdajalec K r is tu s o v , tiči z g la v o v žrelu, h rbet, »k jer ni v e č kože, ki bi bila za rabo«, pa m u udelu jejo krem plji pošasti. 65. ^ Brutom\ M . Ju n ij B ru t, eden o d z a ro tn ik o v , ki so ub ili C ezarja. N je g o v a m oraln a n eo p o rečn o st in d em ok ratičn i zan os, k o t ju po zn am o iz z g o d o v in e (prim . Sh akespeare, Ju lij C ezar!), im po n irata tudi D an teju , ki naredi iz B ru ta p o n o sn e g a in m olčečega trpina. - 76. Kasijus debeli: C. C assius L o n g in u s , d ru g i zarotn ik p ro ti C ezarju. P o P lu tarh u je bil K a s ij bled in m ršav (takšn ega im a tu di Sh akespeare); pesn ik g a je m o rda zam enjal s K a s k o (L u c ije m K a sije m ), o katerem p ra vi C icero v svo je m sp isu Catilin aria (III), da je bil rejen. - 68. noč: N a zem eljski p o lo b li je spet večer. P esn ika sta predela ves pekel v štiriin d vajsetih urah.-
212
69
/2
7;
7#
81
84
87
90
9)
Pekel o d h o d a - v id e la pekel sv a celi!« V ra t sem o b jel m u , k o t m i je n aro čil, on znal je u m n o kraj in čas izbrati, in k o je v ra g d o v o lj p ero ti vz b o čil, se m u ob esi on na b o k kosm ati ter se lo v e č za šope spušča v reže m ed g o šč o dlak in led na d ru g i plati. P rišed ši tja, do k o d e r steg n o seže, d o v rh a k o lk a , ču til sem v o d n ik a , k a k o s tež a vo , zasop ljen o d teže, tja, k jer im el je n o g e , v ra t p o m ik a , in g ra b i dlake, k o t da k v išk u rine; tu se pekla z vrtela m i je slika. » L e g lej, po takšn i lestvi p rim i kline,« de m o jster zasopih an i, »pa km ali se rešil b oš iz to lik šn e hudine!« P o lu k n ji zlezel je, sk o p an i v skali, in na njen ro b p o sad il m e z rokam i ter tja še sam k o ra k u bral vseznali. O či sem d v ig n il v m isli, da b o m v jam i zagledal L u c ife rja k o t p o p re d i, a on i k v išk u je m o lel z nogam i! In če tedaj o d reven e l sem v zm edi, naj se b ed ak jezi, ki ne sp re vid i, da sem p rem eril p o t v e so ljn i sredi.
7 0 -13 9 . P leža po L u cife rju . P o t sk o zi d ru g o p o lo v ic o zem lje in p o v ra te k na svet. - P o d V e r g ilo v im v o d stv o m se D a n te obesi L u c ife rju na b o k ter se p o reži m ed n jeg o v im tru p lom in ledenim o k lep o m spusti n ek a k o d o začetka stegen pošasti. T a m se z v e lik o težavo o b rn e - zdaj je v središču zem lje in v e s o lja , sredo težn a sila in p riv lač n o st zla sta n ajvečji! - tak o da je g la v a tam , k jer so b ile prej n o g e , in h krati že pleza k v iš k u , zdaj v n asp ro tn o z em eljsko o b lo . P ek la ni v e č , k o t b i od rezal, le L u c ife rje v e n o g e m o lijo k v išk u - p esn ika sta se zasukala za iS o °. P ričn e se težavna p o t n a v z g o r sko zi v o tlin o , ki jo je izd o lb el p o to k , d o k le r ju o zk i in tem ačni r o v ne p riv e d e na pian o, k jer zn o v a zagled ata z v ez d e.85. po luknji-. P o reži m ed L u c ife rje v im tru p o m in led o m , ki ga je o b dajal. -
Štiriintrideseti spev
96
99
10 2
/o/
io S
iii
114
iij
» N a n o g e zdaj,« m i p ra v i m o jster, »pridi! Steza se vleče, p o t je razkopan a, a son ce že tretjin o d n eva vid i.« P red nam a plesna ni bila d v o ran a , tem več n aravn i r o v , k jer p o t se m ota, p o g rd ih tleh in luč m u je neznana. »Pred en iz brezna m i p o kažeš pota, o, m ojster,« dem , k o stal sem kraj razpore, »p o vej m i m alo, da m e m ine zm ota! K je led je zdaj? K a k o da oni m ore na g la v i stati in da sonce šlo je v tak k ratk em času od m raku do zore?« A on: » Z d aj m isliš, da telo je tv o je še onstran srede, k jer lo v il kocin e sem zlega črv a , ki v e so lje glo je? T a m bil si, k o sem spu ščal se v glo b in e; k o sem se z v il, pa si prešel p rek kraja, k am o r v s o pezo v o d ijo stezine. N a d tabo d ru g a zdaj p o lo b la vstaja, n asprotna tej, ki jo p o k riv a leha, katere v rh ne zabi izdih ljaja m oža, ki ž iv in ro jen je brez greha; v rh m ale špilje n o g i ti stojita, ki d ru g ob raz je Ju d o v e g a ceha.
104. da sonce šlo je : D an te se ču di in sprašuje n aslednje: 1. kje je zdaj led; 2. zakaj L u cife r sto ji na g la v i; in 3. k a k o , da sonce v id i že tretjin o dn eva (o k ro g p o l o sm ih zju traj), ko pa je V e r g il ra v n o k a r dejal, da se na zem ljo spušča noč? V e rg il m u na to o d g o v o r i, da za vsem i tem i vp ra ša n ji tiči k riv a D a n teje v a p red stava, ki si m isli, da sta še v ed n o v oni p o lo b li, kar pa ni res. V s i ti d o g o d k i so ra zlo žljiv i, če jih preso jaš s strani južne p o lo b le , kjer sta zdaj. - 108. %lež a *'r va'• Satana. - m . kamor vso pe%o: V sa teža je po P to lo m eju zbrana v središču zem lje. - D a n te je tej fizikaln i teži prid ru žil tu d i te o lo šk o greh in ju zd ružil v L u c ife rje v i p o sta vi. - 1 1 3 . nasprotna: P rejšn ja p o lo b la , ki sta jo ra v n o k a r zapustila, je trdin a, v rh katere sto ji m esto Je ru z a le m , kraj ž iv lje n ja in m učen ištva Je z u sa K ris tu s a , m oža brez greh a. - 1 1 6 . male Špilje: P esn ika sto jita na v rh u v o tlin e, ki se Širi nad (m alo prej bi še rek li pod) L u cife rje m in v kateri o p letajo n je g o v e n o ge. T a špilja p re d stavlja d ru g o plat Ju d o v in e , o sre d n jeg a dela, jedra pekla. -
214
12 0
12 j
12 6
129
i} 2
jj
;
13 S
Pekel K o o n k raj je v e čer, se tukaj svita, a z v e r, ki m e po dlak i je spustila, je k o t p o p rej še v e d n o v tla zabita. Z n eba leteč se je sem d o l zarila, a zem lja, ki je tam bila p o g o rje , se o d strahu pred n jo je v m o rje skrila - in v r a g p riše l na naše je ob zo rje. M o rd a ta p razni p ro sto r je o d b ega n je, k i tam g o ri d v ig a se nad m orje. J e kraj, ki od B elce b u b a v d aljo sega to lik o , k o lik o r se g ro b m u b o či — - sluh g a zazna, o k o ne v id i tega, p o šu m u v o d e , ki jo p o to k toči čez šp ran jo skale, ki jo u m el je zjesti, tek o č tja doli zle g o m a v p o b o čji.« P o stezi tej sva jaz in v o d ja zvesti kren ila zop et v svet, k jer sonce sije, h od eč, ne da b i kdaj h otela sesti, on p rv i, jaz za njim , k o t p o t se v ije , d o k le r tam zgo raj sk o zi lu k n jo v jam i ne uzrem neba in n jeg a lepotije: tam šla sv a ve n in stala p o d zvezdam i.
1 1 8 . ko onkraj-. N a sev ern i p o lo b li se m rači, na južn i p a svita. - 1 2 1 . % neba leteč. D an te tu po d aja n e k o lik o te ža vn o razlago sv o je g e o g ra fije in to p o lo g ije : L u c ife r (»zver«) je b il v ržen z n eba in je z g la v o n ajprej priletel na ju žn o p o lo b lo zem lje, ki se je pred n jim in za njim prestrašen a um ikala. P re d njim se je trdin a um akn ila na severn o p o lo b lo in južn o p repustila v o d a m , ki so jo pre k rile ; na »našem o b zo rju « je torej v es naseljen i sv et, tam je tu di pekel in tam štrli L u c ife r z g la v o iz zem lje. Z a njim se širi o m en jen i prazn i p ro sto r, v rh katerega p esn ika sto jita, zem lja pa, ki je n ek o č tam b ila, je » p o b e g nila« pred v r a g o m in se zdaj d v ig a nad južn im m o rjem k o t g o ra vic. - 12 7 . nek kraj...-. N a ko n cu v o tlin e, to likan j p ro č o d B elce b u b a (vra ga), k o lik o r m u le sega v d a ljo ta »gro b « (poprej im en o va n »špilja«), je neki k ra j, ki g a o k o še ne v id i, sluh pa že zazn ava šum p o to č k a, ki si je on di vrezal stru go . O b tej stru g i se b o dalo v z p eti... - 13 0 . potok'. L e te , reka p o zab e, ki si je iz v ic izd o lb la p o t k središču zla. D a se p esn ika o b njeni stru g i rešujeta »iz to lik e hudine«, se zdi utem eljeno. - 13 9 . p o d zv^ddm v. V sa k a o d treh kan tik se ko n ča z b esed o »zvezde« (stelle).
Vice
PRVI SPEV
3
6
9
¡2
//
D a v m irn ejše v o d e odslej zaorje, b o jad ro b arka m i duh a razpela, ki pu šča zadaj toli k ru to m orje; o d ru g em b o k ra lje stv u pesem pela, k je r du ša lo m i grešn e si opaše, da b i lah k o v nebesa poletela. T u m rtv a p o ezija spet naj zrase, o jasne M u ze, saj sem va še dete, K a lio p in ih strun naj slišim glase, va š m ili zven naj o k rep i m i petje, k o t je d on el n ek o č, da kraj p rep ira je bil in nad ošab n e sračje čete. O p o jn a b a rv a vz h o d n eg a safira, k i sko zi v e d ri, čisti zrak je lila do tja, k je r p rv o se n eb o razstira,
1-28: N a o b režju g o re vic. i. kruto morje: P ekel. - 4. drugo kraljestvo: K r a lje s tv o v ic , to je kraj, k jer se p o krščan skem v e ro v a n ju g rešn ik i o čišču je jo g re h o v , tu di sm rtn ih, ki pa so se jih še pred zadn jo uro skesali. - 7. mrtva p oezija: ki o p e v a svet m rtvih ; tu v vicah naj ta »m rtva« poezija o ž iv i, kajti vice so k lju b trp ljen ju kraj upanja. - 9. Kaliopinih strun: P esn ik se pred p ričetk o m sp eva p rip o ro ča m uzam , in sicer pre d vse m K a lio p i, zaščitnici ep ske poezije. Z ak aj ra v n o K a lio p i? M ord a zato, k er je bila od vseh d e vetih m uz n ajb o lj sp o što v a n a, saj so b ili n ajve čji antični pesn iki ep iki, in ker je m ed d ru g im tudi pre d stav ljala sv o je sestre v znam eniti tekm i s P ieridam i (glej dalje!). P o le g tega velja om eniti d e jstv o , da sta bili P lato n u (F eder) m uzi filo zo fije in glasb e ra vn o K a lio p a in U ran ija. In za V ic e bi se dalo trditi, da so izrazito filo z o fsk o n astrojene, celo bolj k o t te o lo šk i R aj. — 1 1 . Srakam : H če rk e tesalskega kralja P ierio sa, d e vet p o številu , ki jim je p e v sk o znanje sto p ilo v g la v o in so se h otele p o m eriti s sam im i m uzam i. K a lio p a jih je v im en u sv o jih sester sijajn o prem agala in jih za kazen sprem enila v srake. - 13 . vzhodnega safira: S a fir iz M ed ije, ki je slo ve l p o svo ji lepi m o drin i; z njim prim erja D an te b a rv o neba, ki g a je zagledal nad sabo. - i j . prvo nebo: P o D a n teje vi k o z m o g ra fiji je to n ebo L u n e. -
Vice
2 I8
i&
21
24
27
¡o
¡6
očesu m o jem u je lesk vrn ila , k o sv a ušla iz m rtv ih sap prepad a, k jer sta o k o in g ru d se mi skalila. O b z vezd i, ki k lju bezni nas spodb ada, si vz h o d nebesni je razžaril lice, a R ib ob njej tem nela je ograda. K o sem d ru g am p o g le d a l, v sm er desnice, uzrem n eb o s četverim i zvezdam i, ki jih le p rv i ro d je ujel v zenice. N jih b lesk, se zdelo je, nebesa m am i: oj severn o n eb o, si pač sirota, k er teh lep ot so p razni tv o ji hram i! K o sem o k o o d v rn il s tega kota in so p o g le d i seve r spet iskali, kjer se že V o z je bil u m akn il s pota, uzrem kraj sebe starca na obali, ki b i pristajal m u p o k lo n sp o štljivi, k o t bi sin o vi ga očetu dali. O b d o lg i b rad i, že d o d o b ra sivi, p ra v taki so lasje se m u svetili, ki v g ru d so padali m u v d v o jn i g riv i. Iz štirih zvezd so žarki m u zlatili ob raz, da se kot sonce je toneče
19. Ob ¿(ve^di: V en era . - 23. s Četverimi zvezdami: Ju ž n i križ, ki je vid en sam o z južne p o lo b le ; ker je tam , p o sred n jevešk em p o jm o v a n ju , sam a vo d a, iz katere se d v ig a edino go ra v ic, je torej m o g o če, da sta to o zve zd je v id ela sam o A d a m in E v a (»prvi rod«), ki sta bila živela v zem eljskem raju, vrh om en jen e g o re. 2 8 - 11 2 : K a to n U tičan , va ru h vic. - D a n te je izbral za varu h a vic K a to n a U tičana, rim sk eg a sen atorja in n eo m ajn ega z a g o v o rn ik a rep u b lik an skih sv o b o ščin , ki si je 1. 46. p. n. š. sam zadal sm rt, da ne bi gled al C e zarjeve sam o vo lje . K o t krep o sten p o g a n bi lah ko tičal v L im b u , ko t sam om orilec v sedm em k ro g u p ekla, k o t C e za rjev n asprotn ik pa celo v L u cife rje v e m žrelu, v en d a r je že sredn ji v e k pred D an tejem v K a to n u gledal izred n o m o raln o fig u ro in kot takega g a pesn ik p o sta vlja tudi v K o m e d ijo : z a g o v o r n i ka in v a ru h a m oraln e sv o b o d e , ki je p o g o j vsak e resnične pro sto sti. 3 1. starca: G le j kom en tar z go ra j! -
Prvi spev )9
42
4!
48
//
J4
/7
60
6j
66
219
zasvetil p re d m enoj v sv e tlo b i m ili. » K d o sta v id v a , k i sta iz večn e ječe n asp ro ti slepi reki v e n zbežala?« de in zam aje kras g la v e siveče. » K d o b il v o d n ik , kje lu č va m a sijala, k o n o či sta uhajala g lo b o k i, ki v v e čn o je tem o p ekel v k o v a la ? Sta m ar u šla zak o n a trd i ro k i, ali pa n o v o im a n eb o p o sta v o , da za p reklete je m oj d om viso k i?« V o d n ik , ki m i našel je k retnjo p ra v o , k o m i z b esed o , ro k o in m ig ljajem v p o k lo n k o len o u p o g n il je in g la v o , de: »Sam se nisem d rzn il k va šim krajem , z neba g o sp a p rišla je, p ro šn je njene bile so v z ro k , da tem u sp re m stvo dajem . A k er želiš, da bolj se razod ene, k d o sva v resnici, k ak šn a nam a vera, ne b ran im se zdaj sp o v e d i iskrene. N i o n še v id el zad n jega večera, n o ro st pa g a tak blizu je speljala, da km alu p oln a m u bila bi m era. K o t sem dejal, m i ona je ukazala, naj rešim g a , a d ru g e steze k luči b ilo n i razen te, ki sv a jo ubrala. P o k azal sem m u svet, ki g re h ga m uči, zdaj pa še duše naj bi si o gled al, ki čistijo p o d tv o jim i se ključi. K je v se sva šla, težko bi ti p o ve d a l, z neba ro sijo m ilo st, ki p o m a g a
4 1 . nasproti slepi reki: V zadnjem sp ev u P ek la o m en jen i p o to č ek , o b katerem sta se pesn ika vzp ela na p o v rš je zem lje. - 48. v moj breg: N a o b režje v ic , ki jih v a ru je o n sam . 5 3. gospa: B eatrice (prim . P ek. II.)! - 58. %adnj e&a večera: Sm rtn e ure. -
220
Vice
69
v o d iti g a , da čul b i te in gled al. U sm ili se, ne ženi ga od p raga; s v o b o d o išče, ki jo zna ceniti, k d o r ji ž ivljen je na oltar p o lag a. T o ve š, ker nisi se p o m išlja l u biti zan jo p ri U tik i, k jer ti p o čiv a telo, da sod n i dan zbu d i ga k sviti. P red večn im i zakon i n isv a k riv a , saj d ru g je ž iv in M in o s m e ne v k le p a ; iz k ro g a sem , k jer čiste o či sk riv a M arcija tv o ja in še k tebi sklepa ro k e, m ož sveti, ker te lju b i zvesto ; naj gan e te lju bezen njena lepa, v sed m ero ca rstev nam a o d p ri cesto! Č e ti kaj m ar je onih sp o d n jih h vala, pred tv o jo te p o h v a lil b o m n evesto.« » T a k o M arcija m i je očem zavd ala,« de on, »d o k ler on stran bila sva živa, da v se sem storil, kar je ukazala. O d k a r pa čez p e k le n sk o re k o b iva, m e v e č ne v ž g e , saj zak o n n asp ro tu je, ki d v ig n il m e je iz črn ega zaliva. A če n eb eška žena ti kralju je, k o t deš, o d v e č je lask a va d o b ro ta,
72
7/
78
81
84
87
90
7 1 . svobodo išče: K r a tk a in jedrnata ozn aka n ašega pesn ika, ki je do sm rti stresal s sebe jarem p o litičn ega p re g o n a in m oraln e izp rijen osti sv o je dob e. - 74. p r i U tik i: G lej ko m en tar zgo ra j! - 76. nisva kriva: V e rg il se b ran i K a to n o v ih o č itk o v (češ, m ar b o d o zdaj p o g u b ljen ci h od ili v vice) in o d g o v a r ja , da je D an te še ž iv , o n sam pa da p re b iv a v L im b u in m u p ek len sk a z ak o n o d aja ne m o re d o ž iv eg a (M in o s!). - 79. M arcija: K a to n o va so p ro g a ; z n jenim im en om skuša V e r g il o m ečiti K a to n a , da bi ju raje spustil v vice. - 8 2 . sedmero: G o r o v ic o v ija sedm ero k r o g o v ali p o lic, na katerih se v ic a jo različne v rste g re š n ik o v , p o d o b n o k a k o r v p eklu . - 88. peklensko reko: A h e ro n t. - 90. %akon: K r is tu s je p o s v o ji sm rti o d p eljal iz p e k la p ra v ičn ik e stare zaveze, ki so bili do tedaj v L im b u , in m ed n jim i tudi K a to n a . D a se je od p o g a n o v rešil le on , z n o v a pokaže v e lik o D a n te je v o sp o štov a n je do tega m oža. - 9 1, nebeška \ena: B eatrice. -
Prvi spev 9}
96
99
102
/o ;
108
m
114
//7
120
221
da v nje im en u p ro siš, zadostuje. Z d a j sk rb i, da prijatelj tv o j om ota pas z g la d k im trso m , lice si um ije in o d lo ži v s o um azan ijo pota, saj ne b ilo b i p ra v , če v id zakrije m u še kak dim , k o m u b o n o g a stala pred p rv im slu g o m b o žje dom ačije. V o to čk u , k jer najn ižja je obala, da v a n jo v a l za v a lo m se zaganja, trstika v m eh kem blatu je p ogn ala. V s e d ru g o , k ar trd i in list p o gan ja, ne m o g lo v tem o k o lju bi živeti, k er se u darcem m o rja ne uklanja. O d tam ne b o p o treb a sem hiteti; so n ce, ki vstaja že iz zarje blede, najlažjo p o t v g o ro vam a razsveti.« In m ož o d id e; v sta l sem brez besede in se p riv il k v o d n ik o v i p o stav i, u p irajo č v n je g o v ob raz p o gled e. » Z a m ano h od i zdaj,« učitelj p ra v i, »nazaj g re v a do tod , k je r d o li plane v o b jem m o rja p o b o čje v tej p lan javi.« U g n ala zora m rak je ure rane, ki bežal je, da tja v n eb o brezdanje m ig ljale so glad in e v z v a lo v a n e . Sam a sv a šla p re k zapuščene planje kot ta, ki v e , kaj stalo ga je jada, d o k le r ni spet našel steze nekdanje. K o sv a do tja prišla, kjer se spopada še rosa s soncem in se senca vleče,
95 - gladkim trsom: V se sk o z i gia d k i trs, ki se p ro ž n o u v ija sem ter tja, naj bi bil sim bol p ra v e p o n ižn o sti, s katero se pričen ja v sa k a d u h o vn a o b n o va . - 98. se k a k dim: Sled strasti, ki jih je pesn iku b u rila p o t sko zi pekel. - 99. prvim slugom: A n g e l p re v o z n ik (glej dalje V ic e II!). - 12 0 . ste^e nekdanje: K d o r se je d o lg o časa lo v il p o stranp oteh (pekel!),
222 I23
12 6
129
¡ 3*
Vice s tra ve se izb risu je le nerada, v o d n ik ro k e p re k trate zeleneče p o lo žil je razprte; d o u m elo m i je srce, kaj h oče in drhteče p o n u d il lice sem , od solz zardelo: in on m u spet p o v rn il je svežin o , ki jo g o rje p ek la b ilo je vzelo. Z a te m na p u sto sv a p rišla b režino, k je r m o rje ni p u stilo še m orn arja, da b i od to d se v rn il v d o m o v in o . P rep asal m e p o u kazu je ču varja. G le j čudo! K o p o n ižn o je trstik o u trgal, steb lo zop et je iz barja na m ah p o g n a lo , k a k o r prej ve lik o !
b o znal ceniti p ra v o p o t, kadar jo n ajde (v ice, p o t k p o b o ljšan ju ). - 1 3 1 . mornarja-. S p o m n im o se O d ise je veg a kon ca (P ek. X X V I ) ! -
DRUGI SPEV
$
6
9
i2
//
Ž e son ce tisti lo k je zap o čelo , k jer v južni o b li, k o n a jv išje plu je, je nad Je ru z a le m o m prej žarelo, a n oč, ki čez n asp ro tn o stran kralju je, od G a n g a vstala je, nesoč sk o d eli, ki padeta ji z ro k , ko se zdaljšu je; tam , k jer sem stal, so siji rd eče-beli, k i v n jih blešči ob raz se zarje zale, od d o lg e g a čakanja rum eneli. In še sv a stala tam kaj kraj obale, k o t ta, ki p rem išlju je p o t v d aljino in s srcem gre, n o g e pa so obstale. K o t M ars, ki se pred ju tran jo svežin o iz težkih nam m egla rdeče sveti, tam , kjer z ak riva m rak m o rja g lad in o ,
1 - 3 1: A n g e l b rod n ik. 1. Z e sonce: Z a razu m evan je p rv ih treh tercin si je treba o svežiti nekaj p o d a tk o v iz g e o g ra fije D a n te je v e g a časa. 1. N aseljen a zem lja je bila v sa na severn i p o lo b li in se je raztezala v do lžin i 180° od ustja G a n ge sa pa d o zapadne ob ale Špan ije. 2. Jeru z ale m naj bi ležal to čn o na sredi m ed tem a d v em a krajem a, ki sta torej od n jega od d aljen a za 90°. - 3. G o r a v ic , ki štrli o sam ljen a iz južne p o lo b le , je ra v n o na n aspro tn i strani (antipod!) Je ru z a le m a , in 4. D a n te je v o p o to v a n je naj bi b ilo v e k v in o k c iju , kar p o m en i, da sta bila n o č in dan e n a k o d o lg a . Sm isel: S o n ce , ki je v n a jv iš ji to č k i s v o je g a lo k a nad s ev ern o p o lo b lo (za D a n teja v v ica h južn a!) sija lo nad Je ru z a le m o m , je v tistem tre n u tk u že to n ilo za z ap ad n o o b alo Šp a n ije; to n ilo , a na sp o d n ji p o lo b li v z h a ja lo in tak o n a d a lje v a lo lo k , s katerim o p a su je z em ljo (to je b ilo še pred G a lile je m ). N o č , ki sled i so n cu v ra zm ik u 12 u r, pa je h krati zap u ščala sp o d n jo p o lo b lo in se selila na se v e rn o . V Je ru z a le m u je bil v e č e r, čez g o r o v ic pa je sin ilo ju tro . - 5. skodeli: N a n o čn em n eb u je b ilo o z v e z d je T e h tn ice , ki se kaže sam o m ed 24. X I I . in 24. V I ., ko se n o č k ra jša ; ko se p o d a ljšu je , in to je od 24. V I. d o 24. X I I . , pa to o z v e z d je iz g in e »noči pad eta sk o d eli iz ro k«. - 9. obra% se Z a rje : Z a r ja , ki p re d sta v lja son čn i v z h o d , si
224
iS
21
24
27
30
)}
}6
¡9
42
4!
Vice tak o -o da b i še jo m o g e l zreti!čez m o rje sem je neka lu č brzela, ki jato ptic b i m o g la prehiteti. K o se zenica m i je o d nje otela, za tren, da m o jster da m i p o jasn ilo , potlej še b o lj in bliže je gorela. Z o b eh strani se ji je zasvetilo p o nekaj b elega in te beline se ji še sp od za kanec zaiskrilo . M o lče je čakal m o jster kraj brežine, d o tod , da bela se p e ro t pokaže; tedaj spozna b ro d n ik a iz daljine in: »D aj, brž na kolena!« m i ukaže, »to an gel je G o s p o d o v , sklen i rok e, odslej v id e v a l b oš te svete straže! K a r je k o ristn o za zem lje o tro k e, ja d ro v je , ve sla, to on zam etuje: s peru tm i dalje p rem o sti široke. P o g le j, k ak o jih g o r v n eb o v z d ig u je in reže zrak z v se v e čn im i peresi, ki -ne k o t sm rtna!- čas jih ne osuje!« C im bliže b o žji p tič je b il očesi, bolj p ekla m e svetlo b a je v e lik a , zato p red n jo se m oj p o g le d pob esi. A o n že k b reg u b arčico p rim ik a, ki lahna je ta k o , da nad v a lo v i leti in se glad in e ne dotika. B ro d n ik z n eba je spredaj stal na k ro v i, svetal, da b il je sam p o d o b a raja; za n jim sedeli v tru m ah so d u h o vi.
p re liv a b arve od bele na rdečo v rum en o. - 16 . o da b i k j o mogel %reti: D an te bi jo rad v id e l še p o sm rti; k o t b o m o še v e č k ra t slišali, je sebi n am enil vice . - 23. po nekaj belega: C e si p re d stav ljam o , da je luč a n g e lo v o lice, potem belin a z o b eh strani p o m en i krila, njen »kanec« spodaj pa m o rd a a n g e lsk o o p ra v o . - 30. odslej: V a ru h i v v ica h bo d o
Drugi spev
48
//
¡4
/7
60
6)
66
69
» G le j, iz E g ip ta Izrael p rih aja...!« v en glas p e v a je se p lo v ilo bliža, k jer p salm ta o d p o je jo d o kraja. K o jim n ared il zn am enje je križa, da v su je jo se v b reg , spet v d aljo šine, k o t je p rišel, slu žabn ik paradiža. V ob al neznano vržen e družine strm ele so o k ro g in v ču d u stale k o t č lo v e k , ki p restop i p ra g tujine. O d vseh strani so jasni dan sejale pu ščice sonca in s s v o jo b leščavo o zv ez d je K o z o r o g a v b eg p ogn ale, k o n o v i v o d jel d v ig o v a ti g la v o je k nam a, s p ro šn jam i: »Če p o t poznata, p o v e jta , kje naj kren em o v višd vo !« V e r g il pa jim veli: »N aj va ša jata ne m isli, da p o z n av a to o b alo ; k o t v i sv a i m id v a p o p o tn a brata. P o d ru g i cesti sem p rišla sva, m alo p red va m i, sk o zi takšen strah in b ed o, da p o t tja g o ri nam a b o za šalo.« T ed aj pa ve st ob šla je z b ran o čred o, da sem še ž iv , k er m o ja g ru d še diha, in vse obstane, od ču d enja b ledo. K a k o r na sla, ki z o ljk o p riso p ih a, p ritisn e m no žica, da zve n o vic e,
angeli. - 46. G lej, iz E g ip ta ... »In ex itu Isra el de p o p isu je o d h o d Izra elc ev iz e g ip to v sk e sužn osti. duše v esele rešitve iz solzn e d o lin e - s sveta. p re v o z n ik a m ed sv eto m lju d i in g o ro vic, tak o p e klen sk o rek o A h ero n t. -
A e g y p to « - začetek 1 1 3 . psalm a, ki P esem je kraju p rim erna, saj se tudi 50. spet v daljo šine: A n g e l služi za k o t je H aron p re v až al g rešn ik e čez
5 2 - 1 3 3 : T ru m a duš. C asella. Z n o v a K a to n . 57. zvezde Kozoroga: P red žarki v z h a jajo če g a son ca je ob le d elo o zv e zd je K o z o r o g a .- 70. oljko: V starem času je bila o ljk a znak m iru , v p e sn ik o v i d o b i pa je po m en ila k akršn o
226
72
7/
78
81
84
87
Po
Vice
in vsak se drenja in uho si viha, tak o tedaj zazro se v m o je lice b la g o slo v lje n e duše, ki dom ala na p o t bi p ozab ile in na vice.
Tam ena njih naprej se je pognala, tak željna, da v objem bi me sklenila, da mene k isti kretnji je pozvala. O prazne sence, za oči slepila! Trikrat sem dlan ovil ji krog ramena, trilgrat nazaj se prazna je vrnila. T o videti, postal sem bled ko stena; duh se smehlja, korak nazaj napravi, za njim pa moja krenejo kolena. Naj postojim, mi z blagim glasom pravi. Tedaj spoznam ga in zaprosim milo, naj se za mal klepet z menoj ustavi. »Kot takrat, ko me je telo težilo,« mi de, »te ljubim zdaj, ko me ne moti, zato sto jim ; kaj sem te je vo d ilo ?«
»Casella,« dem, »zato sem na tej poti, ker rad bi, da še kdaj se mi primeri; a po čigavi ti zamujaš zmoti?« In on: »Nikomur nisem bil v zameri, le ta, ki kogar hoče, prepeljava, ko li d o b ro n o v ic o . - 8 1. p r a ln a : R a jn ik i so b rez telesa, le n ekake sence; k a k o je to m o g o če, b o D a n te razložil v X X V . sp e v u V ic . - 89. ko me ne moti: P la to n o v o načelo, p o katerem je telo ječa duši (som a sem a). P rešeren p ra v i: » K o zneb il duh se tru p la je težave...« - 9 1. Casella: D u h , ki g a je pesn ik tak o »n ero dn o« ob jem a l, je Casella, n je g o v flo ren tin sk i p rija telj, ki je slo ve l ko t iz v rste n p e vec. O n jem ne v em o n ič to čn eg a. U m rl je baje nekaj p re d 1. 13 0 0 , torej pred D a n te je v im viz io n a rn im p o p o to v a n je m . - V es p riz o r s C asello m precej sp o m in ja na V e r g ilo v o E n e id o , k jer ra v n o tak o v H ad u E n ej trik rat zam an o b jam e očeta A n h iz a (V I. 700). - 92. ker rad bi: D a n te je v o p o p o to v a n je p o v ica h naj bi slu žilo n je g o v e m u m oraln em u p o b o ljšan ju in p rip ra v i na srečn o sm rt. P o sm rti pa, ko t je b ilo že rečen o, se n adeja D a n te z n o va u gled ati v ice , takrat seved a »zares«. - 93. z amuJ a^: C asella je bil že n ekaj časa m rte v , zato se D an te čudi, kje neki se
Drugi spev 96
99
10 2
¡o ;
108
m
114
227
m e n ek ajk rat iz v rg e l je p ri beri. Iz n jeg a b ožja g o v o r i po stava! A k m alu b o tri m esece od tega, k o v sa k , k d o r h oče, p ro sto se v k rc a v a . In jaz, ki zvesto čak al sem kraj b reg a, tam k jer v o d o v je T ib e re se vslan i, takrat na k ro v sprejet sem bil od n jeg a. P ra v zdaj p e ro t o b rača k tisti strani, k jer tro p za tro p o m ra jn ik o v se zbira, ki n iso k A h e ro n tu zad egani.« In jaz: »Če n o v i stan ti ne o v ira sp om in a in daru za sp e v lju beči, ki mi v srce v se k d a r n alil je m ira, d aj, u tolaži m e in d u šo izleči, k i je, h o d eč sem g o ri v svete kraje, ječala v gre šn eg a telesa ječi!« » L ju b ez en , ki m i čiste m isli d aje...« p ričel je peti z z v o n k im i g la so v i, da bi še zdaj p o slu ša l ga najraje. V o d n ik m o j, jaz in zbrani tam d u h o v i p rislu h n ili sm o v s i na m o č veseli,
je toliko časa mudil. Kako da prej ni prišel v vice? - 98. me i^vrgel je : Komentatorji precej ugibajo o vzroku, zavoljo katerega Casella ni našel milosti pri angelu prevozniku in je občepel na obrežju Tibere še nekaj mesecev po tem, ko je papež Bonifacij VIII. (glej dalje!) razglasil jubilejno leto. Morda mu je truplo ostalo nepokopano, tako kot v podobnem prizoru v Eneidi? - 98. tri mesece: Od božiča 1299, ko se je z ukazom papeža Bonifacija V III. pričelo sveto (jubilejno) leto in so bile duše rajnih z njegovo bulo deležne popolnega odpustka »per modum sufragi« (če se je molilo zanje). S tem so se tudi vice odprle vsakomur, ki ni mogel vanje zaradi kakega zadržka. - 101. na obali... Tibere: Tam čakajo rajne duše, da jih angel prepelje v vice. Kraj je pesnik verjetno izbral zato, ker je blizu Rima, prestolnice krščanstva, in ker je že po starodavni tradiciji ostijski pristan veljal za vkrcališče preminulih. - 106. novi stan: »Režim« vic, kjer so druge postave in zahteve kot v svetu živih. - 112 . Ljubezen...: »Amor che ne la mente mi ragiona« - tako se v tretjem spisu »Gostije« (Convivio) pričenja Dantejeva hvalnica na čast Filozofiji, ki jo pesnik imenuje »donna gentile«. Sklepajo, da je bil ravno Casella tisti, ki jo je uglasbil. - Dantejev filozofski kontekst iz omenjenega prizora seveda ni
2 28 n
7
12 0
i2 )
12 6
129
1)2
Vice v s e nam p re šlo o b pesm i je n je g o v i. Se glas lo v ili sm o in tih o ždeli, k o nas častiti starec presen eti: » L e n u h i, h ej...!« so k rik i zagrm eli. » D o k le j še m islite kar tu čepeti? N a g o ro , da v a m zgin e sk o rja g ro b a , k i B o g u se ne da v a m razodeti!« K o t zbere v roj g o lo b se kraj g o lo b a, če o v s ali k o k o lj se jim nasuje, in brez šo p irjen ja v s a k s v o je zoba, p a nekaj p rid e, k ar jih u strah u je, da p o p u ste p ri p riči s v o jo h ran o, p rep ad en i o d n o v e , v e č je nuje, tak o je lju d stv o to, na n o v o zbran o, p u stilo p e v ca in tja v h rib k ren ilo , k o t ta, ki se n ap o til je v n ezn ano, in tu d i nam a se ni m anj m u d ilo .
razviden, nasprotno, zvonki glas, prijetna pesem in še posebej magična beseda ljubezen, vse to zveni docela konkretno in preprosto in vnaša v svet abstrakcije tolažilno, čeprav le hipno čutno pozabo. In tak je bil tudi odziv poslušalstva! - 122. Lenuhi, hej...: Strogemu Katonu se zazdi, da zdaj ni čas za petje, čeprav je pesem še tako neoporečna, pač pa je treba čimprej oprati »grobo skorjo greha«, da jim bo v duše lahko posijala božja milost. - 124-133: Katonov krik je bil za duše kot jastrebova senca golobom: Casella je pri priči umolknil, množica pa je s pesnikoma vred urno pohitela po svoji poti.-
TRETJI SPEV
j
6
P
12
j;
18
21
Č e p ra v v nenadnem b eg u , k a k o r ptice, so p rh n ili čez p o lje v si, na cesti v g o ro , k jer nas otepa b ič p ra vice, sem tesn o stisn il k druščin i se zvesti: k ak o naj bi brez n jeg a dalje tekel, k d o m i p o m a g a l b o na g o ro lesti! D a v srcu si očita m ož, b i rekel; o ve st ti v z v iše n a in o b ču tljiv a , da je tak m ajhen g re h tako te spekel! K o n a g lico je p u stil, ki je k riv a , da d o sto ja n stv o iz kretenj se izbriše, se m o ja duša, prej še kom aj živa, razm ahne in v sa željna spet zadiše; tedaj oči p o v z d ig n e m hrepeneče na g o ro , ki v n eb o štrli najviše. S o n ce, k i m i v h rb et je g re lo , rdeče, p red m o jo je iz g in ja lo p o sta v o , k i m u zastrla žarke je bleščeče. T ed aj na stran sem brž o k re n il g la v o v b ojazn i, da sem sam , saj le p red sabo v id e v a l sem ob sen čen o p lan ja v o ,
1-44: Predvice. Vergil bodri Danteja. 3. otepa bič: Trpljenje, ki ga morajo duše prestati kot pokoro za storjene grehe. - 4. sem stisnil: Četudi so ob Katonovem kriku vsi planili v goro, naš pesnik brez Vergila noče nikamor! - 7. si očita: Vergila je malce grizel prejšnji postanek, zavoljo katerega jih je Katon tako nagnal. - 10. k i j e kriva: Tudi Vergil je spočetka urno stopal: dostojanstvu pa naglica škodi, bolj mu pristaja lagodna hoja! - 15. najviše: Gora vic (»grič«) je v fizičnem in moralnem smislu naj višja vzpetina na zemlji. - 21. obsenčeno planjavo: Dante je pred seboj videval edinole svojo senco, kajti Vergil kot breztelesno bitje je ni imel
230
24
27
)o
))
¡6
39
Vice k o brž: » Z ak aj im aš tak v e ro slabo?« de m oj steber, n a ravn o st v m e gled aje, »saj v e š, da v o d im te in da sem s tabo! Ž e se ve čer razg rn il je nad kraje, k jer tru p lo , sence m i lastn ik, p o čiv a ; prej B rin d isi, zdaj N eap elj k ro v m u daje. Č e senca tal pred m an o ne p o k riv a , je p ra v tak o k o t v n eb esih m o g o č e, k o žar se sk o zn je b rez o v ir p reliva. D a je telesom , k ot je m o je, v ro č e in m raz, da jih b o li-to zna u ravn ati K re p o s t, ki s v o jih tajn o d k riti noče. In n o r je, k d o r si u pa razvo zlati z razu m om v s o n esk o n čn o st, ki o v ija p o t treh oseb , ki ene so podstati. Č lo v e šk i ro d , ostani k ar pri »quia«: da so vseh tajn b ili v a m dani k lju či, sinu ro d ila ne b i v a m M arija! In van j so gled ali, v tem i brez luči,
kje vzeti, in zaradi tega je za hipec pomislil, da je sam. - 22. moj steber-. Vergil. - 25-27: Vergil je uganil Dantejev dvom in smatra za potrebno, da mu razloži, kako je v resnici z njegovim (Vergilovim!) telesom. Umrl je bil v Brindisiju, pokopali pa so ga v Neaplju, torej v kraju, kamor se v tem trenutku že razgrinja nočna senca (glej Vice II. 1- 6). - 29. v nebesih: Dantejeve oziroma Ptolomejeve nebesne sfere so diafane, kar pomeni, da prepuščajo svetlobne žarke. Iz iste »snovi« naj bi bila tudi »telesa« duš, ki čakajo sodnega dne in vstajenje mesa, torej tudi Vergilovo. - 32. Krepost: Božja moč in modrost sta ustvarili ta onstranska »telesa«, ki so v nebesih tudi »teofana« - bogoprozorna, in v zvezi z njimi tudi vse pojave in občutke. - 36. p o t treh oseb: Ta božja moč, ki se razodeva v krščanski dogmi sv. Trojice, je človeškemu razumu nezajemljiva. - 37. »Q u ia«: Lat. »da«. Zadovoljite se z vednostjo, da so kot so, in se ne usoditeodkrivati njihovo celost kot tudi vzrok in način njihovega postanka. - Problem izvira iz sholasti ke, ki je štiri bitna vprašanja razporedila takole: 1. vedeti, da stvari so ali niso, oz. vedeti, a li neka stvar je; 2. vedeti, k a j ta stvar je; 3. vedeti, kakšna je, in 4. vedeti, \a k a j je. Štiri stopnje spoznanja so torej »quia« ali »an« (da oz. če), »quid« (kaj), »quale« (kakšen) in »quare« (zakaj); Bog edini ve za »zakaj«, filozofi za »kakšen« in preprosta pamet pa ostaja slej ko prej pri »da«: Vem, da stvari so! - 38. ne bo rodila: Ce bi bili ljudje vsemogočni, ne bi bilo potrebno, da je Marija rodila Jezusa Kristusa, ki je
Tretji spev
42
4j
48
//
J4
;/
60
6)
66
231
ki bi uteha n jih o v e bil žeje, tak o pa zdaj na ve k o m aj jih m uči: tak A risto te l je, sem P lato n šteje in d ru g i...« T u učitelj sk lo n i lice in zm eden v e č ne črhn e m i kasneje. P o d g o ro sva p rišla, na kraj ravn ice, in p o d pečm i tak strm im i ob stala, da n o g e m enjal b i za perutnice. N a jp u stejša , razdrapana obala od L e rc a k T u rb iji bi s to v p rim eri za zložn o in širo k o p ot veljala! » B o g v e d i, kje b i k b olj p o lo žn i čeri prišla,« de v o d ja in k o ra k u stavi, »da, k d o r ni ptica, jo lah ko prem eri?« K o za p o tjo je tuhtal v sv o ji g la v i, z agled an v tla, m edtem pa jaz v p ečin o n a v z g o r o b račal sem p o g le d z ved avi, n aen krat z leve duš uzrem d ružino, k ak o p očasi sem n o g e prem ika, da kom aj zdi se, da gre čez brežino. » G le j, m ojster, d v ig n i o k o !« zbu d im v o d n ik a , »ti tam kaj nam a b o d o p o t o d k rili, ki je za te u g a n k a p revelik a.« O zre se tja in, k o t b i s prs z valili m u sk alo , de: » K e r z leg n a tjo prih aja ta trop , brž k n jim ; le u p aj, sin k o m ili!«
človeštvo spravil z Bogom po poti razodetja, vere, osmišljenega trpljenja in žrtve. - In ravno Kristusa (»vanj so gledali...« v. 40) so zaman in nezavedno pričakovali veliki antični misleci kot Platon, Aristotel in drugi, ki so skrivnosti sveta iskali v umskih špekulacijah - in je niso našli! In to jih še zdaj, po smrti, muči. V to vrsto sodijo tudi pravičniki iz Limba, za katere pravi pesnik, da jim življenje poteka v hrepenenju (»disio« - Pek. IV. 42). - 45. %meden: Vergilu je hudo ob teh spoznanjih, kajti v množici »nezavedno čakajočih« je bil tudi on sam.46-145: Truma izobčenih kristjanov, Manfredi. - Duše izobčencev morajo ostati izven pravih vic tridesetkrat toliko časa, kot so ga prebile izobčene iz katoliške cerkve.50. od Lerca k Turbiji: Dva primera prepadnega pobočja: Lerici na ligurski obali in
232
Sp
72
7/
7
Si
84
po
9}
96
Vice N is o te duše p ro č bile o d naja, ki sv a k o ra k o v tisoč naredila, še za d olžin o d o b re g a lučaja, ko stisn ejo se brž p o d trd a krila pečin in o b sto je k o t p rik o v a n e ; tak o b sto jiš, če pam et je zd vo m ila! »O duše, srečn o u m rle, že izbrane,« p ričn e V e r g il, »če naj vas m ir utolaži, ta m ir, ki delež vaš n ek o č postane, p o v e jte , kje g o re je strm ec b lažji, da b i lah ko se vz p ela v g o rn je kraje; k d o r ve , kam g re , o d lašan je so vraži.« In k o t o v čice ve n g re d o iz staje p o d v e , p o tri, g la v n in a pa še čaka z n o s o v i d o l, p lašn o se zd riz o va je, in k am o r p rv a h oče, h oče v sa k a , če o b sto ji, se o b n jo stisne čreda, p o n ižn a, ker ne v e , p o k aj k o rak a, tak o o k o m i p re d n ji v o j zagleda teh blaženih k rd el, ki k m eni lil je sp o d o b n o in p o n iž n eg a p o gled a. K o čelo uzre, da se lu či o b ilje na m o ji desni cepi in da toči p o tleh se m o ja senca p ra v do špilje, ob stan e k o t zadeto in že sk o či k o ra k nazaj, a ro j, ki zadaj p o lje, stori na slep o v s e , kar spred id oči. » N e v p ra šan , sam p o v e m v a m rade v o lje : č lo v e šk o je telo, ki van j strm ite, zato se so n čn i žar o b n jem razkolje. N e čudite se, tem več ve rjem ite,
Turbija nad Monakom, vzhodno od Nice. - 73. srečno umrle: Umrle spravljene z Bogom. - 84. ponižna: Kot čreda krotkih ovac, ki se vsujejo tja, kamor je krenila prva - taka je
Tretji spev
99
10 2
10 j
108
m
114
n/
120
2 33
da le z m o č jo , ki i2 neba prih aja, se sku šal vzp eti b o v te stene skrite.« T o m o jster de, a častivred n a raja: »N a2aj, k ar z n ašim i p o jd ita zbori,« m u kaže s h rb ti ro k in sm er podaja. » K d o r k o li si, tak o h od eč sem g o ri,« de n ek d o , »sem p o g le j in zm isli m alo, če kdaj si v zem eljsk i m e v id el zori?« S trm o ozrem se va n j: o b ličje zalo in žlahtno svetla m u ob d aja g riv a , le eno o b r v m u je k lo je razklalo. P o n ižn o m u prizn am , da sv a se ž iva težko kdaj srečala, a on: »P ogled i!« in v rh u p rsi ran o m i o d k riv a . N a to se n asm ehlja: » Ja z sem M an fred i, ki b il sem v n u k K o n sta n c i cesarici; daj, p ro sim , k o se vrn e š k zerr/ski bedi, do h čerke stop i m i, k i še v p lenici sicilsk o , a ra g o n sk o sla v o hrani, in če v e laž, p o m agaj ji k resnici. K o sta p o d rli m e d v e sm rtni rani, o b rn il k N je m u sem se v p ro šn ji m ili, ki rad od p u šča d u ši p okesan i. Strah o tn i gre h i so m i vest težili,
slika vernih duš v vicah: svoje volje nimajo več, žene jih le višji ukaz. - 112 . Manfredi: Manfred Hohenstauf, sin cesarja Friderika II., kralj v Apuliji in Siciliji, ki je padel 1. 1266 v bitki pri Beneventu, kjer sta papež in francoski kralj zadala odločilni udarec gibelinski moči v Italiji. Naš pesnik ga seveda ni mogel poznati, o dveh ranah, ki sta ubili mladega pretendenta na cesarski prestol, pa je seveda slišal od drugih. Manfredi ju kaže kot prepoznavni znak, kar pomeni, da je Italija o tem takrat dosti govorila. - 1 j 3. cesarici Konstanci: Njo bomo videli v raju (Raj III. 118). - 115 . do hčerke: Tudi Manfredova hči je bila Konstanca. Njena sinova iz zakona s Petrom Aragonskim sta bila Friderik, poznejši sicilski kralj, in Jakob, ki je nasledil očeta v Aragonu. Dante ima oba vladarja v slabem spominu (prim. Vice V II. in Raj X IX !) in če ju tu imenuje »aragon sko in sicilsko slavo«, je to hvalo pripisati temu, da je morda kasneje spremenil svoje mnenje, ali pa da ju iz ust sorodnika Manfredija noče grajati. - 117 . Če ve la$j Če misli,
234
i2 )
12 6
129
i)2
1)8
14 1
14 4
d o b ro ta b ožja pa je k a k o r m ati in v s a k o g a r, ki p ro si, se usm ili. Če š k o f v C o sen zi, ki ga tistekrati K le m e n ta spletke nadm e so p o gn ale, b i v B o g u to o b ličje znal p reb rati, b i m i k o sti še danes m irn o spale p ri B en ev e n tu tam , k jer m ost sto ji m i, p o d stražo g o ri zavaljen e skale. Z d a j dež jih pere v letu in p o zim i, in v e te r iz k ra lje stva ve n jih žene, k jer se brez sveče znesel je nad njim i. T a k o pa n iso k letve izrečene, da ne bi m o g li spet B o g a uzreti, d o k le r naš u p še liste im a zelene. R e s je, da ti, ki u m rje jo p rekleti od svete C e rk v e , p a če p ra v skesani, na b reg u zunaj m o ra jo odšteti ž ivljen je trid esetkrat, k azn o van i za svo j napuh , če p ro šn je prej goreče osti ne sk rh a jo o d lo čb i dani. Če rad bi p rip o m o g e l m i do sreče, K o n sta n c i reci, da z v e h čerka d rag a, kje si m e v id e l, kaj nazaj m e vleče; tu z vam i č lo v e k si precej po m aga!«
da sem pogubljen, ji povej resnico, namreč, da sem v vicah! - 123. k i p ro si: To pomeni, da se je Manfredi skesal »in extremis« (teol.) - v zadnjem trenutku; in to je bilo dovolj. - 124. Škof v Cosenzi: Škof Pignatelli, ki je na ukaz papeža Klementa IV. preganjal Manfredija, ko je bil ta že mrtev: kot izobčenca ga je dal izkopati iz svete zemlje, kamor so ga bili svojci pokopali blizu mosta čez Caloro, ob samem bojnem polju, pod gomilo kamenja. Manfredijeve kosti so potem »brez sveče« (brez blagoslova) razsuli ob reki Garigliano (»Verde«), izven meja kraljestva (sicilskega). - 126. to obličje: Bog ima dve obličji: strogosti in usmiljenja. Če bi škof - tako pravi Manfredi - videl tudi to drugo, ne samo prvega, bi pustil moje uboge kosti pri miru in se ne bi znesel nad njimi, - 128. p r i Beneventu: Glej kom. v. 112 in 124!-133- kletve: Izobčenje po cerkvenih oblastnikih nima take moči, da ne bi bila ljubezen (božja) in up (ljudi) še močnejša! 135. liste jelene: Človek se lahko skesa tudi v zadnji uri in tako upa v zveličanje. - 140. prošnje goreče: Molitve za verne duše v vicah. -
ČETRTI SPEV
3
6
9
i2
ij
Č e člo v e k radost ali žal ok u ša, ki m o č zaznave se ob njej razčuje, se tja zagleda v sa n je g o v a duša in d ru g ih č u to v v e č ne p o tre b u je ; v sem , ki trde, da se v rh duše upali še ena, s tem se zm ota dokazu je. Č e b o m o gled ali in p o slu šali, k ar d u šo č v rsto k sebi si naperi, b o čas m in il, ne da b i to zaznali, ker ena m o č je tista, ki ga m eri, a d ru g a je, ki d u šo k sebi vleče: k o služi ta, se ona izn everi. O tem p rep ričal sem se, k o strm eče p o slu ša l o n d i sem to senco zn ano; sam ne ve m , k d aj, je o b le p o t bleščeče že petdeset stopin j bila nad m ano;
1-5 1: Pleža v prvi pas pred vic 1-6: Tri stopnje ali tri moči (lat. »potentia«) človeške duše naj bi bile po Aristotelovem nauku vegetativna, senzitivna in racionalna. Te so pri človeku združene in nastopajo kot celota, v nasprotju z manihejskim naukom in prepričanjem Averroesa, ki to celoto delita na dvoje; to zmoto graja Dante v verzu 6. - Priznava pa naš pesnik, da je vsaka od naštetih stopenj lahko popolnoma zajeta z delovanjem enega od naših čutil pa tudi kakšne zmožnosti, kot na pr. spomina, ali kakšne strasti (veselje, bojazen); tako zajeta, da postane »gluha« za vse druge občutke, intelektualno dejavnost ali strast. Beseda »čut« v verzu 4 ima torej širši pomen in obseg: zaznamba, dejavnost itd. - Omenjeni dve tercini uvajata še naslednjo razlago: - 7. če bomo gledali in poslušali: Zgled za človeka, ki je tako zavzet z nečim, da ne čuje in ne vidi ničesar drugega, je bilo na pr. poslušalstvo ob Casellovi pesmi v 2. spevu. - Moderna doba pozna razliko med »subjektivnim« in »objektivnim« časom: ko si zavzet v prvem (Bergson: trajanje!), pozabiš meriti tega drugega. - 14. to senco %,nano' Manfredi (glej prej. spev!) - 15. oble
236
18
21
24
27
30
33
36
42
Vice tedaj se s klicem trop d o n aju o b m e : » T u je o d g o v o r na vp ra šan je dano!« Ž e v širšo lu k n jo km et zava lil trnje je s p o ln ih v il, da n o g ra d si zadela, k jer g ro z d že kaže ja g o d e m u črne, k o t je bila steza, k jer sv a se vzp ela v o d n ik in jaz za n jim , sam a na p o ti, ker zaostala rajn ih so krdela. V San leo greš, spu stiš se v n o lsk em k o ti, v B ism a n to v o , v C acu m e p o tn ik vzp en ja se peš, a tukaj le, če im aš peroti in p o letiš na k rilih h repen enja za N jim , ki u panje ti je edino in luč ostane tv o je g a življen ja! V razb ito v z p n e v a se tedaj p ečin o, k je r m e z ob eh stran i je čer lo v ila , k o z n o g o in z ro k o sem šel v strm ino. In k o nazadnje sv a na ro b stopila, v rh stene, se ozrem p o g o lič a v i in vp rašam : » M o jster, kje b o v a krenila?« »N iti k o ra k a v e č n avzd o l,« m i p ra v i, »za m an o stopal b oš na g o ro , v e d i, d o k le r da k d o sm eri m i ne p o p ra vi.« Z a m a n tedaj sem v rh isk al s p o g le d i, saj bolj strm o je d v ig o v a l o b alo k o t črta, k i g re s p o l k va d ra n ta k sredi,
bleščeče: Sonca, ki se je že vzdignilo za 50% kar naj bi pomenilo, da so od prvega svita pa do prihoda angela brodnika že stekle dobre tri ure. - r8. na vprašanje dano: Vprašanje (Vice III. 76), kje neki je pot za v goro. - 20. no^ad: K o mu zori grozdje, si kmet utrdi mejo vinograda proti tatovom. - 25-27: Nekaj zgledov strmin v Italiji: Sanleo (blizu San Marina), Noli na ligurski obali, Bismantova (jug Reggia Emilie) ali Caccume v lepinskih gorah. - 29. %a N jim , k i upanje ti je edino: V prenesenem smislu Bog, v dobesednem pa verjetno Vergil, simbol človeškega razuma in modrosti, ki je na poti v vicah »svetil« Danteju. - 41. obalo: Mišljen je zunanji rob strmine. - 42. kot črta: Radij, ki pri 450 razreže na pol 1/4 kroga ali en kvadrant. Hrib se je torej vzdigoval v kotu 450.
Četrti spev
4j
48
//
¡4
/7
60
6)
66
237
in dem , ker m i telo je kom aj stalo: »O m ili oče, oziraj se še nam e, k i zaostal b o m , če ne jenjaš m alo!« » D o tja se z v le ci še, m oj sin,« m i jam e kazati s p rsto m g o r p ro ti p o lici, ki h rib u k ro g in k ro g o v ija ram e. T o lik a n j so sp o d b o d li m e ti k lici, da z zad n jo sapo jel za n jim sem lesti, d o k le r m i n o g a stala ni v ravn ici. T a m se ob em a je m u d ilo sesti; na v z h o d sva zrla, tja v p ričetek h oje, k am o r se v sa k d o rad ozre na cesti. T ja d o li sp rva z rlo m i o k o je, nato p a son ce iščem , ki začuda si le v o stran je izb ralo za p riso je. K o v id e l je p oet, da m i je huda u g a n k a v o z svetlo b e, ker m u vrata o k lep a A q io lo , m e reši truda: »Če K a sto r,« de, »in P o lu k s, zvesta brata, bila b i v v le č k i tistega zrcala, k jer n am in on im lu č deli se zlata, b i zarja Z v e r o k r o g a ti vzsijala, beže o k ro g , še bliže kraj M ed ved a, razen če s stare b i steze ne pala.
52-139: Prvi pas predvic. Razlaga sončne poti. Belacqua. V prvem pasu se vicajo malomarneži, ti, ki so se z Bogom spravili šele na zadnjo uro; za kazen morajo ti zanikrni kristjani ostati zunaj vic toliko časa, kolikor so živeli na svetu. )2. tam: Ravna polica, ki se vije krog in krog hriba. - 57. levo stran: V nasprotju s prebivalci severne poloble, ki jim sonce vstaja z desne, vidi z južne poloble gledajoči pesnik njegovo pot na levici; razlika je tudi v tem, da se severnjaku nagiba sonce proti jugu, »južni« Dante pa ga vidi v smeri Akvilona (severni veter) - v. 60.-61-66: Smisel: Če bi sonce, ki je »zrcalo« (sholastika!) božje luči tako severni kot južni polobli, ne bilo, tako kot je zdaj, v ozvezdju Ovna pač pa v Dvojčkih, ki so še malo severneje, bi ti, Dante, videl »zarjo Zverokroga« - to je vzhodni del zodiaka, odkoder sonce pravkar pričenja svojo krožnico, še bliže severnemu polu ali ozvezdju Medveda, torej še bolj na levici, čemur se ravnokar čudiš. To je gotovo kot le kaj, razen če bi zvezdno gibanje
Vice
69
7-2
7/
7
81
84
87
90
93
Č e rad um el sk riv n o st bi teg a reda, zapri oči ter S io n si p red stavi in to g o ró , ki v rh zem ljé posed a, na isti črti, sklen jen a v d a ljav i čez d v e p o lo b li: torej p o t viso k a , k jer v o z je z v rn il F ae tó n z v e d a v i, p rip elje h g o ri z le v e g a te b o ka; na S io n , če razum ti p ra v u m eva, pa sm er kazala ti b o desna roka.« »R es, m ojster,« dém , »do tega se m i d n eva n ik d a r tak o ni p o sv e tilo v g la v i k o t zdaj, - tu ve d n o st m i bila je reva! da sred n ji k ro g v se h gib an j na v iša v i, k i v n eki v e d i za e k v a to r šteje in se m ed sonce in m ed zim o stavi, iz v z ro k a , ki sem ču l g a , g o ri speje na seve r to lik an j, k o t se pred Ju d i je u m ak nil tja, k jer te v ro č in a greje. Z d a j m e, d o v o li, ra d o v e d n o st g ru d i, kje je še v rh : strm in o v id im g o ri, da se p o g le d zam an za n jo mi trudi!« A on i brž: » T a k o je na tej g o ri: sp o četk a je h u d ó , k o greš o d p raga, čim v iše si, tem m an jši so n apori. A k o se g o ra ti b o zdela b laga in n o ga v h rib ti lahna b o drsela, k o t lad ja, ki ji urni v a l p o m a g a , tedaj ta steza te b o v cilj p riv é la ,
naenkrat opustiio svoje, že vajene steze, česar pa si ni moč zamisliti! - 67-75: Da bo pesnik opisano kozmogonijo prav razumel, si mora znova priklicati v spomin geograf sko podobo Zemlje (glej pričetek 2. speva Vic!), pri čemer je poudariti, da sta gora vic in Jeruzalem (»Sion«) na antipodih, sončna pot, na kateri se je ponesrečil bajeslovni Faetón (prim. Pek. IX ), pa se vije od desne proti levi. - 80. ekvator. Zdaj se je šele Danteju posvetilo, da je ekvator (pojem geografske vede!) enako oddaljen od gore vic
Četrti spev
91f
99
102
io ;
io
S
m
114
n j
¡2 0
k jer b oš p o zab il, kar si im el trpeti; v e č ne p o v e m , resnica to je cela!« A ni še p ra v ko n čal, k o n ek d o tretji dé iz bližine: » K a j pa, če d o tega b o treba prej še m alo posedeti?« O zre v a se, o d k o d se glas razlega, in z leve u g le d a v a , da peč se d v ig a , ki prej je n isva v id e la v rh brega. T ja šla sv a in našla lju d i, od žiga p rip ek e v a rn o sp ra vljen e p o d skalo, k o t da jim p o sel je deveta briga. N e k d o , ki tru den zdel se je n em alo, k olen a o b jem al je, sedé na p ro d u , a lice m edn ju v tla m u je b olščalo . »O m o jster m ili, glej ga,« dém g o sp o d u , »ki sk rb p o vid ez u ga najm anj tare; dejal b i, da z len o b o sta si v rod u!« M o ž se zb u d i, ve n d a r iz le g e stare p o g le d kom aj p rem akn e, ko m i p ra vi: » K a r p o jd i g o r, ti, ki si fant od fare!« Z d a j ve d el sem , k d o je, in k lju b težavi, ki v sapi še p o jen jati m i neče, se brž o d p ra v im k njem u. K o ob g la v i sto jim m u , d v ig n e jo za ped in reče: » Z d aj m enda v e š, zakaj p o le v i plati ti son čni v o z p o n ebu sem priteče?«
na jugu kot od Jeruzalema na severu, ali z drugimi besedami, da sta ta dva kraja na antipodih. - 101. pet. Velika pečina, ki je bila zavaljena počez na polico in ki sta jo pesnika šele tedaj ugledala. - m . ^ lenobo v rodu\ Dante se pošali, vendar je zadel v Črno: mož je bil lenuh, .0 čemer pričajo počasna govorica, kratke, enozložne besede in pa kretnje, saj se mu pogled le malo dvigne, glava pa komaj »za ped«. Morda se niti oglasil ne bi, da ga ni pesnik podrezal s svojim stavkom. Njegovo ime je Belacqua, nam malo poznani florentinski plemič, ki je bil neki tako len, da je vselej posedal, vstal pa samo za k mizi ali za v posteljo. Tu služi kot primer nebrižnikov, ki so do zadnjega odlagali pokoro, Dantejevo vešče pero pa mu je nadelo toliko dobrodušnosti in značil-
240
12 }
12 6
12 9
i} 2
i} /
13 8
Vice T i leni g ib i, reki jedrnati nasm eh so iz v a b ili m i na lice: »B elacqu a,« dém , »ni treba se m i bati ve č zate! A k ak o , da na sto pn ice si sél p ra v tu? M a r čakaš d ru žb o zvesto , ali pa v stare pal si kolesnice?« O n : »B rat, čem u bi g o ri kresal cesto, k o pa ne da, da o gen j m e zaku ri, ptič b o žji, ki p red v ra ti m u je m esto. P rej naj zasuče se m i zunaj duri n eb o to lik o k ra t k o t v zem ski h iši, k jer p ra v sem vz d ih n il šele v zadn ji uri; razen, če v stalež m e ne d v ig n e v išji m o litev du še, v m ilo sti živeče; na d ru g o božje u h o n am reč ne sliši.« Z e m i p o et je uhajal in skrb eče m i klical: »P rid i, v id iš, da je vsta lo že son ce tja v p o ld án , a N o č že vleče on stran n o g ó M a ro k u čez obalo!«
nih potez te občečloveške napake (lenobe), da nam je po pravici simpatičen. Tudi pesniku ta primerek morda najbolj nedolžnega greha »izvabi nasmeh«; to pa je tudi edino vsaj malo komično mesto v Komediji. - 123. ni treba se mi bati: ko vidim, da kljub lenobi nisi pogubljen! - 126. ogenj-. Belacqua bi rad v višji »stalež«, v pravi ogenj vic, pa zaradi zadržkov ne sme. - 127. p tič bofyi: Angel vratar (prim. Vice IX). - 13 1. tolikokrat'. Toliko let mora prebiti v predvicah, kolikor jih je preživel na svetu! - 139. onstran'. Na severni polobli, v svetu živih. -
PETI SPEV
j
6
9
12
i;
18
2i
Ž e p u stil sem te sence in p o sledi za m o jstro m z n o v a sem p ričel hiteti, k ar zadaj p rst n am eri n ek d o v čredi in k rik n e: » G le j, m ar ni, k o t da ne sveti v e č son ce le v o sp o d n jem u v d v o jic i, k o t da bi m ož ne jenjal še živeti?« O či so m i zasu kali ti klici in v id im g a , ki gled a m e čudeče, le m ene in soj razb iti na levici. » K a m n eki v e te r tv o jih m isli vleče, da zaostajaš,« slišim g o sp o d a rja , »le kaj ti m ar, kar se o k ro g šepeče? Z a m ano! N aj se n aro d k ar z g o v a rja ! M o ža to sto j, k o t sto lp , ki ne u k lan ja g la v e , če obenj butne piš vih arja! V s a k , k d o r si m isel z m islijo p regan ja, si sam o d m ik a cilj, ker p eša sproti, o d ene k d ru g i, m u p o slast dejanja.« K a j naj bi rekel, kot: »Sem že na poti.«? T o sem dejal, a lice m i je rd elo, kar včasih o p ra v ič i nas p o zm oti. V te m nam a p o t je križalo k rd elo ,
1-136: Drugi pas predvic: Nebrižniki, ki so se skesali v zadnjem trenutku, ko jih je zateia nasilna smrt. Jakob del Cassero, Buonconte da Montefeltro, Pia. 4. kot da ne sveti: Zaradi sence Dantejevega telesa. - 16. misel £ mislijo: Kdor preveč misli, se le težko odloči za dejanje, morda zato, ker pri tem v domišljiji preveč izgoreva in mu zmanjkuje tako veselja kot potrebe za stvarni poseg in akcijo. - 21. po ^moti: Zmota, ki si jo pesnik tu očita, je bila v tem, da je nekolikanj prisluhnil občudovalnim
242
¿4
¿7
3»
33
3^
39
42
4J
4»
Ji
Vice
ki prav pred nama šlo je krog strmine in »Miserere!« stih za stihom pelo. K o videli so, da ne najde line na mojem truplu žarek iz višine, jim spev v hripavem, dolgem »Oo!« pomine. Zdaj dva od njih kot sla preko planjave pritečeta do naju, spraševaje: »Kdo sta, nam, prosim, izbistrita glave?« »Vrnita se,» odgovor mojster daje, »z novico k njim, ki vaju so poslali: telo druga iz pravega mesa je. Če vedečni ob senci so obstali, kot verjem, se jim s tem dovolj oznani; naj ga časte, ne bodo se kesali!« Niso razparali še hlapi vžgani pod noč neba, ne zdrsnili oblaki, ko sonce tone, v velikem srpani, kot so ta dva odnesli proč koraki; ko sta pri njih, se vse prot nama vsuje, kot čreda, ki jo pit udere k mlaki. »Hud roj pritiska sem,« vodnik zmajuje, »s prošnjami na jeziku: ti le kreni in spotoma uho naj prisluškuje.« »O duša, ki greš k sreči zaželeni še z udi, kot jih mati je rodila, postoj!« — kriče se truma zliva k meni. »Poglej, če koga iz našega števila poznal si, da po tebi svet zve zanje: oj ustavi se, kam ti je iti sila! Nas vse nasilno ubilo je dejanje
vzklikom množice. - 24. »Miserere«: Lat. »Usmili se«, pričetek 50. psalma. - 36. ne bodo se kesali: Pesnik jim bo morda preskrbel molitve vernih sorodnikov. - 37. hlapi vegani: Morda utrinki zvezd, morda bežni pobliski v soparnih avgustovskih večerih. - 47. še ^
Peti spev
j4
//
60
tj
66
1f f
/2
/s
243
in p ra v do zadnje ure sm o g re šili, — k o lu č z neba nam dala je spozn an je, da sm o skesali se in o p ro stili ter z B o g o m sp ra vljen i oči zaprli, ki v slo, da bi ga vid e li, nas sili!« » K o gled am vas, ki ste se v m e zazrli,« dem , »ne spozn am n ik o g a r; če p o g o d i v a m je, da kaj sto rim , d u h o v i vrli, recite! Č e ne sp o ln im va m , ne bodi m i so jen m ir, ki žejn ega m e vleče iz sveta v svet o b n o g i, ki me vo d i!« »B rez te p risege,« p ra v i glas iz gneče, » vsak d o zaupa v tv o ja d o b ra dela, če le n em oč ti v o lje ne spodseče. In jaz, ki p rv i p ro sim iz krd ela, ro tim te, ako v id iš kdaj k rajin o , ki je m ed K a r la in R o m a g n o sqla, iz v o li v F an u spom n iti družin o, naj zam e k B o g u b i sklenila ro k e, da zm ijem s sebe grešn ih del črn ino. O d tam sem , a p o v re ze šel g lo b o k e , ki so m i k ri izlili, duš rejn ico, sem g o ri m ed A n ten o rja o tro k e, k jer va ren ču til sem se pred pu ščico.
mli: Živimi. - 57. nas p ili: Ker niso še prišli niti do muk, ki bi jim odprle nebo, trpijo
nebrižniki zaradi nepočakanosti in praznega, brezhasnega (danes bi rekli »neangažiranega«) poželenja po božji bližini. - 67.ja%, k i p rvi prosim: Jakob del Cassero, rojen v Fanu v znameniti pravniški družini. Bil je gvelf in prijatelj Florentincev, izvrševal je župan ske posle v Bologni (1296-97), pri čemer si je nakopal sovraštvo ferrarskega markiza A/za VII. d’Este, ker je ostro in dosledno obsojal njegove politične ambicije. K o se je 1, 1298 napotil v Milan, je potoval preko Benetk, zato da bi se izognil posestev svojega mogočnega nasprotnika; le-ta pa mu je na padovskem ozemlju nastavil zanko, kjer je nesrečni del Cassero izgubil življenje. Pri tej izdaji sta sodelovala tudi plemenita Trevižana Gerard in Rizzardo da Camino. - 68. krajino: Ankonska marka, ki jo je na severu mejila Romagna, na jugu pa neapeljsko kraljestvo Karla Anžuvinca. - 75. med Antenorja otroke: Na ozemlje mesta Padove, ki ga je po legendi ustanovil Trojanec Antenor; zdi
244
7
Si
84
87
po
P}
Vice V z a d stal je ta iz E s tije v e hiše, g o ra k m i b o lj, k o t je im el p ra v ic o . A da sem zbežal p ro ti M iri više, kad ar zatekli so m e kraj O riaca, še danes svet b i gled al, k jer se diše. Z a g a z il v b arje sem in sred k o raka, zam otan v trs in b lato , pal. P o d m ano pa se iz žil je v lila črna m laka.» A d ru g i de: »O naj se čim b olj rano izpoln i želja, ki te v g o ro m am i, sedaj pa m o jim ti p rislu h n i vd an o! B u o n c o n te M o n tefeltro sem , m ed h ram i sveta po zab ljen , zab ljen o d G io v a n n e , zato p o v e ša m čelo.» — T o prizn a m i, a jaz : » K a tere sile so neznane odnesle te tak p ro č od C am paldina, da živa duša g ro b a ti ne ugane?« »O jo j«, m i de, »ob vz n o žju C asentina je v o d a , ki se ji A rch ia n o p ra vi
se pa, da na tem mestu izraz »Antenorjevi otroci« pomeni kar izdajalce, saj je znano, da se Dantejev drugi krog Kocita (politični izdajalci!) imenuje ravno po omenjenem Trojancu. - 75-78: Glej kom. v 67. - 79-81. p ro ti M iri... k r a j Oriaca: Mira in Oriaco, dve mesteci ob kanalih Brente, na sredi med Padovo in Benetkami, kjer so morilci zatekli nesrečnega Jakoba; namesto da bi bežal proti trdini, je zagazil v močvirje na lagunah, kjer so ga zlahka potolkli. - 88. Buonconte M ontefeltro: Sin Guida da Montefeltro, ki nam ga Dante pokaže v 27. spevu Pekla, prav tako gibelin in sposoben vojščak kot njegov slavni oče. L. 1288 je npr. pripomogel k porazu Sienčanov v bitki pri Pieve del Toppo (glej Pek. X III), 1. 1289 pa je načeloval vojski aretinskih gibelinov, ki so šli nad Firence, in v bitki pri Campaldinu, kjer je, po pripovedovanju prič, hrabro sukal meč, obležal na bojnem polju. V Dantejevi verziji sta oče in sin po smrtni uri doživljala podobno usodo, le da je pri enem zmagalo peklo, pri drugem pa nebo. - 89. Giovanne: Buoncontejeva vdova; pozabila je nanj, prav tako vsi prijatelji in sorodniki. - 92. od Cam paldina: Že omenjena bitka, kjer so Florentinci potolkli aretinske gibeline in pri kateri je sodeloval tudi naš pesnik. Zato je tudi tako dobro informiran in odtod tudi njegovo vprašanje, češ kaj se je po bitki zgodilo z Buoncontejevimi posmrtnimi ostan ki, saj se, po pisanju sodobnikov, »nikoli ni moglo zvedeti, kje je (B.) sklenil življenje in kaj se je prigodilo njegovemu truplu«. - 95. A rchiano: Rečica, ki se, potem ko je
Peti spev <16
<)
102
m;
10/t
m
11 4
///
245
in v rh E re m e v re d o l z A p en in a. D o tam , k jer ji im e ni v e č v v e lja v i, sem s p reb o d en im g rlo m bežal reva, peš, a za m an o sled je šel k rv a v i. T a m m i u gasn ila je svetlo b a dn eva in rek zam rl. V z d ih n il sem ’M arija* ter p al in pu stil tru p lo , da sam eva. R e sn ico znaj, naj v e jo dom ačija! V z e l m e je a n gel, pa m u v ra g iz pekla je k rik n il: ’ B o ž ji, to je ciganija! O dnašaš v e čn o v njem , ker m u je stekla le ena solza: p ra v , z g u b lje n je zam e, a časn em u b o d ru g a p ra v d a tek la!‘ Saj ve š, k ak o se v z raku skupaj v z a m e ta vlažn i čad, ki se k o t v o d a vrn e , brž k o ga na v iš a v i hlad zajam e. Z lo v o ljo , ki v se v slabo sp reob rn e, sp ajd ašil z u m o m je ter z gan il hlape in piš z m o č jo n a rave sv o je črne. B rž ko je padel m rak , je dol in grap e od P ra to m ag n a do g o ra p rek rila m egla, n eb o so z ag ostile sape, o b la k e težka v la g a je p reb ila in dež se v lil je to lik , da k p o p la v i
pretekla casentinsko ravnino, izlije z leve strani v Arno. Njen tek je silovit, poln brzic in tolmunov, saj se spušča prav z vrhov Apeninov, in sicer s Falterone, gore, blizu katere je znameniti kamaldulžanski samostan Eremo (ali Ermo); njegov ustanovitelj sv. Romuald se omenja v 22. spevu Raja. - Vso to pokrajino je Dante prav dobro poznal, saj se je, kot rečeno, omenjene bitke sam udeležil. - 97. do tam: Kjer se Archiano izlije v Arno. - 106. večno v njem: Njegovo dušo. - 108. a časnemu: Telesu; prav, pravi vrag, duša je tvoja, za telo se bom pa jaz pobrigal! - 10 9 -m : Nastanek dežja (po Aristotelu). 112 -114 : Hudičevo delovanje sestoji iz zle volje (antiteza k božji volji), uma (intelekt, ne inteligenca, ta, ki giblje zvezde in blagodejno vpliva na človeka!) in »črne« moči (ta se očituje predvsem v zraku, kjer teologi iščejo domovanje demonov in vražjih sil). To troje je povzročilo nevihto. - 116 : od Pratomagna: Predgorje Apeninov.
246 12 0
12 }
12 6
129
i}2
i}!
Vice se d v ig n ilo je, k ar n i p rst p o p ila, se u jelo v stru ge, b u tn ilo k n ižavi in h g la v n i re k i v takem teku d rlo , da ni b ilo je sile, da ga ustavi. O b u stju našel tru p lo m i p rem rlo je bes A rc h ia n o v , v A rn o ga p o rin il, k jer m i v a lo v je s p rs je k riž razd rlo , ki sem ga sto ril, k o sem on d i gin il; o b b reg u m e je su kalo h g lo b ač i, kjer sem , zam otan v p len n je g o v , iz g in il...« »P rijatelj, k o se vrn e š v kraj dom ači in tru d n a p o to v n o g a se spočije,« za d ru g im tretji d u h se o ju n ači, »te p ro sim , sp om n i se še m ene, Pije! Siena m e dala, u bila me M arem m a , k o t oni v e , ki sv o j n ataknil m i je d rag u lj in v z el m e d ru g em u iz ob jem a.«
- 122. h glavni reki: Arno. - 129. tam sem... izginil: Med dračjem in šavjem, ki ga je narasla reka tovorila s seboj, je izginilo Montefeltrovo truplo. Žalost nad usodo lastne ga telesa ima poleg sentimentalnega tudi teološki pečat: Kje bo nesrečnež iskal svoje truplo na sodni dan, ob vstajenju mesa? - 130. Prijatelj...: Blagi glas, ki je sledil tej krvavi in malone togotni pripovedi, je ženski: k Danteju se obrača Pia, doma v Sieni iz družine Ptolomejev, soproga Nella de’Pannocchieschi, gospodarja gradu La Pietra (»skala«) v negostoljubni in močvirnati Maremmi. O njeni smrti poročajo stare floren tinske kronike: »Ko je nekoč stala ob grajskem oknu in gledala preko doline v Maremmo, je gospodar Nello ukazal svojemu biriču, ki je šel in jo od zadaj zgrabil za noge in jo vrgel skozi okno, da je padla v globoko sotesko in ni bilo od tistega dne več glasu o njej«. - V nasprotju s svojima sotrpinoma, ki sta do potankosti popisala svoj krvavi konec, Pia o Svoji smrti rahločutno molči. »To ve on«, le toliko pride iz njenih ust - pač pa potoži, da je bila nasilno poročena, saj je prej nosila prstan drugega (»inannellata pria«). Pričujoča interpretacija se razhaja z najbolj običajno, Vandellijevo, in se pridružuje mnenju francoskega komentatorja A. Pezarda; tekst in situacija dopuš čata namreč različna ugibanja, prav tako tudi zgodovinska dejstva.-
ŠESTI SPEV
j
6
9
12
//
K a d a r p ri k o ck a h se zak lju či stava, po ražen i o b u p an sam ostane, p o n a v lja m et in zm ote p re p o zn a va , a m n ožica p o z m ag o v alc u plane, od spredaj sili v a n j, o d zadaj vleče, s strani na u h o k riči m u , naj obstane; o n g re , le znancu kdaj pa kdaj čuječe p rislu h n e, stegn e dlan in ga o d p ra v i ter p o tej p o ti v a ru je se gneče. T a k o k ro g m ene g la v a je p ri g la v i...; zdaj sem , zdaj tja v rte č se m ed d u h o v i, z o b lju b o v a n je m sem ušel zm ešn javi. T a m bil je A re tin , ki p o su ro v i je ro k i pal G h in a T a cca, Sienčana, in ta, ki se je u to p il bil na lo v i; tam spet m o lite v se je čula vd an a N o v e lla in n jeg a, čig a r sm rt vzb u d ila
1-76: Predvice, drugi pas. Nova truma duš. Sordello. 3. %mote prepoznava: Premaganec znova ponavlja usodne lučaje, kjer je izgubljal, in pri tem žalosten ugotavlja, kako bi bil moral metati, da bi dobil. - 8. in ga odpravi: S tem, da mu kaj malega stisne v roko. - 13. A retin: Nenincosa de Laterina, učen pravnik iz Arezza. K o je bil sodnik v Sieni, je dal usmrtiti dva razbojnika, od katerih je bil eden sorodnik Gina di Tacca, proslulega viteza iz Siene; le-ta je sodnika za povračilo ubil. 15. in ta , k i se j e utopil: Guiccio dei Tarlati, tudi iz Arezza. V nekem spopadu mu je bil konj zašel v reko Arno in potegnil za sabo tudi jezdeca; nekateri pravijo, da je takrat bežal, drugi pa, da je preganjal nasprotnike. - 17. Novella: Federigo Novello, gibelin, sin grofa Guida Novella; v manjšem strankarskem spopadu so ga ubili nasprotni gvelfi. - in njega: Farinata Scornigiani iz Pise, ki ga je ubil neki someščan. Njegov oče Marcuzzo Scornigiani je bil frančiškan; ko je zvedel za sinovo smrt, je dal pripeljati njegovo krsto v redovno cerkev, nato pa je ob njej ganljivo pridigal, kako je treba v
248
Vice
18
v Marcuzzovem je srcu moč kristjana. Bil je gro f Orso, z njim, ki sta ločila od trupla dušo mu zavist in zloba, kot je dejal, ne bes iz povračila - Pier Broccia! Dokler ven je še iz groba, gospa v Brabantu naj si vest očisti, da v grši trop ne zvrne je hudoba! K o sem se rešil senc, ki v prošnji isti so nadme šle, proseč za priprošnjika, ki naj za pot v nebesa jim koristi, »Kajne, o luč?« nagovorim vodnika, »da nek tvoj stih izrecno up zabrani, češ da molitev sklep Boga premika? To ljudstvo prav s tem upanjem se hrani: naj torej nada njihova ugasne, ali pa jaz sem zmotil se pri branji?« A on: »Besede moje so kaj jasne in nada onihle ni goljufiva, če zdrava pamet nam pri tem kaj hasne; višina sodbe ostane nezrušljiva, saj v hipu nadoknadi vam ljubezen,
21
24
27
30
33
36
takih primerih odpustiti svojemu sovražniku, in hotel je celo poljubiti roko, ki mu je bila ubila sina. - 19. g ro f Orso: degli Alberti, umorjen od svojega sorodnika. ~ £ njim: Pierre de la Brosse (Pier dalla Broccia), zdravnik in kancler francoskega kralja Filipa III. Drznega. L. 1278 je bil obešen zaradi spletk »gospe v Brabantu« (Marije Brabantske), druge Filipove žene, ki je hotela spraviti na prestol svojega sina in je zato odstranila vse nevarne tekmece. Piera sta torej spravili s sveta »zavist in zloba«, ne pa povračilo za lasten greh. Dante zato svari kraljico, ki je bila takrat še živa (umrla 1. 1321), naj se skesa zločina, sicer jo utegne sprejeti medse »grši trop«, kot so pa vice, kjer je Pier, to je, prišla bo v pekel. - 26. pripro šn jik a: Vsi, ki so zaradi kakih zadržkov v predvicah, prosijo pesnika, naj jih priporoči v molitve vernim na zemlji. - 29. nek tvoj stih: Vergil pravi v Eneidi (VI. 373): Prazen je up, da s prošnjami omajal bi sklepe bogovlje! (Desine fa ta deum fle c ti sperare precando!) - Ali so torej molitve za verne duše v vicah odveč, se sprašuje Dante. - 38. Ijube^m* Ljubezen tistih, ki molijo za rajne, odtehta muke duš v predvicah, če ne vse, pa vsaj del. Njihovo čakanje se tako skrajša, višina kazni pa ostane pri tem nespremenjena, saj je tja, kjer je umanjkal rajnik, vskočil njegov ljubeči priprošnjik oziroma moč njegove ljubezni. -
Šesti spev tv
/i
fi
>4
/7
60
6j
k ar d o lg o v a l je du h , ki tukaj b iva; takrat pa, ko ta n au k sem pisal jezen, v m o litv i greh še ni im el plačn ice, ker B o g ji ni še dal, da v id i čezenj. A v ta v iso k i cilj ne proži pšice, razen če ona k tem u te ne kliče, ki u m u luč p riž ig a do resnice. M e slišiš, g o v o r je o B eatrice! V r h te g o re b oš km alu m o g e l zreti, k a k o se srečn o sm eje ji ob ličje.« In jaz: » G o s p o d , b i m o g la poh iteti? U tru je n o st m e zdaj je že spustila in senco g o re daleč v id im speti.« » T a k d o lg o b o v a danes še h odila,« m i de, »kot b o v a m o g la , a nei vije se p o t ta k o , k o t ti je m isel klila. P rej k o d o sp e va tja, nam a spet zasije lu č son čn a, ki jo sk rila je obala, da z žarki v e č o b tebi se ne bije. A glej tam n eko d u šo , ki ostala je sam a in p o g le d e v naju u pira, ta nam a b ližn jico b o pokazala.« Ž e sv a p ri njej: kak p o ln a si prezira b ila, lo m b ard sk a duša n eu k ro tljiva , z očm i p o d o b a n o tra n jeg a m ira! Sed ela je, k o t ne b ila bi živa,
40. takrat: K o je Vergil pisal Eneido, se Bog še ni včlovečil v Kristusu, ki je plačal za izvirni greh, odrešil svet in mu odprl pot v nebo. Do tistega časa, po krščanski dogmi, molitve človeštva niso prišle do božjih ušes. - 45. umu luč pridiga do resnice: Beatrice, življenjski predmet Dantejeve ljubezni in njegove hoje za Resnico: sprva dekle, pozneje prispodoba filozofije in teologije, vseskozi pa iskra božje ideje. - 54. pot tako: Preden bosta vrh gore, morata še nočiti; pot bosta torej nadaljevala jutri, ko bo spet zasijala sončna luč, ki se zdaj ne bije (ker je zašla!) ob Dantejevem telesu. - 62. lombardska duša: O tem ponosnem Lombardu glej dalje! -
250
66
69
72
7/
■78
Si
Vice
le najin hod je spremljala s pogledi, strmo, kot gleda lev, kadar počiva. Vergil spoštljivo stopi tja s poizvedi, kje nama krajša pot bo zaželena, a senca, gluha k vodjevi besedi, povpraša le, kdo sva, kje sva rojena; »Iz M antove...,« prične vodnik, a bela se duša, vase tolikanj vtopljena, požene brž od tam, kjer je sedela: »Jaz sem Sordello, v Mantovi sloveči doma kot ti!« - In že sta se objela. - O sužna Italija, ti hram trpeči, ti ladja brez krmarja sred orkana! Gospa dežel? - O, ne, bordel največji! K ako hitela je ta duša vdana ob sladkem zvoku svoje domovine, da počasti tu gori someščana, a v tebi brez prepira dan ne mine in kolje se med sabo deca tvoja,
74. Sordello: T ru b a d u r S o rd e llo , ki je ž ivel v X I I I . sto l. Iz sk ro m n e ro d b in e v m anto vski p ro v in c i se je p o v z p e l do slu žb e p ri g ro fu B o n ifa ciju v V e ro n i in m u o p e v a l v stihih lep o to so p ro g e C un izze da R o m a n o (R aj I X .) . T a m u je ljubezen v ra ča la , saj ji je tru b ad u r celo p o m a g a l p ri p o b e g u iz g r o fo v e hiše. S o rd e llo v ih g alan tn ih p u sto lo v šč in s tem še ni b ilo kon ec in p ra v zaradi n jih je v e č k ra t m en jal b iv ališče: n ajd em o g a pri R ajm o n d u I V . v P ro v a n si, n ato pa p ri K a r lu I. A n žu jsk e m . Z n jim je šel S o rd e llo na v o js k o p roti M an fre d iju , b il ujet p ri N o v a r i, ko n čn o pa d o b il za n ag ra d o fe v d v A b ru z zih . - Sk la d al je p esm i v p ro va n sa lščin i, sla v o p a so m u prin esli p red vsem p o litičn i in satiričn i stih i, katerih z g o v o rn o st, o strin o in p o n o s h vali D a n te v s v o ji »D e v u lg a ri eloqu en tia«; zdi se, da se je p ri njih tu di n a v d ih o v a l.7 6 - 1 5 1 : P e sn ik o v a o b to žb a Italije, C e rk v e , cesarja in F iren c. - K o D a n te v id i radostne p o z d ra v e So rd e lla in V e rg ila , d v e h r o ja k o v , se spom ni razrvan e d o m o v in e in gren ka ču stv a m u prekip e. V e rz i, ki slede, so n ajd aljši p o litičn i p am flet v K o m e d iji, p ra v i p ro g ra m »u bežn ega gib elin a« , k o t im en u je D a n teja P arin i, p ro g ra m , za katerim stojita en ako užaljena d rž av ljan in zasebnik. 78. bordel največji: O stra in n eu sm iljen a antiteza n ekd an ji »go spe dežel«, kar je Ita lija v rim sk ih časih bila. In kaj je danes, se sprašu je pesn ik. K ra j p ro p a lih načel in n rav ii - 79. ta duša: S o rd e llo , ki je p o z d ra v il V e rg ila . -
Šesti spev 84
87
90
9}
¡/6
99
102
251
ki iste jo oklepajo zidine. Poglej, nesrečnica, obrežja svoja, poglej nato v dežele si notranje in reci, kje je v tebi kaj pokoja! K aj če ti brzdo skrajšal Justinjan je, ko pa že v sedlu zdavnaj ni pastirja: brez nje bilo bi manjše sramovanje! O stan, ki držal naj bi se brevirja in moral kneza v sedlo bi spustiti, če prav umevaš, kar ti Bog odmerja, poglej žival, ki tolče ti s kopiti, ker je ostrog pogrešala ostrino, odkar si ti roko ji dal čutiti! O nemški Albert, ki si bil zverino pustil, da je tolikanj pobesnela, ker nisi v sedlo šel, svojo lastnico, o da bi tvojo kri z neba zadela pravična kazen, nova, vsem odprta, da vrsta za teboj še strah bi imela!
88. Justinjan: B izan tin sk i cesar Ju stin ija n je s s v o jim z a k o n ik o m »nategnil uzdo« Italiji; le-to prim erja zdaj pesn ik s k o n jem , ki je p o d iv ja l, ker v sedlu n im a g o sp o d a rja , o k o li njega pa se tru d ijo le n evešče ro ke. - D a ni b ilo te skrajšan e uzde - zak o n ik a, bi m o rd a še lah ko o p ra v ičil sedanje razsulo, p ra v i D an te. - 9 1. O stan: P ap ež in v is o k a d u h o v šč i na, ki težita le p o svetn i o b lasti in zan em arjata pri tem sv o je p ra v o , d u h o v n o p o slan stvo. K tem u bi m o rda p rišteli še številn e nižje klerik e , ju riste in sv eto v a lc e, ki so s s v o jim p ereso m slu žili po litičn im razprtijam in p o d p irali ter o p ra v ič e v a li apetite tako s o v ra ž n ik o v Im p erija kot C e rk v e (na pr. F ilip a L e p e g a in p o d o b n ih ). - 93. k a r ti Bog odmerja: P o znanih eva n g eljsk ih besedah: » D ajte cesarju, kar je ce sa rjev e g a, in B o g u , kar je b o žjega.« (M at. X X I I , 2 1) . - 97. nemški A lb e rt : C esar A lb e rt A v str ijsk i, sin R u d o lfa H a b sb u ršk eg a , v lad a l o d 12 9 8 d o 130 8 . Ita lija je n om inaln o im ela cesarja, saj je bila del »sveteg a rim sk eg a cesarstva«, ki je takrat - o k o li 13 0 0 - o b se g alo N em čijo,a v strijsk e dežele z n ašim i kraji v re d , Š v ic o in Ita lijo (razen ju g a ), ven d a r je rod b in a H a b sb u rg o v , ki je bila 1. 12 7 3 z R u d o lfo m H a b sb u ršk im iz vo ljen a na cesarski p restol, kaj m alo skrb ela zan jo . H absb uržan i so bili takrat še n epom em b n i švicarsk i plem iči, ki so si k o t cesarji šele u stvarjali s v o jo dedn o po sest, o d katere je bila v tistem času o d v isn a m o č v s a k e g a fe vd alca , n ajsi je bil to tudi cesar; zato so skrb eli bolj za zad eve s v o je ro d b in e, Ita lijo pa prepuščali anarh iji. D a n te jim k o t z a g o v o rn ik id eje o o b n o v lje nem rim skem ce sarstvu , ki naj bi im elo središče v Ita liji, tega seve ni m o g el o d p u stiti. -
25 2
io j
io S
m
114
117
120
12 }
12 6
Vice
T i in tvoj oče, lakomno zazrta tja čez, sta kriva, da plevel je cvetje in list cesarskega prerasel vrta! Poglej si tu Montege, Capulete, Monalde, Filipesche, mož brez vesti, te še v bojazni, one že zadete! Daj, pridi, krutež, glej, kako se klesti tvoj žlahtni rod, odvrni bič nad nami in v Santafior postoj, razbitem mesti! Le pridi, Romo, glej, kako s solzami te reva noč in dan roti goreče: »Moj knez, doklej živeti mi je sami?« Le pridi, brate si oglej ljubeče! In če sočut srca ti ne ogreje, vsaj nad seboj imel boš lice rdeče! Vsevišnji Zevs, naj se mi v greh ne šteje, ki dal za nas si se na križ pribiti, mar ti oko drugje pravico seje, ali pa sklepi, v tvojem umu skriti, ki boljša nam pripravljajo vremena, so taki, da ni moč jih uganiti? Italija slovi, da mesta njena tiranov polna so: Marcel postane vsak lump, ki stranka mu drži stremena. Florenca, lahko se ti roka mane ob tem razsulu, ki se te ne tika,
10 3 -10 5 : G le j g o rn ji kom entar. - 10 6 -10 8 : Italijan ske plem iške rodbine, eni g v e lfi, d ru g i gibelin i. Z d i se, da jih pesnik om en ja kot prim er m edsebojnih p re p iro v in p o k o lo v , česar naj bi bil k riv stalno odsotn i in nebrižn i cesar. - 3 1 1 . Santafior: G ra d v p o krajin i M arem m i, ki je bil v b ojih d o tal p orušen ; pesn iku služi k o t prim er g ro zo t, ki jih lah ko p o v z ro če strankarski prepiri. - 1 1 2 . Komo: R im , predstavljen kot v d o v a , brez m oža-cesarja. - 1 1 5 . ljubeče: Iro n ija! - 1 1 8 . Zevs: P arafraza za B o g a , ki se je v K ris tu s o v i osebi dal prib iti na križ. - 12 5 : M arcel: R im sk i konzul in C ezarjev n asprotn ik; tukaj sinonim za slo v ito političn o ime. - 12 7 . Florenca: Z a d n ji napad si pesnik prih ran i za ro d n o m esto. -
Šesti spev
253
ko pa tvoj zarod pravo jo ugane! Drugje pravičnost v srcu je, brez vika, in brez preudarka sodbe z ust ne sname, //-■ tvoj rod jo na konici ima jezika! K d o drugi javne službe ne prevzame, a narod tvoj kar sam peha se zanje 111 in rad kriči: »Le sem, na moje rame!« Le smej se, razlog imaš za smejanje; bogata si, miru deležna, slave, n» da res je to, spričuje tvoje stanje. Atene, Sparta, kovnici postave nekdanje, kjer cvetela je omika, 14 1 le senca blagostojne so države ob tebi, ki si vešča zakonika tako, da kar oktobra si natkala, 144 v novembru že si novih krp natika! Kolikokrat, kar pomnim, si menjal^ zakone, novce, urade, običaje 14 / in z novimi si udi se obdala! Ce um, če ti spomin kaj luči daje, spoznala boš, da si kot ta, ki gine, i;o brez upa v postelji - miru iskaje z obračanjem si lajša bolečine! ¡m
12 9 .p r a v o jo ugane: Iro n ija! - 13 7 . bogata si...\ Iro n ija ! - 14 3 -14 4 . oktobra... novembra: Z n an je p r e g o v o r iz tistega časa: » L e g g e fio ren tin a, fatta la sera, guasta la m attina!« - ali po naše: F lo re n tin sk i zakon i so od danes d o ju tri! - 14 7 . ^ novimi udi: D a n es gib elin i, jutri g v e lfi, danes črn i, jutri b eli, vselej n o v i lju d je in n o ve institucije. - 150 : miru iskaje: T a stalni n em ir in nehasni n ap ori, da bi p rišla na b o lje, so n ajb o ljši d o k az n eo z d rav ljiv e bolezn i, ki m uči F lo re n co .
SEDMI SPEV
}
6
9
12
//
/
21
24
K o so častiti, radostni pozdravi tri ali štirikrat se izmenjali, Sordel odstopi: »Kdo sta?« nama pravi. »Se preden so k tej gori pot ubrali duhovi, vredni se k Bogu povzpeti, so mene pod Avgustom pokopali. Vergil sem, raj zapravil mi je sveti edino greh, da sem živel v neveri...« je moj vodnik dal senci razumeti. K o t tisti, ki na pot se mu nameri tak čudež, ki vse čudeže poseka, in »Je?« in »Ni?« si dvomi in se veri, tak stal je duh; zatem mu pade veka in že ponižno stopi do vodnika ter za objem, kot mlajšim gre, pokleka. »O čast Latincev«, de, »kjer moč jezika se našega je mogla razodeti, o kraja rodnega mi kras in dika, s čim sem zaslužil, da te smem uzreti? Če vreden sem, povej in razodeni, si mar peklu ušel, in kakšni četi?« »Prek krogov vseh, kjer ždijo pogubljeni,« de vodja, »sem prišel do morske planje, krepost z neba vodnik bila je meni.
1 - 13 6 : P red v ic e. D o lin ic a nebrižn ih v lad a rjev. 4. Se preden: V e rg il je um rl za časa A v g u s ta O k ta vija n a 1. 19 pred K ris tu s o m , s katerim se je vern im dušam od p rla p o t v nebesa in s tem tudi vice. - 8. greh: N o m in .: »sveti raj« - akuz. - 15 . z.a objem: V erjetn o da m u o b jam e kolen a. - 24. kreposti sel: Sel B eatrice, nje,
Sedmi spev
in
11
irt
iv
41
41
4H
;/
255
Ne zlo dejanje, temveč nedejanje mi sonce vzelo je, tvoj up veliki, ker mi prekasno dalo je spoznanje. Tam doli kraj je, kjer so mučeniki, ne muk, temveč teme in v silni žali tešijo se z zdihljaji in ne s kriki. Tam bivam jaz, z menoj nedolžni mali, ki smrti zob oklal jih je v mladosti, prej ko so z duše greh človeški dali. Tam bivam z njimi, ki si treh kreposti niso nadeli, a so brez krivice, ker drugim vsem zahajali so v gosti. A daj, če veš in moreš, do stezice nama pomagaj, da čimprej prišla bi do tja, kjer prave se pričnejo vice.« Sordel: »Za to ni pravih stez, saj v rabi je tu le pot okrog in pa v višavo; a v tem, kar smem, vodnik ti bom!« ga vabi. »Poglej, kako izgublja dan svečavo, a noč ti dalje v goro ne dovoli; skrbimo, kam bi položili glavo! Roj duš počiva desno naokoli, če rad bi k njim, le meni se izroči, poznanstvo z njimi ti bo pač po volji.« »Kako je to,« de vodja, »mar ponoči kdo ustavi dušo, ki bi rada više, se v lastni mar bo vpehala nemoči?« Tedaj Sordel mu s prstom v tla zariše, rekoč: »Poglej, te črte nisi v stani
ki po o se b lja n eb eške krepo sti. - 26. sonce: B o g . - 28. tam doli k r a j j e : M išljen je L im b v peklu, k jer p re b iv a jo p ra v ičn i p o g a n i (prim . P ek. I V .) - 34. treh kreposti: T r i teo lo šk e kreposti so: v era , upan je in ljubezen . - T eh treh V e r g il ek sp licitn o ni častil, pač pa se je »klanjal« d ru g im iz antičn ega m o raln ega ko d eksa, ki n iso tako m alošteviln e. H u jšeg a ^reha (»krivice«) pa m enda ni z ak rivil. - 4 1 . p o t okrog in p a v višavo: V s e to seved a v
2 56 !4
/7
60
6)
66
69
72
7/
7
Si
preiti več, ko sonce se izbriše, a ne, ker v goro nam kaj drugo brani kot mrak noči: ko naša moč je slepa, ne hasne nič, če v volji smo zagnani. Za pot navzdol pa to pomoč je lepa, tam bi potikali se čez obalo vso noč, dokler obzorje dan zaklepa.« Na to vodnik se čudil je nemalo: »No, tja nas pelji,« dé, »kjer um ti sodi, da se prijetno bo nočiti dalo!« Nismo še daleč proč bili od tôdi, ko vidim, da pobočje gore zeva, kot kje doline se globé v prirodi. »Tja, tja stopimo,« senca nam veleva, »kjer réber je naročje naredila, tam svit naj sine novega nam dneva.« Stezà poščv navkreber se je vila in pripeljala nas nad rob doline, k jer stena že v ra van se je lom ila.
Zlato, srebro, škrlat in blišč beline, smaragd, ko sekaš mu plasti zelene, les indski, kamni nébesne modrine bi rož in trav preproge tu zložene ugnale tak gotovo, kot poigrava se mojster z vajencem, da ga užene. Tam ni samo slikar bila narava, temveč je zlila sto dišav v bogati in mili vonj, ki rahel v zraku plava.
o k v ir u zaukazan e jim p lan ote. V v iš ji razdelek ne znajo , k e r ne sm ejo. - 56. m rak noči: V v ica h se p o n o či ne sm e n ik a m o r, pač v sklad u s K ris tu s o v im i besed am i: »H o d ite, d o k le r im ate luč, da vas ne o b jam e tem a; k d o r nam reč h od i v tem i, ne v e, kam gre.« (Ja n . X I I . 35). - S o n čn a luč p o m en i v tej sim b o lik i seved a b o žjo m ilost, brez katere sm o lju d je n em očn i, četudi im am o v o ljo . - 74. ko sekaš mu: K a d a r sm aragd lo m im o , se n ajb o lj ž iv a b arva po kaže ra v n o p o d o k ru šk o m . - 75. les indski: O d ten ek m o d re b arve. -
Sedmi spev
X.)
X/
90
9!
96
99
¿57
»Salve Regina« je sedé na trati prepevala duhov izbrana srenja, ki ta dolina skriva jo za vrati. »Dokler to malo sonca ne pojenja, si ne želita njihove bližine,« vodnik naš mantovski svoj uk pričenja, »saj lica in vsak gib le-te družine nam ta obronek lepše razodeva, kot če bi stali v tropu sred doline. Mož, ki sedi najviše in se dozdeva, kot da dolžnosti svoje ni opravil, in ust ne zgane, ko ves zbor prepeva, je cesar Rudolf, ki lahko bi zdravil Italiji rane, ki od njih umira, da jo težko bo kdo na noge spravil. Sosednji, ki s pogledi ga podpira, je vladal svet, ki z Vltavo in Labo vodovju vrata do morjá odpira:- Otakar, ki v plenicah žezla rabo
Hz. »Salve Regina«: L a t.: » Z d ra v a kraljica«, m o lite v , s katero se p o večern icah kristjani zatekajo k D e v ic i M ariji, naj jih v a ru je te g o b te solzn e doline. - 84. ta dolina: K o t bo m o videli, je p esn ik v to o p o jn o d o lin ic o , zasekan o v p o b o čje g o re, p ra v o k o tn o na d ru g i pas p re d v ic, p o sta vil duše v la d a rje v , n jih, ki so zaradi d rž avn išk ih p o slo v zanem arjali sv o jo d u šo in o d lašali s p o k o r o za sto rjen e g reh e p ra v d o zadn jega. Č em u tu d i na onem svetu ta p riv ile g ij? - N a jb o lj n aravn a razlaga je ta, da se je D an te tu z g le d o v a l po svo jem v z o rn ik u V e r g ilu , ki im a v E n e id i za izbran ce p ra v tako poseben kraj - E liz ij (E n , V I. 669). - 87. vodnik naš mantovski: D a je ra v n o M an to va n S o rd e llo tisti, ki ju v o d i d o izbranih v la d a rje v v vica h , je iskati v z ro k v tem , da je om en jen i tru b ad u r za sv o je g a ž ivljen ja nap isal slo v ito »T o žb o « , s katero je p o z v al e v ro p sk e v lad a rje, naj si v en d ar vzam ejo za v z g le d k rep o st in se o če d ijo n izk ih strasti. Im en a v tej tožb i so sko raj ista, kot jih n avaja naš pesn ik n ekaj v e rz o v dalje, kar priča, da je D an te to delce p o z n a l.'89. obronek: D o lin i so se p rib ližali z ene o d treh strm ih strani; o d p ira se n am reč, kot sklepam o, le n avz d o l na k ro ž n o p lan o to. - 94. cesar R udolf: H absb uržan , ki se za Ita lijo in njen m ir ni kaj prida b rigal (glej ko m . p rejšn jeg a speva!). - 96. kdo: T a , ki naj bi po p ra v lja l zam ujen o, je H en rik V I I ., ki je s sv o jim iz ja lo vljen im p o h od o m v Ita lijo podrl p o sled n je D a n teje ve civ iln e upe. - 100 . O takar: D r u g i, češk i kralj ( 12 5 3 - 12 7 8 ) , spo so b en v o jsk o v o d ja , a k ru t vlad a r; b o jev a l se je p ra v z R u d o lfo m , katerega zd aj, po sm rti, soču tn o »pod pira« s p o g led i. -
z
Vice
58
je
10 2
bolj poznal kot Venčeslav, bradati mu sin, pohoti vdan in z voljo slabo. Nosán, ki vidiš tam ga moževati s so sed om , ki m u v licu b la g o st sije,
/c/
io S
m
114
//7
je umrl na begu, z lilijami v blati: le glejta ga, kako se v prsi bije! A zraven se obraz je duše druge ovil z dlanjo, da bolje vzdihe skrije. T o oče sta in tast francoske kuge; ker vesta, da je podlež, jima poka srce od bridke žalosti in tuge. Ta krepkoudnež, ki ga kaže loka, ko poje isti glas kot mož nosati, si vseh kreposti vrv je dal krog boka; in če za njim bi mogel kraljevati mladenič, ki sedé mu zadaj kima, iz vrč a v v rč v rlin a šla bi h krati,
1 0 1 : Venčeslav: p o redu Č etrti, O tak arje v sin, ki je 1. 1278 nasledil sv o je g a očeta; 1. 13 0 0 je b il iz v o ljen za p o ljsk e g a kralja. D a n te je v i v z d e v k i zanj m en da držč, k lju b im en u D o b r i, p o d katerim je vlad al. - 10 3 , N osán: F ilip I I I . D rz n i, fra n co sk i kralj (12 7 0 -8 5 ). B o je v a l se je s F ilip o m I V . A ra g o n s k im in zasedel K a ta lo n ijo , p ri tem pa so m u na m o rju razbili la d je v je in m u odrezali p o v ra tek . S te ža vo se je u m akn il v F ra n cijo in v P erp ig n a n u h itro um rl, strt o d prestan eg a p oraza, s katerim je on ečastil »lilije« (franc, kralj. g rb ). - Sedi skupaj s sosedom - H en rik o m N a v a rsk im , ki si je z dlan jo p o k ril obraz, da bi sk ril žalost (v. 108 ), in se tudi sam o b u p a n o b ije p o prsih . O d k o d o b u p teh d veh vlad a rjev ? - V z ro k je F ilip o v sin o ziro m a H e n rik o v zet - fra n co sk i kralj F ilip L e p i, ali »fran co ska ku ga«, k o t g a im en u je o g o rče n i D a n te, ki p o n jem udari, kad ar le m o re (prim . m ed d ru g im V ic e X X , X X I I , X X I I I ) , saj m u v e lja za g la v n e g a g rešn eg a kozla za p on ižan je C e rk v e in Im p erija. - 1 1 2 . k r e p k o u d n e P eter I I I . A ra g o n s k i, zavlad al v A ra g o n u 1. 12 7 6 , a na Sic iliji 1. 12 8 2 (po »V ečern icah «). - » H ra b er in m oder«, p ra v ijo o n jem V illa n ije v e K r o n ik e ; tudi D an te g a opaše »z v r v jo vseh kreposti« (sveto p isem sk a prisp o d o b a). - 1 1 3 . mo\ nosati: K a r e l A n ž u jsk i, z a v o je v a le c n eap eljskeg a in sicilskeg a kra lje stv a, prem agalec C o rrad in a H o h en stau fa. B il je težak g re šn ik , tu di v D a n teje v ih o čeh, a si je prislu žil m esto v n je g o v ih V ic ah s k rščan sko sm rtjo , pred katero se je skesal in sp ravil z B o g o m (tako p o ro ča V illan i!). - 1 1 6 . mladenič: V e rje tn o zad n je ro jen i in p rezg o d aj um rli P eter A ra g o n s k i, ki da je p o d e d o va l o č e to v o k re p o st (»biser d ed išči ne«), p restola pa ne: dediča p o tej plati sta bila P e tro v a sin o v a Ja k o b I I ., n ajprej kralj na S ic iliji, p o sm rti brata A lfo n z a .1. 1 2 9 1 pa v A ra g o n u , in F rid e rik , p o 1. 12 9 6 kralj na Siciliji; za tega zad n jega D a n teje vi o čitk i m enda drže. -
Sedmi spev
120
i2 j
12 6
129
1) 2
ij;
saj drugih dedičev je nihče nima: k Jakopu, k Frideriku šla je vlada, a biser dedščine ni hotel z njima. Vrlina dedov k vnukom gre nerada, saj hoče, da si izprosimo jo sami, On, ki pri njem je ključ tega zaklada. T o skusil je Nosan in ta, ki k rami mu poje - duša Petra velikaša, ki Puljo in Provanso žre s solzami. V njem seme bilko tolikanj prekaša, kot se od Beatrice in Margarete Konstanca s svojim možem zdaj ponaša. Angleški Henrik proč sedi od čete, kralj, ki preproste je imel navade in v svojih vejah nosi lepše cvetje. Najnižji, ki je sel na prag livade in gleda kvišku, je Viljem Mprchese; on z Aleksandrijo je pahnil v jade deželi Monferrat in Canovese.«
1 2 1 . V rlin a dedov: P o g a n jk i še n iso isto k o t d eblo! T a g en ealo šk a prim era h oče reči, da pošten oče ne ro d i n u jn o p o šten ega sinu, kajti p o šten o st, m o d ro st in p o d o b n e v rlin e so rezultat o se b n eg a zoren ja v s a k e g a p osam ezn ika, k ar p o m en i, da si jih m ora v saka č lo v ešk a duša izpro siti pri B o g u sam a, »osebno«. - 12 4 . N osana: Z e o m en jen i (v. 1 1 3 ) K a rel A n ž u jsk i, ki m u sin K a r e l II. Šepasti ni segel d o ko len ; en ako tu di »velikašu Petru« (A ra g o n sk e m u ) bisera sv o je dediščine - p o šten o sti ni u spelo prenesti na n ik o g a r od leg itim n ih sin o v v la d a rje v (v. 120 !). - T o d eg en eracijo v lad a jo čih sta seved a n ajbolj o b ža lo v a li deželi P ro v an sa in A p u lija , po d lo žn ici K a rla II. - 1 2 7 - 12 9 : Sm isel: K a r e l III. (»bilka«) je slab ši o d očeta K a rla I. A n žu jca (»sem ena«) za to lik o , k o lik o r bolj se lah ko od B eatrice in M arg a rete, p rv e in d ru g e žene K a r la I., p o h v a li K o n stan c a, v d o v a p o Petru A ra g o n sk e m , kar p om en i, da om en jen i A n žu jec h krati ne v zd rži prim ere z /Vragoncem. - 13 0 . angleški H en rik : H en rik I I I . A n g le šk i, n espo sob en v lad a r, ki pa je im el sp o so b n ejše n asledn ike; s tem p rim e rom h oče pesn ik reči, da je m o g o če tudi n aspro tn o , n am reč, da je sin b o ljši o d očeta. - 13 4 . V iljem Marchese: V ilje m V I I ., m arkiz v M o n tferra tu , im en o v a n » Z d o lg im m ečem « ( 12 5 4 -12 9 2 ) , cesarski v ik a r in p o g la v a r g ib elin o v v Italiji. L . 12 9 0 m u je rep u b lik a d ’ A sti h otela o d v ze ti trd n ja v o A le k sa n d rijo in zato zanetila v njej u p o r. V ilje m ga je skušal zadu šiti, pri tem pa padel v u je tn ištv o , kjer je v železn o k letk o zaprt p o d v e h letih k la v rn o p o g in il. N je g o v sin Ja n e z I. g a je hotel m aščevati, a se m u p o vra čiln i udarec ni posrečil. V d o lg o trajn ih b o jih sta obe p o krajin i V ilje m o v e m arke, M o n tferra t in C a n o ve se , pretrpeli d o sti g o rja,-
OSMI SPEV
}
6
p
12
//
iS
2i
Ob uri, ko zahrepene mornarji in milo vsak se v oni čas ozira, ko rekel je prijatljem: »Bog vas varji!«, in romarju, ki pot na tuje ubira, ljubezen zdrami zvon, pojoč v daljavi, kot bi nad dnevom jokal, ki umira, sem ne meneč za to, kar oni pravi, zazrl se v dušo, ki z roko k tišini stoje vabila je ves zbor na travi. Potlej je dvignila dlani k jasnini neba in se na vzhod goreče ozrla, kot rekla bi Bogu, »moj up edini!« »Te lucis ante!« ji prišel iz grla je spev tak mil, pobožen, da še moje srce je moč zamaknjenja obstrla, za njo pa milo in pobožno poje ves roj naprej, vrstico za vrstico, in v svet zvezda oči upira svoje. Naperi, bralec, zdaj oko v resnico, saj tenko zagrinjalo jo zapreda in zlahka skozi boš prišel v sredico!
1 - 13 9 : Še v e d n o do lin ica v pre d v ica h . V e če rn a m o litev . S o d n ik N in o . K a č a in njen beg. C u rra d o M alaspin a. 1. Ob u ri: K o se n agn e v e č e r (p o 6. uri p o p o ld n e), se m o rn ar ali p o p o tn ik na tu jem rada sp o m n ita na d o m in se raztožita o b sp o m in u na sv o je d rage. - 1 1 . na v^hod: P o stari šeg i so se kristjan i pri m o litv i o b račali na v z h o d . - 13 . »T e lucis ante«\ L a t.: »Preden ugasn e lu č...« P riče tek ce rk v e n e him n e za z aklju čn i del v ečern ega o ficija . - 19 . v resnico: Z d i se , d a h oče reči p esn ik tole: N e u sta vlja jte se o b črk i, tem več g reb ite d o vseb in e; ali, ne berite m e d o b esed n o , tem več m e u m e vajte ko t sim b o l, a le g o rijo . - T o o p o zo rilo
Osmi spev
24
2/
¡o
D
)6
¡9
42
4;
48
//
Glej, že umolknila je žlahtna čreda in kot v pričakovanju okrenila tja gori lica skrušena in bleda, kjer sta z nebeških se višav spustila dva angela, ki meč sta razžareni, v konceh odbit in top, v rokah nosila. Zelen kot listi v vigred prebujeni je bil njun plašč, ki zadaj sta vihrali in valovali krili ga zeleni. Nad nami obstal je prvi angel zali, a drug je do nasprotnega šel brega, tako da so duhovi v sredi stali. N ju svetle videl sem lase, zadrega pa me obšla je, ko sem zrl ju v lice: tako se moč od preobilja zbega! »Iz kril Marije sta prišla, kraljice, v dolino vhod zabranit kači zviti, ki pride zdaj!« - Sordella slišim klice; in ker ne vem, kje zlomek mora priti, obrnem se okrog in k zvesti rami privijem se v bojazni neprikriti. »Zdaj pa le dol!« naju Sordello zdrami, »med slavne sence, na pogovor! Vsaka bo srečna vaju videti med nami.« Ne vem, če sem napravil dva koraka po meli dol, kjer nekdo na vso silo zazre se v me, ko da spoznanja čaka! Bila je ura, ko se je mračilo, a ne dovolj, da ne bi se med nama to, kar je mrak zaklepal, odklenilo.
velja za p renekateri del K o m e d ije ! - 27. v konceh odbit in top: Z n a k usm iljen ega sod nika. 28. %elen: B a rv a upanja. - 36. %bega: P e sn ik o v v id se je zm edel od preob iln e luči 2 an g elskeg a ob ličja. - 40. %lomek\ S o rd e llo v a n ap oved kače je D an teja tako prestrašila, da sc je tesn o stisnil k V e rg ilu . - 5 1. to, k a r j e m rak %aklepal\ N i b ilo d o v o lj tem n o, da se
262
j4
/7
60
63
66
69
72
Vice
D rug k drugemu sva pristopila sama: o Nin, sodnik, vesel sem, duša vrla, ko vidim, da te noče grešna jama! Sva kakšen lep pozdrav midva prezrla? Ne! - »Kdaj se ti je,« pravi potlej Ugo, »čez daljne vode v goro pot odprla?« »Oh,« se potožim, »skozi strah in tugo prišel sem davi, prvo še življenje imam, a s to potjo si služim drugo.« Glej, ko bil moj odgovor izrečen je, sta on in pa Sordello proč skočila, kot človek, ki privzdigne ga strmenje. Sordello se okrene do Vergila, a Nin sosedu krikne: »Konrad, vstani, poglej, kaj božja milost je storila!« A meni: »Le srce hvaležno ohrani Bogu, ki svoj čemu prvotni skriva, da ne preberemo ga mi zemljani, a ko boš onstran širnega preliva, Ivani hčerki veli, da molila bo zame tam, kjer čistim se odziva; saj njena mati me je pozabila, odkar je snela beli trak, ki reva
ne bi spozn ala. - 53. N in , sodnik'. N in o oz. U g o lin o V is c o n ti, v n u k g ro fa U g o lin a della G h era rd esca (prim . P ek X X X I I I ) . B il je sod n ik v G a llu r i na Sa rd in iji - L atin ci b i rekli »p rok on zu l« - in o sred n ja p o sta va g v e lfs k e lig e pro ti p izan skim g o sp o d o m . P o zn eje’ se je iz P ise z n o v a v rn il na S a rd in ijo , da b i ka zn o va l b rezvestn o p o slo v a n je s v o je g a n am estn ika fra G o m ita (prim P ek . X X I I ) . M o rd a je b il D a n teje v to va riš p ri o b le g an ju C ap ro n e (prim . P ek X X I ) , lah k o pa da sta se v id e va la tu di v F iren cah , k am o r je U g o lin o zah ajal m ed I.12 8 9 in 93 zaradi zad ev o m en jen e g v e lfs k e lige. - 54. grešna ja m a : P ekel. - 60. drugo\ P esn ik je še ž iv , a s to p o tjo si slu ži več n o ž ivljen je. - 62. Sordello: N e o n ne S o rd e llo nista o p azila, da je D a n te še ž iv : S o rd e llo zato, ker je b il v e s iz sebe od v eselja , da je sp o zn al V e rg ila , d u h pa zaradi rastoče tem e. - 68. čemu: R a z lo g s v o je g a d elo van ja. - 7 1 . Ivani: N in o v a h či ed ink a, ki se je p o ro čila z R izz a rd o m da C am in o. - Z a očeta naj bi m o lila k B o g u , ki se o d z iv a le čistim srcem . - 73. njena mati: N in o v a žena B eatrice se je p o m o že vi sm rti v n o v ič p o ro čila in s tem z a v rg la b elo prevezo -zn ak
Osmi spev 7;
/X
Si
S4
Sj
to
96
M
263
iz d n e va v dan b o b olj ga p o grešila.
K o človek gleda njo, lahko umeva, kako v ženah ljubezen hitro mine, če stisk ali oko je ne pogreva. A lepši grob nasul vrh globočine kot tisti gad, ki pred Milan se plazi, bi ji petelin naše rodovine!« To rekel je, zaznamovan v obrazi s pravičnim ognjem, ki srce razvname, a gleda, da na pravo mero pazi. Jaz pa sem željno zrl v nebesne hrame, kjer zvezd počasneje vrte se zbori, kot gre kolo, ki os tesno objame. Vodnik pa: »Sinko, kaj mi gledaš gori?« In jaz: »Tri bakle zrem, ki tam gorijo, da je ves pol svetal ob njihni zoifi.« »Četvero zvezd,« de, »ki sva lepotijo jim davi zrla, tone zdaj vse niže, namesto njih pa one tam žarijo.« Tedaj Sordello govor mu prestriže: »Glej, naš sovražnik!« s prstom mu veleva, naj gleda, in pritegne si ga bliže. S tiste strani, kjer brez ograde zeva dolinica, glej, kača se prikrade, ki od nje je grenko jed dobila Eva. Z li trak drsel prek cvetne je livade,
v d o v stv a . N in o ji v tem zako n u ne p re rok u je sreče. - Z g o d o v in a v e p o v ed ati, da je ludi to k ra t o v d o v e la . - 80. Gad-. Z n a k m ilan skega V isco n tija , B eatricin eg a d ru g e g a m oža. - K o lik o lepše, p ra vi prizadeti N in o , b i ji stal v n ag ro b n ik u naš g a lu rsk i petelin kot pa tista kača! - 87. kot gre kolo: B liže osi se k o lo po časn eje v rti; p ra v tak o je tu di z zvezdam i o b antarktičn em p o lu , kam or je naš pesn ik uprl s v o j p o gled . - 89. tri bakle: N am esto Ju ž n e g a križa, ki g a je D a n te uzrl o b zori, se m u g o ri kažejo tri zv ez d e (T ri M arije), sim b o li upan ja, vere in ljubezn i. - 97. j tiste strani: V n ajširšem delu, k jer se p o b o čje izteče na k ro ž n o p lan o to ; sim boličn o : s strani, k jer je č lo v e k nezaščiten. - 98. kača-. P o d o b a h udiča, ki še p o sm rti skuša v e rn ik e - saj so šele v p red vicah - je vzeta
264
10 2
ioj
10 8
m
114
117
12 0
Vice
vrtel glavo in lizal si hrbtišče, kot pri zvereh, ki gladijo se rade. Jaz nisem videl in zato ne piše, kdaj sta nebeška jastreba planila; a že njun let se nad menoj zariše! K o v zrak so švistnila zelena krila, pobegne gad - in angelska dvojica se vrne tja, odkoder je krenila. Duh, od sodnikovega zdramljen klica, ves čas, dokler ni konec bil napada, s pogledom mojega ni spustil lica. »O da bi luč, ki dviga te iz prepada, toliko voska našla v tvoji volji, da ti do vrhnjega pomore grada, če veš kaj novega,« tako pomoli, »iz Val di Magra ali tam v bližini, povej mi, velik bil sem tam okoli. Konrad sem jaz, rojen med Malaspini, ne stari, vnuk njegov; ljubav nepravo, kot-tu se čisti, sem gojil v družini.« »O,« se začudim, »v vašo očetnjavo še nisem stopil, ali ni ga kraja
iz b ib lije: kača je bila z jab o lk o m zapeljala E v o v iz v irn i greh in tej kači je M arija zlo m ila g la v o , k o je ro dila Je z u sa . - 10 2 . listal si hrbtišče: N ed o lž n o d o b rik a n je je znak z v ito sti, ko t da se kača ne zm eni za s v o j plen! - 1 0 1 : nebeška jastreba-. A n g e la , v aru h a doline. - 109 . Duh: o m en jen že v v . 64-65, je C u rra d o M alaspin a, ne »stari« K o n ra d , p r v i sv o je g a im en a, tem več n je g o v po to m ec. T a znam enita družin a iz L u n ig ia n e je D an teju n udila g o sto lju b n o zatočišče, po tem k o se je bil p esn ik sprl z zv ez o izgnan ih flo ren tin sk ih b eg u n c ev ter postal »stran ka zase«. O D a n teje v em b iv an ju na d v o ru M a la sp in o v nam priča le p o d atek , da so g a 1. 13 0 6 m arkizi F ran ce sco , M o ro e llo in C u rra d in o p o o b la stili, naj v n jih o v em im en u sklen e m ir s šk o fo m iz L u n ija. T o se je z g o d ilo v g ra d u C a steln o v o o b rečici M a g ri, ki s sev ero z a h o d a o b liv a L u n ig ia n o . - 1x 5 . voska: Plem en ite v z g ib e v D a n te je v i v o lji (»vosek«) naj bi b o žja m ilost (b akla, »luč«) m ehčala in o b lik o v a la , d o k le r g a ne p rip elje d o » vrh n jega g radu« v veso ljn em kra lje s tv u - v E m p ire j. - 1 1 6 - 1 2 0 : G le j g o rn ji kom . - 1 19 . kot tu se čisti: P re v e lik a ljub ezen za d ru žin sk e in p o svetn e p o sle g a je zaved la, da je zanem arjal dušo ; ta »n epravi« o d n o s ga je p ripeljal p o d sito in rešeto vic. - 12 2 . še nisem stopil: F ik tiv n o p e sn ik o v o p o to v a n je je
Osmi spev u)
u6
129
1;2
11;
¡¡8
265
v Evropi, ki ne ve za njeno slavo. Glas gostoljubja, ki vaš dom obdaja, slavi gospodo in deželo njeno, da zanj ve tak, ki ondi ne zahaja. K o t grem v nebo, povem vam tu iskreno; vaš rod še danes njim na čelu hodi, ki meč in mošnja sta jim dala ceno. Tak miljenec je rabi in prirodi, da mimo zlih cesta jo ravno reže, čeprav besni glava, ki duše blodi.« »Le pojdi,« pravi mi, »a preden vleže se sonce sedmič v posteljo prostrano, kjer Oven svoje štiri parklje steže, ti bo to dobro mnenje prikovano globoko v glavo, z žeblji, ki močneje drže kot to, kar s tujih ust je znano, če Sodbe tek ne ustavi se popreje!<*
iz 1. 13 0 0 ,- 12 4 . glas gostoljublja: G o s to lju b je g o s p o d o v M alaspin a je o p ev a l m arsikak tru bad u r širo m p o E v r o p i. - 12 9 . meč in mošnja: D a re ž ljiv o st in ju n a štvo , d v e p o g la v itn i v itešk i v rlin i. - D an te b o p o sk rb el, da se to v rstn i slo ve s M ala sp in o v še utrdi. - 130 . miljenec: P esn ik na vsa usta h v ali M a la sp in o v ro d , češ da g a ne zm ede niti »g la v ar, ki duše blodi«. K d o naj bi b il to , h u d ič ali m o rd a B o n ifacij V I I I ., tega ne u g a n ejo niti najbolj v n eti d a n to lo g i. - 13 4 . p re j ko vle^e se sonce: N a p o v e d D a n teje v eg a o b isk a v L un igian i: p reden se b o son ce sedm ič v rn ilo v o zv e zd je O v n a , to je, preden bo p o te k lo sedem let, se b o izgnan i pesn ik na lastni ko ži p rep ričal, da slo v e s om en jen e družin e ustreza resn ici. Č e ne bo prej k o n ec sveta, seved a! - P e s n ik o v o b ivan je v tejdeželi je izpričano z o k to b ro m 1. 13 0 6 , o d aprila 13 0 0 je res p o te k lo šest let! -
DEVETI SPEV
3
6
y
12
Ž e se nevesta starega Titona je iz naročja ljubemu izvila in svod prižgala vzhodnega balkona,glej, s čela luč draguljev ji je lila v podobi mrzle zverce, ki se loti ljudi in z repom zbode jih, nemilaa temna noč je na nebesni poti že dva koraka vsula nam nad glavo, a tretji že poklapljal je peroti, ko jaz, ki sem Adama imel težavo, tam, kjer smo v petih sedli sred doline, sem s spancem na očeh omahnil v travo. Ob uri, ko na vzhodu zora sine in lastovka prične na glas tožiti,
1-7 0 : O d p re d v ic d o v h o d a v p ra v e v ice . D a n te je v sen. P reb ujen je. 1-9: T r i d o kaj sp o rn e tercine, s katerim i ni hotel učeni pesn ik n ič d ru g e g a k o t označiti u ro , k o g a je bil p rem ag al spanec. B ilo je to o k o li 9. u re zvečer. - Z a r ja - verjetn o bežna sv etlo b a, ki o b sije n eb o pred m esečevim p rih o d o m , je že »belila v z h o d n i b al ko n «, (v. 3); p esn ik jo tu im en u je n evesto starega T ito n a , in sicer p o antični p rip o v e d i, p o kateri se je b o g in ja A u ro ra (Z a rja ) zaljub ila v P ria m o v e g a brata T ito n a , si ga u g rab ila in vzela za m oža ter m u pri Ju p itr u celo izp ro sila n esm rtn o st, v en d a r ne večn e m lado sti, zaradi česar se je T ito n p o staral, a ji k lju b tem u ostal z v est prijatelj. N a d to b lešča v o na v z h o d u se je b leščalo o zve zd je »m rzle zverce« (v. 5) - Š k o rp ijo n a in n azn an ilo trd n o n o č, ki je (z n o va p e rso n ificira n o !) čez južn o p o lo b lo že n ared ila d va k o ra k a, to je d v e u ri o d zatona son ca, tretji pa je bil že na tem , da »p o k lo p i peroti« (v. 9) in se um akn e četrtem u. - T a k o eni razlagalci, d ru g i pa si te a stro n o m sk o -g eo g ra fsk e p rilik e ra zlaga jo d ru gače. - 10. A d a m a težavo: T e lo , ki h oče spanca. - 1 3 . v petih: S o rd e llo , V e r g il, D a n te, N in o in C u rra d o . - 13 . Ob uri: Ju tra n ja ura, ko so se v p e sn ik o v spanec p rik ra d le sanje, je z n o v a po dan a z m ito lo škim i d e jstv i in n am ig u je na znan o O v id o v o b ajk o o sestrah P ro k n e in F ilo m e li ter P ro k n in e m m ožu T ere ju . F ilo m e la , on ečaščena o d svak a , je razodela s v o jo sram o to sestri, ki je v n av a lu besa dala ubiti sinka Ita , sad p rešu štn e zveze m ed sestro F ilo m e lo in m ožem T ere je m , ter ga
Deveti spev 1)
a
n
14
¿7
¡o
¡j
267
v spomin na svoje prve bolečine, ko duh naš, ko mu je uspelo uiti naj dl j è iz mesa in misel ga ne davi, vizij že skoraj božjih veže niti, zagledam orla v snu, ki na višavi lebdel je mirno na peroti zlati, razprtih kril, željan, da strmoglavi. Tu zdelo se mi je, da sem na trati, kjer svojci so bili ob Ganimeda, ko bil ugrabljen je k najvišji jati. »Kaj če je vajena loviti ujeda prav tu, drugod pa kremplju ni do plena?« pričel je v meni sum, da me zapreda, a ptič napravi še dva kroga lena, nato pa šine dol, strašan kot strela, in me v nebo odnese, v hram plamena. Oba, se zdelo je, sva v njem gorela; tako me palil je ta ogenj v spanji, da sanje so minile me docela. K akor se stresel je Ahil nekdanji
o cvrteg a p o n u d ila T e re ju . T a je spozn al, kaj jé, in hotel ubiti ženo in svak in jo , pa jih je / c v s še pred n o v im z lo čin om sprem enil, in sicer F ilo m e lo v slavca, P ro k n e v lasto v k o 111 T ere ja v sm rd o k av ro . - L a s to v k a naj bi p o tej legend i v s a k o ju tro tožila »v spom in na sv o je p rv e bolečin e«, (v. 15 ), sla v če k pa da zato joče v s a k o n oč. - 16 . naš duh: P o v ero van ju starih se duša tistega, ki se m u sanja p ro ti ju tru , sko raj iznebi telesnega oklepa in d o ž ivi p ra v e p re rošk e , »skoraj božje« viz ije . - 19 . Zagledam orla v snu: O rel, ki se pesn iku po kaže v snu, je v resnici L u cija (v. 55), sim bol p re v en tivn e b o žje m ilosti. 23. Ganim eda: Z n o v a m ito lo šk a prim era: P esn ik u se zazdi, da je na trati v plan in i Id i, kjer je Z e v s v p o d o b i o rla u g ra b il tro ja n sk e g a k ra lje v iča G an im e d a , ki je v elja l za najlepšega m ed sm rtn iki. - 30. v hram plamena: Č e u p o šte v am o , da je o rel pred stavljal razsvetlju jo čo m ilost, po tem je o g e n j, v katerem je g o rel pesn ik, sim bol b ožje ljubezni, ki p re n o v i g rešn ik a in g a p rip ra v i k p o k o ri. - P e sn ik o v e sanje o d g o v a rja jo resničnem u d o g o d k u , saj g a je v času, ko je to sanjal, L u c ija v resnici prenesla do duri p ra v ih v ic. T a čudežna p o m o č ni v K o m e d iji nič n o v e g a ; spo m n im o se, k a k o je v p eklu G e rio n ponesel p esn ika d o p ra ve glo b in e pekla. T u d i po zn eje, v nebesih (prim . X X I I . sp ev), bo po treb en p o d ob en D eu s ex m achina, ki bo pon esel p esn ika v sam o »srce« n eb eškeg a kraljestva, in to bo zlata lestev k o n tem p lan to v. - 34. A h i l nekdanji: D a ji ne bi sin A h il
268
¡6
¡9
42
4j
48
//
j4
/7
Vice
in vrgel brž pogled prebujajoči okoli po krajini mu neznani, takrat ko v snu prenesla ga v naročji je od Kirona na Skiros rednica, kjer Grka v boj speljala sta ga vroči, tako sem zdrznil se, brž ko mi z lica je zbežal sen, in prebledel kot kreda: tak v strahu kri postane ledenica! Samo moj up mi bil je za soseda, a sonce vzšlo je več ko za dve uri in širno morje mi oko zagleda! »Naj strah,« de vodja, »ti srca ne buri, na dobrem kraju sva: zdaj le pripravi vso moč in na stežaj odpri ji duri! Zdaj greva v vice, kjer se duša zdravi: glej steno, ki jih krog in krog obdaja, glej vrata, kjer prebija zid v trdnjavi! Poprej, ob zori, ki pred dnevom vstaja, ko tvoji speči duši domačija je bil se cvetnik, ki tam spod ostaja, prišla je neka žena: ’Sem Lucija, prišla sem ponj,‘ de, ’ki spi v vaši sredi, da pot hitreje gor se mu odvija!4 Sordello je ostal pri slavni čredi, ko tebe zjutraj je v naročje dala
ušel na tro ja n sk o v o jn o , k jer so m u p re ro k o v a li sm rt, ga je m ati T etid a o d vzela v a ru h u , ke n tav ru H iro n u , in g a spečega od n esla na o to k S k iro s, k je r se je m lad en ič v žen sko p reob lečen sk riv a l na d v o ru kralja L ik o m e d a , d o k le r ga nista o d k rila O d isej in D io m ed ter g a speljala pred T r o jo . - K o se je A h il p reb u d il na neznanem m u o to k u , se je precej časa začuden o oziral, k je n ek i je. P o d o b n o se je o b n ašal D a n te, ki je bil zaspal v d o lin ici v la d a rje v , zbu dil pa se je v iš je v g o r i, pred vrati v ic. - 4 3. moj up: V e rg il. 45. Širno morje: Z n a še l se je na sam em o b ro n k u g o re. - 49. Tu so \d a j vice: T u se šele p rično p ra ve vice , k jer se duša p o k o ri za storjen e g reh e in s tem zori za nebesa. - N a zunaj izg led ajo k a k o r trd n ja vsk i zid (to je šele p rv i k ro g !), sredi k aterega na nekem m estu z ijajo vrata. - 54. cvetnik: D o lin ic a v la d a rje v . - 55. Sem L,ucija: G le j ko m . v. 19.-
Deveti spev
it»
«y
m
/j
7!
;8
s1
.17
#7
269
in sem prišla, a jaz po njeni sledi. Pustivši te, mi hkrati pokazala je z lepimi očmi odprta vrata, nato pa sen in ona sta zbežala.« K o t ta, ki dvoma rešil se je svata in strah se mu v uteho preobrne, ko luč resnice mu posije zlata, zvedrim se jaz; kadar brez sence črne mi čelo uzre vodnik, se brž k visoki trdnjavi, z mano za peto, obrne. K o pred vse višjimi stojiš oboki pesnitve moje, bralec, se ne čudi, če vse bolj vešče mi pero je v roki! D o kraja sva prišla po krajšem trudi, kjer v razi, ki od daleč so zenice jo videle kot špranjo v skalni grudi, zagledam vrata, spod pa tri stopnice različnih barv, iznad katerih zrl je angel, ki ni zganil perutnice. In ko sem na stežaj oči odprl, glej, vidim ga na vrh stopnic sedeti z obličjem žarnim, da mi vid je umrl: v njegovih rokah goli meč se sveti, od njega pa svetloba žge odbita, da večkrat v prazno moram se zazreti. »Hej, tukajle vidva, le kaj želita? K je vama spremstvo?« - glas v uho udari, »le glejta, da si vzpona ne skazita!« »Gospa iz raja, vešča v tvoji stvari,
7 s 144: V h o d v vice . A n g e l vratar. D a n teje va sp o v ed . H6. Kje vama spremstvo?: K d o je v a ju , ki nista od »naših«, p riv e d el d o sem g o ri? Podobn o je p esn ika p o v p ra ša l že K a to n v 1. sp evu . - 88. gospa ra ja: L u cija . - 9 4 -10 2 : T ri stopn ice d o v h o d a v vice sim b o lizira jo zakram en t p o k o re : p rv a stopn ica, iz b elega m arm orja, g lad k e g a k o t zrcalo , pom en i izp raševan je vesti, d ru g a , tem na, iz razklanega
270
90
93
96
99
102
io j
io S
m
114
117
Vice
mi pravkar rekla je,« vodnik razlaga, »naj semkaj greva, tu da so vratarji.« »Če vama ona na to pot pomaga,« je angel rekel v blažji govorici, »potem naprej, ne branim vama praga!« Približala sva prvi se stopnici: čist, bel in gladek marmor jo pokriva, da videl sem se v njej, kot sem v resnici. Bila je druga črna bolj kot siva, iz skale hrapave in v soncu žgane, ki mreža špranj jo vsepovsod raztiva. Lesk tretje, najbolj zgoraj zakopane, pa bil porfir je v barvi tej ognjeni, kot kri ima jo, izbrizgana iz rane. Stopala imel na površini njeni je božji brat, ki seda v prag široki, sijoč kot diamanti dragoceni. Preko vseh treh pohitel sem, ob roki vodnika, ki mi de: »Ponižno moli, da ključ zasukal v dveri bo visoki!« Brž k svetim nogam sem se vrgel doli, roteč ga, naj odpre, a prej z desnico sem trikrat prsi bil si v srčni boli. Sedmero G mi z mečevo konico je vtisnil v čelo: »Speri,« je še rekel, »ko prideš notri, vseh teh ran krivico!« Pepel in prst, ki suho si izsekel, bi zlagala se s plaščem tem uvelim, izpod katerega je ključ izvlekel.
kam na, je sim b o l p o k o re , tretja, k r v a v o rdeča pa je zadoščenje, o m o g o č en o s K r is tu s o v o k r v jo . - 10 5. diamant: P rislo v ičn a trd n o st in čisto st tega d ra g eg a kam n a naj bi bili n eo b h od n i lastn osti sp o ved n ik a . - 1 1 2 . » G « : G (re h i), v o rig in alu P (eccata), sedem n ag la v n ih g re h o v ; v sa k a o d sedm ih p lan o t v vica h bo izbrisala po en o o d teh »ran« s p e sn ik o v e g a čela ter m u izm ila n jih o v o »k rivico «. - 1 1 5 . p ep el in p rs t: B a r v a a n g e lo v e g a
Deveti spev
uh
ui
ud
uv
1u
in
1 hi
271
E d e n je zlat, a d ru g sreb rn : z belim p o d rezal vra ta je, n ato z rum enim , da z licem sem p o g le d a l ga veselim . In de: »Če kdaj se m i zatakn e z enim , d en im o, da v k lju č a v n ici koleb a, p o tem te ceste ne o d p rem z n oben im . P r v i je d ražji, k d ru g em u pa treba je zn anja in m o d ro sti, da zagrab i, a s tem ed in ole se g re h o greb a. O d P etra sta, ki u k m i dal je v rabi, naj tu se b olj o d p ira k o t zapira, da se le predm e v re či k d o ne zabi.« O d su n il sveto d v e r je iz o k v ira , re ko č: » N a p re j, a o p o m in ja m v a ju , da v rn e se, k d o r se nazaj ozira!« K o se zasu kalo je na tečaju p o v e z je k rep k o , z v o n k o , iz k o v in e , k i sveta vra ta v k u p drže na kraju , je zah reščalo bolj kot iz vo tlin e T a rp e jsk e , k o so v z eli ji M etela in so p u stili v njej le pajčevin e. V ta p rv i z v o k z a v e ro v a n d ocela sem ču l, k ak o ob m ilih z v o k ih slavo :
plušča je »pepelnična« in sim b o lizira sk ru šen o st in po n ižn o st. - 1 1 8 . eden j e %lat bil, drug \rebrn: P o tem ko je D a n te skrušen p adel k n o g am angela vratarja (sp o v ed !), m u ta odpre v ra ta (ga o d veže!) n ajprej s sreb rn im k lju čem , ki p o m en i sp o v e d n ik o v o znan je in razsodnost, za kar m u je seved a p o tre b n o »dosti um a in duha« (v. 12 5 ), in šele n ato z /Intim, ki p a je d ražji, saj p oteka od K ris tu s o v e g a po o b la stila ap o sto lo m in p re k o njih d u h o v n ik o m , da m o re jo č lo v e k u g reh e o d pu stiti ali pa jih zadržati. Z la ti k lju č je ključ avtoritete, srebrn i p a razu m evan ja in spozn anja - p sih o lo šk e g a p risto p a, bi rek li danes: edino stem se lah ko »razgreb e v o ze l g reh o v« . - P o treb n o pa jeo b o je , znanje in avtoriteta, brez en ega ali d ru g e g a ni od v ez e! - 12 7 . O d Petra sta: O b a k lju ča »n eb eškega kraljestva« sta o d ap o stola Petra, ki sp o ved n ik u p rip o ro ča prej usm iljen je kot stro g o st, Čc le v id i isk ren o p o n ižn o st v g re šn ik o v e m srcu. - 1 3 2 . kdor se o^ira: K d o r se p o v rn e k starem u g reh u , iz g u b i p rid o b lje n o m ilost. - 13 6 . votline Tarpejske: V o tlin a o b K a p ito lu , kjer je bil shran jen rim ski d ržavn i zaklad. K o je C ezar p restop il R u b ik o n in zasedel
27 2 14 1
144
Vice » T e D e u m lau d am u s« je pesem pela, in že u h o p rin eslo m i v p re d sta v o je slik o tistega, ki v b o žji hiši p o slu ša petje z o rg e lsk o sp re m ljavo in zdaj besede sliši, zdaj ne sliši.
R im , se je s silo po lastil tega zaklada in dal pri tem o d gn ati ko n zu la M etela, ki je b il tja p o sta vljen za va ru h a . L u k a n p o ro ča v epu F arsalia (III. 15 4 ), k a k o so »zavreščala« vrata v o tlin e, k o so C e za rjevi v o ja k i v d rli v a n jo in jo izprazn ili. - 14 2. »T e Deum laudamus«: L at. » T eb e B o g a h valim o «, začetek am b ro zijan ske him n e, ki je tu k o t znak m iline in o lajšan ja p o prestan i p o k o ri. - V h reščanje v ra t (» p rvi z vo k « ) so se nen adom a pom ešali m ili z v o k i pete him n e in pesn iku je b ilo , k o t da stoji v ce rk v i in p o slu ša slavn o stn o m ašo, v kateri en krat o rg le p re g la sijo petje, d ru g ič pa p e v c i p re v p ije jo o rg la rja ,-
DESETI SPEV
i
6
ti
u
u
K o p ra g sv a p re sto p ila tisti d v e ri, ki zla lju bezen duš ji k rči rab o, k o vid ez p ra v e daje k riv i sm eri, sem v tresk u čul zapreti jo za sab o; a da sem v id zasu kal radozn ali, s čim o p ra v ič il s v o jo b i spozab o? N a v z g o r sv a rin ila p o žlebu v skali, ki v il se je od ene k d ru g i plati k o t v a l, k i zdaj g re ve n in zdaj k obali. » T u g o ri je resn ičn o treba znati,« v o d n ik de, »da telo se p ra v p riv ije o b tisti b reg , ki kani se o d gn ati!« U p očasn ile so nam a te u m etnije k o ra k in lu n in k rajec je že d a vn o om ah n il v p o steljo , da se sp o čije, k o iz teg a uha splezava na ra v n o ;
1-15 9 : P r v i k ro g v ic. Z g le d i p o n ižn osti, v k lesan i v kam n ite stene n o tra n je g a rob a. T rum a o ša b n ež ev. - V p rv e m k ro g u v ic se kazn u je ošab n ost. N a g lo b o k o sk lo n jen ih vrato vih pren ašajo g rešn ik i težke sk ale in ta k o p laču jejo za čas, k o so h o d ili p re v eč vzravnani. 1 33: T ež a v n i vz p o n . S. videt^ prave daje k r iv i smeri: P ra v a ljubezen (do B o g a ) se v člo v e šk ih p rsih prerada p o tv o ri v »zlo ljubezen« (do zem eljskih d o b rin ), k i člo v e k a zave d e na stranp ota, četudi on sam m isli, da h od i p ra v. V e č o tem b o p esn ik p o v e d a l v 16 . sp evu V ic . - Z a rad i om en jen ega »nesporazum a«, p ra v i D a n te, se le m alo lju d i p rik o p lje d o d u ri v ic pob oljšan ja. - 6. to spozabo: Ž e v prejšn jem sp e v u je b ilo rečen o , da b o o zira n je za pesnika p o g u b n o . Sm isel je seved a ta, da zna biti na p o ti k p o b o ijša n ju v s a k k o ra k na prejšnje, g rešn o razp o lo žen je u soden . - 8. v il se j e : V iju g a s ta (danes bi m o rd a rek li dialektična) in strm a p o t d o p rv e piano*.* v ic p re d stavlja težave na poti m o raln eg a o krevan ja. Stran v serpen tin i, »ki se odžene«, je zun an ja, p reh od n a, treba se je p o slu šn o »privijati« k n jej, da se izm otaš k v iš k y . - 14 . lunin krajec: O k o li 8. zjutraj je. -
274
iS
21
24
27
}o
)}
36
Vice in ko se n o g a p ro sto nam a u stavi tam , k je r se pas zareže v g o ro slavn o , om ahnem , zbit, ob em a p a je v g la v i tičala m isel, kam ?, saj sv a v plan oti sam otna k o t p o p o tn ik a v p u ščavi. O d tam , k jer ro b k o n ča se ji v prazn oti, p a k v z n o žju stene, k i je v v is kipela, z lah k o to trije legli bi ž iv o ti, a k am o r sta p o g le d a m i zletela, na desn o in na le v o , se v d a ljav o m i ta pasica je en aka zdela. Se preden k ren e va čez to g o lja v o , sem že spoznal, da b reg , ki nam h od iti n a v k re b e r s s v o jo b ran i v is o č a v o , je bel, sijajen m arm o r, ki g a kiti tak niz klesan j, da m o g e l b i naturi, ne P o lik le tu , ro k o osram otiti. A n g e l, ki je p rišel v večern i uri oznanit m ir, v solzah d o lg o želeni, in zlo m il star pečat z n eb ešk ih duri, je tam vk le sa n ob m ilem ozn anjenji p o d o b e b il tak o resn ičn e, p ra v e ,
18 . k je r se p a s %areKe: O zk a in strm a steza, ki se tu p rim e rja ušesu šiv an k e (bibličn a prim era, M atej!), je p esn ika p rip eljala na p r v o p lan o to , ki se k o t kro ž n a p o lica (»pas«) v ije o k o li g o re vic. P rem er te pasice naj b i b il za tri člo v e šk a telesa - o k r o g 5 m . D o s ti p ro sto ra to ni in tu di lju d stva, k o t b o m o v id e li, je tam b o lj m a lo , če se sp o m n im o na rjo v e č o m n o žico v 1. k ro g u p e k la , k a r v s e izkazu je p e sn ik o v o p re p riča n je, k a k o m alo jih sto p i na p o t p o b o ljšan ja . T o prep ričan je b o p o n o v il tu di v R a ju ( X X X ) : » K a k o m alo jih n eb o b o iz v o lilo !« - 3 3 . Polikletu : Z n a m en iti g rš k i k ip a r iz 5. sto l p .n .š. T i reliefi, p ra v i D a n te, b i p re k o sili ne le n je g o v o d e lo , tem več u m o tv o re n ara v e sam e.34-96: Z g le d i h valevre d n e po n ižn osti: M arija , D a v id , T raja n . 34. A n g e l...: P rv i relief, v k lesan v n o tra n jo sten o p lan o te, je p rikaz O zn anjen ja: A n g e l n azn an ja M ariji r o jstv o Je z u sa , ki b o p rin esel zem lji m ir, jo sp ra v il z B o g o m in na ta n ačin zlo m il pečat z n eb eških d u ri, k i so b ile člo v e k u zaprte o d A d a m o v e g a g reh a sem ; d e v ica M arija , »k lju č n eb eške ljub ezn i«, p o n ižn o sp rejm e a n g e lo v o o zn an ilo in na n je g o v A v e (Z d ra v a !) (v. 40) o d g o v a rja : » G le j d ek la sem G o s p o d o v a ...« (» E cce ancilla
Deseti spev ^
42
4!
48
//
¡4
/7
60
6}
¿75
da se z jezik o m ž iv im zdel je m eni: p rise g el b i, da je izu stil » A ve!« , saj p o le g je vk lesa n o im el d e v ic o , ki k lju č lju b ezn i je bila iz v iša v e , s tak ž iv o v tisn je n o ji g o v o ric o : » E cc e ancilla D ei!« , k o t je slika, ki v v o s e k vtisn eš jo nad plam enico. »N e glej m i le v en kraj!« m i glas v o d n ik a , katerem u sem stal na srčni strani, de lju b e z n iv o in m e p ro č o dm ika. O d trg a l sem p o g le d z a v e ro v a n i in v id e l za M a rijo , v tisti sm eri, k je r stal je on, ki je vele l: »Prestani!«, že n o v p riz o r, zarezan v skaln i čeri, in nep očak an sem p rešel V e rg ila , da bi o k o nasitil v n o v i beri. N a istem m a rm o rju je tam nosila! v o lo v s k a v p re g a sk rin jo p o sveč en o , v spom in , da pu sti tu ja o p ra vila. P red n jo sem v id e l tru m o , razvrščen o na sedem z b o ro v , ki so č u to v d v o je v »ne poje!« - »poje« sprli m i pošten o. P o d o b n o m i za dim kad il b ilo je, ki nos in v id zam ikaln i je tod i; da je in ni, p rise g el b i ob oje.
Dei«) (v. 44). - 50. v tisti sm eri: P ro ti V e rg ilu , ki mu je stal na desn i; v o d n ik g a nam reč vabi k n o v i sliki. - 56. volovska vprega: D ru g i re lie f p rikazu je sveto p isem sk o z g o d b o o skrin ji zaveze, ki so jo o b silni m n ožici na v o lo v s k i v p re g i v o z ili v jeru zalem ski lem pelj, pri čem er se je je n epo klican i levi O za do takn il s prsto m in ob ležal m rte v , »v spom in, da pusti tu ja o p ra v ila « (v. 57). P red sp re v o d o m je plesal »p onižni psalm ist« kralj D a v id in je, da bi po častil »blaženo p o so d o« , o d v rg e l sv o je k ra lje v sk o d o sto jan stvo , kar seved a ni b ilo všeč n je g o v i ošabni ženi M ik o li, ki ga je o p a zo v a la z o kn a kraljevske palače. Z a »sedem sporov« in »dim kadila« (v. 59, 6 1) p risega D an te, da so bili na reliefu u p o d o b ljen i tak o v e rn o , da bi jih s sv o jim i čutili - v id , n o s, sluh - sko raj spoznal za p ra v e. - P esn ik tu o čitn o z a g o v a rja n ajve čji realizem v u m etn osti, pa tudi fu n kcio n aln o st, nam en, vern o st ideji. P ri tem je treba seved a im eti pred očm i um etniš-
276
66
69
72
7;
7
Si
S4
87
90
Vice P o t je utiral blaženi p o so d i psalm ist p o n ižn i, ki p lešo č v rob ači ne v e č ne m anj k o t kralj je bil v sp re v o d i. N a sp ro ti, z o k n a v v e lik i palači, na slik o d o li je M ik o l strm ela, ošab n a žen ska, ki se brž razkači. K o le n a zganil sem o d reven ela, da v id el bi, kaj d ru g a z g o d b a p ra v i, ki za M ik o lo s stene je blestela. G le j, ta je b ajala o silni slavi R im lja n o m v o jv o d e , čig a r k rep o sti je G r e g o r dal, da iz p ek la ga sp ra v i - T ra ja n a m enim ; p o le g cesarosti glej v d o v o , ki m u u zd o je držala, p o trta o d solza in o d b rid k o sti. O k o li tru m a v ite z o v je stala in črne orle na zastavi zlati nad g la v a m i jim sapa je zibala. K o t čul bi re v o sred i n jih jokati: »U b ili so m i sina, m aščevan ja, g o sp o d , te žalostna zdaj p ro si m ati!« »P o čak aj, da se v rn e m s p o to va n ja,« se zdi k o t da o d v ra č a p ro šn ji žene; a on a, kot da žalost jo p rig an ja: »...in če se ne?« - O n : »Pa n am esto m ene kd o d ru g b o sto ril.« - » K a j ti b o d o tuje zaslu ge v p rič o tv o je opu ščene!« »U tolaži se,« de, »preden v o j p otu je, do lžn o st b om sp o ln il; p ra v je, da m e iz zo ve
ko raven n je g o v e d o b e, ko so celo G io tt o v e slik e v elja le za zelo naturalističn e in je b ilo k ip a rstv o v sv o ji fig u ra lik i še v p o v o jih . - 73. ta j e bajala: T re tji re lie f je d o g o d e k iz živ lje n ja rim sk eg a cesarja T ra ja n a , ki je p o legend ah v elja l za tako k rep o stn eg a v lad arja, da se je papežu G r e g o r ju I. V e l. (590-646) zd elo vre d n o izp ro siti m u zveliča n je ter ga -
Deseti spev vi
vif
in/
iru
m;
m ,P
m
277
p ra v ic a in soču t m e zadržuje.« O n , ki n o v o s ti so pač vse n je g o v e , te slik e g o v o re č e dal je v steno, ki pa za nas, n eve d n ik e , so n o ve. K o o p a z o v a l sem z rad o stjo isk ren o klesan je, k jer slo v e p o n ižn i vz o ri, z b o g dieta b o žje g a že d rag ocen o , p o et zab ru n da: » G le j, k o lik i zbori, ki n ekam re d k o d v ig n e jo stopalo: ti znali b o d o v v iš ji k ro g na g o ri.« O k o , ki v z a d o v o ljstv u je sijalo, da vid e lo n o v o st b o , ki ga m ika, o k ren il sem , k ar se je n a g lo dalo. O b ralec m o j, naj ti ne b o sp otik a p ri d o b rih sklep ih n au k, ki sedaj se daje, - k a k o tu B o g pritisn e na dolžfrika! N e glej na težo muki, p reu d ari raje, nasled ek, in da k d o r trpi n ajh u je, do so d n ega le dne ta m u ka traje. »O m ojster,« dem , »kar k nam a zdaj p o tu je
pogana! - rešiti iz pekla. T o ču dežn o rešitev je im el sredn ji v e k v e lik o na ustih in tudi iiiiš pesn ik b o T raja n a p o sta vil v raj (prim . R aj X X ) . - D ia lo g , ki sledi (v. 82-93), je verjetn o vz et p o an ekdo ti D io n a C assija, ki v s v o je m Novellinu n atan ko o p isu je srečanje med »cesarostjo« in p o g u m n o v d o v o , ki je T raja n a o p o zo rila , da m o ra spo što v a ti m oralne o b v e z e , najsi b o še tak o v is o k o . T raja n si je v d o v in e b esede v z el k srcu, Zadržal o d h o d sv o je v o jsk e (zgled po n ižn ega iz p o ln jeva n ja d o lžn o sti!), k azn o val m o rilce v d o v in eg a sina in šele nato o d rin il nad so v ra ž n ik a, katereg a je potlej m enda sijajn o prem agal. - 94. On: B o g , ki vlad a in v id i »ab aeterno«, je a v to r teh » g o v o reč ih slik« z g le d o v p o n ižn o sti. D an te zatrju je, da so ti p riz o ri svetu p o p o ln o m a »n ovi«, torej tuji in n en avad n i: ena o d razlag tega p e sn ik o v e g a prepričan ja bi bila rela tiv n o nizka um et niška sto p n ja (tehnika!) n je g o v e g a časa (glej kom . v. 56). - L a h k o bi rek li, da je pe sn ik o v um etn iški ideal kasneje uresničil G h ib e rti.9 6 -139 : P rih o d tru m e o šab n ežev, ki se počasi p re m ik ajo , težko ob ložen i s skalam i. 103. %nali bodo: V e rg il upa, da jim a bo n o v o d o šla tru m a p okazala p o t v v iš ji k ro g . 1 1 1 . sodnega dne: N aj se d o b ron am ern i ne p lašijo m uk v vicah ! T o trp ljen je se b o kdaj kon čalo, če ne p rej, na sod n i dan, ko b o ko n ec ča so v. - 1 1 2 . Ošabni vi kristjan i: K o pesnik v id i m učn o, a p ra v ičn o kazen o šab n ežev, se m u p o ro d i b oleče v p rašan je, na-
i
278
¡14
u j
12 0
12 3
12 6
129
i) i
Vice p o v rsti tam , se m i lju d je ne zdijo: kaj je, ne ve m , ker v id m i om ahuje.« O n : »T ežka kazen, ki jo tu trp ijo , u p o g ib a h rbte, da se v sa k d o sklju či; še m ene v id p o g n a l je v razprtijo. Le d o b ro glej in v v id a ž arki luči iz g re b i, k ar p o d sk alam i prih aja; že ločiš jasn o, kaj v s a k o g a r m uči!« O šab n i v i kristjan i, b ed n a raja, ki vas na šib k eg a razum a b rv i le ra k o v h od z zau pan jem n avd aja, ne v id ite, da sm o ro jen i črv i, da an gelsk i m etulj se iz nas izleže, ki g o l b o p oletel k resnici p rvi! K a m se vaš duh peha, kam m eče m reže, k o pa ste k o t m rčes n ed o k o n čan i, k o t č rv , ki sv o je lazbe ne preseže! K a k o r zidar p o d streh o, stro p nastani o p o rn ik e , v k aterih vid iš g la v o , ki v ra t s k o len i stakn e, k o tlačani,
m reč, k a k o je m o g o če, da č lo v e k in kristjan v sv o je m n ap uhu ne sp rev id i, k a k o sta ta sv et in n je g o v a im en itn ost nekaj m in ljiv e g a, in ne v e , da m o ra duša gola, brez k a k ršn e g a k o li ščita po leteti pred b o žjega sod n ik a in n je g o v o p o sta vo . - 12 2 . šibkega razuma: Slab o ten d u h o vn i v id je k riv , da o h o lež m isli, k a k o d o b ro n ap reduje, v resnici pa le » ra k o v o h od i«, saj g a m in ljive d o b rin e, p o katerih m eče o či, tira jo le v slepo u lico , v v a r ljiv o upan je, v d u h o v n o sužnost. - 12 4 . človek črv: P o g o sta b ib lijsk a prim era. - 126 . gol: T a g o lo ta pred B o g o m je m ističn o razp oložen je č lo v e k a , ki se čuti n evezan na zem eljske stvari, katere »im a, kot da jih ne bi im el«. - 128 . mrčes nedokončani: O šab n o st, ki n oče prizn ati, da je člo v e k n ek a j, k ar m o ra biti presežen o, in ki se ne tru d i, da bi sv o j člo v e šk i zam etek p rig n a la d o p ra ve (d u h o vn e!) p o p o ln o sti, je k o t n ed o ko n čan m rčes: n ik o li m u ne bo d an o, da bi iz č rv a , ki lazi m ed zem eljskim i m ik i, d o zorel do sv o b o d n o letajo čega m etulja, ki se sp reletava v n esko n čn em kra lje stv u D u h a. - 1 3 1 . opornike: K a ria tid e , člo v e šk e fig u re , ki so jih v sredn jem v ek u radi u p o rab ljali kot p o d p o rn ik e , in sicer v g ro te sk n ih pozah , sk lju čen e, ne sam o p rip o gn jen e , ko t po zn eje v renesansi. T a k o u p o gn jen e kariatide, »ki stakn ejo v ra t s kolen i in iz n ep rave m u ke (saj so le k ipi!) v z b u ja jo v g led alcu p ra v o « {so ču tje ), se p rik ra d ejo pesn iku v spo m in , ko zagled a tru m o oša b n ež ev , o to v o rje n o s skalam i.-
Deseti spev
a
iX
ter iz n ep rave m u ke v z b u ja p ra v o v g led alcu - takšne v id e l sem , p a zljiv o m o treč, h od iti on d i čez p lan ja vo . T a b o lj, ta m anj h rbet je držal k riv o , k ak ršn a peza leg la je na k o g a , a tu di lice n ajb o lj p o trp ljiv o . jo k a lo je: » N e m orem v e č , zab oga!«
2 79
ENAJSTI SPEV
3
6
9
12
i;
iS
» T i oče naš, ki si v n eb ešk em hram i, ne u tesnjen, tem več k er b ivaš raje v n jih , ki si p rv e u stv a ril nad zvezdam i, čaščena b od ita ti na v s e kraje im e in m o č, da h valiti b o v re d n o , kar slad kih se v o n ja v nam d o li daje. M ir sv o je g a k ra lje stva daj nam ve d n o , saj da ga u zrem o z lastnim i n ap o ri, če ti ne daš g a , upati je b ed n o. K o t an gelsk i ž rtv u je jo ti zb o ri v sa k sv o jo v o ljo in p o jo h ozan o, tak o zdaj ti, ošab n i č lo v e k , stori! D aj danes nam vsa k d a n jo n ašo m an o, zakaj brez nje b o k p razn i p rišel stru gi, k d o r v tej p u šča v i g re n ajb o lj zagnan o. K o t zlo, k i p rizad el n am g a je d ru g i, o d p u ščam o , o d p u sti n am v d o b ro ti še ti in nas ne sodi p o zaslugi! H k rep o sti, ki tak zlah k o m a se zm oti,
1 - 14 2 : Še p rv i k ro g . - P arafraziran i očen aš o šab n ih. U m b e rto A ld o b ra n d esco , O d erisi d ’ A g o b b io , P ro ven z an S alvan i. 1. oče n aš...: D u še o ša b n ik o v m o lijo parafraziran i očen aš, v. katerem je nota po n ižn o sti še posebej očitna. - z. ne utesnjen: o d p ro sto ra. » B o g ni obsežen v n ob en em o sn o vn em kraju« (T o m . A k v .). Sm isel: N e zato, da b i se om ejil na do lo čen k ra j, saj te n ič ne o m eju je, te m več ker bolj ljub iš an gele, si v n eb eškem h ram u. - 6. sladke vonjave: Sveti d uh ; im e je Sin , m oč pa O če. - 1 1 . svojo voljo: Ž r t e v v o lje , n ajd rag o cen ejše, kar p re m o re jo u stv a rjen a bitja. - 1 3 . vsakdanjo mano: M an a - jed, ki je padla Izraelcem v p u šča v i; tu je m išljen a d u h o v n a h ran a, ki člo v e k a v z d ržu je v p ra v i p o b o žn o sti. - 16. najbolj £ agnano: P o sveto p isem sk e m p a rad o k su : k d o r bo iskal ž ivlje n je , g a b o izgu b il! K d o r se n ajbolj žene v tej p u šča vi (b odisi v ice , b o d isi življe n je na zem lji), je n ajbolj
Enajsti spev
11
14
»>
in
11
/1»
iv
42
41
281
ne puščaj v e č n ek d an je g a so v ra g a , tem več od žen i ga , ko se nas loti. T a zad n ja p ro šn ja , o d o b ro ta blaga, n i v e č za nas, k er v e č nam ne p o m o re, tem več za nje, ki še so onstran p raga.« T a k o je šlo, z m o litv ijo p o k o re za sebe in za nas p ro seč, p o d klad o, k o t ta, ki m o ra tlači ga do zore, to lju d stv o tam , bolj ali m anj n erad o, in m u k o m a k ro ž ilo v p rv e m p o lji, da g re šn o bi si zb risalo n avad o . Č e v v ic a h to likan j za nas se m oli, kaj spodaj m o g e l b i storiti zanje, tak, ki jim d o b ro h oče v s v o ji vo lji? P o m a g a naj, da u m ije jim kesanje p rič u jo či g re h , da lahna in bleščeča b o stekla duša v zvez d n o d o m ovan je. »Če B o g naj km alu va m olajša pleča, da k rila b oste brž razpeli bela tja, k am o r želja nosi va s go reča, p okažite, kje bi n ajprej d ospela k stopnicam ! Č e va m v e č p oti je znano, b i se po tej, ki m anj je strm a, vzp ela; zakaj m eso d ru g a, p o d e d o v a n o od A d a m a , teži ga s tako silo, da stežka g re , četudi rad, za m ano.« Z a to, kar se v o d g o v o r je gla silo v o d n ik o v i besedi lju b e zn iv o ,
ttmlen za neuspešen, ko n ec, če v sv oje m pehan ju prezre b o žjo m ilost. - 20. nekdanjega mvraga: H u d iča, ki je oče n apuha. - 23. ni v e l %a nas: Z g le d p ra v e p o n ižn o sti ošab n ežev, l
2 82 48
ji
¡4
/7
60
63
66
69
72
Vice ne m o rem reči, k je se je ro d ilo. T a m n ek d o de: » L e z našo tru m o s iv o p o desnem b reg u , tam p re h o d je p ra vi za n jeg a, ki m u še telo je ž iv o . In če bi skale ne im el na g la v i, ki u p o g ib a tiln ik m i naduti in k tlo m ob rača m i p o g le d z v e d a v i, neznanca, ki še k ri p o žilah čuti, p o g le d a l b i, da ga spoznam znabiti in se zasm ilim m u v tej kazni kruti. R o d od L a tin c e v g re m i plem eniti, A ld o b ran d esca sin sem bil, T o sk an a , m o rd a o njem ste čuli g o v o riti? P rastara k ri in d e d o v dela znana so m isel m i, o h o lem u , o d g n ali na sk u p n o m ater v sa k e g a zem ljana, tak o čez v se g la v o sem n o sil km ali, da sem o b n jo b il, sm rt so Senežani in v C am p ag n aticu lah k o pozn ali. U m b e rto sem , v d ružin i v s i p oznani na daleč p o o šab n i sm o n aravi, ki nas z n esrečo in trp ljen jem hrani. P r a v je, da n o sim k lad o zdaj na g la v i z a v o ljo n je in B o g u dam v ra čilo , če že na zem lji ne, pa v tej v iša v i.«
5 1. njega: D an teja, za katerega je V e r g il ra v n o k a r dejal, da se še ni zneb il telesa A d a m o v e dediščine. - D a n te je v o im e se v K o m e d iji n avaja le en krat, in sicer iz ust B eatrice (prim . V ic e X X X ) , sicer pa si pesn ik n ik o li ne »naznani ob iska«. - 58. Latincev, sin... Toskana: G r o f U m b e rto A ld o b ra n d e sco , g ib elin iz stare to sk an sk e d ružin e, ki jc bila v stalni b orb i s Sieno. Padel je o b le g an v s v o je m g ra d u C am pagn aticu (glej v. 64-66). B il je h rab er in o h o l č lo v e k in o n je g o v i sm rti nam p o ro č a jo stare k ro n ike takole: »... in se ni hotel p o d ati in je pred sm rtjo p o b il še sila ljudi. U kazal je, na| o b o ro ž ijo n jeg a in n je g o v e g a ko n ja in je na n jem d irjal p o g ra jsk e m d v o rišč u kako r zm aj. K o je kon j padel, se je g r o f o b d ržal na n o g ah , planili pa so nanj o b o ro ž e n c i, tako da ni m o g el p o b eg n iti; s sulico ranjen em u v g la v o m u jih je to lik o pritisn ilo v hrbet, d;i
Enajsti spev
•j
'K
»i
s4
X?
90
(iy
283
O b tem se lice m i je k tlom sk lo n ilo ...; nek d ru g o d n jih , ki p re čijo p lan ja v o , p reden e brem e, ki ga je težilo, m e uzre, spozn a, p o k liče in s težavo z očm i m e skuša gled ati od blizu, sto p aje v v rsti s sk lo n je n o tam g la v o . »O ,« p ra v im , »nisem zdaj o b O d erisu , p o n o su A g g o b b ia , m o jstru m iniatu re, ki ’ ’en lu m in er“ ji p ra v ijo v Parizu?« »B rat«, p ra v i, »lepši je n asm eh fig u re , o d k a r jih F ra n c o iz B o lo g n e slika, njem u g re čast, m eni so štete ure. N a zem lji bi ne u čakal tega v z k lik a od m ene, takrat m i bila uteha je zgo lj im e in pa stanu odlika. Z a to ošab n o st tu se plača ceha; a sem kaj ne p rišel bi brez p o k lek a B o g u , k o še ž ivel sem v m oči greha. O prazna čast, o n ič evo st člo v e k a , k a k o se n a g lo k ro šn ja ti osuje, če le b arb a rsk eg a ne učakaš veka! D a je slikar, v e rje l je C im abu e,
ga sledn jič p o to lk li in je m oral zapustiti ta svet.« - N ek d aj ta k o po n o sn i g r o f tukaj ponižno sprašuje pesn ika, češ saj je m orda že slišal za n je g o v o ro d b in o. - 7 3. k tlom sklonilo: D a n te p o v e si p o g led , saj se d o b ro zaved a, da je tudi n je g o v a lastna ošab n o st dolžna nekaj »dnine« b ožjem u sod n ik u . T e g a greh a se pesn ik n ajbolj zaved a in zdi se, tla se je p o sm rti nadejal p riti p rav v ta k ro g vic. - 79. ob Oderisu: O d erisi da G u b b io , /nam enit m in iator iz 13 . sto l., ki je živel in d e lo va l tudi v F ran ciji; od to d D a n teje v nam ig na P ariz in na fra n co sk o besedo »enlum iner«, kar je p re v o d it. »m iniare«, to je slikati m in iature - o m am en tiran e in icijalke in d ro b n e risbe pertiju. Salvan i je p o tej zm agi p o stal n aju g led n ejši patricij v Sieni in se tako p o o ša b il, da ne bi m o g el priti takoj v vice, če si ne bi s po seb n im zasluženjem p rid o b il te m ilosti (glej k o n ec speva!). N o , devet let p o sien ski zm agi se je ko lo sreče o b rn ilo , Sienci so iz g u b ili b itk o pri V ald elsi in n jih o v vo d ite lj Sa lva n i je padel v roke F lo re n tin ce v , ki so g a usm rtili ( 1 . 126 9). K o ga D an te sreča v vica h , je od S a lv a n ijev e sm rti p o te k lo že čez trideset let in pesn ik se upravičen o ču di, k a k o je m o gel ta plem ič, za katerega je zn an o, da je um rl n esp o k o rjen no
284
96
M
10 2
10 j
10 S
m
114
//7
12 0
Vice ki ni m u para, zdaj k o G io ttu slika, pa slo v es o n eg a trpi v se huje. T a k o je G u id o slavo v z el jezika so im en jaku ; kaj če k je p o stav a že tak, da izpodn ese o b a vrstn ik a? K o t vetra piš je v sa p ozem ska slava, ki danes sem in ju tri tja zapiha in m enja im e tako, kot sm er m en java. M a r v e čji im el b oš glas o b k o n cu diha, v starosti, k a k o r če te sm rt u gasne takrat, ko si g o v o r il ’ m am a, g lih a ‘ ? M a r v e čn o sti deset stoletij hasne kaj v e č k o t čas, da v e k a en krat trene tja v zvezd e, ki n ajb olj se zdé počasne? G le j, tega, ki p red m ano kom aj krene, n ek o č p oznala je p ra v v sa T o sk a n a , a danes žanje le šepet Siene, k je r b il g o sp o d je, k o je razdejana bila firen šk a b esn ost, tiste čase tako ošab n a k o t zdaj razuzdana. K o t tra v a je im e, ki daš ga nase, prid e in g re in on ji b a rv o vzam e, ki jo iz vab il je iz tal, da zrase.« A jaz: » K a r p ra v iš, so resnice sam e, o b n jih se d o b ro m oj n apu h izgan ja; o k o m g o v o r il si, neznan je zame?« O n pa: ” T u zreš P ro vén z a n a S alván ija, tega, ki b il g o s p o d je nad g o sp o d i
in nasiln e sm rti in bi torej m o ral ostati na o b ali p re d v ic to lik o časa, k o lik o r je živel, p riti tako h itro v vice . N je g o v i so d o b n ik i, k o t J a k o b del C assero (u. 129 8 ) in B u o n co n te di M o n tefe ltro (u. 128 9 ), še zdaj ča k a jo v p re d v ica h . - 1 1 5 . K ot trava: P re ro k Izaija p ra v i ( X L . 6): » V se m eso je tra v a in n je g o v a sla va je k o t cvet na p o lju .« Č lo v e k je pred b o žjim o b ličjem k o t trava pred son cem : son ce jo je z v a b ilo na dan, nato pa ji vzam e b a rv o in jo o su ši. - 1 1 9 . moj napuh: Še en d o kaz, k a k o se je p e sn ik o v n apuh na tej
Enajsti spev m
un
ij v
1 ij
ni
nK
141
285
in h otel, da Sien a se m u klanja. Z a to p rišel je sem in tukaj hodi o k o li brez m iru: to si odreže, tak , ki na zem lji si p re v e č u sod i.« »C e duša, ki ž ivljen ja ro b doseže,« m u p ra v im , »ne da prej bi se skesala, ne m o re g o r, tem več k o b ali leže, in ji ne b o m o litev p o m agala, d o k le r ž ivljen ja v n o v ič ne odšteje, k a k o da v sto p so m u nebesa dala?« O n : » V letih slave in časti brez m eje je šel na g la v n i trg v Sieni beli, k ro ta k , k o t n ik d ar prej in ne kasneje, tam za p rijatelja, ki so ga ujeli in v r g li v ječo K a r lo v i b iriči, p ro sja čil je, tresoč v ž iv o t se celi. D o v o lj! Č e v se g a ne um eš p ri p riči, ti km alu jasn o b o , ob g re n k i uri, k o b ližn jik tvo j v se to ti u resniči; to delo k nam m u je o d p rlo duri.«
planoti ču til zadet v ž ivo . - 1 2 7 - 13 2 : G le j kom . v. 109 ! - 134.71? šel: K a re l I. A n jo u je v hit ki pri T ag liac o zz u zajel S a lv a n ije v e g a p rijatelja dei M in i in zanj zahteval neznansko odkupnin o. S a lva n i sam ni im el to lik o denarja pa je šel sredi b elega dne na trg v Sieni in prosil m im o id o če, naj m u p o m a ga jo zbrati p o tre b n o v so to . Som eščan e je gan ilo toliko p on ižan je n jih o v e g a v iso k e g a go sp o d a rja in p o m agali so mu. P rijatelj je bil rešen, to p ro s to v o ljn o p on ižan je pa je S a lv a n iju o d p rlo vrata v ic (v. 14 2). - 140 : ti jasno bo: V erjetn o sta ve k : »si con dusse a trem ar per o g n i vena« ali v našem p re v o d u : »tresoč v ž iv o t se celi«. P o d o b n o p o n ižan je, p ra v i Sa lv a n i, b o d o ž ive l D an te od sv o jih najbližjih - F lo re n tin ce v. N a m ig na izg n an stvo !
D V AN AJSTI SPEV
;
6
P
12
//
V štric , k o t se v jarm u p a r v a lo v p o m ik a, sem stop al tam ob duši n aložen i, d o k le r sem v o ljn e g a zrl učen ika, ko pa m i de: » L e pu sti jih in dalje kren i; ta z v e slo m , d ru g i z jad ro m tu p o g a n ja svo j b ro d , če on ne sm e, pa ti poženi!«telo v z ra v n a l sem , da bi p o to v a n ja m u ne z ad rževal, če p ra v bila mi je duša sk ru šen a še o d kesanja. O d sto p il sem in m o jstru za petam i u b ral k o ra k ; k o sv a le-tam kazala, k a k o se h od i z lah k im i n o g a m i, m i de: » N a v z d o l p o g le j! D a bi peljala te v a rn ejša steza, ne b o ti v šk o d o , če ozreš se v postelj sv o je g a stopala.« K o t se zato, da zabij eni ne b o d o ,
1-7 2 : Še v ed n o p rv i k ro g . Z g le d i ka zn o va n e o šab n o sti. K o se je pesn ik lo čil o d p rv e trum e o šab n ežev, g a V e r g il o p o zo ri na tlak, ki je ves po risan z alego ričn im i p o d o b am i. D v a n a jst je teh slik in v sak a p rikazu je p o en zgled k azn o van e o h o lo sti; razdeljene so v tri sku pin e, pač gled e na n ara vo greh a: 1. o šab n ost, k azn o van a o d B o g a , 2. o šab n o st, k azn o van a s sam im seb o j, in 3. o šab n o st, kaznovdna o d lastnih ž rtev . Štiri tercine v p rv i sku p in i se pričn o z b esedo »V edea« (V id el sem ), d ru g e štiri z »O «, a zadn je štiri z b esedo » M o strava« (P rikazal je). O m en iti je treba še trin ajsto tercin o , k jer se kot zgled o šab n o sti n avaja m esto T ro ja in v kateri se v sa k od treh stih o v prične z eno o d om en jen ih treh besed, ta k o da so v tej tercini p o n o v lje n e začetne besede prejšn jih trin ajstih tercin.1. v ja rm u : D an te stopa počasi in s sklo n jen o g la v o o b O d erisiju ; ta p o n ižn o st in kes nad lastn o oša b n o stjo mu bosta ko n ec k ro g a p risk rb ela m ilost v očeh angela, ki ju bo spustil v n asledn ji, v išji k ro g . - 5. ta % veslom, drugi z j a^rom: V sa k d o je p rejel različno m ero p o k o re , D an te pač m anj o d O d erisija, zato b o n je g o v a p o t v n eb o h itrejša. - 12- £ lahkim i nogami: N e obtežena, tako ko t d ru g i ošabn eži. - 15 . postelj svojega stopala: N a tla.
Dvanajsti spev
Ix
ti
/4
if
in
II
iti
2 87
zaseka v g ro b , ki naše rajne k rije, sp om in na n jih p o z em e ljsk o p rig o d o in m n o g im o n d i b rid k a solza lije, k ad ar sp om in a speče jih o stro g a , ki le v soču tn em srcu b razd e rije, tak o -le da v m oj strini b olj u b o g a stvaritelja!- je slikan p o d p o lice, k i tam g o ro o p en ja v v id u k ro ga . V id e l sem n jeg a, ki najzaljše lice im el je u stv arjen o , k o o to d i pada z neba k a k o r o g o re k plam en ice. V id e l sem B ria re ja , k i p rebada g a ost n eb eška, ko telo o h o lo m u zem ljo je p o le g lo k a k o r klada. V id e l sem M arsa: z n jim Palas, A p o lo , o b o tcu z lo k i zrli so ve se lo g ig a n to v ude, streščene o k o lo . V id e l N im b ro ta sem in siln o delo: z g u b lje n o g le d o v a l je lju d stv o zb ran o, ki z n jim je v Sanaarju o b n o relo . O N io b a , k ak šn o o b jo k u je š ran o,
1 bo p e sn ik o v a p o t v n eb o va rn ejša, to je, da se b o nap uha čim b o lj iz o g ib a l, m u bo koristil p o g le d na zgled e ka zn o va n e o šab n osti, vrezan e v tlak p rv e p lan ote, »ki o pen ja jtoro v v id u k ro ga « (v. 23). T i zgle d i so: M 27: L u c ifer: N ajlep še b o žje stvarjen je, ki je bil zaradi o šab n o sti zad egan v d n o pekla Ih zdaj v lad a p e k le n ščk o m k o t n ajg rši in n ajn ižji stvo r. »H 30: B riarej: Ju n a k iz g ršk e m ito lo g ije , gig an t, ki se je udeležil sla vn ega fle g re jsk e g a spopada z b o g o v i, k je r g a je Ju p ite r razklal s strelo (prim . P ek . X X X I ) .t ' 33: giganti : P o ražen i velik a n i iz g ig an to m a h ije , ki naj b i a le g o rijsk o pre d stav ljali «•m eljski n apuh. N a tej sliki stoje A p o lo n , M in e rv a (Palas) in M ars o b o četu Ju p itr u na bojnem p o lju b itk e p ri F le g ri. 14-36: N im b ro t: K r a lj, ki je v s v o ji ošab n o sti g ra d il b ab ilo n sk i sto lp in zdaj g led a po itinaarski ravn in i k o t zg u b lje n , saj je B o g n je g o v im gra d iteljem zam ešal jezike. *7-39: N io b a : T a n ta lo v a hči, k i je im ela sedem sin o v in sedem hčera in se zato b ah a v o hvalila, da je b o ljša o d L ato n e , ki jih je ro dila sam o d v o je : A p o lo n a in D ia n o . P o n o sn a
288
M
42
4;
48
//
Vice ko zrem te slik an o o b o n i cesti m ed deco - štirinajst jih je! - p o k lan o ! O S ave l, m eč p re b o d el te je zvesti na G e lb o e , ki ni potlej d ob ila ne rose ne dežja na tistem m esti! O n o ra A rah n e, tam si se zvila, na p o l že p a jek , o b scefran i ruti, ki h u d o k letev ti je naprtila! O R o b o a m , silak p ra v nič naduti: v tej risb i p lašen si p o g n a l k o b ilo , še p red en u p rla se je tv o ji knuti! P o k azal trd i tlak je še plačilo, s katerim za n akit, p o v o d k nesreči, A lm e o n je p o p lačal E u r ifilo . P o k az al je, k ak v tem p lju je klečeči
n a sv o je b o žje p o rek lo je tu di zah tevala, naj n jo časte k o t b o g in jo n am esto L ato n e . 7,.\ kazen sta ji A p o lo n in D ian a p o b ila vse o tro k e , o n a pa je o d b olečin po stala kam en, 1/ katereg a je n am esto solz p ritekla vo d a. 4 0-42: Savel: P rv i izraelski k ra lj, ošab n ež, ki se je sam z ab o del p o iz g u b lje n i b itki s F iliste jci p ri g o ri G ilb o e . N je g o v n asledn ik D a v id , ki g a je bil S a v el k ru to p re g an jal, je m rtv e g a kralja o b jo k o v a l, rek o č: »O g o r e G ilb o e jsk e , ne ro sa ne dež naj n e padeta m v a s in p o lja naj va m v e č ne o b ro d e!« (I. K r a lj. X X X ) . 4 3-45: A ra h n e: O šab n a lid ijsk a tk alk a (prim . P ek . X V I I ) , ki se je p o m erila z b o g in jo A te n o v žen skih delih in v sv o je m vezen ju p rikazala p riz o r, k a k o je Ju p ite r v podobi b ik a u krad el lepo E v r o p o , pa tu di d ru g e slike iz m ito lo g ije z »brezbožnim i« temami. A te n a se je razjezila nad d elo m , k i je 'p rik a zo v a lo g reh e b o g o v , in raztrgala A rahn in o tkan je. T k a lk a se je o d žalosti o b esila, b o g in ja pa jo je sprem enila v pajka. 46-48: Roboam: D a v id o v v n u k in S a lo m o n o v n asled n ik , k i ni h otel p o slu šati m odrih sta rcev , se o šab n o o b d al z m ladim i in h ru lil nad n arod : »M o j oče v a m je n aložil težak jarem , a jaz b o m tem u jarm u še d o lo žil, m oj oče v a s je tepel z b iči, jaz p a v a s bom s šk o rp ijo n i!« (III. K r a lji, X I I , 14 ). T ed a j so se m u plem en a u p rla in m o ral je na v ra t n;i n os p o b e g n iti v Jeru z ale m . 4 9 -5 1: A m fia ra j: V e d e ž A m fia raj (prim . P ek. X X ) je u gan il, da b o pad el, če g re pred T r o jo , zato se je pred p o h o d om sk ril in bi o stal d o m a, da g a ni izdala o šab n a žen;i E u r ifila , in sicer za bisern i nakit. A m fia ra ; je tako m o ral pred T ro jo , k jer je p o g in il, a sin A lm eo n je nato u b il m ater in jo ta k o izplačal za n akit, ki m u je b il p o g u b il očet;i (prim . R a j IV ). 52-54: Senaherib: A sirs k i k ra lj, ki je p retil Ju d o m in se bah al, da B o g še nobenegu n aro d a ni rešil iz n je g o v e pesti. B o ž ji an ge l m u je n ato v eni n o či p o b il 185.00(1
Dvanajsti spev
h!
s;
ho
6f
66
6?
289
Sen ah erib bil plen sin o v nakani, ki tam so tru p p u stili k rv a v e č i. P o k az al je p o k o l nad P erzijan i in K ir o m , k o T a m iri m u zabeli: » K r v i si žejen, v k rv i se u pijani!« P o k az al b eg asirske je krd eli, p o to lčen e p o H o lo fe rn a sm rti, in z rave n še ostan k e p o g ib e li. V id e l sem Ilio n , g ra d d o tal p od rti: o T ro ja , v n izk o lu k n jo si se skrila, na sliki tej, v p ečin o o n d i vtrti! K d o bil je m o jster čo p iča in šila, da je iz senc in črt v lil v sk alo siv o p o d o b o , ki b i izbran ce pritegn ila? M r tv o je m rtv o , ž iv o storil ž iv o : k d o r zre v n a ravi, v e č ne uzre o d p a e n e , ki to p restop al sk lo n jen sem p a zljivo . L e o h o lu j, ti z arod p rv e žene,
v o jak o v , n jeg a sam ega pa so v N in iv a h zab o dli lastn i sin o vi, m edtem k o je m o lil v templju. ^ - 5 7 : K ir : B o ja ž eljn e g a p e rzijsk ega kralja K ir a je na enem od n je g o v ih p o h o d o v prem agala sk itsk a kraljica T am ira in m u dala od sek a n o g la v o vreči v p o so d o , po ln o krvi; p ri tem je izrekla b esede, ki jih n avaja naš pesnik. 19 -6 1: H olofern: A s ir s k i k r a lj, ki je o b le g a l ju d o v s k o m esto B e t u lijo , p ri tem pa bil napeljan in u b it o d J u d it e ; n je g o v a sm rt je p o v z r o č ila ra z su lo in p o ra z a sirsk e vojske. (\1-6 y.T ro ja : Z a k r o n o in p o v z e te k v se o h o lo sti (g le j u v o d . k o m .) je p e sn ik p o s ta v il T ro jo (n e k ateri v id ijo v a k ro stih u te b esed e č rk e V O M » č lo v e k « ). T r o ja im a v D a n teje v ih sp e k u la c ija h n asp lo h o d lič n o m esto , saj je iz n je » p rišlo sem e R im a« , lorej c e sa rsk e in p o s v e tn e o b la s ti - s o t v o r c a b o ž je g a k r a lje s tv a na z e m lji. Iz n a p u h a , ki je p rip e lja l d o p a d ca T r o je , se je to re j le ro d ilo n ek aj d o b re g a . Č e im a m o to p re d očm i, p o te m p re d sta v lja te rcin a o T r o ji č is to a n tite zo p r v i te rcin i - o L u c ife r ju , ki stoji na z ač etk u in r a v n o ta k o p r e d sta v lja p a d ec iz n a p u h a , le da je b il ta za lju d i usoden. M a g is tra le o T r o ji so to re j p o z itiv , o d re š itv e n i n a p re d e k , s k ra tk a K o m e d ija . 64. mojster čopiča: S p o rn o je vp ra ša n je, v kakšn i tehn iki naj b i b ile izveden e te risbe v tleh: vrezan i re lie f (in taglio ), m ozaik ali slika v barvah ? D an te g o v o ri izrecn o o čo piču (»pennello«) in o šilu (za n ekatere: »grafit, svin čn ik«), kar priča o k om b in aciji m ed g ravu ro in slikarijo . - 67. mrtvo... ž jvo: O um etn iškem realizm u p ri D an teju glej kom .
I
290
72
7/
7#
Si
S4
87
c/o
9)
96
Vice le n osi g la v o in ne u p o g n i lica, da ne zapaziš, kam te zlodej žene! Precej g o re je že o b šla p o lica in sonce šlo čez nebes je p old an ji dlje k o t m i du ša štela je, jetnica, ko de v se k d a r naprej z a v e ro v a n i zvo n ča r: » P o k o n c i g la v o , kraj je take p o ti, da b i jo h o d il k a k o r v sanji. G le j an gela, ki sem je u bral k o rak e, g lej, čas je že, k o v ra ča se na g o ri že šesta krščen ica z d n e vn e tlake! D a b o š sp o štljiv v p o g le d in v kretnje, sto ri, tak o da te v o lja n b o k sebi vzeti, saj dan ne v rn e se v e č k s v o ji zori!« T a k o dom ači so b ili m i ti n asveti, naj se p o d v iza m , k er m i n o g a kasni, da nisem p u stil d v ak ra t si veleti. V se bliže je p rih ajal an gel krasn i, ves bel, ki se o b ličje m u svetlik a k o t zvezd a ju tran ja ob zori jasni. R o k e razpne in že p e ro t razm ika: »V sto p ita,« de, »tu v z ad je lestev naša, k jer m u ka zdaj ne b o tak o velik a . N a ta p o z iv se re d k o k d o oglaša: o ro d lju d i, ro jen , da k v iš k u leta, zakaj te b o rn i piš tako spodnaša?« T ja pelje n aju , k jer je čer razdeta, nato p re k čela m i p e ro t usuje
p re jšn jeg a speva! - 7 1 . le nosi glavo: P esn ik sklan ja g la v o in gled a v tla - sim bol p o n ižn o sti; tega v eč in a lju d i ne po čn e, zato seved a ne o p azijo , kdaj so zašli na stranpot. 7 5 -13 6 : A n g e l pon ižn osti. P esn ika se v zp n eta v d ru g i k ro g . 75 .je tn ica : Z a v z e ta z gledan jem slik. - 80. čas j e t(e: P esn ik d o lo ča čas d n eva: Z e šesta so n čev a dekla (»krščenica«) - ura se v ra ča z dela, kar p o m en i, da g re son ce v poldan. 85. ti nasveti: V n eg o to v o sti. D a n te je v a je n V e r g ilo v ih o po m in jan j, naj ne izgublja časa, ki beži v n ep o vra te k . - 96. borni p iš : S k u šn ja v e napuha. - 98. perot osuje: Z a k a j, to
Dvanajsti spev w
nu
io f
to8
m
114
n/
120
291
in v a rn o p o t v v iš a v o m i obeta. K o t h od iš z desne v g o ro , k jer stolu je nad R u b a c o n to m c e rk e v , p o d katero leži to m esto, k jer v s e p ra v p o slu je, in strm a réb er skrh a se p o d b ero sto p n ic, grajen ih v času, ko ž iveli so še p o d v a rn o u težjo in m ero, tak o blaži se v b reg u padec sm eli s p o lice g o rn je , desna stran in leva pa slej k o prej sta v skali nasršeli. N is v a še tam , k o že beseda speva: »B eati pau peres špiritu!« p o v sô d i z n eizrečno m ilim gla so m se p rep eva. O to so d ru g a u sta, teh ne b lod i p e klo ! T u petja ču je v a p o z d ra ve, a d o li se ob k ru tem v p itju hodi! Se p re k o svete lezla sv a sto p n jave, k o n o g e se zazdijo m i bolj sveže, k o t zdele b i m o rd a se sred plan jave. »O m ojster,« vp ra šam , »sem se kakšn e teže znebil, da strm ec, ki m e v o d i više, za tru d n o st b o re m alo m i zaleže?« » K a d a r ti G -ji, kar se jih še riše na tv o je m čelu,« dé, »b o d o zbledeli
nam b o p esn ik razodel na ko n cu speva. - 100 . K ot hodiš: L e stv e n ik (»čer razdeta«), ki vodi v v iš ji k ro g , spom in ja p esn ika na stopn ice, ki v F iren cah - »kjer v se p ra v poslu je«, ironično p ra v i - peljejo z m o stu R u b aco n te na g rič nad m estom , kjer stoji ce rk e v San M iniato. T e sto pn ice so b ile zgrajen e še v starih d o b rih časih, k o sta bili »utež in m era Sc varni«, k a r v D a n teje vi do b i m enda nista bili v eč . (N ekaj p o tv o rb je z g o d o v in sk o izpričanih, a so bile vse stro g o k a zn ovan e, k a r m alce blaži o strin o p e sn ik o v eg a o g o rč e nja). - N e da se n atan ko u g o to v iti, katera od dan ašn jih po ti je bila pesn iku v m islih. M ost R u b a co n te je danes P on te aile G ra zie . - 106 . padec smeli: Z a plezalca se seved a d vig a. - 1 1 0 . B ea ti...: » B la g o r u b o g im v duhu« (to je, p o T o m . A k v ., tistim , ki prezirajo zem eljske časti in b o gastv a ). - E d e n od sedm erih k rističn ih b la g ro v . T a n ap ev v erje tn o prihaja iz ust angela, ki je ostal z d o laj, potem ko je bil p o trd il D an teja v p ra v i ponižnosti. - 1 2 1 - 1 2 6 : D a n te je v i n o g i bo sta v se laže z m ag o v ali strm in o, pač sorazm ern o
r Vice
292 12 ;
12 6
129
i) 2
13 ;
in v se , k o t p rv e g a , jih an gel zbriše, ti b o sta n o g i v se b olj v o ljn o m leli in ne le tru d jim a b o tu j, kar sam i si b osta n aglice na m o č želeli.« T ed aj sto rim k o t č lo v e k , ki m ed nam i g re , ne v e d o č , da nekaj im a na g la v i, a k o so se d o v m ig m u sum pred ram i, se g re u v e rit in ro k o p rista v i ter išče, n ajde in takoj u čvrsti s tip alo m , česar z v id o m ne o p ra vi: z d esnico g re m in s stegn jen im i prsti šest črk , ki v re za l m i k lju ča r jih p reje je nad sence, o tip am tam p o vrsti. T o zroč, v o d n ik u se ob raz nasm eje.
s tem , k o lik o G (re h o v ) m u b o a n gelska p e ru t zbrisala s čela; en ega se je b il že znebil (v. 98) in to m u je prin eslo n ep rič ak ov a n i o b ču tek o lajšan ja. - 1 2 7 - 13 6 : P esn ik je b il na vrezan e m u G -je (V ice I X ) čisto p o z ab il, o d to d n ezavedn a kretn ja in m im ika o b raza, ki izvab ita V e r g ilu nasm eh.-
TRINAJSTI SPEV
l
6
9
12
;/
¡S
21
K o s v a se v v rh p o p ela lestvi beli, na kraj, k o d e r se d ru g ik ra t nareže ta g o ra , ki plezalcem rane celi, uzrem p o lico o b lo , ki jo veže o k r o g in k ro g , k o t p rv a , le da njene k riv in e lo k m očn eje se zateže. Z a m a n tu iščem risb e in obsene: ve s b re g in cesta, ki ju zrem , sta glad k a in siva, k o t so siv e skalne stene. »Č e b o v a tule, d o k le r duš p o sad k a nam a p o ti ne da,« p oet o k leva , »izbira ne ob eta biti kratka.« In čv rsto se zazre v svetilo dn eva, stran desno si p re tv o ri v os gib an ja, a o k ro g nje zasuče se m u leva. »O lju b a lu č, o nada m i brezdan ja v tej n o v i p o ti, v o d i n aju,« p ra v i, »tako k o t stopa se v ta kraj kesanja! T i g reješ svet, m u siješ na v iš a v i in če d ru g zako n ga d ru g am ne v p e ri, so tv o ji ž arki vd ilj svetiln ik p ravi!«
D ru g i k ro g : Z avistn ež i. 1-42: P rih o d v d ru g i k ro g . Z g le d i ljub ezn i d o b ližn jega, ki jih kriče sk riv n o stn i g la s o v i v zraku: M arija , O rest. 3. rane celi: V vica h se duše z d rav ijo greh a. - 4. polico oblo: D r u g a krožn a p lan o ta, ki zavezuje g o r o ko t p as, im a seved a m anjši radij k o t p rv a , zato tu di o strejšo k riv in o . - 8. gladka in siva: P o d o b a vselej m račn ih in zagren jen ih z a v istn ik o v . - 14 . stran desno: Z asu k a l se je z leve na desno. - 16 . 0 ljuba luč: So n ce, p o sred n ik b o žje luči; V e r g il ga p o zd ravlja in p ro si, naj ju v o d i. -
Vice
2 94
24
2;
30
33
39
42
Z a to lik o k o t tukaj m ilja m eri, m i že p oti je steklo p o d n ogam a, k o n a g lo šla sv a , osvežen a v v e ri, k ar slišiva, k ak o leti p ro t nam a n evid n i roj d u h o v , ki v a b i m ilo za m izo, k jer g o sti L ju b ez en sam a. » V in u m n o n habent« se je o g la silo , k o p rv i glas m i šinil je o b g la v i, in zadaj se še k ajkrat p o n o v ilo . N i še zam rl d o b ro k rik v d a ljav i, k o že: » Ja z sem O rest!« n o v glas upali, g re m im o in n i ta se ne ustavi. » K a k šn i so k rik i, oče, tod bučali?« dem , vte m pa zag rm i o p o m b a tretja: »L ju b ite nje, ki so v a m b o l zadali!« » V tem k ro g u biča,« ču jem zdaj poeta, »se gre h zavisti in n je g o v a jeza, a jerm en biča jim lju bezen spleta. P ro tiv n ih g la so v uzda ga zateza: da čul jih b o š, m i p ra v i m o ja ved a, pred p ra g o m še, k jer se deli o d veza. Z d a j skozi zrak n ap eri ost p o g le d a
22. tu kaj: V Ita liji, na zem lji. - 26. R oj duhov, k i vabi: M ord a an geli, g lasn iki božje ljubezni. V a b ilo na p o jed in o je sv eto p isem sk a prim era, pa tu di filo z o fsk i term in , saj so v m n o g ih spisih - »P ojedin ah« ali »G o stija h « (tudi D an te je zag re šil eno) filo zo fi o b ra v n a v a li vp ra ša n ja ljub ezn i. - 28. Vinum non habent: L at. »V in a nim ajo«; ta k o je M arija na sv atb i v K a n i G a lile js k i p o to ž ila Je z u su , n ak ar je ta sprem enil v o d o v vin o . (Ja n . II. 1.) - M arijin e b esede so izkaz ljub ezn i d o b ližn jega (altruizm a) in slu žijo kot o p o m in zavistn ežem . - 32. Ja% sem Orest: N a m ig na p lem en ito tekm o v p rija teljstv u m ed O resto m in P ilad o m : le-ta se je dal o b so d iti n am esto O resta in bi m oral v sm rt, takrat pa je prih itel O rest in zadržal rab lja s k rik o m : Ja% sem O rest! Z g le d tega p rija teljstv a n ava ja C icero v sv o ji »D e am icitia«. - 36. Lju bite n je...: E v a n g e ljs k a zapo v ed (M at. V . 43). - 37. biča: Se kaznuje. - 40. Protivnih glasov: V nasledn jem sp ev u bo pesn ik u v e d el z gled e, ki ne p rik a zu jejo v e č m ilin e ljub ezn i d o b ližn jega tako k o t v tem sp e v u , te m v eč g ra ja jo g reh in g rd o b ijo zav isti in ji na ta način »zatezajo uzdo«. T o se b o z g o d ilo še pred p ra g o m , kjer se deli o d vez a zavistn im in se pričen ja v z p o n v n aslednji k ro g .4 5 -15 4 : T ru m a z avistn ežev. Sapia. -
Trianajsti spev
4/
48
/7
!4
/7
60
6}
66
69
72
in spredaj v id e l b oš lju d i sedeče, tam peč p o d p ira sosed kraj soseda.« T e ž k o da kdaj oči im el sem večje! In res, že tru m o senc uzrem , odeti so v plašče, k a k o r kam enje siveče. K o sv a p rib ližala se tisti četi, m i k rik : » M arija, p ro si za nas!« oku ša u h o ter: »Peter, M ih ael, V s i sveti!« N e v e rje m , da č lo v e k a n osi ruša, ki bi o b tem , k ar sva p otlej spazila, lah k o m u trda še ostala duša, saj k o sv a toli b lizu p risto p ila, da n jih o v g ib sem m o g e l p ra v slediti, m i o stra m u ka solzo je izbila. S s u ro v o ra ševin o so p o k riti, d ru g d ru g e g a p o d p ira jo tam s pleči, a n jih sam é p o d p ira h rib kam niti! T a k slepci, ko p red ó jim p ajk i v v re či, b ern jajo v m nožici, k p ro šče n ju zbrani, in k m an jšem u g la v ó n agin ja večji, da laže u sm ilijo se jih kristjan i, ki ne le p ro šn je jim m o led u joče, tem več i sam p o g le d naj d u šo rani. K o t v v id b rlja v ne kane sonce v ro č e , tak o tej tru m i senc, ki o n d i b iva , n eb ešk a luč se razodeti n oče, saj v e k e vse m p rebada in jih šiva železna n it, k o t d iv jem u so k oli storé, kad ar je ptica p re več živa. Č e z z d ra vim v id o m h od il b om o k o li
Z a v istn ik i sedijo s h rbtom p rislon jen i na p o b o čje g o re in o n em o g lo p o d p ira jo d ru g d ru g e g a; o b lečen i so v siv o raševin o , o či p a im ajo spete 2 železno n itjo. Sim bolika: Sam i ne m o rejo stati, tak o kot so na svetu živeli le od o v o h a v a n ja d ru g ih , raševina je kazen za su ro v o in neljub eče zadržan je d o o k o lice, z zašitim i zenicam i pa se jim m ašču jejo v s iljiv i in zavistn i p o g led i na tu jo srečo.
296
7/
7»
S1
84
87
90
93
96
99
Vice teh slep cev, ni-li to žalite v zanje? si m islim , v m o jstra zroč, če m i d o v o li. U g an e m ož, o d k o d m i to m olčanje, in de, zato da p ro šn jo m i prih ran i: » D aj, a zrnato b o d i ti vp rašan je!« O n sam m i h o d il je o b tisti strani p o lice, kjer je m o č v g lo b e l zgrm eti, saj je n ob en a m eja tod ne brani, a s te strani p rislo n il sem se k četi p o b o žn ih senc, k aterim š iv su ro v i ni m o g e l vre lca g re n k ih solz zavreti. O b rn jen k n jim , dem : »O lju d je, g o to v i, da v išn ji žar se kdaj v a m razodene, ki va š edini up je na tem k ro v i, naj m ilo st va m z ve sti o d p lak n e pene, da reka p o m n je n ja se b o prelila skoz vaše duše, čiste in iskren e, ali im a - n o v ic a m i b o m ila! latin sk ih duš katera tu postan ka? M o rd a ji v p rid b o , če se b o od krila!« »O b rat, tu v sa k a du ša je m eščanka le v večn em m estu: h otel si pač reči, v Italiji živela je p regn an ka!« T o v je l v o d g o v o r je m oj sluh ču ječi, nedaleč p ro č o d tam , k jer sva postala, zato bolj glasen šel sem tja. - T a m v gn eči glej sen co, k o t da nam e je čakala! Č e k d o od va s n e v e rn o z g la v o stresa,
79. tisti strani: Z u n a n ji. - 89. reka pom njenja: V zem eljskem raju (V ice X X X I ) b o m o vid e li, da se duša lah ko p o v z p n e v n eb o le, če si je pop rej u m ila spo m in vseh sle d o v grešn e p retek losti. - 93. le v večnem mestu: V b ožjem m estu, v n eb eškem Jeru z ale m u . Z e m e ljsk e d o m o v in e ne p o m en ijo iz vo ljen im n ičesar več , zem lja sam a se jim d o z d ev a ko t kraj p re g n a n stv a, do lin a solz. - 99. bolj glasno: K e r so bile duše z a v istn ik o v o b v id , je pesn ik m alo g lasn eje, zato da bi g a slišali, stopal p ro ti k ra ju , o d k je r je d o b il o d g o v o r
Trianajsti spev 10 2
io j
io S
m
114
117
120
i2 )
p o v e m : k o t slepec v ra t je steg ovala. »O duša, k i k ro tiš se za nebesa, če ti si prej o d z va la se besedi, im e in ro d m i spusti do ušesa!« »Sem iz Siene,« de, »a tu s sosedi se čistim , da m i m ine grešn a sodra, in jo k am k N je m u , ki rešnik je v bedi. Sapia bila sem , a kaj m alo m od ra, k o pa sem bolj k a k o r o b lastni sreči o b tuji sm oli p o sk o čila bodra. D a ne bi m enil, da te m islim vleči, le čuj in sodi m o ji g la v i n ori, k je r že lasje svetili so siveči. K o udarili so se o b C o llu zbori m e šča n o v m o jih z m rzkim i sosecji, p ro sila sem , kar B o g je ukazal go ri: do tal p o b iti so po lastni sledi u d rli v b eg gren ak ! N a dan poraza sem v risk a la k a k o r n ik d a r p o p red i in v rg la sem , p red rzn eg a obraza, v n eb o: » B o g , prazen strah odslej si zam e!«, k o t zim ski kos na p rv i dan brez m raza. N e prej k a k o r ob ro b u črne jam e sem sp ra vila se z n jim : a ne iztekel
na sv o je v p rašan je. - 10 3 . krotiš se: S p o k o ro za sv o j g reh . - 108. naj reši nas: T a zavistn a duša, ki je n ek o č vid ela le sebe, sedaj pro si B o g a za vse sotrpin e. - 109 . Sa p ia : Sienska p lem k in ja , v d o v a G h in a ld a Saracin ija. N je n o im e p om en i »m odra« (lat.), v en d a r je b ila, k o r p ra v i sam a, p ra v n asp ro tn o , n o ra, saj jo je p re d o lg i jezik pri šestdesetih zapeljal v b o g o k le tstv o . Z g o d ilo se je to 1. 126 9 , ko je s sv o je g a g ra d u B ig o z z i, b lizu V ald else, op a zo v a la b itk o , v kateri so se Sienci po d v o d stv o m Sa lva n ija, Sa p ijin ega nečaka (prim . V ic e X I ) , p o to lk li s F lo re n tin ci, in pri tem p rosila B o g a , naj p riso d i njenim ro jak o m poraz. K o so Sien čan i v resn ici p o te g n ili ta k ra tk o , je v sa v esela v z k lik a la , da ji poslej ni v eč m ar B o g a , saj se p o tako srečno uslišani želji ne b o ji n ičesar več. V vicah se zdi sam a sebi k o t kos, ki se ob p rvi zim ski o d ju g i - p rezg o d aj! - že veseli po m ladi. - 1 1 5 . ob Collu: K r a j p oraza sienskih gib e lin o v . -
298 12 6
12 9
i) 2
13 ;
13 8
14 1
144
147
7j o
Vice b i se m oj d o lg le od p o k o re sam e, da ni v m o litva h svetih se p o v le k e l za m é p reb lagi Peter P ettig n an o , k er čut u sm iljenja m u to je rekel. A k d o si, ki nas za p o k o ro dano sprašuješ in o k o im aš razpeto, k o t v e rjem , s sapo g o v o re č p red m ano?« »O k o ,« ji p ra v im , »m i b o še o d vz eto , a ne za d o lg o , saj je m alo strilo p o g u b n e g a , v zavistn i sli razvn eto. P reh u d je strah, ki še m i b u ri žilo, saj m u k e zrl sem , spodaj naložen e, in teža spodn jih tlači m e z v s o silo.« » K d o te do nas je vo d il,« dalje žene, »če z n o v a spet n a vzd o l k o ra k ti kani?« A jaz: »T a, ki ne črhne tu nobene. Ja z ž iv sem ; torej reci, du h izbran i, če naj n o g ó p o zem skeg a telesa za tebe m órd a zganem m ed zem ljani!« » Jo j, to n o v o st je taka za ušesa,« dé, »da ni d v o m a o tem , da B o g te lju bi; p o m o li kdaj, da b i p rišla v nebesa! P ri vsem , kar tv o jo du šo n ajb o lj snubi, te še rotim , če stopiš kdaj v T o sk a n o , p o v e j dom a, da sem ušla p o g u b i.
1 1 7 . k a r Bog j e u kazal: B itk a je bila o dlo čen a p o b o žji v o lji, ne m ord a zaradi Sapijin ih želja. - 12 8 . Peter Pettignano: G le d e na to , da se je Sap ija skesala šele v zadnji uri, bi ji seved a sod ile p re d v ice; n o, teh z ad rž k o v jo je rešila m o litev o m en jen ega P etra P ettign ana, p u šča v n ik a , ki je v D a n teje vem času živel v Sieni in tam n aredil d o sti ču d ežev, ki jih pa m n o g i, zlasti F lo re n tin ci, n iso jem ali resno. Sapia se je, pač zaradi n je g o v e g a slo v e sa , p rid n o zatekala k n jem u. - 13 0 . kdo si: ti, ž iv i č lo v e k ? - 13 4 . a ne %a dolgo: D an te si g led e zav isti, k o t p ra v i sam , nim a kaj dosti o čitati, p o sm rti m u ta k ro g v v ica h torej ne bo delal p re g la v ic ; težji m u bo račun pri sp o d n jih - v k ro g u ošab n ežev! N jih o v e m u k e so g a tako prizadele, da še zdaj čuti p o vsem telesu n ajsvetejši strah. - 1 4 1 . ta: V e rg il. - 1 5 0 .p o gu b i: P ek lu . -
Trianajsti spev
i;3
M o j ro d m ed p u h lo sren jo išči, vd an o u tv a ri, T a la m o n zg ra d iti: km ali jim žal b o , bolj ko lo v c e m na D ian o , še bolj na p su pa b o d o adm irali!«
1 5 1 . puhlo srenjo: Sapia si še zdaj ne m o re kaj, da ne bi uščipn ila som eščan o v. O čita jim - in to so b ile p o g o ste flo ren tin sk e z b a d ljivk e - d v o je n espam etnih dejan j: 1. Talamon; g rad na tiren ski o b ali sredi n ez d ra v e M arem m e, ki so ga bili Sienci za d ra g denar kup ili z n am en o m , da si tam z grad e m o rsk o p ristan išče in p o zgledu B en ečan o v in G e n o v e ža n o v z n jim o b o g a tijo . V to p o d jetje so zabili sila denarja in lju d i, uspeh pa je izostal zaradi strupen e m alarije. 1 . D iano: D ia n in v ir, p o d zem ska rek a, za k atero so Sienci trdili, da m o ra teči p o d n jih o v im ozem ljem in celo p o d sam im m estom . T r u d in denar, s katerim je na studen cih revn a Sien a skušala o d k riti ta b aje slo vn i v ir , sta žela m arsika tero z b a d ljiv k o pri sosed ih - p re d vse m F lo re n tin cih . - 154 . adm irali: V e rje tn o p o m o rsk i kapitan i in in žen irji, ki so gra d ili T alam o n in jih je p o v rsti p o b irala usodn a m alarija.
ŠTIRINAJSTI SPEV
i
6
9
12
rj
iS
21
» K d o je, ki k ro g p lanine naše kro ži, prej k o o d p ih n ila ga sm rt je bleda, in sam oči o d p ira in jih oži?« » N e ve m , k d o je, a da je sam , ne izgled a: daj, bliže sto p i, p ro šn jo m u zastavi, a b o d i b la g , da steče m u beseda!« T a k o tam d v a , ki sta staknila g la v i, na d esn i, p ro č od m ene, g o v o rita ; n ato pa lici iztegneta b rlja v i in eden de: »O duša, k i še v lita v ž iv o t n am erjaš se v n eb o , d o v o li, da ra d o ve d n o st n ajin a b o sita, in reci, k d o si, kje si bil tam d oli, saj tv o ja m ilost ču d ež je b rez m eje, k i zanj še n ism o slišali n ik o li.« In jaz: »Čez p o l T o sk a n e se razveje iz v ir, ki p o ro je n je v F altero n i, in sto m ilj pota ne u gasi m u žeje. O d tam p rih ajam v tej telesni spon i; a k d o sem , to za vas ni dosti m a m o , saj m i im e še ni na g la v n e m zvo n i.« »Če zap o p ad el sem d o v o lj preu d arn o tv o j g o v o r,« se p o p re jšn ji m ož o d z iva
i - 1 J i : Še d ru g i k ro g , zavistn eži: G u id o del D u c a in R in ie ri da C a lb o li. P ro p ad n rav i v d o lin i A rn a in v R o m a g n i. Z g le d i k a zn o va n e zavisti. 3. sam oči odpira: N e tako kot zavistneži, k i jih im ajo spete z žico. - 14. tvoja milost: O d B o g a dana m ilost, ki te pušča živega v vice. - 17. i%yir: R ek a A rn o , ki teče skozi T oskan o in izvira v go ri Falteroni. - D an te noče poved ati, da je iz Firenc, niti reke, ki m u teče skozi rodno m esto, ne mara im enovati z im enom . Z a k a j, bom o km alu zvedeli! - 2 1. Še
Štirinajsti spev 24
27
30
33
36
39
42
301
in sklen e b rž, »ti v m isli b il je A rn o ?« A d ru g se čudi m u: »Č em u le sk riv a in ne p o v e im ena tiste reke, k o t da bi stva r p re v e č bila gro z ljiva ?« K o v p ra šan i na u h o je v je l te jeke, se o d d o lži: »N e v e m , a se sp o d o b i, da tej d o lin i im e zam re na ve k e , saj o d pričetk a, k jer p o d o b e n g o b i je a lp sk i k rš, ki je zibel P elora, da m alok je se v taki zre p o d o b i, pa p ra v d o tja, k jer se v rn iti m ora, kar šlo v n eb o je iz m o rja prepad a ali p o rekah m o k re g a to v o ra , k rep o sti se b o jijo bolj k o gad a, ker kraj že sam nesrečen je p o si|i, ali pa g rd a jih ščem i navad a. D a , s v o jo čud tak o so sprem en ili lju d je, ki jih ta bedni dol zapira, k o t da b i K ir k i z gm ajn e p o b egn ili. M ed g rd e p rasce, ki so vre d n i žira
ni na glavnem %yoni: V p eklu (IV .) se je dal D an te m irn e duše prišteti k n ajim enitnejšim p esn ik o m stareg a ve k a , tu pa iz ja v lja , da m u im e še ne slo v i kaj prida. V z ro k je m o rd a v tem , da je že prešel k r o g o šab n ih in si je n jih o v o p o k o ro vzel k srcu. - P o d ru g i strani pa je res, da je v času sv o je g a fik tiv n e g a p o to v a n ja (1. 130 0 ) napisal šele » N o v o življen je«; K o m e d ija še ni bila na o b zo rju . - 30. tej dolini: D o lin i A rn a; tirada, ki sledi, je eden n ajh u jših iz p ad o v p regn an ega p o litik a - D an teja, ki v s v o ji sveti jezi v e č k ra t ne loči zrna o d p lev . B o ln a ljub ezen d o d o m o v in e m u p o lag a na jezik te o stre, v eč k ra t p reo stre besede. - 32. a lp sk i k r š: G o r o v je A p e n in o v , ki je na kraju, kjer izvira A rn o , »p od ob n o g o b i« , to lik o v o d e p rem ore. V resn ici tam iz v ira v eč rek , pa tudi studen cev, kar om en ja že sam D an te (prim . P ek X X X ) , je tam o b ilo . Z a A p en in e p ra v i pe sn ik , da so kraj P elo ra »razsekani«: g e o lo šk o g led an o se g o rsk a v e rig a italijan sk ih A p g fljn g v v resnici n ad alju je na tleh Sicilije, »seka« jo torej M essin ski p re liv ( d a n e j^ v a ^ ip # $ > ,, nekdaj P elo ro ). - 34. do tja: D o iz liva v m o rje; stari fizik i so n a t a n k c ^ ^ s l i , da p o d ’ ’ v p liv o m son ca in v e tro v m o rje izh lap eva in tv o ri ob la k e , iz katerih JŽe ^ n o k r i to v o r« zlije na zem ljo in p o rekah zop et v m orje. - 4 1. ljudje, k i j i h ta bedni dowj%0ira: P r ^ ^ l ^ i d o lin e A rn a ; pesn iku se zde ko t ljudje, nad katere je ča ro v n ica K Jrl^ i s t e g n i ^ ^ ^ ® o palico in jih sprem enila v ž ivali, torej p o ž iv in je n i. - 4 3. med grde B liz ^ ^ ir a
302
4j
48
//
¡4
;j
60
6)
Vice prej n e g o h rane, n am lju d em dom ače, si sp rva žalo stn o stezo utira. K o p rid e niže, b utne o b lajače, ki b e v sk a jo brez zo b , a k o jih sreča, z avih a n os in u rn o p ro č odskače. P otlej še pada, a čim bolj se veča, v e č n ajde p s o v , ki so v o le je postali, ta bedni jarek, ta z lo č in o v ječa! K o niže d o li p rek k rn ic drpali, lisice najde, toli prem eten e, da ni m o žgan , ki te bi pretentali. N ise m ko n čal, naj čuje ta kraj m ene! K a r p ra v b o zanj, če sliši zdaj besede, o d v iš je g a duh a m i razložene. V id im , k a k o tv o j v n u k k o t lo v e c gred e nad v o lč ji z b o r kraj d iv je rečne jam e in jih strahu je, splašene in blede. T r g o v e c n jih m esa je, ž iv e kram e; nato p o tu rča jih k o t z v e r m atora, ž ivljen je m n o g im , sebi čast od vzam e. K r v a v zapušča re vn i g o z d , ki m ora
A rn a, v casen tin ski ra v n in i, je m estece P o rcia n o (»porci« - prasci); ko n aziva pesn ik njene p re b iva lce etim o lo šk o , s tem n eb lag o g lasn im im en o m , im a v m islih p red vsem ro m en ske g ro fe G u id i, katerim je bil p o seb n o g o ra k (prim P ek. X X X ) , m o rda zato, ker so se bili izn everili cesarju H en rik u V I I . - 46. ob lajače: P reb iva lc i A rez z a, ki so kot pes, ki laja, o b n ev a rn o sti pa stisne rep m ed n o ge. - T e g a m esta se reka A rn o iz o g n e , in to z »zavihan im n osom «! - 50. psov, k i so voleje postali: F lo re n tin ci, ki so se tu d i izn everili cesarju in bili p o g la v itn a trd n ja v a g v e lfo v v T o s k a n i: pes, ki p ričn e klati čre d o kot v o lk , to je prim era za n jih o v o n e z v e sto b o .53. lisice najde: P reb iv a lc i m esta P ise, ki im a jo v g rb u p o leg cesarskega o rla tu di lisico; tak je m enda tudi n jih o v značaj. - 55. ta k r a j mene: R in ieri da C a lb o li: n je g o v v n u k Fu lcieri da C alboli je bil župan v M ilan u , P arm i, M o d en i in n azadn je v F iren cah , ra v n o v 1. 13 0 3 , ko je vanj k o t »p om irjevalec« p rišel K a r e l V a lo is in so m o rali B eli v iz g n a n stv o . B il je o ro d je m aščevan ja v ro kah Č rn ih in p o d n je g o v o stra h o v lad o je m esto o b rn ilo en o n a jg ro z o vite jših strani v s v o ji z g o d o v in i, k o t red ek prim er, kam lah ko p rip elje p o ž ivin je n o st člo v e šk e n arave (v. 58-63). - 64. revni go^d: F iren ce ; črn o g ledi in zagren jen i pesn ik p re ro k u je m estu, da se ne b o n ik o li v eč o p o m o g lo . N o , kot
Štirinajsti spev
66
69
72
7/
jS
Si
84
87
90
3°3
ostati g o l in prej nazaj ne zrase, da tisoč let p o teče m u p o k o ra !« K o t če ti k d o ob eta h ud e čase, se lice, k i p o slu ša, n a g lo zbega, čim v e č je zla, k i ga naslu ti zase, tak o se on i du h , z o b raz o m v tega u p rt, v s e bolj je pačil, v m rak zapredal, k o ču l je, kaj preži m u izza brega. K o to sem slišal, o n o senco gled al, m e žeja za im eni je zgrab ila, zato k v p ra šan ju p ro šn jo sem p o ve d a l. In duša, ki m i prej je g o v o rila , de: » Z a u slu g o , ki je tebi m uka, želiš, da srcu m o jem u b o m ila! A z b o g B o g a ne b o m sk o p aril uka, saj h oče, da m u skozte m ilost svetiž zato p o v e m , da sem G u id o del D u ca. Z a v is t m i kri je k u rila na sveti in če sem slišal m ed lju d m i sm ejanje, p ri p riči znal sem v lica pob ledeti. P ri taki setvi se tu slam a žanje! L ju d je , čem u p o h lep le tja va m cika, k jer ni m o g o č e solastn in ovan je? T a tukaj je R a n ieri, čast in dika C a lb o lije v , k jer ni n ik o m u r dano, da d e d o v e k rep o sti bil b i slika.
v em o m i, so časi M ed ičejce v in M ich elan gela šele prih ajali. - 70. oni duh: R in ieriju se je o b raz vse bolj m račil, k o je p o slu šal zlo čin sk a dela sv o je g a v n u k a . - 78. k i j e tebi muka: D an te ni hotel razodeti s v o je g a im ena, R in ieri pa naj bi ga! - 8 1 . Guido del D uca: P lem ič iz znam enite ra ven sk e družin e (u. 12 4 5 ), ki je živel v B re ttig n o ru (B ertin oru ), sod n ik in župan v različnih m estih , častit in sp o što va n č lo v e k . - 82. %avist: O tem n jeg o v em g reh u v e p o v ed ati sam o D an te. - 87. solastninovanje: L ju d je se p u lijo le za zem eljske d o b rin e, ki se n e dajo deliti brez h ude k rv i, d u h o vn ih z ak la d o v , ki jih en a k o v red n o u živ a v s a k prizadeti, pa jim ni m ar! - 88. R in ie ri: Ž e om en jani R in ieri da C a lb o li, rojen v plem eniti d ružin i v F o rliju , župan v P arm i, ko n čal na b ojnem p o lju z m ečem v ro ki,
304
93
96
99
10 2
10 ;
10 8
m
114
Vice N i le iz n je g o v ih staj b ilo o d g n an o , m ed P ad o m , h rib i, R e n o m in o b alo , k ar duši in telesu daje h ran o, saj znotraj teh o g ra d se je nabralo stru pen ih trn o v , da k o t zdi se m eni, je kasn o, da b i iz k rčilo jih ralo. K je je M an a rd i, L izij kje p o šten i, P ier T ra v e rs a ro , G u id o iz C arpine? O R o m a n jo li, v križan ce izrojeni! K d a j le B o lo g n i še k ak F a b e r sine, v Faen zi se k ak B ern a rd in predram i, m lad ika žlahtna iz sk rite koren in e? N e ču d i se, T o sk a n e c , če s solzam i se zdaj b o m sp o m n il G u id o n a iz T ra te in d ’ A zz a, ki ž ivela sta m ed nam i, T ig n o sa in n je g o v e m ile jate pa T ra v e rs a ro v , A n a sta g ( te dob e, že izu m rle, v i ve č ne p oznate!), g o sp a in v ite z o v , senc in svetlo b e, k o je lju bezen d v o rsk a še živela, tam , kjer zdaj srca le so plen h ud obe! K a j, B re ttig n o r, kaj d v o re c tv o j še dela, k o pa ti v g ro b je leg la v sa družina in v si, ki v ra g jih spah n il ni docela?
kot se ju n aku sp o d o bi.. - 9 1-9 6 : V R o m a g n i (v. 92) ni d egen eriral le C a lb o lije v ro d , d ru g a za d ru g o so izum irale in v o d en e le n ekd aj plem en ite ro d b in e, h ram i d u šev n ih in telesnih čed n osti. - 9 7 - 1 1 1 : V teh v erz ih to ži del D u c a za starim i d o b rim i časi in om en ja n ekd an je plem en itn ike v R o m a g n i iz p rv e pol. 13 . stol. N ek ate ra od teh im en že D an teje v em u času n iso p o v ed ala m n o g o , čem u bi jih torej razkladali m odern em u bralcu. V sta ja pa iz teh v rstic pred n am i slika tiste h ero jsk e d o b e, ki je v pesn ik o v em času že to n ila v so m rak p retek lih legen d - »svet v ite z o v in go sp a« , sv et d v o rsk e ljubezn i, časti in v ere - v is o k i sredn ji v e k , ki m u je »h om o politicu s« že zadajal od lo čiln e ud arce in je bil na tem , da km alu , p o k ra tk i d o b i ep sk e g a literarn ega p o v e li čanja (A rio sto !), kon ča p o d p ereso m gen ialn e C e rv a n te so v e b u rk e in se preseli v e v r o p s k o p o d z ave st, o d k o d e r b o strašil ed in o še v delih scien tističn ih ru d o k o p o v , film sk ih p o n are jev a lc ev in red kih tru b ad u rsk ih zan esencev. - 1 1 2 . Brettignoro: M ajh n o
Štirinajsti spev
u/
120
12 }
12 6
129
i) 2
i) !
ij
S
3°5
P o g le j B ag n a c a v a l, ta nim a sina! G re š e pa ti iz C o n ia in C astroara, ki takih g r o fo v sk ot jih še skom in a. P ag an i b o d o v d o b ro šli, ko stara jim zlo b a odpeta, a na rod bin i k lju b tem u še kak m adež b o nem ara! N e boj se, U g o lin o F an to lin i, za sv o je im e, o d k a r se v e č ne čaka, da p rid e k d o , da z greh i ga začini! A p o jd i zdaj, T o s k a n , bolj se mi plaka k o t g o v o r i, tak o zelo p o trla je m o jo du šo g o v o ric a taka.« S lu tila sv a , da duš soseska vrla je čula najin h o d ; da g re v a v p ra v o , iz n em ega sv a sklepala jim grla. Sam a potlej sv a m erila p la n ja v o , tedaj k o t b lisk , ki sk o zi zrak p o sije, m i v lice p riv rše l je glas z iz jav o : »U b il m e b o , k d o rk o li m e o d k rije!«, in brž p o b e g n il, k o t zam re od jek a, k o g ro m n en adom a o b la k p rebije. N i sluh p o čil od p rv e g a izreka, k o n o v a je beseda z n eba pala, k o t p o či g ro m , ki koj za tem useka: » A g la u ra sem bila, a zdaj sem skala!«
m esto m ed F o rlije m in Cesen o. T am so izum rli plem en iti M ain ardi. - 1 1 5 . Bagnacaval: M estece m ed R a v e n n o in L u g o m . N je g o v i g o sp o d je M alv icin i v D a n teje v em času niso im eli v eč m o šk eg a po tom ca. In to je p ra v , se v e ri naš pe sn ik , kaj bi v rlin a p o čela v tej sprijen i d o b i! — 1 1 6 . Conia Castroara: D v e plem iški h iši z n ičvre d n im naraščajem . 1 1 8 . Pagani: P lem en ita hiša iz Faen ze; »stara zloba« je bil p o g la v a r družin e M ag h in ard o iz Suzinane (u. 130 2 ). - 1 2 1 . Ugolino Fantolini: Iz C e rfu g n an a , v r l plem ič iz Faenze, u. 12 7 8 ; zapu stil je d v a sin o v a , ki sta m u km alu sledila v g ro b . - 12 9 . nemega: Sicer bi ju g o to v o p o sv a rili in p o p ra v ili. - 13 3 . U b il me bo...: T a k rik , » p ro tivn i glas« prejšn jeg a speva ( X I I I . 40), iz vira od K a jn a , ki je iz zav isti u b il brata A b e la in se po tem ustraši! posled ic (G e n I V . 14 ). - 13 9 . A g la u ra : H či a ten skega kralja K e k ro p sa , zavistn a na
306
14 1
14 4
14 7
ijo
Vice In že, da stisnil b i se kraj poeta, m i n o g a v d esn o šla je in obstala. Z e je zavlad ala tišin a sveta. »G lej u zd o , ki lju d i,« v o d n ik razlaga, »za p ra v i cilj drži, trd n o zapeta. A v i p o v a b i hlastnete in v ra g a va s starega p ri p riči trnek vjam e: kaj uzda, kaj še v z o r potlej p om aga! N e b o va m kaže v e čn o lepe hram e, va s k seb i kliče in k ro g v a s se toči: v a m pa le zem eljske je m ar om am e, zato vas tepe O n , ki v se razloči.«
ljub ezen sestre H erze z b o g o m H erm eso m ; za kazen je bila sprem enjen a v skalo . - 14 3 . glej u^do: Z g le d i k azn o van e z avisti, iz katerih naj bi se lju d je nau čili u ž iv ati sv o je , ne m eneč se za tuje (zem eljske) d o b rin e - »vab o «, ki jo h u d ič n astavi p o ž eljiv cu . - 148. nebo: Isk ati je treba n ajprej b o žjega k ra lje stv a, a tv a rn e d o b rin e nam b o d o n avržen e. 1 5 1 . On: B o g .-
PETNAJSTI SPEV
}
6
9
12
i;
K o lik o r o d p ričetka dne do kraja se tretje ure kaže luč vsem ira, ki k ro g zem lje k o t o tro čiček raja, to lik o soncu svetle ga je tira na p o ti v n o čn o tm o še p reostalo : tu p o ln o č je bila, tam m rak večera. In ra v n o v b o k je nam a luč m etalo, ker sva tak o se su kala k ro g brega, da m i v zah od je m erilo stopalo, k o ču til sem , k ak o m i v čelo lega m o čn ejši žar, k ot bil je oni p rv i; in ves prepad el nad n o v o s tjo tega dlani p o sta v im u rn o v rh o b rv i in senčn ik si zložim , ki od n avala lu či k očem jo pu šča le po m rvi. In k ot od v o d e ali od zrcala
i -8 1 : M ed d ru g im in tretjim k ro g o m : A n g e l u sm iljen ja. V z p o n v tretji k ro g . V erg il razlaga D an teju razliko m ed d e litv ijo zem eljskih in nebeških dob rin . i. K olikor: O zn a čite v časa: V vicah , na južni p o lo b li, so m anjkale prib ližn o tri ure do son čnega zatona, v Jeru z ale m u , na severn i p o lo b li, pa je b ilo še tri ure d o son čnega v z h o d a , ki je n astopil v tisti dobi prib ližn o ob 6. uri zju traj. T o je v elja lo za Jeru z ale m , na an tip o d ih , za Ita lijo , k jer je pesn ik pisal K o m e d ijo , pa je treba odšteti še cca 3 ure, tako da d o b im o »tu« p o ln o č, v vicah pa »m rak večera« (v. 6). - T a in terpretacija seveda ni en o g lasn a, o p ira pa se na d e jstv o , da je »luč« vsem ira, ki kot o tro čiček raja k ro g zem lje« (po P to lo m ejev o ) - son ce in ne lun a, kot to lm ačijo n ekateri. - 1 1 . močnejši %ar: Ž a r an gela, varu h a d ru g e g a k ro g a , ki bo pesn ika spustil v tretji kro g. - 16 - 2 1: F izikaln i p rim er sv etlo b n ega o d b o ja: o d b o jn i ko t žarka je enak vpadn em u in če je razdalja od n avp ičn ice (»padec kam na«) na ob e strani en aka, potem višin a na zaslonu o d g o v a rja v išin i sv etlo b n ega vira. P e sn ik o v obraz so zadevali žarki m očn e svetlo b e. K je naj bi bil n jih o v v ir in od kod bi se lom ili? A li je bil angel pred n jim a svetlob n i v ir ali sam o neki o d b o jn i p rip o m o če k , ko t zrcalo ipd? - Z d i se, da bi bil p ravilen d ru g i o d g o v o r , saj
308
iS
21
24
2j
3o
33
36
39
42
Vice bleščava sk o či in k n asp ro tn i strani se pnè v enakem lo k u , k o t je pala, a p ra v za tolikan j se spet odstran i o d padca kam na in v enakem tégu , k o t nam iz k u stv o ali ve d a znâni, tak o tedaj sem znašel se v d o segu ž a rk o v , ki p red m enoj so se lo m ili, in že m oj v id zatekel se je k begu . » K a j b od e tisto,« vp ra šam , »oče m ili, pred čim er v id u ščit nob en ne rabi tak o kot m o ra, in ki v oči sili?« » N i čudež, če te še slepota grab i p red rajsk im ro d om ,« m i v o d n ik p rizn ava, »to sêl je, ki duha na v z p o n p o va b i. Ni daleč dan, ko pa ne b o težava ti n jih o v b lišč, tem več p rijetn a m ana, k o t le d ovzetn a v tebi je n arava.« In ko sto p ila sva pred nebeščana, v eselo dé: » L e v lestev m i stopita, ki manj strm ô od p re jšn jih je speljana!« Z e sv a bila na n jej, kar him na skrita: »B eati m isericord es!« za nam a p riv re in: »R a ja j, duša zm ag o vita !« V o d n ik in jaz sv a vz p en jala se sam a, kar sp o m n im se, g re d o č , da m i b o znanje n je g o v o v h asek, in že skren e ram a se k n jem u, ko zastavim m u vp rašan je:
angele te o lo g ija izrecno im en u je »zrcala b ožje slave«; pred stavljali bi si torej, da se žarek (m ilosti), ki izvira o d B o g a , o d b ija v an gelu in po tlej zadeva D a n teje v o o b ličje tako m o čn o , da ga m ora pesnik zakriti z ro kam i. Sim etrija vp ad a in o d b o ja , nakazana v v. 1 7 - 2 1 , pri tej razlagi o dpade, torej je treba ta fizikaln i p o jav vzeti kot n ed ob esed n o ilu stracijo . - 30. to sel j e : A n g e l u sm iljen ja. - 33. kot le dovzetna: Sčaso m a, ko b oš brez g re h o v , ti bo an gelska iuč to lik o bolj pri srcu, k o lik o r bolj se bo tv o ja n arava razpoložila B o g u . - 38. Beati misericordes: » B la g o r usm iljenim « (kajti usm iljenje bo d o
Petnajsti spev
4j
48
//
}4
/7
60
6}
66
» K a j s tem , da so la stn ištvo ni m o g o če, je h otel reči rajn ik iz R o m agn e?« In on: » Z a b lo d e sv o je n ajb olj žgo če p riz n a va greh : ni ču d a, če zdaj vaše sv a ri, da vas o b v a rje solze vro če. Z a to , ker želje iščejo va m paše tam , kjer s to v a rišijo delež pada, z z avistjo se va m m eh z d ih ljaje v baše. A če lju b a v do b o žje g a bi grad a v a m želje n a vrn ila g o r k v iš a v i, bi s prs se iznebili tega gad a, zakaj čim bolj se o ndi naše p ra v i, tem več d o b ro t se v sa k o m u r nateka in silneje žari v lju bezni p ra vi.« »O d z a d o v o ljstv a ve č d o b il sem teka«, dem , »kot če to bi se mi zam olčalo, saj v g la v i d v o m o v se m i zbira reka. K a k o je to , da d o b ro , ki je palo na več dlani, lastn ike bolj osreči, k o t če p rejelo bi ga n jih bolj m alo?« A on ve li: » K e r se tv o j duh čum eči le m ed p ozem eljske tišči d o b rin e, ti m oč je iz luči tem o izvleči. N e iz reč n o d o b ro , ki n ik d a r ne m ine, d o l iz neba k lju bečem u prih aja,
d o segli) - peti ev a n g e ljsk i b lag er (M at. V . 7), ki služi k o t k o re k tiv zavistn im . - 44. solastništvo: zem eljskih d o b rin (V ice X I V . 82). D an te sprašuje V erg ila , kaj je hotel reči G u id o del D u c a (v prejšn jem sp evu ), ko je o b to ž eva l ljudi, da cik ajo le na tisto, česar se ne da deliti. V e rg il m u po b o g o slo v sk o razloži, kako se poed incem svetn e d o b rin e krčijo , k ad ar jih m o rajo deliti z d ru g im i - od to d tudi greh zavisti, te del D u c o v e »najbolj ž g o če zablode« -, m edtem ko se, n asp ro tn o , n eb eško d o b ro z d eljenjem m noži, kajti zaradi v elik e , n avz ven uperjene ljubezni blaženih p o sed o v a lc ev se n jih o v o »blago« z d o tiki sam o p o veču je: tak o se zaradi v elik e g a števila zrcal, v katerih »se sij siju javi«, svetlo b a n ekega p ro sto ra poveča. - L a h k o bi rek li, da se o b tvarn ih d o b rin ah člo v ek rroši, o b d u h o vn ih pa raste. (v. 45-79). *
Vice
3 i°
69
72
7/
7g
gi
g4
#7
90
9)
kot žarek k svetlem u telesu šine. V e č najde žara, bolj se m u razdaja, in b olj ko širi se p o ž ar lju b a v i, silneje b ožja m o č iz nje izhaja. V e č ko soču tn ih duš je v tej v iš a v i, b olj tekne jim lju bezen , b olj p lam tijo , saj k o t v zrcalu sij se siju javi. In če te m o ji reki ne u tešijo, ti B eatrice b o izd rla silo te želje in še vseh , ki te tiščijo. A ti p o sk rb i zdaj, da ti zgasn ilo , k o t p rv i d v e, petero ran b o s čela, ki bolečin a le jim da z d ravilo !« Ž e htel sem reči: » R ešil si m e žela...«, a vte m že v išji k ro g je bil p red m ano, k jer sla oči m i g o v o r je pom ela. T a m m i, u ročen em u z m o č jo neznano, sen n ad n aravn ih je vizij zazoril: g le j> tem pelj v id im , n o tri d ru žb o zbran o in d o šlo ženo, ki ji je g o v o r il o b raz, k o t zm ore le lju b eča m ati: »M o j sin, zakaj si nam a tako storil? G le j, tožna m orala sv a te iskati tvo j oče in o jaz...« In ko je ob m olčala, še v se p o p re jšn je z g in ilo je hkrati. N a to še d ru g a se je prikazala
80. petero ran: P etero G (re h o v ). 8 2 -14 4 : T re tji k ro g , srditeži. D a n teje va ekstaza in zgle d i lju b ez n ive k ro tk o sti. M arija, P izistrat, sv eti Stefan . D im jezn oritih. - P reb iv a lc e tega k ro g a o b d aja g o st d im , tako ko t jim je n eko č jeza k o t težka m eg la legala na razum , da ni m o g el jasn o p reso jati ne v z r o k o v o g o rče n ja ne n je g o v ih zlih p o sle d ic.86. sen nadnaravnih v i\ ij: P rv i k ro g je im el zgled e vk lesan e v kam en, v d ru g e m so jih razvp ijali k rik i, tretji pa jih z avija v ek statičn e viz ije . - 90. moj sin: Z g o d b a M arije in Jožefa, ki sta izg u b lje n eg a Je z u sa sledn jič našla v tem p lju (L u k a II. 4 1-5 2 ), pri čem er sc kot ljub eča starša nanj nista razjezila. -
Petnajsti spev
96
99
102
/o j
roS
ur
1 14
117
120
s to v o d o , ki na licih se posn am e, k o silna jeza jo je v du ši zbrala, reko č: »Ce res si g o s p o d a r čez hram e, ki n jih im e razp rlo je b o g o v e in k je r v se h zn anosti se isk ra vn am e, te m aščevan je, o P izistrat, z o v e nad drzn o dlan, ki ti je ob jela hčero!« B la g se g o sp o d je zdel in iz n je g o v e besede duša o d g o v a rja z m ero: » K a j z o n im naj sto rim , ki m i ro v a ri, če tak, ki lju b i m e, b o žel zam ero?« N a to zrem lju d stv o , ki ga bes v ih ari, da na m laden iča kam énje suje, kricé v en glas: »U d ari g a , udari!« In v id im , k o telo m u om ahu je in skoraj pada m u že v g ro b nem ili, a on še kar oči v n eb o v z d ig u je s p o g le d i, da bi skalo om ečili, in v sm rtn i stiski k B o g u ro k e sklepa, naj n jih , k i g a p re g a n ja jo , se u sm ili. K o du ša m i sk o čila je iz o k lep a sna v e n k stvarem , ki zunaj nje so p ra ve, spozn al sem s v o jo z m o to , da ni slepa. V o d n ik , ki m o je k retn je je m lah ave vd ilj g led al, k o t n e k o g a , ki se dram i, m i dé: » K a k o da h od iš k o t brez g la v e in greš že skoraj m iljo sém , z n o g á m i p lešo č in z v e k o trd n o čez očesa,
95. vodo: S solzam i. - 106. P izistra t: S la v n i aten ski tiran iz 7. sto l. p.n .š.. Ž e n a m u je nekoč n e g o d o v a la , k e r je n ju n o hčer sredi lju d stv a p o lju b il m lad A te n ec, ki se je bil zaljubil v a n jo , o n pa tega ni h otel vzeti k o t žalitev. - »H ram i, katerih im e je razprlo b o g o ve « , so A ten e: P o ze jd on in A te n a sta se bila n am reč sp ričkala, k d o bo zaščitn ik in po ko m naj se im en u je to b o d o če žarišče v s e g a znanja (v. 99). - 108 . U dari ga, udari: N ek o lik o sv o b o d e n p re v o d o rig . »M artira, m artira« (N a m učen je!). N esrečn i ju n a k tega prizora je sv e ti Štefan , ki g a je ju d o v sk a m n o žica kam en jala, ker se je b il iz ja v il za
3 12 ¡2 j
126
129
ip
tj /
138
14 1
/44
Vice k ot da te v in o ali spanec m am i?« »O lju b i m oj red n ik, napni ušesa,« dem , »da ti rečem , kaj sem v id el todi, o d k a r n o g e sem z g u b il sp o d telesa!« »N aj ti sto k rin k poteze lica zbrod i,« o d v rn e on, »ne m oreš m i zapreti n ob en e m isli, še tak m ajhna bodi! V s e to res v id e l si, da ti odpreti ne b o težko srca v o d a m p o k o ja , ki ve čn o lije jih studenec sveti. N e vp rašam te, k ak o , kot n ekd o iz roja, ki gled a le z očm i in n ič ne lo či, ko duh iz tru pla m u zbeži brez b oja, tem več, da urneje ti n o g a skoči: p o časn im , len im s tem nategn eš ž valo , da p rim eš jih pri b u d n o sti rastoči.« V zaton sva šla in, kot se je le dalo, p o z o rn o skušala oči v to p iti v večern o sonce, ki je v nas b leščalo. T u , glej, p o m alem jelo je nositi d o naju dim , tem an, da n oč ni taka, in se n ik a m o r ni m u d alo uiti: brž sva ob vid in o b jasn in o zraka!
K ristu sa . N ad sv o jim i m učitelji se ni jezil, pač pa je do zad n jega p ro sil B o g a , naj jim ne šteje tega dejan ja v greh . - 1 1 7 . uvidel ^rrioto: V id el sem , da sem le sanjal; v en d a r so bile sanje tak prikaz rcsnicc, da jih ne sm atram za »slepe«. - 1 3 1 . vodam p okoja: M ir, ki bo kot v o d a na o gen j jeze. - 13 3 . ka ko : (prim . v. 120 ). - V e rg il sam pozn a D a n teje v sen, zatorej če ga sprašu je po njem , ni to iz rad o ve d n o sti in zanim anja za zun an jo , fizikaln o plat p o jav a , tisto , ki jo »brez b o ja duha« zaznam uje naš telesni vid , tem več zaradi n jeg o v e n otran je, ezo teričn e plati. Z a to p o m en sk o st sprašu je torej D an teja in ga obenem p rig a n ja , saj ga v id i v »rastoči b u d n o sti«, v tren u tk u , ko se člo v ek najlaže in najhitreje a k tiv ira (v. 13 3 - 1 3 8 ) . - 14 3. dim : G le j ko m . v. 82-14 4 !
ŠESTNAJSTI SPEV
)
6
y
12
//
/
21
24
T e m a p ekla, tem a n oči, brez svita zvezd a, p o d re vn im neb om razprostrta in k o lik o r le m oč v m e glo zavita, v ob raz m i tak ega ni v rg la prta k o t dim , ki skril je naju in o b alo , in ni bila tak o stra in zadrta. K e r mi o k o o d p rto ni vzd ržalo , p risto p i o b m e v o d ja , m o d ri, zvesti, n u deč m i ram o , naj o p rem se m alo. K o t slepec za v o d n ik o m m ora lesti, da ne zaide, butne v kaj, kar rani ga m o rd a ali u bije kar na cesti, tak o v ta rezki zrak in zapacani sem rin il, p o slu šaje le v o d n ik a , ki je sva ril: »O d m ene se ne gani!« G la s čul sem , ko t da m n ožica velik a za m ir p ro sila bi in odpu ščan je to jagn je b ožje, ki nam gre h um ika. L e » A g n u s D ei!« ču jem vz d ih o van je : beseda ena v vseh en ako klije, ko t da bi čista slog a legla vanje. » T o , m o jster, od d u h o v v u h o m i bije?« ga vprašam . »P rav spozn avaš,« o d g o v a rja , »tu se razgan ja vozel to go tn ije.«
i T retji k ro g : Jezn o riteži v dim u in n jih o v e prošnje. M ark o L o m b ard , i^. dim : K azen za jezn o rito st (glej prej. spev!). - z. p od revnim nebom: K je r se vid i m alo zvezd. - 19. A gnus D ei: ja g n je božje, ki od jem lješ greh e sveta, usm ili sc nas (bis), podari nam m ir! Stavek iz m ašnega o ticija, prim eren za p o k o ro jez ljivc ev , kajti z jezo se
3J 4
2j
)o
)}
)6
&
42
4;
48
Vice » K d o si, ki n o g a ti v naš dim u darja in g o v o riš o nas, ko t da na sveti bi m eril čas še z m esci koledarja?« T a k o nek glas se d v ig n e v tisti četi, a m o jster de: » L e brž se m u o d z o v i in v p ra ša j, kje se tu b o dalo vzpeti!« »O duša,« dem , »ki čistiš se z d r u g o v i, da lepa vrn e š v ro d n o se n aročje, čudes boš čula, le k o ra k m i v lo v i!« »S led il ti b o m , d o k le r naš zak o n hoče,« de, »in k er vid u d im ne da p o sv o je , spni n aju sluh, k o n i očem m o go če!« T ed aj pričn em : » O v it v le-te p o v o je , ki sm rt jih stre, zdaj nebu g rem n ap ro ti, a sem prišel sem čez p eklen sk e boje. C e B o g sprejel m e v s v o ji je d o b ro ti in h oče, da na d v o r m u p rid em g o ri p o n o v i, zdan jim časom tu ji p o ti, k d o si pred sm rtjo bil, m i s p re g o v o ri in reci, če g re m d o b ro do p reh od a, ter iz besed m i lu č v o d n ic o stori!« » B il M a rk o iz lo m b ard sk eg a sem rod a, pozn al sem svet in lju b il to v rlin o , ki zan jo zdaj se lo k a zdi v a m škoda.
ruši m ir. - 27. bi m eril čas: K o t da si še živ. - 32. v rodno naročje: K B o g u , ki te je u stvaril. - 37. ovit... v povoje: Ž iv , v telesnih sponah . - 42. po novi, tedanjim časom tu ji p o ti: ki je p o E n e ju in sv. P a v lu ni u b ral še nihče (prim . P ek. II). - M im o te p o zitivn e razlage se p o n u ja še d ru g a , ki p o u d a rja v izjem n o sti D a n te je v e g a p o to v a n ja odličn ost d u h o v n e a van tu re č lo v e k a , ki se z m ističn o sp o zn a v o iz v ije m en taln im in tvarn im o k lep o m d o b e ter se s sam otn im iz k u stv o m p o v z p n e d o »n eb eškega d vo ra« - blaženosti in p o p o ln o sti. - 44. do prehoda: V nasledn ji k ro g . - 46. M a rk o : Ita lija n sk i p lem ič in d v o rja n iz 13 . sto l., o katerem v em o zelo m alo. V illa n i p o ro ča o njem , da je g ro fu U g o lin u (P ek. X X X I I I ) n a p o v e d o v a l n esrečen kon ec. Z d i se, da ta m o ž n i bil d v o rjan v o b ičajn em , p o v p re čn em sm islu, pač pa d u h o v it in plem en it č lo v e k , m en d a zelo d a rež ljiv (prim . v . 4 7), če p ra v p o d v rž en n ag li jezi. B il je p o ro d u B en ečan , priim ek L o m b a rd pa je d o b il v F ra n ciji, k jer so ta k o im en o v a li Italijan e. - 47. vrlino: Z d i se, da
Šestnajsti spev
//
J4
/7
60
63
66
69
N a ra v n o st g re š, če ti je p o t v višin o ,« o d g o v o r i in še: »P o m o li zam e, te p ro sim , ko boš z b o žjo stal družino!« In jaz: »N aj se m i krst in ve ra vzam e, če ne sto rim , k o t deš! A zdaj m e strlo b o v d v o m u , če ga brž ne denem z ram e: prej je bil sam , z b esedo tv o jo v rlo pa se p o d v o jil je in zdaj se veže na to, k ar d ru g o rek lo m u je g rlo . K re p o s t na zem lji n ajde se v se teže, k o t ču l sem p ra v k a r z lastnim te u šesom , in v s e p o v s o d se h u d o b ija leže; a reci, kje je v z ro k vsem tem pretreso m , da sam g a zvem , po n esem m ed neštete, saj ta prti ga zem lji, d ru g nebesom !« Z a č u l sem vz d ih , ki so m u m u ke svete izdrle glasen » Jo j!« in: »D u ša d raga, ta svet je slep in ti si m u p ač dete! Ž iv e č im v z ro k v se g a je onstran p raga neba, k o t bi iz neke n u je s sabo p ra v v se to v o rila n ebesa blaga. D a to je res, bi brž z g u b ila rabo p ro sto st p resoje in izrek p ra vice;
gre za ra v n o d u šn o st d o im etka, kar je v elik a red ko st, za katero se red k o kdo p o te g u je (v. 48). M a rk o je m enda v se sv o je prem oženje razdelil m ed siro m a k e .j 1 - 1 14: P o k v a rje n o st č lo vešk ih n ravi in njeni v z ro k i. O svo b o d n i v o lji. Z m e d a in p o g u b n o st d v e h , v eni ro k i združen ih oblasti. 54. od dvoma: P esn ika tišči m isel, ki m u jo je b ilo izreklo n ek o » d ru g o g rlo « (del D u ca), namreč da g re d o v T o sk a n i n ravi ra k o v o p o t, zdaj pa sliši še M ark a g o v o riti o tem , kako v rlin a (d arežljivo st, ljubezen) na svetu v se bolj in bolj p ro p ad a. D e l D u ca se ni i/rekel o tem , kd o je k riv za ta p ro p a d , ali n eb o ali člo v e k , in ta d v o m , prej »sam «, se je /.daj še p o d v o jil o b ra v n o ta k o n ed o ločn ih M a rk o v ih b esedah ; zato bi rad zdaj slišal natanko, o d k o d p o k v a rje n o st ljudi, ki so v en d a r stvarje n je d o b reg a in p o p o ln eg a M varnika. - 67. Živečim v^rok vsega: Stara, že antična m isel, p o kateri člo v e k o b to žuje b o g o ve za v se zlo , ki g a m o ra pretrpeti. - 7 1 . prostost presoje: O d tu dalje sledi razprava n sv o b o d n i v o lji (D e lib ero arb itrio ), ki je po v z ete k iz T o m a ž eve Sum e. -
Vice 72
7/
7#
Si
84
Sj
90
za d o b ro du šo raj, p ekel za slabo! N e b o n a g ib o v v vas p o la g a klice; ne vseh , pa tudi če so vsi va m dani, im ate luč za p ra v in za k rivice ter p ro sto v o ljo , ki m o rd a jo rani začetni boj z nebesi in u tru di, a potlej zm aga v se , če p ra v se hrani. S tem v e čji sili in m očn ejši čudi sv o b o d n i padete in to va m zida duha, ki zanj n eb o se v e č ne trudi. Z a to re j, če sedanji sv et ni prid a, je v z ro k le v vas in tu ga je iskati, k ot ti iz m o je g a sledi izvida. Iz ro k , ki jele so jo lju b k o v a ti, še preden je b ila, kot p u n čka m ala, ki se ig ra , sm eje in v jo k u h krati, ro d i se duša, ne da bi zaznala kaj d ru g e g a , kot da je sad veselja in tja želi, k jer bi se rad ovala. Z a m ajhno slast jo vnam e p rv a želja,
75. luč: L u č sp o zn a v e, ki je lah ko um ska, lah ko pa tu di po razodetju ali in tu iciji; on a jc v o d n ica n o tran jim n ag ib o m in lah ko razliku je m ed p ra v im in n ep ravim . - U m razsvet ljuje, d e ja v n o p o če lo v živ lje n ju pa je prosta volja (v. 75). Z a n jo p ra v i p esn ik, da se »v začetnem b oju z nebesi utrudi«. K a j naj bi bil ta začetni b oj? M n o g i ko m en tatorji sploh d v o m ijo o tem , da bi se duša b o rila (m orda celo zam an!) z n ebesi, s čim er izkazujejo prem alo bib ličn e p o g lo b ljen o sti v D a n te je v o pesn itev. V an d e lli celo g io sira »boj z n eu god n im i n ebesnim i (zvezdn im i) znam enji«. - Z d i se, da je tu na m estu razlag;i Žrtvenega b oja v sm islu A b rah a m o v e ž rtven e m uke, kajti sv o b o d n o st v o lje se v religioz nem živ lje n ju o čitu je ko t %rtev v o lje , ki naj jo člo vek tak o k o t angeli p o la g a B o g u pred n o g e (prim . V ic e X I!). Č e se č lo v e k »hrani« v tem sm islu, po tem »zm aga vse« (v. 7S), n je g o v o n ap red o v a n je in kon čn a zm aga se poslej enačita s » sv o b o d n im padanjem « (•ljub ezen sko v d a jo ) n ad n aravn i sili. T a ž rtven a iskra - spo zn an je postane zdaj tisla m alta, ki sam a dozida sta vb o č lo v e k o v e g a duha, saj nebu, potem ko jo je enkr;ii upalilo , ne preostan e več kaj dela (v. 7 9 -8 1). - 85. 1% rok: D a bi p o d k re p il sv o j izrek, d;i si je člo v ek za v se sam k riv , o pise L o m b a rd nastanek člo v e šk e duše (po P lato n u , a tudi po T om ažu ), ki se rodi n edolžna in, ker je o tro k vesele g a stv arn ik a , nagn jena v veselj«' - 9 1. %a majhno slast: N ep ou čen a in nezrela se vn am e za p rv i, še tako m ajhen užitek (|><>
Šestnajsti spev
9)
96
99
102
10j
10 8
m
114
3 17
o b njej se m am i, v a n jo upe stavi, če u zd e ni in p ra v e g a p o ve lja . In tu naj u zd o bi našla v p o stav i, v la d a r bi treba! ji, da razločila vsaj vn an ji stolp v n eb ešk i bi trd n javi. P o sta v e so, a ko m u m ar njih sila? N ik o m u r! Ž v e č i že, a n erazklane im a p a rk lje o v ca , ki naj bi vo d ila , in čreda, ki p o njeni sledi plane, le tisto m u li, kar p o h lep ji glad i, in po tej paši se d ru g am ne gane. Iz tega v id iš, da je v slabi vlad i v ir h u d o b ije, ki je svet skalila, in ne v p re vra tn i ču d i in razvad i. G le j, v R im u , k jer so zem ljo u red ili, d v e sonci sta bili, ki d v o jn i cesti, čez svet in do B o g a , sta p ra v svetili. E n o je ubito v dru gem : v isti pesti se m eč s p astirsko p alico zdaj brati, kar g re po sili v zlo, saj v družb i zvesti se eden d ru g eg a je nehal bati! Č e d v o m iš, si le klas o glej pob liže, saj bilje iz sem en se da spoznati. D eželi tej o d P ad a do A d iže
navadi m aterialen)* ki ji pade na pot. - 94. v postavi: S v e tn i in cerk ven i. - 96. nebeški trdnjavi: N eb e šk i Je ru z a le m ; če ga le od daleč zaslutiš, je včasih že d o v o lj. - 98. ^veci %e: O vca, ki naj v o d i (papež), je sicer pravi »p režveko valec« (p risp o d ob a do gm atičn e izvedenosti in ce rk v en e m o dro sti), a kaj, ko im a »nerazklan parkelj«, kar pom en i, da v sebi ne lo ču je svetn e in d u h o v n e oblasti. - 1 0 1 . k a r pohlep j i gladi: C e rk v e n o o b če stvo se seveda ravna p o sv o jih v o d n ik ih , pri čem er velika večin a o d tvarn ih u ž itk o v , teh, ki »gladijo poh lep«, k d u h o vn im splo h ne pride. - 106. v Kirnu: M išljen je po zn o cesarski, krščanski R im , kjer sta si cesar in papež delila svetn o in ce rk v en o oblast. V D an tejevem frisu (in ne sam o tedaj!) pa je papež p o gra b il tudi svetn o ob last (m eč!) in od tedaj g re v krščanskem svetu vse n aro b e .1 15 - 1 4 4 : P ro p ad n ravi v L o m b a rd iji. 1 15 . debeli tej: L o m b a rd ija; d o k ler se ni cesar F rid erik 11. (do srede 13 . stol.) spopadel s
3i 8
iij
12 0
12 }
12 6
12 }
i} 2
jjj
1) 8
v k rep o sti, v ite štv u b ilo ni enake, d o k le r ni F rid e rik zab red el v križe, a danes m irn o ubere naj k o rake, k d o r tja se prej je sra m o val, nem ara iz strahu, da bi zašel m ed pošten jake. T rije so starčki še, v katerih kara d avn in a zdan ji v e k : ž iv ljen ja siti le to žele, da B o g jih k sebi bara. K o n ra d D v o rja n , G e ra rd in pa slo v iti g r o f G u id o G ra js k i, ki ga m ed F ran co zi p re p ro sto im e »L o m b a rd « n a jb o lje kiti. Z d a j v e š-li, da je rim ska C e rk e v , skozi o b d v eh p o v o d c ih , zapeljala b arko na g n o j, ki m aže n jo in v se , kar vozi?« A jaz: »P ra v d o b ro g o v o riš , m oj M ark o ! Z a k a j L e v ije v ro d je ob v o lilo , zdaj v id im jasn o k a k o r sonce žark o. A k d o G e ra rd je, ki v njem iz ro čilo ostaja, dčš, u g a sle g a plam ena, da bi to g rd o d o b o v oči bilo?« »M e varaš ali skušaš?« dé obsen a, »da jezik T o s k o v g o v o riš pred m ano, pa nisi čul G e ra rd o v e g a im ena?
papežem , je tam vlad al stari red, ki g a je d rž av ljan sk a v o jn a m ed g v e lfi in gibelim potem p o sta vila na g la v o . - 1 1 8 . mirno ubere naj korake'. V sa k lu m p; zlasti m ed tujo, n ajem n iško sold atesko je b ilo m n o g o takih . - 1 2 1 : trije so starčki'. M a rk o h vali tri starce, ki da so še edini ž iv i o stan ki d ob rih starih časo v (»u gaslega plam ena«), da pa bi tudi 11 že bili raje m rtv i, kot pa gled a li, kam d rvi m ladi rod. T o so: Konrad Dvorjan (C u rra d " da P allazzo iz B rescie), G era rd da Cammino in g r o f Guido G ra jsk i (G u id o da C astello) 1/ R e g g ia di Fimilie. P om em b n ejši /.a nas je zadn ji, radodaren gib elin , ki je nud il zatočišči' m n o g im o b u b o žan im plem ičem in po litičn im pregn an cem , m ed dru gim i tudi D anteju K o je bil v F ran ciji, so g a tam nazivali »p reprosti L o m b a rd « , za razliko o d d ru g ih , bol| p revejan ih Ita lija n o v, ki so bili med F ran co z i precej na slabem glasu. - 12 7 . ob dveh povodcih: S svetn o in d u h o v n o ob lastjo . - 1 3 1 . rod Levijev: L e v iti, h eb rejski sv eče n ik i, ki jim jc M o jz eso v zako n p re p o v e d o v a l d ed o vati svetn o p rem oženje. K ristja n i, žal, nis<' bili tako d a ljn o v id n i. - 13 3 . Gerard: Ž e o m en jen i G e ra rd da C am m in o , ki je po ym |
Šestnajsti spev
14 1
144
Č e im a še k ak n a ziv, m i n i p ozn an o, razen če rečem , da m u h či je G a ja . - B o g z vam a, m o je sp re m stvo je k on čan o , saj že jasn i se o n d i od sijaja, ki lije sk o zi zrak ; p ro č m oram iti, p red en m e uzre - to an gel je iz raja!« O b rn e se in neha m i slediti.
Italiji slo v e l k o t »oče G a je « , h čerk e, ki je bila znam enita p o s v o ji lep o ti, pa tu di po a van tu ricah (česar v s i k o m en tato rji ne p o trd ijo ), v s e k a k o r pa k o t d u h o v ita in sijajna ženska. - 14 4 . angel raja\ T o ni bil an gel, pač pa sv it d n evn e luči, ka m o r srditeži, o b so jen i v d im , n e sm ejo iti.
SEDEMNAJSTI SPEV
}
6
P
i2
ij
iS
2i
Č e p o m n iš, b ralec, ki te kdaj je ujela v g o ra h m egla in v njej si m o ge l zreti kot krt skoz k o žo , ki m u v id zadela, k ak o počasi sončna luč p o sveti čez vlaž n o , n ep retrg an o g o m ilo h la p o v , ki že p ričen jajo kopneti, ti d o m išljijo brž b o razisk rilo , da zapopadla b o , k ako sem km ali tam sonce vid el, ki je že to n ilo , in iz m eglè sem , d ru g u jo č s stopali k o ra k u m ojstra, stop il v žar bleščeči, ki že je um iral spodaj na obali. O dom išlija, ki si zm ožna vre či člo v e k a v sen, tak o da nič ne čuje, naj tisoč tro m b m u zag rm i za pleči, k d o g ib lje te, ko čut ti ne b otru je? L u č g ib lje te, katero lastna sila ali ukaz od zgo raj o b liku je. B rezb o žn ica, ki lik je podelila, tej ptici, ki radost ji v re iz grla, m i v d o m išljiji slik o je rod ila; in tu se duša vase je zaprla,
1-69: Še tretji k ro g . P esn ika stopita iz dim a. V iz ije kazn o va n e ga besa. A n g e l m iru. 17 . luč giblje te: Č udežna fan tazijska d o ž ive tja (vizije) n av d ih u je B o g , naj v išja luč. T a vizija lah ko delu je po »lastni sili«, sam a, ali pa po b o žji v o lji. V o b eh prim erih si ju D an te p re d stavlja ko t angela, saj v em o , da je n ekd an je p lato n ske ideje p o jm o v a l kol angele. (C o n v. II). - Č udežna vizija se seved a razlik u je o d o b ičajn e d o m išljije, ki »ji b o truje čut« (v. 14). O tej p ra v i T o m . A k v ., da je »quasi th esaurus q u id am form arum per sensum acceptarum .«. - 19. Brezbožnica: P rv a v iz ija , zgled k azn ovan e jeze, je nam /<•
Sedemnajsti spev
24
27
}o
j)
¡6
39
42
4;
48
321
tak o da ni b ilo stva ri zunanje, ki ta o k lep lah k o bi m i predrla. P otlej m i padel je v v iso k e sanje m ož križan i, ki p ačilo zenici do sm rti m u so v ra štv o je brezdanje. A h a s v e r kralj je stal tam ob k raljici E s te ri, z n jim a M ard o h ej vsezn ali, p o šten v dejan jih , po šten v g o v o ric i. K o ti p riv id i so m i v nič razpali, k ar sam i, kot m eh u rčki, če pom in e jim v o d a , iz katere so nastali, g lej, tam v v id e n ju d eklica m i sine, ki joče na ves glas: » K ra ljic a m ila, čem u te bes je v g ro b a gn al tem ine? D a ne zgu b iš L a v in je , si se ubila in m e zgu bila! Z d a j tu gu jem , m ati, ker zem lja te pred on im je p o krila!« K o t sv it m očan p ričen ja d v ig o v a ti zaspano v e k o in ves sen razbije, ki pred en u m re, še trza in krilati, tak o m i padla m oč je d o m išljije, b rž k o v ob raz m i luč je p o sijala, m očn ejša k ot p o d n ašim n eb om sije. D a v id el b i, kam p ot me je speljala, ozrem se, kar beseda: »T u k aj kreni n a vzg o r!« m i vse nam ere je od g n ala
/nuna .p rip o v ed o F ilo m e li, ki je postala slavec (prim . V ic e I X . 15). - 26. mo% križan i: Am an, v sem o g o čn i m in ister p erzijskeg a kralja A h a sverja; hotel je p o m o riti ju d o v sk i 1uirod, čem u r se je uprl ju d o v sk i svečen ik M ard o h ej, E sterin stric. K o je še E ster s nvnjimi čari prid o b ila kralja, se je A m an ujel v lastn o zan ko in kon čal na križu, tako kul je bil nam enil d ru gim (E sterin a kn jiga, I I I - V I I .) - 34. deklica: L a v in ija , ed ina hči l itima, kralja v L a c iju , ki je bila najprej zaročena s T u rn u so m , na kraju pa je vzela Trojanca E n eja. N jen a mati, kraljica A m ata, je bila naklonjena T u rn u su in sc je šla nbesit, da ne bi gledala hčere v E n ejevem objem u. »Z em lja jo je torej pokrila pred onim « (Turnusom ), za katerega je napak zvedela, da je padel pod E n e je v o roko. - 44. luč
322
;/
¡4
/7
6o
6)
66
69
72
7/
in tak šn o v o ljo je v z b u d ila v m eni, da v id el bi lastn ika tega reka, ki jo uteši sam o p rikaz želeni. K o t v soncu , ki p o razi v id č lo ve k a in svo j ob raz p re g rn e m u z zastori, tako m i tu je o slep ljen a veka. » G le j, to je b o žji a n gel, ki te g o ri, b rez tv o je p ro šn je, v o d i p ro ti raju in sk rit je v lastni ž a ro v iti zori. K a k o r do sebe, tak je on do naju: k d o r vid i n u jo , pa se da p ro siti, z avrn e, v e d i, zlo b n o te na kraju! N a tak p o z iv je treba pač stopiti: le n u jv a g o r še pred p rič etk o m m raka, saj potlej se do dne ni m oč ganiti!« T o v o d ja de in že o b a junaka stop n icam tistim sto p iv a n aproti. K o m i čez p rv o n o g a z ak o rak a, zazdi se m i, kot da bi v z g ib peroti shladil m i lice, g o v o re č : »Beati pacifici! ki se jih bes ne loti!« Ž e so zašli nad nam a žarki zlati, ki noč p rip eljejo , in zvezd e jasne na v e č straneh sem v id e l že m igljati. »O m o ja m oč, čem u ti sila gasne?« sem sp raševal se, ko so p ostale m i n o g e vse bolj n adložn e in počasne.
j e p osijala: Ž a r an gela, sp o ved n ik a b esnih in znanilca m iru. - 56. brc£ tvoje prošnje: A n g el, ki se sam p on u d i in izpo ln i željo, je najlepše n asp ro tje srditežem , ki so v ž iv lje n ju sam o g riz li bližn je. - 58. k a ko r do sebe: N ajlep ši dokaz ljubezn i je, da sm o d o d ru g ih takšni k ot d o sam ega sebe. - 68. shladil... Beati pacifici: » B la g o r m iro lju bn im « (zakaj ti b o d o o tro ci b o žji!) - s tem e v a n g eljsk im b lag ro m (M at. V . 9), ki ohladi srbo rite d uše, se je tudi D a n teju zbrisal tretji G (re h ) s čela. 7 0 -13 9 : V z p o n v četrti k ro g . M oraln a shem a vic. - K o pesn ika prispeta v četrti k ro g , ju
Sedemnajsti spev
78
8r
84
87
po
¡D
D o k raja sv a p rišla, k jer so obstale stop n ice, in p rip ela se k p o lici k o t b ro d , ki se prim ak n e do obale. P o ča k a l sem za tren, če k ak šn i klici b i d v ig n ili se iz p lan o te n o v e , nato se o b rn em k v o d ju na desnici: »R e d n ik m oj m ili,« dem , »k ak o ti slo v e ž alitev, ki v tem k ro g u se otepa? Č e n o g ne, vsaj jezika stri o k o v e !« » K o m u r lju b a v do d o b re g a zašepa,« de, »to n eb rižn ost plača v tej v iša v i: tu zaostal v e sla č z v s o silo klepa. A zdaj, da razb istriš tem o si v g la v i, p rislu h n i in ker n o ga ti p o č iv a , si iz p o stan ka tu kak sadež sp ravi. N i stva rn ik a, kot ni stva ri, ki b iva , m oj sin, da shajala bi brez lju bezni, ki je v n a ravi ali v du ši živa.
ustavi n oč. D a ne bi izg u b lja la časa, prične V e r g il razlagati D a n teju m o raln o zam isel vic, ki vsa g ra d i na p ra v em ali n ep ravem izp o p o ln jeva n ju lju b ezen skega n agn jenja. Shem a bi bila (v p rim e rja vi s peklo m ) naslednja: Predpekel: N ep rid n e reve. Lim b : P ra v ič n i p o g a n i, n ekrščen i otro ci. V ratar p ek la : M in o s, ki sprašu je in sodi.
Predvice: N eb riž n e duše. Cvetna dolina: V la d a rji, ki so zanem arili sk rb za duše. V ra ta r vic: A n g e l, ki sp o v ed u je in sod i.
G o ra v ic B rez n o pekla V I I . N ečistn ik i I. R azvratn eži, nečistniki V I. P o žrešn eži in pijanci II. P o žrešn eži in pijanci V . Sk o p u h i in razsipniki II I. S k o p u h i in razsipniki I V . D u š e v n o leni I V . D u š e v n o leni II I. Srditeži V . B es, nasilje Z a vistn ež i V I. D e se t g re h o v iz zavistiII. I. O šabneži. V I I . T rije greh i iz o šab n osti Sim etrija je očitna! Ko. Planote nove: Č etrti k ro g vic. - 16. nebrižnost: L at. »acedia (accidia)«, m lačnost, n eizpo lnjevan je tistega, kar v eš ali slu tiš, da je d o b ro in p ra v. T o m . A k v .: »A ced ia est tjuedam tristitia qua h o m o red ditur tardus ad spirituales actus p ro p ter co rp o ralem
Vice
96
M
10 2
10 j
10 S
m
114
N a ra v a z d ra va je in brez bolezn i, a d u šno iz p re v e č ali prem alo m oči lah k o zaved e cilj neustrezni. Č e v e čn o d o b ro ji b o p o t k azalo, v m in ljive m pa b o znala p ra v o m ero, ni v z ro k a , da bi zlo jo zapeljalo. Č e v slabo g re , ali če se za b ero d o b rin p re v e č ali p rem alo tru di, tu stv a rn ik u , g lej, stv a r p re lo m i ve ro . D a je v lju b ezn i kal, se zdaj ne ču d i, v se g a , kar v a šo d u šo izb o ljšu je ali pa h kazni jo p rip elje hudi. K e r pa lju bezen b lagre zasleduje sv o je p o d sta v e , je potlej iz tega stvarem s o v ra štv o sam ih sebe tuje: saj je težko u m ljiv o , da se krega nasledek z v z ro k o m in da zase b iva ; ta m ržnja torej u stvarjen ih ne v p re g a . S led i, če so d im p ra v , da ta, ki u živa v so v ra štv u , z želom m eri na soseda: v tem tro jn a strast se v vašem ilu sk riva! J e tak, ki le za tem teži in gled a,
lab o rem .« - T o re j z ap o stavljan je duh a na račun telesa, d u ševn a lenoba. - 94. bre% bolehni: N a ra v n a ljub ezen ali g o n se ne m o re zm otiti, kajti »q uod a natura recip itu r, a D e o recipitu r« (T . A .). - 95. dušno: L ju b ez en duh a; ta se lah ko zm oti na d v a načina: 1. v izbiri (slab ali d o b e r predm et) in 2. »en ergetsko « - p re v eč ali p rem alo v lo že n e g a truda. G re h a se lah ko iz o gn e tako , če ji bo pot kazalo » večn o d o b ro « - B o g , v po zem skih stvareh (angažm aju) pa bo znala ohran iti p ra v o m ero (m era - m isura - ideal antike in p ro v a n sa lsk e civilizacije), to je n ek o ravn o d u šn o st. N a sp ro tn o pa b o zapadla g re h u in »p relom ila v e ro stvarn iku « takrat, če si b o izbrala za id o l »n epravi cilj« ali pa če bo njena en erg etsk a v lo g a p re v e lik a ali p rem ajh na: ko časti B o g a , je raje p rem ajh na, ko časti zem eljske m ike, pa raje p re velik a, če p ra v se, v iz k riv lje n ih o b lik ah , d o g aja tudi n aspro tn o . - Iz tega sledi (v. 1 0 3 - 1 1 1 ) , da je ljubezen prin cip v seg a č lo v e k o v e g a d e lo v a n ja , n je g o v v z ro k . P o načelu vz ro č n o sti sta v z ro k in p o sled ica v podstatni zvezi, zatorej, če člo v ek sov ra ž i, ne so vra ž i sam ega sebe (k a k o naj cvet sov ra ž i ko ren in o ), pač pa dru ge. T u d i so v ra š tv o torej po teka iz ljub ezn i, iz nem očne, »nerealizirane« ljubezni. - 1 1 4 . trojna strast: T r i so v rste so v ra štv a - p re v ertira n e ljub ezn i -, ki si je izbrala
Sedemnajsti spev
iiy
Je 12 0
Je 12 }
Ta 12 6
O 129
/ ¡2
i;j
i-iti
da sprožil b i p ro p a st so sed n je sreče in up m oči g ra d i m u tuja beda. tak, ki za ob last in čast trepeče, k o v id i, da še n ek d o d ru g i pleza, in v tu gi zlo m u priželi go reče. tak, ki o d k riv ic v z k ip i m u jeza, in potlej zlo sosedu v sebi snuje, k er sla p o m aščevan ju v to ga dreza. tro jn a strast se doli o b jo k u je ; a zdaj želim , da ti uho poslu ša še to, ki n apak k d o b rem u potu je. n ečem d o b rem , kjer p o čije duša, p ra v v s a k n ejasno v e , si ga obeta in ga na v sa k n ačin d o g n ati skuša.
Č e vleče vas lju bezen , m alo vn eta za to , kar zreti in im eti m ika, va s p o kesan ju še ta k ro g opleta. J e d o b ro , ki pa srečo v a m od m ik a, saj v njem ni sreče, v n jem ni d o b re biti, ki vse h d o b ro t je sad in ko ren ik a. L ju b ez en , p re v e č ujeta v njene niti, nad nam a v treh o b o d ih solze to či; k a k o na troje jo je m oč deliti, pa ne p o v e m , o tem se sam o d lo či!«
n epravi cilj: tisti, ki na račun d ru g e g a p o v eliču je sebe (v. 1 1 5 - 1 1 7 ) , tisti, ki m isli, da je on na iz g u b i, če n ek d o d ru g kaj p rid o b i (v. 1 1 8 - 1 2 0 ) , in sledn jič tak, ki se čuti užaljenega in si h oče zadostiti s tem , da se m aščuje. T o so ošabn eži, zav istn ik i in jczljivci, v se te sta pesn ika že o b rala v p rv ih treh k ro g ih vic. - 12 6 . napak k dobremu: »S preveč ali prem alo m oči.« P rem ajh n a je lah ko ljubezen d o B o g a , tega, »kar m ika uzreti in im eti.« T a d u šev n a len ob a se kazn u je v četrtem k ro g u . - 13 3 . j e dobro: P rev e lik a m era člo v ešk e g a »angažm aja« pa velja zem eljskim d o b rin am , ki n am srečo o d m ik a jo . P ri tem ne nam reč po zab lja na B o g a , ki je k o t S tva rn ik »k oren ika« vse g a d o b reg a , k o t ko n čn i ril j - b lažen stvo - pa tudi sad in n agrada do b ro ti. - 1 3 7 . v treh obodih: Iz preko m ern e ljubezni d o tv a rn ih d o b rin pa iz v ira jo g reh i n ezm ern osti v prem ožen ju , h rani in s p o l nosti. T e tri zablode se v ica jo v n aslednjih treh k ro g ih d o v rh a go re.
OSEMNAJSTI SPEV
3
6
9
12
//
iS
21
T u sv o ji je razp ravi stavil p ik o v is o k i d o k to r in se v m o je lice zazrl, isk aje z a d o v o ljstv a slik o, a jaz, od n o v e želje ujet v b odice, n a v z v e n sem m olčal, a razpletal v g la v i: » N i zanj p reh u d to k m oje g o vo rice?« B rž k o sp re vid e l je ta oče p ra v i, kaj se za m o jo p lah o v o ljo sk riv a , p o p rim e rek in jezik v tek m i sp ravi. »O m ojster,« p ra v im , »takšno lu č d o b iv a od tebe m oj p o g le d , da m o rem zreti p ra v jasn o, kar tv o j g o v o r m i o d k riv a . U strezi, m ili otec, p ro šn ji vn eti in m i o d k rij lju bezen , k jer so ključi vseh slabih k a k o r d o b rih del na sveti!« » L e d v ig n i« , de, »zdaj k m eni ostre luči duha in v id el b oš n eva rn o st jam e, če slepec stop il b o na čelo gru či! Srce, u stv arjen o , da brž se vn am e, se stegne k v sa k i stva ri, ki u gaja, brž k o u g o d je m am iti ga jam e. S p o zn a vn a sila slu tn jo va m po d aja
1-7 5 : R a z p ra va o ljubezni in o sv o b o d n i v o lji 14. odkrij ljubezen: P o ja sn i mi b istv o ljub ezn i, za katero si dejal, da je v z ro k vsega d o b reg a in slab ega na svetu . (P rej. sp ev v . 10 3 ). - 18. slepec-. T isti, ki ne p o zna narave ljubezn i in trd i, da je »vsaka« ljubezen p o h v aln a in brez greh a (v. 36). - 19. srce: K e r jičlo v ek »sad vesele ga stvarn ika«, je v n jem sk rito , latentno razpoložen je za veselje in ljubezen (»ugodje«), treba ga je le z im p u lzo m »zdram iti« iz po ten cialn ega stanja v a k tiv n o . - 22. spoznavna sila-. (» A p p reh en siva« ), sestavljen a iz ču to v in um a, posnam e km
Osemnajsti spev
24
27
}o
H
¡6
42
4r
327
o d p ra v e biti in jo v vas razvije, da k njej vaš duh o kren e se d o kraja; če se, tak o o k ren jen , k njej p riv ije , je to lju bezen , je to k lic n arave, ki sk o zi slast p o ž iv ljen a va m klije. In k a k o r plam en vzp en ja se v v iša v e , ker b istv o m u v e le v a k v iš k u iti, tja, k jer m u trajati ne b o težave, tak o razvn eti duh želi se zliti in v tem d u h o vn em g o n u ne odneha, d o k le r m u lju b lje n o ne da užiti. T u g le j, k a k o zam an k resn ici peha se ta, ki trd i, da na sebi vsa k a lju bezen je p o h v a ln a in brez greh a; m o rd a p o sv o ji sn o v i zdi se taka, a vsa k pečat ni d o b er, akotu d i od ličen v o s e k nanj p rip rav lje n čaka.« » K a r si dejal in k ar se ujeti trudi m oj um «, m u dem , »ljubezen m i ra zk riv a, a že n o v sum se m i je vgn e zd il v gru d i. C e se lju bezen nam od zunaj v liv a in duša v d ru g k o ra k se ne u peri, naj p ra v g re ali ne, ni sam a kriva?«
fo to g ra f n eki realni pred m et, » p ravo bit«, in h krati že »n egativ« (slutn jo o predm etu, danes bi rekli »intuicijo«) v č lo v e k o v i n o tran josti razvije v sliko. T o je p rv i del ljubezenskega deja. - D r u g i o b sto ji v tem , da duša, ki se o b rn e k tej sliki, pri tem začuti n eko m ilino - lah ko tu di ne! - in se v tej »slasti« d o kraja »p rivije« k njej. T a p riv o j (v bistvu u k lo n ite v !) je potem ljub ezen , je u g o d je , v katerem se, kot izročilo veseleg a Mlvarnika, p o veliča v sa naša n arava, ki postane slast in um etnija, to je optim alni spoj duha in tvari. - 27. kakor plamen-. T re tji stadij lju b ezen skega deja pa je želja po izpolnitvi in zd ru ž itvi, za katero p ra v i pesn ik, da je d u h o vn i go n . (» Lju b ezen ni d rugega ko t d u h o vn i spoj duše z lju b ljen o rečjo«. C o n v . I I I , II, 3.) D a bi to ilustriral, ur posluži p rim ere z o g n je m , za katerega so stari trd ili, da teži k v išk u zaradi sv o je i*lorme« (bistva). - 38. vsak pečat ni dober: Č lo v e k im a lah ko v sebi o dličn e zm ožn osti (»vosek«) za ljub ezen , ko pa se a k tiv ira jo , jih pri tem lah ko spridi slab »pečat« (slab cilj idi n eprim erna en ergetska v lo g a - »im put«, ang.). - 45. od %unaj vliva: D a n teje v d v o m :
3i 8
48
;/
¡4
/7
60
63
66
69
Vice A on: » K o lik o r pam et to izm eri, ti jaz p o v e m , a kar je več, ti kane od B eatrice, to se um e p o veri. G le j, vsak podstatni lik, kad ar sestane s s n o v jo se, od katere bil deljen je, p oseb n e sile v sebi im a nabrane, ki m rtv e so brez del, saj jih le vren je pokaže in u činek, k o t rastline p o svežem listju se spozn a življen je. Z a to , o d k o d m o žgan o m m isel sine, lju dje ne veste, kot ne b oste um eli n a g ib o v p rvih sle in glo b o čin e , ki n osite jo v sebi, kot v čebeli ždi g o n , da dela m ed; zato ne g raja ne h vala naj te p rv e sle ne beli! D a pa s to p rv o v sa k a d ru g a shaja, va m je v ro je n a m o č, ki svetu jo če pred p ra g o m vd a je dan za d n e vo m vztraja. T a pam et v vas je to , čem u r m o g o če je n aklo n iti h v a lo , če ljubezni take in take h oče ali noče. V s i ti, ki d n o so v id eli v tem brezni, v ro je n o to s v o b o d o so spoznali, zato so dali svetu red ustrezni. In naj v sa k o g e n j, ki se v vas upali,
K o lik o pa sm o mi k riv i, če d o b im o vča sih slabe im pulze, ki, p o V e r g ilo v i razlagi, a v to m atičn o sp ro žijo v nas lju b ezen ski refleks? M o ž n o sti izbire ali » d ru g eg a koraka« torej splo h nim am o? - 49-66: V e rg il o d g o v a rja , da im a v s a k po dstatn i lik , duša (»odde ljena« - različn a o d tv a ri, s katero se »sestane«), v sebi p o seb n o m oč, ki je skrita to lik o časa, d o k le r se ne a k tiv ira - p o kaže. V tem p o d zavestn em (»m rtvem «) stanju nam d elu jejo p rv i g o n i in se tv o ri naš p ra p o jm o vn i svet, vse to, kar ob čutim o šele takrat, ko se javi: torej zanje nismo odgovorni, »graja in hvala« sta tu od več. S to anim alično, »p rvo slo« pa m ora »shajati« naš zavestni svet, v katerem pa go sp od a ri vo lja. V o lja je tista v ro jen a m oč, ki lahko prekine v e rig o vzročn osti in o dloča, kaj bo stopilo »čez prag vdaje«, in p o njeni svo b o d n i izbiri se d o g aja tisto, čem ur pra vim o d o b ro in zlo. - 69. red
Osemnajsti spev
j2
7/
jS
Si
84
87
po
fj
v n aravn i n u ji vas k lju b ezn i kliče, im ate m oč, zatreti ga že v kali. V tej žlahtni m oči v id i B eatrice sv o b o d n o v o ljo : k o te v uk b o vzela, besed e m oje vzem i si za priče!« Ž e je razredčil g o ri zvez d vršela sij lu ne, skoraj p o l n oči prekasn e, ki kot razb eljen k otel je go re la in p ro ti nebu ubrala steze jasne, k je r son ce spe, ko pred očm i R im ljan a m ed Sardi in m ed K o r z ik o u gasne. D u h žlahtni, ki zavo lj n jeg a je znana P ieto la bolj od m a n to v sk e g a grad a, ta k o m e rešil d v o m o v je tlačana, a jaz, ki m i vp ra šan je m b il nagrad a je čist in jasen n au k, o b stan em todi k o t ta, ki sla p o spanju g a napada. A že d rem a v ic o m i zdajci zb ro d i d iv ja n je senc, ki nam a za ram eni se b ližajo in p ot jih sem kaj v o d i. K o t p ro d ob A z o p i in o b Izm eni v s o n o č je gled al g n ečo in n o rijo , k o B ak h u s g o d il je teb an ski srenji,
ustrezni: V sa m orala sveta slon i na p re d p o stav k i, da je člo v e k k o t sv o b o d n o ukrep ajoče bitje o d g o v o re n za sv o ja dejanja. - 73. V tej žlahtni moči: T a v o lja , »pam et«, ki p riv o li ali o d klo n i. - 75. v uk: N a neb u L u n e (R aj V . 19). 76 -14 5: T ru m a len o b , ki d irjajo p o plan oti in se p o d ž ig a jo z zgled i urne p riz ad e v n o sti; M arija, C ezar. - O p at iz sv . Z e n a. - Z g le d i ka zn o va n e len ob e. D a n teje v sen. 77. p o l noči prekasne: T o p o m en i, da je b ilo b lizu p o ln o č i. - 79. p ro ti nebu: M esec se je d v ig n il o k o li p o ln o č i, a n je g o v a pot je n avid ezn o n asp ro tn a son čevi. - V ap rilu zaide Nonce, če g led aš iz R im a , v resnici m ed K o r z ik o in S a rd in ijo , to seved a le p o a stro n o m skem računu, kajti s p ro stim o če so m se o to k o v iz R im a ne vid i. - 82. Duh ¿(Uhtnv. V ergil; ro d il se je m en da p o le g M an to ve , v zaselku P ietola. - 88. dremavico: D a n te bi bil zaspal, da g a ni p reb u d il prih o d duš, ki se v ic a jo na četrti p lan oti. - 9 1. p ro d ob A ^ o p i: Izmen in A z o p , d v e rek i v B e o tiji, o b katerih so se, p o Stacije v em p rip o v e d o v a n ju , na dan B ak h o v ih svečan o sti zbirali T eb a n ci in potlej v s o n o č z baklam i v ro kah dirjali
33°
96
10 2
10 j
108
jn
114
/7 7
Vice tak o vz d o lž k ro g a v rste se k riv ijo , k o t so dil bi p o p rv ih , ki jih k p ra vi lju b ezn i d o b ri sklep i v d ir p o d ijo . B rž so kraj naju ti, ki p o p lan ja vi jih na ves sp lav je drla v o jsk a cela; d v a spredaj pa sta gn ala k rik jo k a v i: »M arija koj na g o ro je hitela in C ezar, da Ilerd i u p o g n e ram e, je na M arsej in Š p an sk o gn a l krdela.« »B rž, b rž, da m lačn ost časa n am ne vzam e!« ženo jih d ru g i, »saj zazeleneti zna m ilost le, če d o b ro srca vnam e!« »O v i, ki zdaj v d rh ta vici razvn eti len o b o in n em ar si p o k o rite , ker z d o b rim ste o k le v a li na sveti, ta, ki je ž iv - in to m i verjem ite! b i hotel g o ri, brž ko son ce sine, če m u p o ve ste p o t do line skrite!« T o rekel je v o d n ik , a iz g lo b in e teh tru m se sliši glas: » L e za petam i nam b o d i pa prispeš do odprtine! O bstati ni nam m oč, ker p od n o gam i nam kar g o ri: zato, če ti robata je naša p ra v d a , zdaj p o trp i z nam i. V ve ro n sk e m Z e n u bil sem za opata,
o k o li in kričali: »V o d e!« - p ro šn jo b o g u , naj jim nam oči suhe v in o g rad e . - 96. v dir podijo: T ru m a , ki je p ridirjala, so »accidiosi« (V ice X V I I ) - len ob n eži, ki zdaj z drncem sku šajo p o p ra v iti n ekd an jo lago d n o st. - 100.■ M arija: P rv i op o m in len ob i je zgled M arije, ki je hitela v v iš a v s k o m estece, da p o z d rav i E liz a b e to . (L u k . I. 39). - 10 1: Ce^ar: D r u g i o p o m in se spo m in ja ju lija C ezarja, ki je bil na glasu zaradi svojih b lisk o v itih v o jašk ih akcij. K o so se v R im u še p rep irali, ali naj p o šlje jo po slan ce k P o m peju ali ne, je C ezar že hitel v G a lijo , pustil brata pred M arseilleo m , sam pa oklenil Ile rd o in p risilil P o m p e je vo p o sad k o k v d a ji. - 1 1 6 . robata: O n stran ski svet se preklica no m alo zm eni za č lo v e š k o o lik o , n je g o v a etika je do cela d ru ga , kot sm o to vid eli že v P ek lu ( X X X I I I ) . - 1 1 8 . Zenu b il sem %a opata: V času F rid e rik a B arb aro ssa je bil neki
Osemnajsti spev
12 0
i2 )
12 6
129
13 2
ij;
ijS
14 1
33 1
k o B a rb a ro ssa je še vlad al m ilo, če p ra v M ilan z id o v ga k liče tata. T a m z eno n o g o je že p o d g o m ilo ta, ki m u žalost b o n ek o č v e lik a naš sam ostan, k jer bil je sto ril silo, ko sina, ki že rojen bil sp o tik a, p o k v e č e n je na um u in telesu, m en iški čredi dal je za skrb n ika.« G le j, vte m m oža že dalje tro p je nesel, da nisem v e d el, če še kaj m i p ra v i, le to sem ču l, to ostalo je ušesu. A on , ki kos še taki je težavi, m i de: »G lej zadaj tam d v o jic o v rlo n jiju , ki p o d ž ig ata ta tro p m lahavi!« » V se te, ki m o rje se jim je o d p rlo ,« za njim i vp ije ta, »je sm rt p ob rala, prej k o n jih sem e Jo r d a n je u zrlo; a tru m a, ki z E n eje m se je zbala do kon ca iti v stiskah in trpljenji, ž ivljen je brez časti si je izbrala!« K o se o d d aljil roj je raztepeni, tak o da nisem v id el v e č člo v e k a , se n o v a m isel je u trnila v m eni,
G crard opat pri S v . Z e n u , stolni ccrkvi v V ero n i, a to je tudi vse, kar vem o o njem . Om enjeni cesar je dal 1. 1 16 2 podreti širši pas m esta M ilan, ki m u je o d rek lo po ko rščin o . Spom in na ta bridki d o go d ek je bil v M ilanu še d o lg o časa živ. (v. 120). - 12 2 . ta: M ož, ki bo še jokal zaradi Z en a, je A lbert della Scala, g o sp o d a r v V ero n i, u. 1 3 0 1 . Im el jc tri Ninove, ki so si po njem d ru g za d ru g im sledili na vladi: A lb o in o , B artolo m eo in Can Francesco, im enovan tudi Can G ran d e, D an tejev zaščitnik. P o le g njih je rodil še »spoti ko« - n ezakonskega sina Jo ž e fa (G iu seppe), ki je bil pohabljen (m enda tudi na duhu!) in f»ii jc oče zato vtakn il v sam ostan - za opata! ( 1 2 9 2 - 13 1 3 ) . - 13 2 . trop mlahavi-. D irk o zaključujeta d ve duši, ki kličeta zglede kazn ovane lenobe. - 13 3 . Vse te: H eb rejci, ki so po prehodu čez R deče m orje v m alodušju zapustili M ojzesa in potem k lav rn o po g in ili v Hinajski puščavi, ne da bi videli ob lju bljen o deželo. - 136 . k i % Enejem: E n ejev i T ro ja n ci, ki so se, siti p o tep o v in b o rb , z A cestom ustavili na Siciliji in so se tako obrisali pod nosom za sla vo to va riše v , ki so šli dalje in p oložili tem elj rim skem u cesarstvu.
iz nje pa brž je zrasla še p ren eka in tolikanj zatopil sem se van je, da m i od b lodenj teh je padla ve k a in m isli sem p relil v g lo b o k e sanje.
DEVETNAJSTI SPEV
^
6
9
/2
//
¡8
O b uri, k o to p lo ta dne o m aga in h ladn e n očn e lune v e č ne zgreje, k er Z e m lji in Satu rn u pade zm aga, k o vračem še p red zo ro se nasm eje na v z h o d u C ista sreča, ki v v iš a v o se vz p n e, tja, kjer b o sin ilo n ajpreje, se v snu p rikaže mi b ab lje jecavo , na o či šk ila v a , v n o g e p o k v e k a , o d b itih ro k in p osin ela v g la v o . S trm el sem v n jo: in k o t telo č lo v e k a p o m rzli n oči son čn i žar otaja, tak o je njej p o g le d o v m o jih reka zglad ila jezik, jo nato d o kraja vz rav n a la in ji z zarjo bleda lica o b lila, k o t zalju bljen i pristaja. K o ji tak o je stekla g o v o ric a , pričn e tak slad ko peti, da le s silo od n jen ega bi se o d trg al klica.
i 69: D a n te je v sp ev o sireni. P reb ujen je. A n g el go rečn o sti. i. Ob uri: R an a jutran ja ura, k o se Z e m lja skupaj s Satu rn om , od So n ca n ajb o lj oddaljenim plan eto m , d o cela shladi in »slavi zm ago « nad »to p lo to dneva« - sončnim i žarki, ki p o n o či p o m in ejo ; v tak o shlajenem o zračju om rzn e tudi luna, ki jo o g r e v a isti sončni v ir. - 5. Čista sreča: N a jb o lj u g o d n a ko n stelacija astrolo ških v ra č e v ali geo m an lo v , ki je p o d o b n a d ru g i p o lo v ic i o zve zd ja V o d o n o sca in p rv i p o lo v ic i R ib ; če je om enjenim g eo m an to m za svet sprašu jo či člo v e k z zaprtim i o čm i na pr. v pesek narisal približn o ta sesta v , so m u n ap oved ali n ajv e čjo ali »čisto« srečo. - D an te nam h oče s tem prikazati sliko neba in n je g o v ih o zve zd ij, s čim er se iz o gn e banalni n avedb i časa. - 7. bablje: P risp o d o b a zem eljskih d o b rin , ki č lo v e k a »o srečijo « le z d u h o v n o po h ab o : «kop ostjo, p o ž rešn ostjo in n ečistovan jem . - 10. strmel sem v njo: N aša strast je tisto , kar naredi stv ari m ik a vn e , četudi so v resnici nekaj p o v sem b edn ega. -
334
21
24
27
p
j)
¿6
p
42
Vice » Ja z sem sirena,« p o je , »dekle m ilo, ki cv et m o rn a rje v na m o rje o d vle če, ker jim m ik a v n o m oje je v a b ilo . Se O d iseja je s p o ti blod eče zave l m oj glas: k d o r m ene se oklen e, m i zvest je, jaz u tolažim koprneče!« N i še p o tih n il d o b ro glas sirene, že p rih iti tam n eka sveta žena na m o jo stran, da on i zm eša štrene. » V e rg il, kd o je ta ženska pritepena?« srd ito de; V e r g il p risto p i čilo in v lica se zazira ji pošten a. In kačo zgrab i, ji raztrga k rilo o d spredaj, da ji treb u h zrem razk riti, ki zasm rdi! - in to m e je zbu d ilo . O či sem d v ig n il, m o jster pa: »P oh iti, vsaj trik rat sem te klical že,« v e le va; »n ajd iva v h o d , k jer ti b o m oč vsto p iti!« B rž s tal p o sk o čim : že b leščava d n eva z aliva sveti h rib , čez v se p olice, in z n o v im soncem v h rbet dalje g reva. Z a m o jstro m stop al sem k o t ta, ki lice p o v e ša , ker m u m isel g ru d i čelo, in s sebe m ost z gra d i do p o lo v ic e , ko čujem : »S em k aj, tu vas bo p riv e lo n a vzg o r!« izreči tak m eh k o v preh o d u ,
19. sirena: K o t že rečen o, p risp o d o b a zem eljskih , m esenih u ž itk o v, ki sam o o b lju b lja jo , p ra v e sreče pa ne dado. S p o d o b n o sk u šn ja v o je im el o p ra viti že O disej na svo jem p o to v a n ju , ko se je dal p rivezati, da ne bi p o d leg e l n jen im m a m ljivim klicem , pa tudi naš P rešeren v svo je m »R ib iču « podi od sebe te m o rsk e deklice, »lepe in d o pasa nage«, ki z ap elju jejo v s a k o g a r, ki strem i za n ek im idealom . - 26. sveta ž?na'- K lic božje m ilosti, »gratia cooperan s«. - 29. V erg il pristopi-. P am et in razum sta p o m o č v b o ju proti s ku šn javam . - 33. \asm rdi. T a k je kon ec tudi n ajm am ljivejših zem eljskih m ik o v . E k sp re siv n a b eseda, ki d o b ro o zn aču je v re d n o st m esenih d o b ro t, ki so v se nam enjene za hrano črv o m - 42. most ogradi: H o d i v sklo n jen i drži, zam išljen v sv o je m isli. -
Devetnajsti spev 4!
48
//
j4
/7
60
63
66
69
335
k o t k nam ne p rid e, v sm rtn ik o v deželo. O d p rtih k ril, ki slična so lab od u , nam a v e le l je ta, ki je g o v o ril, n a v z g o r m ed d v o je sten v kam nitem p ro d u . P e ro t je v z p el in v naju piš zaoril, re k o č , da b la g o r tistem u, ki joče, k er jo k to lažb o m u b o v last izboril. » K a j ti p o g le d iz tal sk o p ati hoče?« se brž, ko an gela sva vzad pu stila, v o d n ik o b rn e k m eni sprašujoče. A jaz: »P o sled n jih sanj n eu tru d n a sila m i v tak šn o n e g o to v o s t m isli speši, da ne izn eb im se n jen ega m am ila.« » V ob raz si zrl,« de, »p rad avn i ve šči, ki k riv a solz je zgo ra j tu nad nam i, in ve š, k ak o naj se je č lo v e k reši. A zdaj d o v o lj, zdaj zem ljo bij s petam i, o k o pa d v ig n i v m ik , ki kralj vsem ira ga v večn ih k ro g ih suče nad zvezdam i!« K o t so k o l, ki se sp rva v tla zazira, k o p reb u d i ga klic, pa urno plane, ker sla po plenu na p olet g a tira, tak bil sem jaz, h od eč skozi razklane peči, ki so m i p o t n a v z g o r ravn ale, do kraja, k jer n o v k ro g drži go rjan e.
47. velel j e ta: A n g e l, va ru h četrtega k ro g a , p risp o d o b a p ra v e g o rečn o sti, ki naj p o d ž ig a d u h o v n o len o b o . - 50. blagor: P otem ko je an gel zbrisal pesn iku s čela četrti G (re h ) d uševn e len o b e, ga po tolaži s petim e v a n g eljsk im b lagro m : » B la g o r n jim , ki jo čejo , kajti p o to laženi b od o .« (M at. V . 5) -59. kriva sol%: Sirena - zem eljski m iki - je k riv a za troje g re h o v , ki se čistijo v zadnjih in n ajvišjih k ro gih v ic: to so sk o p o st, p o ž rešn o st in sladostrastje. - 60. ka k se j e Človek reši: Z razu m om (v. 2 9 -3 1) 6 1-6 2: Zem ljo b ij s petam i, oko p a dvigni: N au k tega sna, pa tudi vse K o m e d ije : člo v e k naj bo d u h o v n o bitje, ki prerašča sv o jo m aterialn o dan ost. - 64. kot sokol: K a r je so k o lu klic so k o la rja, to je bila za D an teja d u h o vn a sp o d b u d a V e rg ilo v a .
336
72
7/
/8
81
84
8y
90
9)
Vice K o sem v rh pete se otel ob ale, zagledam m n o žico , ki on d i joče, leže, z ob razo m zako p an im v skale. »N a tleh p rik len jen a m i duša stoče!« iz tak šn ih v z d ih o v v re , da sirom ake m i kom aj razum eti je m o g o če. »O izbran ci b o žji, ki v a m jad te tlake blažita u panje in p ra v spoznanja, na v iš ji v z p o n v o d ite m i korake!« »Če va rn a sta pred k azn ijo ležanja in h očeta čim prej stezo im eti, naj vam a desna vselej b o zunanja.« T o de poet in tak se sliši v četi pred nam a gla s, a jaz p o njem , na sredi n jih , spazim d ru g i del, očem o d vz eti, in k v o d ji se zatečem brž s p o g le d i; ta m i p rijaz n o v želji tej p riv o li, v ob raz zapisani k a k o r v besedi. K o sm el storiti sem p o s v o ji v o lji, se n a g lo sp ra v im nad ta lik neznani, ki klic ga lo čil je od vseh o k o li, reko č: » D u h , ki zo ri ti v solzi slani, brez česar B o g č lo v e k a v raj ne vzam e, v tej težki sk rb i zdaj za hip prestani! K d o bil si in čem u si z v rn il ram e n a v z g o r? P o v e j, naj kaj izp ro sim zate
7 0 -14 5 : Peti k r o g - sk o p u h i in razsipneži. L e ž ijo na tleh, z o b razo m okrenjenim n av z d o l, zato da sp o zn ajo , k o lik o je bila v red n a n jih o v a strast o b zem eljskem im etku, in roke im ajo zvezan e. N ik d a r ne v id ijo n eba, saj so bili tudi živi slepi za n eb eško kra lje stv o , pač pa so se trgali za tisto, za kar p ra v i e v a n g e lij, naj nam bo sam o n avržen o . - P ap ež H adrijan . 70. pete obale: P eti k ro g . - 7 3. » N a tleh priklenjena«: P rim . Psalm C X V I I I . - 77. prav priznanja-. D a so zaslužili to kazen. - 84. drugi del\ O b raz in usta, o d k o d e r so p rišle tc besede; D an te jc neznanca izsledil p o g lasu , saj so o b razi v sem zariti v tla. - 92. brcčesar: So lze kesanja, p rv e g a p o g o ja za očiščenje. -
Devetnajsti sper 96
99
io j
/«/
io i
m
114
11 7
120
337
od tam , kjer živ sem krenil v vaše hram e?« A on: »Cul boš, zakaj nam zadn jic jate nebo obrača g o r, a vedi preje, da sem za P etrom n osil ključe zlate. M ed Sestri in C h ia ve ri doli speje ta lepa reka, ki ji im e p o v irja v im etju dednem nam n a jviše šteje. lin m esec skusil sem , kaj sile terja plašč p ap ešk i, če nočeš z njim po blati; o b tem to v o ru je vsak d ru g iz perja! B o lj p ozn o revež jel sem se kesati, a ko sem v R im prišel na čelo vo ja , ves ta lažn ivi svet spozn al sem hkrati. V id eč , da doli srcu ni p o k o ja , da pade, k d o r leteti tam p o sk u ša, se v o nstran dala je lju bezen m oja. D o tega dne bila m i bedna duša je z B o g o m sprta, lako m n a do kraja, za kar, kot zreš, m e tepe tale ruša. K a j lak o m n o st stori, na dan prih aja v p o k o ri, ki sp reob rn jen e nas vica: bolj gre n k ih m uk ta g o ra ne nahaja! K e r ni v n eb o letela nam zenica, pač pa je zem eljske sn u bila m ike, jo v ilo tlači zdaj nebes p ravica. K o t nam je sla sk o p o sti p re velik e dušila žar d o b ro te , z n jim vsa dela,
97. ja te ^adnjic: U č in k o v ita kazen, ki p o n azarja n ap ačnost telesne p o ž eljiv o sti (m ateria lizma). - 99. %a Petrom nosii. V o rig . sto ji lat. »Scias, q u o d e g o fui su ccesso r P etri.« - B il jc torej papež, im e n o v a n i je papež H adrijan V . (u. 127 6 ), b ivši kardinal - d iako n O tto b u o n i iz znam enite ro db in e F iesch i, g ro fo v v L a v a g n i, p o k ra jin i, ki leži m ed m estom a Sestri in C h iava ri (vz h o d n o o d G e n o v e ) in se im en u je p o isto im en ski reki (v. 10 1 , 10 2). V la d al je sam o 38 dni, čep rav ni bil niti p o sveče n , že kot k ardin al in nečak Inocenca I V . pa se je um azal z n ekaterim i po sestn išk im i h om atijam i, ki jih je im el z m estom G e n o v o . Z a ra d i te g a greh a g a im a D an te v e rje tn o v vicah . - 106 . menjal sem.
33« 12 }
12 6
129
i)2
ijf
i} 8
14 1
14 4
Vice tak nas p ra v ic a zdaj drži jetnike in nam prek ro k in n o g v e zi je déla: d o k le r b o v šeč p ra vič n em u so d n ik u , na tleh b o tu n eg ib n a tru m a ždela.« P o k le k n il sem , z besed o na jeziku , a nisem zinil še, ko sluh ob sen i prin esel vest o m ojem je p rem ik u : » K a j se k riv iš,« m i dé, »kaj to pom eni?« A jaz: » D o sto jn o st va ša m eni brani pred vam i stati z ra vn im i kolen i.« »L e spet vz rav n a j jih, b rat, in u rn o vstan i,« m i dé, »ne n o ri, ti, jaz in vsa čreda v g raščin i isti sm o sedaj tlačani. Č e e v a n g e ljsk i rek, ki p ro p o v e d a : ,Ñ e q u e n u b e n t!’ si ču l, se zdaj ne čudi, ker véS, o d k o d m i takšn a v re beseda. Z d aj id i in nič v e č se tu ne m udi, ob tebi sem si solz p o su šil reko, ki v n jej, k o t déS, z oré sp o k o rn e gru d i. N e č a k in jo A la g io im am tam p re k o , p o srcu d o b ro ; B o g ne daj, da v k riv o zgled naše hiše ji o b rn e v e k o . T a m céz le to deklé m i je še živo !«
Sp re o b rn il se, sp revid e l s v o jo lak o m n o st; to je sto ril p ra v na stara leta. K o t v e m o , je um rl v letu sv o je g a k ra tk e ga papeževan ja. - 12 4 . ve%i\ L ak o m n e ži im ajo ro k é in n o g é zvezan e: jasn o , saj tudi v ž ivlje n ju v sv o ji p rid o b itn išk i strasti n iso s p rsto m m ig n ili za d o b ra dela. - 1 3 1 . dostojnost vaša-. P ap ešk o d o sto ja n stv o . - 1 3 5 . smo tlačani-. V s i sm o bratje in sin o v i n eb eškega očeta; p risp o d o b a sp o m in ja tudi na nekatere e v a n g eljsk e p rilik e. 13 7 . »Ñ eque nubent«'. L at. »niti se ne žen ijo«; n am ig na M a te je v ev a n g elij ( X X I I , 30), k jer p ra v i K r is tu s sadu cejem , da se na on em sv etu »ne b o d o ne ženili ne m o žile, p a č pa da b o d o kot an geli.« - H a d rija n h oče reči, da so tu v v ica h n aslo vi in d o sto jan stv a prazna pena. - 14 2 . nečakinjo A la g io : O d v s e g a p o g o ltn e g a s o ro d stv a je H ad rija n u pri srcu le uso d a n ečakin je A la g ie de F iesch i, p o ro če n e z M o ro e llo m M ala sp in o , g ro fo m v L u n ig ia n i, ki je dal z avetje D a n teju in g a m en da tu di sp o d b u jal (on ali n je g o v a žena), naj n ad aljuje le d o 7. s p eva P ek la n ap isan o K o m e d ijo .
DVAJSETI SPEV
i
6
i
u
n
i/t
n
Z a m a n se v o lja z b o ljšo v o ljo bode: n erad , ve n d a r da ne zjezim obsene, še žejn o g o b o iz v lek el sem iz vo d e . In šel sem ; v o d ja jo je u b ral v z d o lž stene čez p razn o plan , k o t se v o k o p ih grad a tesn o o b zob častem n azid ku krene, a ro d , ki m u iz oči p o k ap ljah pada to h u d o , ki v e so ljn o zem ljo v a ra, na d ru g i strani ždel je kraj prepada. P rek leta b o d i, ti v o lk u lja stara, k i v e č u pleniš k a k o r v s e z verin e, saj g la d b rez kon ca ti d r o b o v je para! N e b o , ki sučeš nam iz viso čin e k o lo sprem em b , vsaj v e ra nam je taka, kdaj p rid e tak, da z v e r s sveta izrine? K o šla sv a o n d i zlo žn eg a k o ra k a in gled al sem , k ak o teh senc stotnija v z d ih u je m ilo in solze p retak a, slučajn o k lic začujem : »O M arija!« p re d nam a v glasn em jo k u , k o t zavp ila b i žena, k o iz n je se dete iz vija , in še: » T a k o siro tn a si h od ila,
I It: Se peti k ro g : S k o p u h i in razsipneži. - Z g le d i u b o štv a in da rež ljivo sti. > tflno &°b°: P esn ik b i b il papeža H ad rijan a (glej p rej. sp ev!) rad še m arsikaj p o v p ra ša l, 4 *r jc brez besed p o k o ril n je g o v i v o lji, češ ne m o ti m e, m o ram se dalje vica ti. - 8. hudo: ! «ikomnost; n jen a p e rso n ifik a cija je »stara v o lk u lja « , k i jo p esn ik sreču je že v p rv e m «|»rvu K o m e d ije (P ek. I.) in ra v n o tam tu di že nazn an ja »n jega, ki bo z v e r izrin il iz ivrlu« - (»V eltro«). - 19 . O M a rija : P rv i zg led u b o štv a , ki g a jo k a je v p ije en a o d d uš, je
340
24
2j
30
33
36
39
42
4!
Vice k o t kažejo nam b etleh em ske jasli, k jer sveto cu lico si odložila!« »F ab ricij d o b ri,« k rik i so n arasli, » k rep ost iz v o lil si, četudi v b ed i, prej k o t denar, k jer b i se g re h i pasli!« T a k o ve se l sem bil o b tej besedi, da u rn o sto p il sem naprej po p o ti, da bi spozn al, k d o p rid ig a tej čredi. V te m duh g o v o r il je še o d o b ro ti, s katero N ik o la j je trem dekletom oh ran il čast, ko je p rim ak n il k doti. »O du h , ki z d o b rim seješ tu n asveto m , k d o bil si,« dem , »zakaj te h valn e zgled e ed in o ti o b u jaš m ed tem svetom ? P o p lačal, v e d i, tv o je b o m besede, če spoln it p o jd em k ratk o p o to v a n je tega življen ja , k i k zaton u grede!« » P o vem , a ne zavo lj časti onstranje,« de, »m arveč k er so dala ti nebesa pred sm rtjo takšn o m ilost in spoznan je. Sem ko ren in a slab ega d revesa, ki čez k rščan sk o zem ljo hlad razstira in re d k o k d aj kak d o b er sad raztresa. D a z m o g la fla n d rijsk ih je m est sekira,
p rim e r M arije, ki je ro dila v revn ih jaslih »sveto cu lico« - Jez u sa . - 25. F a b ric ij: D m pi zgled: F a b ric ij, rim ski plem en itaš, ki se ni dal p o d k u p iti k ralju P iru (280 p .n .š.), in t<> ' času, ko jc R im p ostajal vse bolj k u p ljiv o m esto. - 32. N ik o la j: T re tji zg led predstavJf.i m alo azijskeg a šk o fa N ik o la ja (M ik lavž !), ki je trem revn im d evicam o sk rb e l d o to , d;i 'm se lah ko m ožile. Z g o d ilo se je to ta k o , da je sv eti m ož tri n oči p rih ajal p o d o k n o m v sak i p o en krat v rg e l v izbo m o šn jiček z denarjem . (Čas: 3. ali 4. stol.). 34-96: H u g o K a p et. Č rn a slika fran co sk e k ra lje v sk e dinastije. 39. tega življenja: Z e m e ljsk o življe n je , ki ga m ora D a n te še d o p o ln iti, ko se p o v rn e s u (fik tivn e) poti. - 43. Sem korenina: Z a če tn ik debla: glej dalje pod Hugo Kapet. .(<■ fla n drijsk ih mest sekira: F ian d rijsk a m esta D o u a i, G a n t, L ille in B ru g g e so se o d 1297 «In 130 4 v o jsk o v a la p ro ti n asilnim fra n co sk im vlad a rjem in m ed d ru g im p o to lk la I i ! i | m
Dvajseti spev
,/>i
a
i.f
/?
fio
it/
34'
bi zd avnaj že p o d rla ga o sveta, ki p ro sim jo pri n jem , ki vse regira. S vet m e je klical H u g o n a K a p eta : od m ene so F ilip i, L ju d e v iti, ki F ra n c ijo ra vn ajo zadnja leta. M esar p arišk i me je im el roditi. K o stare kralje usoda je končala, razen p u šča vca v raševn em habiti, mi vajet vlad e trd n o je tičala v rokah in, g le j, ta p rid o b ite v n o va mi tak šn o m oč, p rijate lje v je dala, da zableščala se je krona v d o v a še s čela sina in o d tod ta jata m aziljenih kosti je sled n jeg o va. K o p ro va n salsk a dedina b ogata še ni mi sprid ila k rv i, veljala ni dosti, ven d ar vsaj ni bred la blata!
Irp c g a v k rv a v i bitki pri C o u rtray u (13 0 2 ). - Z a l, ob žaluje praded fran coskih kraljev Hugo K a p c t, ta udarec za m oje sp rijen o p o to m stv o ni bil usoden. - 49. Hugo Kapet: P n ictn ik fran co sk e kra lje vsk e ro db in e K a p e tm g o v (u. 996), ki je od leta 1060 pa do ftfHn, v katerem je pisal D an te, resnično štela na prestolu sam e L u d v ik e in F ilip e (zadnji jr bil zloglasn i F iiip I V . L epi). P o re k lo H u go n a K ap eta je b ilo plem iško , da m u je bil iu‘r m esar, ni z g o d o v in s k o izpričan o. Z d i se, da naš p esn ik, ki je videl v francoskih iituljih bolj ali manj pre liva lce k rvi (zlasti jim je zam eril italijan sk o!), to nečastno *li|Mvo zanalašč prinaša. - 54. ra^en puščavca: Z ad n ji p o to m ec prejšn je vlad arsk e rodbin e kiiro lin go v je um rl v ječi, kam o r g a je dal vreči taisti H u go , in ne v sam ostanu, v mniievnatem habitu«, kot se tu n avaja. Z d i sc, da ga je D ante zam enjal z zadnjim M erovin gom , ki jc v resnici končal v sam ostanu , a tudi ne kot p ro sto vo lje n »pušča v a « . - 59. s cela sina: K o je bil sam ustoličen, jc dal H u g o K a p et že naslednje leto Itinuati tudi sina R o b e rta , da bi si z a g o to v il n asledstvo . - S v o je n asledn ike na trancoskrin prestolu im en u je »m aziljene kosti« - bodisi ker so jih vse m azilili na slo vesn o sti v M n m s u , bod isi ker p re d stav ljajo tako ča stitljivo z b irk o v k ra lje vsk i gro b n ici pri St. H m isu , ki jo je m orda videl tudi naš p esn ik, če drži, da je o b iskal Pariz. - 6 1. ftm m salska dedina: B o gata država g ro fa R ajm o n d a B cre n g e rja, g o sp o d a rja v P ro v an si, l*i |c sv o je štiri hčere po zaslugi kanclerja R o m ea (prim . Raj V I) vse oddal na k ra lje v sk e |iirHiole. N ajm lajša, B eatrice, je vzela K a rla I. A n žu jca, brata fra n co sk ega kralja L u d v ii-it IX ., poznejšega sicilskega kralja. O m en jen a svatb a naj bi bila »prikraden a in p rig o l|nliina«, verjetn o zato, ker sta l?ili B eatrice in njena dediščina • P ro van sa žc prej
3 42
66
69
72
7/
7#
Vice T a m p rv ik ra t je kradla, g o lju fa la , a p o n asilju tem je za p o k o ro N o rm an d e, B ask e in P o n ti popala. V Ita lijo K a re l šel je - za p o k o ro ! in spotom a d o b il še g la v o S v e v a ter dal T o m a ž a v raj - spet za p o k o ro ! A v id im čas, kaj b lizu tega dn eva, k o še en K a re l o d F ra n c o z o v h ruje, da v id i svet, kaj zna ta k ri kraljeva. B rez m eča on p o d a ja se na tuje, le su lico, ki jo ] e su kal Ju d a , naperi in F lo re n ci d ro b razsuje. P rej ko po sest m u g re h , sram ota huda ostaneta! A m adež b o tem ve čji, k o lik o r m anj se zdel je vre d e n truda. T e g a , ki lad jo dal si je zaseči,
o b lju b ljen i tu lu škem u g ro fu R ajm o n d u . - M o ž n o p a je, da leti očitek tu d i na način, k a k o si je »sveti« L u d v ik o sv o jil P ro v a n s o - s k rv a v o k riž arsk o v o jsk o . - 66. Normande, Baske in Ponti: O sv o jite v P onthieuja, N o rm an d ije in G a sk o n je se tu ne n avaja po z g o d o v in s k i k ro n o lo g iji. - T u je D a n teja m alo zan eslo, k e r je težk o razu m eti, zakaj fran co sk im kraljem o čita tisto , k a r je sam v srcu p riželel Ita liji, nam reč iz g o n tu jcev A n g le ž e v iz F ran cije - in z d ru ž itev d o m o v in e p o d en o tn im žezlom . R e s pa je p o drugi strani, da so im ele om en jen e p o k ra jin e sv o j etn ičn i ob raz, različen o d fra n co sk eg a , kar se jim p ozna še danes. - 67. V Italijo K a rel šel j e : Ž e om en jen i K a r e l A n ž u jsk i, ki jo p rišel v Ita lijo , un ičil zad n jega H o h e n stau fa-K o n ra d in a (C u rrad in o S v e v o ) v b itk i pri T a g lia c o z z u in g a zajetega dal usm rtiti v N ea p lju 1. 12 6 8 ; o b so jen ec je im el kom aj i(> let. T o se je z g o d ilo m alo zatem , ko je taisti K a r e l iz trg al še d ru g e m u H o h en stau fu, M an fre d iju , sicilsk o k ra lje stv o in n jega sam eg a p o k o p a l v b itki p ri B en ev e n tu . - Ome njena ek sp ed icija v Ita lijo naj b i si zarezala v ro v a š tu d i sm rt T o m a ž a A k v in sk e g a , z;i katereg a je lju d sk i glas trd il, da g a je dal K a r e l zastrup iti, k e r se je b il učen i d om inika nec n am en il, da g re na lio n sk i k o n cil in tam K a rla toži zaradi nasilja in n epostavn ili dejan j. - A to z g o d o v in s k o ni izpričan o. - 69. %a pokoro (v. 6 j, 6 j, 6 9 ): P o v z e to po p re v o d u Jo s ip a D e b e vca ! F ran co sk im kraljem je bila p o k o ra za sto rjen e zlo čin e - nov zločin! - G re n k a iro n ija! - 7 1 . še en K arel: K a r e l I. V a lo is, zlo glasn i m iritelj »belih« in »črnih« F lo re n tin ce v. N an j leti v e s p e sn ik o v srd , o d to d tu di žolčna o b ra v n a v a francos ke dinastije. - B il je v resn ici vitez brez zem lje, sreče in pošten ja. N a p o v a b ilo papežu B o n ifacija V I I I . je p rišel s sp rem stvo m k a k ih petdesetih b a ro n o v v F iren ce in tam n spletkam i in tem nim i p o sli (Ju d e ž e v a sulica — izd ajstvo ) d o segel, d a so beli m o l k rv o p re litje m m o rali v iz g on . T o n ečedn o delo je o p ra v il na vid e z z le v o roko, O sra m o til se je h u d o , iz k u p il p a nič! - 79. tega: K a r e l II. A n ž u jsk i, k i je bil 1. 128 4 iu
Dvajseti spev
St
84
87
90
9)
96
343
zrem , k o p ro d aja h čer in m ešetari k ot g u sa rji za sužnje v s v o ji ječi. P o g o ltn o st, kam lah ko tvo j bes u dari, k o m o jo kri tako si zan orila, da lastn ega m esa ji v e č ni m ari! D a zbriše, k ar je že, in b o g rešila, v A n a g n i doli liljin cv et prih aja in K ris tu se v v ik a rju dela sila. In vid im : spet ga zasram u ja raja, spet žo lč in kis na su lici soldata, m ed n o v a d v a p rib it je to lo vaja ! In v id im k ru to st n o v e g a P ilata, ki ne še sit in stekel od p oh lepa b rez p ra v n o tem p eljsk a p o d ira vrata. G o s p o d m o j, kdaj m i sine u ra lepa, da v id im srd, ki v tajni neizrečeni ti slad k o m aščevan je ga naklepa? - T o , k ar sem prej dejal o čisti ženi
m o rju prem agan in p rišel v u je tn ištvo a rag o n sk eg a kralja. K o se je rešil ječe, je s v o jo h čer m en da za težke denarje dal v zako n č lo v e k u g rd e g a slo ve sa , ferarskem u m arkizu A zzu V I I I . d ’ E ste. - N an j m eri tercina 82-84. ~ 86. A n a gn i: P o k o ra za v so p rejšn jo g rd o b ijo pa je n o v a , kron a vseh g rd o b ij. M išljen je znam en iti »atentat« v A n a g n iju , ko so fra n co sk i v o ja k i V ilje m a N o g a re ta (»liljin cvet« - franc, kralj, znak!) p rijeli papeža B o n ifacija V I I I . in pri tem m en da s u ro v o ravn ali z n jim . T a žalite v , prizadejan a » K ristu so v e m u v ik a rju « , je v D a n te je v i duši za tren utek o d p lak n ila ves srd , ki ga je sicer g o jil d o om en jen ega papeža in k aterega v K o m e d iji p o v s o d jasn o iz p o v ed u je . P riv atn a ču stv a so se tu u m akn ila kato liškim ! - 90. %jva tolovaja: P o g la v itn a »režiserja« o m en jen ega atentata Sciarra C o lo n n a in V ilje m N o g a re t, ki sta, v n asp ro tju z ra zb o jn i ko m a, m ed katerim a je v ise l K ris tu s , še živa in n ek azn o van a. K o t v id im o , prim erja D an te zasram o v a n ega papeža s K ris tu s o m v pa sijo n u , o d to d tudi izrazi »žolč in kis na sulici soidata«. - 9 1. novega P ila ta : F ra n co sk i k ralj F ilip L e p i, ki je nad B o n ifacija spustil sv o je o p ričn ik e , ta k o k o t je P ilat prep u stil K r is tu s a J u d o m , da so ga križali. - 93. tempeljska vrata: F ilip L e p i, ki se je p o lak o m n il b o g a stv a te m p lja rsk ega v ite šk eg a reda in bil tu d i lju b o su m en na n jih o v e v ro p s k i v p liv , je d o b il o d papeža K lem e n ta V . ( 1. 1 3 1 2 ) p riv o lje n je , da sm e razpu stiti o m en jen i red, pri čem er je brez p o m išljan ja zap rl in dal ž iv e sežgati tem p ljarsk ega v elik e g a m o jstra in b lizu p etdeset n aju gled n ejših v ite zo v . T a o k ru tn o st je takrat d v ig n ila p o vsej E v r o p i d o sti prahu. 9 7 - 1 5 1 ; Z g le d i ka zn o v a n e lako m n osti. P o tres in »G lo ria«.
344
99
102
10 1
io S
m
114
//7
Vice svetega IDúha in kar ti je dalo p o v o d , da si s vprašan jem prišel k m eni, je našim p rošn jam zvesto p o m a g a lo , d o k ler je dan; ko pa tem a nam pade, se bo nasprotje n jeno o b žalov alo . T u P ig m aljo n a se spom in p rikrad e, tatu, m orilca in lažn ive gn id e, ki p re več p ik o im el je na zaklade; za njim nesreča lak o m n ega M ide, ki jo p ožrešn a dala je zahteva, tak ošn a, da člo v e k u sm eh uide. N o ro st A kán a se za tem p o g re v a , ki plen je kradel, da še tu p o koži zvo n i m u bes Jo z v é je v e g a g n eva. S afiro z m ožem potlej glas nam toži in vrisk a m o nad b rco H elio d o ru ; nato po celi g o ri p o d lo st kroži tega, ki sm rt zadal je P o lid o ru , a k lici: » K ra s, k ako diše zlatniki, p o v e j, če veš,« glasé se v zadnjem koru .
97. To, k a r sem prej dejal o cisti T uka] šele H u g o K a p e t o d g o v a rja na d ru g o D a n teje v o v p rašan je (v. 35-36 ), nam reč, zakaj ed ino on »ob uja h valn e zglede« in kliče ime M arije, »čiste so p ro g e sv. D uh a«, in p ra v i: zgledi kreposti se o b u ja jo , d o k le r je dan, ko pa leže noč, sc o b žaluje »njeno n asprotje«, to je prim er k azn o van eg a greh a lako m n o sti. - 10 3. spomin Pigmaljona: T irsk i kralj in D id o n in brat, ki je sestri ubil m oža Siheja, da bi sc polastil n je g o v ih z ak lad o v. - 106. lakomni M ida : F rig ijs k i k ra lj, ki je prosil b o g o v e , naj mu vse, česar se bo d o takn il, sprem ene v zlato. K e r pa se m u je po uslišani pro šnji tudi hrana pod ro k o sprem in jala v rum en o k o v in o , bi m oral lakom než um reti od g lad u , če ne bi v zadnjem tren utku p rep ro sil b o g o v , da so pre d ru g a čili svoj sklep. - 109. norost A k a n a : J u d , ki je stegn il prste p o bojnem plen u iz o sv o je n e Je rih e in ga jc dal p o v eljn ik jo z v e kam enjati (Jo z . V I , V II ) . - 1 1 2 . Safiro £ mo^em: Safira in njen m ož A n an ija sta skušala ap ostole o g o lju fa ti pri izk u p ičk u za p ro dan a prem oženja; pod karajočim i P etro vim i besedam i sta se z gru d ila m rtva. (D e j. V , 1-2). - 1 1 3 . Heliodor: Poslanec sirijsk e ga kralja S e le vk a ; prišel je v Je ru z a le m , da bi o ro p al tem pelj, pa ga je od po sla pregn al sk rivn o ste n kon j s še bolj sk riv n o stn im jezdecem . - 1 1 5 . tega: T rašk i kralj P o lim n estor, ki je ubil m ladega P o lid o ra , ker se je bil po lak o m n il n je g o v e g a prem oženja. - 1 1 6 . K ras: M . L . K ra ssu s ( 1 14 - 5 3 p .n .š.), bajn o b o gati rim ski plem enitaš.
Dvajseti spev
no
111
u6
>19
ili
//;
t)X
141
345
N e k d o šepeče, d ru g i tarna z v z k lik i, k ot žar ve li, ki tira nas p o p o lji zdaj k m an jši n a g lici, zdaj spet k ve lik i. K d o b ro ti, ki čez dan se v tro p u m oli, v p il nisem sam , a zdaj se ni zglasila n o b en a d ru g a duša tod o k o li.« Ž e sva od rajn ika se p o slo v ila in se p o ti lotila zapuščene, k o lik o r nam a to je d o v o lila , kar ču tim - kot da tla lete sp od m ene! da g o ra se m aje, in zledenela mi kri je, ko da v sm rt m e rabelj žene. Ni takšna m oč tak o zatresla D ela, p red en L a to n a si je tam m ed bori za d v o je oči neb eških g n e zd o splela. N a to se k rik je d v ig n il po vsej g o ri, tak, da se ozre mi m o jster v lica bela: » D o k le r sem s tabo,« de, »le strah zam ori!« » G lo ria in excelsis!« tam je pela v sa sren ja, kot mi je p rišlo v ušesa od bližn jih , kjer se pesem je um ela. Strm ela sva n eg ib n ega telesa, k a k o r pastirci p rv ič ob tem petji, d o k le r ni kraj bil pesm i in potresa. In spet kren ila sva p o cesti sveti, g led aje tro p , k ak o leži o b p oti
nuin p o s v o ji lak o m n o sti, padel p o d p artskim m ečem . N je g o v o g la v o je dal p a rtsk i v o jsk o v o d ja Suren a p o to p iti v to p ljen o zlato in pri tem izrekel om en jen e besede. - 1 2 1 . M dobroti: M arija (glej kom . v . 97). - 128 . da gora se maje: V z ro k potresa bo pesn ik razložil v nasledn jem sp evu . - 130 . natresla D ela: D e lo s , o to k v K ik la d ih , je v stal iz morja pod N e p tu n o v im triz o b o m , zato da je p re gan jan a L ato n a na njem lah k o v a rn o povila sv o ja d v a o tro k a A p o lo n a in V e n e ro , » d vo je n eb eških oči«. O to k se je sp rva lrcscl in zibal na v a lo v ih , pozneje pa se je u m iril in n eprem ičn o o b stal. - 136 . »G lo ria «: Cerkvena him na, ki so jo , ko t p o ro ča L u k a (II, 14 ), peli an gelci o lj K ris tu s o v e m m jstvu. - N jen i p rvi poslu šalci so bili torej pastirci na b etlehem skih p oljan ah (v . 140 ). -
Vice
346 144
in z n ova v tla, kot p rej, hiti ihteti. n ob en i še n eve d n o sti in zm oti si nisem bil zaželel kaj spoznati tak o m o čn o, če se sp om in ne m oti, kot tu, b rezm očn o u g ib a jo č v zagati: da vp ra šal b i, m i n aglica ni dala, a sam ničesar nisem znal d o g n ati; b o ječ sem šel, a m isel m e je žgala. V
14 J
ijo
148. ugibajoč: O d k o d potres in petje.
ENAINDVAJSETI SPEV
3
6
9
12
//
18
2i
N a ra v n a žeja, k i je potešen a ed in o z v o d o , k o d e r zap ro sila je m ilo sti sam aritanska žena, m e trla je, a n aglica d re v ila za m o jstro m p o n atrp an i tej cesti, k je r kazen duš srce m i je ganila. In g le j, k o t v L u k o v i sto ji p o v e sti, da K ris tu s se prik azal je d v o jic i p o p o tn ik o v , k o g ro b u u šel je iz pesti, n ek d u h za nam a p rid e p o stezici, k o zrla sv a p re k zle k n jen eg a roja, ter n aju , n eopazen , zd ram i s klici: » B o g vam a daj m iru , o brata m oja!« O z re v a se in že V e r g il z m ilin o m u v rn e d o lžn i sv o j o d z d ra v . - »P o k o ja,« p ričn e n ato, »m ed b lažen o d ru žin o naj dod ele ti na p ra v ič n em d v o ri, k i m eni so d il v e čn o je tu jin o .« K o sp ešim o, de senca: » D aj, g o v o r i: k d o va m a dal, če sta p ri B o g u v jezi, je p re k sto p n ic n je g o v ih do sem go ri?«
1- 13 6 : Š e peti k ro g . - Srečan je z rim skim p e sn ik o m Stacijem , k i D a n teju razloži v z r o k potresa in m u p o v e s v o jo ž iv lje n jsk o z g o d b o . V e r g il in Stacij. 1. N aravna %eja\ P o resn ici. - 2. ^ vodo: S K r is tu s o v o resn ico ; n am ig na e v a n g e ljsk o zg o d b o o Sam aritan ki, k i je dala Je z u s u p iti iz Ja k o b o v e g a v o d n ja k a , u čen ik pa ji je v zah valo p o n u d il »žive v o d e , ki tistem u, k d o r jo p ije, za v ek om a j uteši žejo.« (Ja n . I V . 6) - 8. K ristus se p r ik a z a l je\ L u k a p iše v s v o je m ev a n g e liju ( X X I V . 1 3 ) , k a k o se je v stali K ristu s p rikazal d ve m a p o p o tn ik o m a , ki sta p o to v a la v E m a v s . - 18 . večno tujino: V e r g il zaželi n o v o d o š li d uši - p o zn eje b o m o v id e li, da je to rim sk i p esn ik Stacij - naj ji B o g , pravičn i so d n ik , čim p rej d o d e li zveliča n je v n eb eški d o m o v in i, k i je o n sam k o t
34
«
24
27
;¡o
})
¡6
¡9
42
4!
V o d n ik : »L e v znam enja s p o g le d o m sezi, ki ta jih nosi in jih an gel vsek a, pa ve š, da stol m u zgoraj je, m ed knezi. K e r ta, ki noč in dan ji statev teka, še ni o d vila p reslice, ki K lo ta nam ota jo , ko p rv ič vsak zaveka, m u duša, nam a sestra, tega pota ni z m o gla sam a, saj za v to deželo, k je r zdaj sm o m i, ne vid i nič, sirota. P ek la spu stilo me je širn o žrelo, da m u p ok ažem p o t, in šel bo z m ano, d o k ler jo m o re najti m oje čelo. A reci m i, zakaj, če ti je znano, se h rib je stresel in so vsi zavp ili v en glas, od vrh a n otri v vz n o žje slano?« T a k o p o iz v e d k i m o jstra p o g o d ili so v črn o m o jih želj, da so mi nade p ri p riči ublažile tek nem ili. A duh: »P lanini tej se ne prik rad e v čaščenje stva r, ki m o g la bi podreti n jen red ali ustaljene n avade. S p rem em b o b v a ro v a n ta kraj je sveti; če so, je v z ro k ed in o v tem , da h oče n eb o kaj sv o je g a g o r k sebi vzeti. Z a to dežja, sn ega ne zrn toče
n ekristjan n ik o li ne b o v id e l. - 20. p r i Bogu v je%j'- V e r g ilo v o prizn an je, češ da sod i med p o g u b ljen e o ziro m a da ne bo n ik o li zveličan , raztegn e n o v o d o šli duh tudi na D anteja. 25. ta j i h nosi: D a n teje vi G (re h i), ki m u jih je an gel, vratar vic, vrezal v čelo. P o njih sc spozna, da se duša čisti za pot v n eb o, k jer bo sedla »med kneze«, dediče nebeškega k raljestva. - 25. ta: L ak h ez is, ena od treh P ark , ki o d m o ta va nit člo v ešk e g a ž ivljen ja; n ajm lajša, K lo ta , jo o b ro jstv u člo v e k a n av ije , A tro p a pa o b sm rti prereže. T o sc pesn iku še ni z g o d ilo , kar p o m en i, da je še živ. - 30. ne vidi nič: D a n teje v d u h o vn i v id jio b v p ra ša n jih življe n ja in sm rti seved a b o ren v prim eri s sp o zn an ji V e rg ila in Stacija, ki sta p ra g v ečn o sti že prestop ila. - 39. tek nemili: Prej označen z žejo , to je željo po spozn anju . - 47. i^nad meje tristopne lestve: V rata v v ice ; naravn i p o javi sežejo sam o do tja, v iš e g o ri pa n im ajo v eč m o či. (v. 46-54). - 50. Taumanta hčera: T au m a n to v a hči ji-
Enaindvajseti spev
y.f
11
¡4
;7
60
6;
66
69
349
ne rose niti slane iznad m eje tristo p n e lestve uzreti n i m o g o če; o b la k , ne g o st ne redek sem ne speje, kaj šele b lisk ali T au m an ta hčera, ki vselej z d ru g e se strani zasm eje, saj suhem u h la p o v ju p o t zapira se z v rh o m treh sto p n ic, kjer v kam en g o li nam estnik P e tro v sv o j p o d p lat opira. Č e se m o rd a k rep k o zatrese d oli, je od p od zem skih sap, ki nas s te skale, ne vem , k ak o , ne stresejo n ikoli. T u trese, k ad ar duša ve , da zale p o d o b e je o d slej, ter gre in plane v n eb o , a s k rik o m jo b o d re ostale. D a res je čista, se iz v o lje ugane, ki v d u šo v d re in ji p e ro t nadene, da s v o b o d n o pu sti so d ru g e zbrane. T o b i storila že, da v sli ne ven e, s katero jo p ra v ic a k m u kam vleče k o t v greh p o p re j, in to prek v o lje njene. In jaz, ki tu p o leg al sem trpeče čez petsto let, zaznal šele v tej uri sem v p ro sti v o lji p o t do b o ljše sreče,
Iris, m avrica; ta se p rikazu je vselej na n asprotn i strani, kot pa je sonce. - 52. suhemu hlapovju-. P o A risto telu (M et. II.) se hlap (dim a), ki izhaja iz zem lje, deli na vlažn ega in suhega. Iz p rv e g a se ro je v a jo vseh v rst p a d avin e, d ru g i pa se deli na suh in droben hlap, ki je veter, ter na suh in težak (debel), ki se sk riva v podzem eljskih kotan jah in p o v z ro ča p rem ik e zem eljskih plasti, po trese ipd. A ristotel jim to čn o d o lo ča m ejo d elo van ja, n o , pri D an teju se ti h lap o vi z au sta vijo p ri vratih vic, ki jih straži angel P etrov nam estnik (v. 54). - V ic e se torej ne tresejo od pod zem skih sap, tak o ko t zem lja, pač pa iz neznanih ra z lo g o v, ki jim b o tru je sam B o g . - 58. %ale podobe: D a je čista, prosta v ic. - 6 1. i% volje ugane: T a k o kot v ž iv lje n ju je tu di tu edini v o d n ik p ro sta vo lja; ko ta začuti, da je o p ra vila p o k o ro , odn eh a in krene v nebo. T o bi lah ko siccr že zdavnaj storila (v. 64), saj je v svo ji absolutni v o lji do cela svo b o d n a ; da tega ne sto ri, je zadržek v njeni relativni v o lji, ki jo je za ž ivlje n ja tirala v greh in n eizpo ln jevan je d olžn osti, tu pa jo je božja pra v ica oh ran ila k o t sv o je o ro d je, ki naj d u šo zadržuje v
350
jž
7;
j8
81
84
8y
po
9)
zaznal p otres, zaznal, k ak o v tej burji so b lage duše v h rib u pele h v a lo B o g u , ki brž naj jim o d k len e duri.« T o de; a ker b o pitje od teščalo, k o t žeja prej tišči, ne b o um eti težko, k ak o m e to je v z ra d o v a lo ! »Z d aj v e m , k ak o tu v m režo ste zapeti,« de m o d rec m o j, »kdo n jen ih zan k vas reši, o d k o d po tres in v ris k p o celi četi. A zdaj, k d o si, m i brž o d g o v o r speši, čem u stoletja, tukaj preležan e, p o ve j in luč z o d g o v o ro m m i vk reši!« »O b času, ko je T it o sv e til rane, s p o d p o ro b o žjo ! -, ki iz n jih je lila k ri b o žje ž rtve, od Ju d e ž a p rod an e, im e, ki ne zatre ga ča so v sila, sem n o sil tam ,« - b esed o du h p o vzem a, »slov el sem , v e ra pa m i ni svetila. T a k o slad ko sem pel, da m e iz o b jem a T o lo s i carska R o m a je p revzela, k jer m irto v kras p rislu žil sem sencem a. Z a Stacija ve lja m tam čez, k jer pela je m oja pesem T e b e in A h ila , k jer p al p o d pezo d ru g e g a sem dela. Sem ena, ki m oj žar so razplam tila, pa so te isk re b o žje g a plam ena,
očiščevaln i m uki. T a relativn a v o lja je torej d o n eke določene m eje o b rn jen a proti člo vek u (saj m u brani v n ebo!), n e da bi sam pri tem kaj m ogel. - 82. Ob času, ko j e T it: P o d cesarjem V espazijan om (69-79 n .š.), ko je rim ski general T itu s razrušil Jeru zalem in na » Ju d ih in n jih o vih otrocih« m aščeval K ris tu s o v o kri, prodan o od Ju d ež a . - 88 -10 2: N ezn an i duh se razodene k o t rim ski pesn ik Stacij, rojen 1. 45 v N eaplju , m ož, za katerega je D a n tejev čas zm otn o verjel, da je p o rod u iz T ou lou sea. (T o lo sa, pro van s.) R im g a je trikrat ok ro n al s pesniškim ven cem in d o kon ca sredn jega vek a je veljal za v elik e g a ep ika, skoraj tekm eca V erg ilu . D an es m u je cena precej padla. O d n jeg o v ih del poznam o ep ski pesn itvi T eb a id o in A h ileid o ; to posledn jo je pustil nedokončano (v. 93). -
Enaindvajseti spev
351
k jer v ž g a lo se jih je že b rez števila: E n eid a! L e k tira , v e d i, n jena, bila je m ati, d o jk a pesm i m oje, w brez n je ni g ro ša vre d n a m o ja cena. O da bi v svetu b il, k o dni je sv o je ž iv e l V e r g il, p ra v rad p rim ak n em leto 102 na dan, k o tu m i b o k o n čati boje.« K o ču l V e r g il je to b esed o vn eto , m olče s p o g le d o m jezik m i zaveže, is/A v s e n i v v o lji, želi še tak sv eto , saj sm eh in jo k se strasti, ki ju izleže, tak u rn o za petam i zapod ita, 108 da k d o r isk ren je, ju k ro ti najteže. N a sm eh m i u šel je, u rn eje o d svita; tu senca o b n em i in m i zapiči m p o g le d v o či, k jer se nam du ša čita. »D a b i ti to lik tru d,« m i de p ri p riči, » p ra v o b ro d il, ne sm eš m i zam olčati, 11 4 čem u nasm eh ti b lisn il je v ob ličji!« Z d a j sta v precep m e o b a ujela h krati: ta m i v e le v a m o lk , a d ru g m e sili, u j naj g o v o rim ! K o vz d ih n em , v tej zagati, m e ču je m o jster in se m e u sm ili: »N e b oj se reči, b rž m u razod en i, 120 k ar v p ra ša l v sk rb i je, tolik an j m ili!« » M o rd a se ču d iš, duh d a v n o rojen i,« m u dem , »ker sm eha v id e l si sled o ve , a zdaj le strm i, k d o je tu o b m eni! 12j 96
Dante v Staciju v id i sv o je g a k n jiže vn eg a b rata, saj je bil ob em a v z o r in d u h o v n i o če V ergil. - 1 0 1 . ra d prim aknem leto: Z a v o ljo V e rg ila b i bil p rip ra v lje n o d slu žiti še en o leto vic! N a jle p ši do kaz za v e ro d o sto jn o st S tac ije veg a ču stv o v a n ja . -10 6 . vse ni v volji: T u d i če bih otel zatajiti im e sp rem ljevalca, D a n te k o t strasten in p rik riv a n ja n evajen člo v e k tega ne bi z m og el. - 1 1 6 . ta m i veleva molkr. V e r g il je D a n teju m ign il, naj g a ne izda; a drug me sili: Stacij pa p ritisk a n anj, češ čem u se je n asm ehnil o b V e rg ilo v e m im enu.
M o ž, ki ravn a oči mi na v rh o v e , je ta V e rg il, kjer ti je zrasla sila, da si ljudi o p ev al in b o g o v e . Č e m isliš, da nasm eh mi izvab ila je druga stvar, je k riva to podm ena: v z ro k bil je to, da si slavil V erg ila.« D u h zgru d i se, da m ojstru bi kolena ob jel, a ta: »L e pu sti, brat,« v e le va, »saj senco vid iš, kot si sam obsena.« O n d v ig n e se: »N aj v tem se razod eva lju bezen , ki za te m i prsi žari, ko ne m isleč, da bitja sm o n ičeva, se klanjam senci k ak o r trdni stvari!«
DVAIN DVAJSETI SPEV
3
6
9
12
i;
iS
Ž e a n gela sm o za seboj p u stili, ki nas je v šesti k ro g p o slal in z lica p ri tem m i zbrisal še en vre z nem ili, re ko č, da b la g o r n jim , ki jih p ra vica je užejala; a n am v u h o ed in o »sitiunt« d o sp e lo je o d teg a klica. K o t še doslej v n o b en o o d p rtin o sem šel lah ak, k o t bi p o z ab il nase, za n jim a, ki sta spešila v v išin o , ko de V e r g il: »Če iz k rep o sti zrase lju bezen , njen p o ž ar še d ru g e vn am e, b rž k o n a v z v e n s p lam en om razpozna -se; zato od u re, k o p ek len sk e jam e je L im b u zrla du ša ju v e n a la in z v ed el sem , kaj v se o b ču tiš zam e, se je za tebe m oja duša v ž g a la , k o t se za tu jca red k o m i p rim eri; zato zdaj p o t m i k ra tk a b o postala. In k o t prijatelj zdaj m i ne zam eri, če z a u p ljiv o st jezik m i od m ota,
1-1x 4 : M ed petim in šestim k ro g o m . A n g e l p ra vičn o sti. Stacij g o v o r i o sebi in o E n eid i. N je g o v o s k riv n o k ršča n stvo . V e r g il p o ro ča o znam en itn ikih iz L im ba. 3. vre%: P eti (G (reh ) na D a n teje v em čelu. - 6. »sitiunt« : L at: »ki so žejni«, o d lo m e k iz ev a n g eljsk eg a b lag ra : » B la g o r n jim , ki so žejn i in lačn i p ra v ice , kajti nasičeni b od o!« (M at. V . 6). - O stan ek iz rek a b o pesn ik slišal šele na k o n cu 24. speva. - 1 1 . Še druge vname\ P rim . » L ju b e ze n , ki de lju b ljen im ljub iti«, v e rz iz ust F ran ce sce v 5. sp ev u Pekla! - 14 . duša Juvenala: L a tin sk i pe sn ik , p e v e c Satir in S tac ije v so d o b n ik , ki p a je um rl precej za n jim (ok. 1. 130 ). - O d n jega, k i je p o sm rti ra v n o tako p rišel v L im b , naj bi V erg il z v ed el za v e lik o čaščen je, ki g a je Stacij g o jil d o a v to rja E n eid e. - 18. kratka : V d ražb i p rijatelja in o b ču d o va lca . -
354 2i
24
27
30
33
36
39
42
4;
Vice daj, k o t prijatelja m e u trdi v veri: k a k o , da ti v srce je n ašla pota sk o p o st, m im o v s e pam eti in ved e, k ar ju n abrala tv o ja je dobrota?« T o Staciju n agn alo v lica blede je m al n asm ešek, a m u h itro p ra v i: » L ju b ez en res kap lja iz te besede; da, v č asih se n am stv a r tak o zastavi, da d v o m im o iz k riv e g a razlo ga, k er nam zastrt j,e n jen p o če tek p ra vi. Č e p ra v sem ču l, im aš m e za n ek o g a , k i k o t sk o p u h p re živ el je življen je , m o rd a zato, k er sem iz teg a k ro g a . S k o p o st bila je daleč p ro č o d m ene, še p reveč! P ra v čezm erne te n avad e so s tiso č m esci tu b ile tepene. Č e ne b i si o d p ra v il te razvad e, k o bral sem v e rz , k je r se pu stiš razvn eti in na č lo v e šk o n ra v ti sod b a pade: ,N a kaj se v s e , v tej lak o ti p rekleti za zlato m , strast č lo v e šk a ne n a v a ja !’ - bi v b ed ni ig ri m o ral kam en treti. T a m v id e l sem , da ro k a , ki razdaja, lah k o p re v e č o d p ira d lan , in greh a tega skesal sem se in v se h o d kraja. K a j jih brez las b o k so d b i v r g la leha, k o n ep ou čen ne m o re se skesati,
35. Čezmerne navade: Stacij je to rej v vica h zaradi razsipn o sti, kar je D a n te je v a id eja, saj z g o d o v in a ne v e o tem nič. - 36. tisoč lun: P o tolm ačen ju n ekaterih o k r o g 500 let. 4 0 .-4 1. lakoti p re k le ti %a %latom\ » Q u id n on m o rtalia p ecto ra a gis auri sacra fam es«! (E n . I I I . 57); ta v erz , ki g a naš pesn ik n e k o lik o n aro b e citira, se n av a d n o razlag a d ru gače, k o t k o re k tiv p o g o ltn o sti in ne razsip n o sti, za k a r se je Stacij ču til k riv e g a . - N o , važn o je, da so ra v n o ti v erz i o zd rav ili Stacija, ki b i sicer m oral za s v o j greh v pekel, med razsipn ike in sk o p u h e, ki v »bedn i igri« v a lijo skale (P ek. V I I . 25-35). - 46. brez ^as: R az p o z n a v n i znak ra zsip n ik o v o b sod nem d n ev u (prim . P ek. ib id.) -
Dvaindvajseti spev 48
//
J4
/7
60
6)
66
69
355
ne k o ž iv i ne k o ž iveti neha! T a d ru g a k riv d a , ki se razk osati ra v n o v n asp ro tn o sm er k o t p rv a , ve d i, o b en em z n jo si tukaj k ro šn jo klati. Z a to , če sem se vic a l v tisti čredi, ki žuli jo sk o p o st, m i d o d elilo n asp ro tje p ro sto r je p ri n jen i skledi.« » A k o si pesn il k ru to p o v ra č ilo , ki d v o jn i jo k iz d rlo je Jo k a sti,« de p e v ec , ki p astirsk e pel je m ilo, »sodeč p o tem , da K lio im el si v časti, ti ni še v e ra vzšla, ki brez nje sreče v z lic d o b rim d elom č lo v e k m o ra pasti? Č e je tako, kje son ce je, kje sveče so tebi se p riž g a le, da n am eril si jadra tja k aj, k am o r R ib ič vleče?« A oni: » T i si p rv i m e u sm eril k P arn asu , da sem p il m u iz v o d n ja k a , nato B o g a si v ž g a l m i, m e u veril. In sto ril si k o t ta, ki v n o č k o raka z lu čjo za sab o in si ne p o m a ga , za n jim pa jasn o v id i du ša v sa k a , k o pel si: ,S v e t b o zopet n o v , tu zm aga
49-54: T u z vem o , da se d v o je na vid e z n ez d ru ž ljiv ih g re h o v - sk o p o st in razsipn o st kaznuje sk u p a j, k o t je b il to p rim e r že v p e k lu ; tam seved a p o d »obtežiln im i o k o lišč in a mi« - sm rtn im greh o m . - 55. kruto povračilo-. S t a d je v a p e sn ite v T eb a id a o p e v a najprej znano E d ip o v o z g o d b o , ki je b ila p rv a b o lečin a ali »p lač kraljice« Jo k a s te ; d ru g i udarec zanjo pa je bil m ed sebojn i p o k o l njen ih sin o v E te o k la in P o lin e jk a. - 57. k i pastirske p e l je: V e r g il je p o le g E n e id e nap isal tu di B u k o lik e (pastirske pesm i).- 58. Klio: Z g o d o v in «ka m uza, ki jo Stacij kliče v začetku sv o je p esn itve. T a p o sv e tite v je V e rg ilu d o kaz, da je b il Stacij p o g a n in tuj k rščan skem u v e ro v a n ju , p ri čem er se p o z ab lja, k a k o rad se je nam D an te zatekal k m uzam in n jih o v em u zaščitn iku (prim . začetek V ic in R aja!). - 63. kamor R ib ič vleče: Z a b ark o a p o sto la P etra, to je rim o k a to lišk o ce rk v ijo . - 68. in s i ne pomaga: Č e je V e r g il s sv o jim i v erz i resn ičn o p o m a g a l Staciju , da je p ostal k ristjan , pa zsmj v em o , da k ršča n stv a n i p riz n ava l in je (po D an teju ) k o n ča l v L im b u , m ed p lem en i timi p o g an i. - 70. svet bo %opet nov'- V e r g ilo v stih iz četrte E k lo g e , k jer ku m en ska Šib ila
356
72
7;
7«?
S
j
84
po
Pj
Vice p ravice je in zlati ve k zem ljana, n o v rod z n eb eškega se spušča p ra g a !’ Poeta storil si me in kristjana! A da ti m oja risba b o um evn a, ti nanjo zdaj še b arv a b o pridana. V sa zem lja je takrat bila m u ževna od ve re p ra ve, ki jo je vsejala p o slan cev b ožjih ro k a p rizad evn a, a tv o ja g o rn ja m isel je z vo n k lja la, kot bi poslu šal n o v e u čen ike, zato m i k ažip o t je k n jim postala. K o D o m icijan jih v su l je pred k rv n ik e , že v id el v so sveto st sem te družine in s solzam i poslu šal sem n jih k rike; d o k ler sem ž iv el, hranil sem spom in e na nje, njih čiste šege in p o sta v o in s tem sem v sa k e o g n il se ločine. Prej ko , poet, sem G rk e gn al za slav o do teb skih rek, z ad o b il krst sem sveti, a skrit ostal sem iz strahu za g la v o in d o lg o kazal p agan izem vn eti; ta m lačn ost m e v četrto je o b alo n agn ala v tek p red v e č k o t štir’ sto leti. T i si m i torej d v ig n il zag rin jalo
p re ro k u je : » Ja m red it et V ir g o red eu n t Sa tu rn ia reg n a jam n o v a p ro g e n ie s de caelo d e m ittitu r alto .« - T e b esede so že zelo z g o d a j (na p r. sv . E v z e b ij) ra zlag a li k o t n eko tajn o n a p o v e d k ršča n stv a , češ da o zn a n ja jo r o js t v o Je z u s a (n o v a p ro g e n ie s), ki g a bo ro d ila d e v ica (V irg o ). V resn ici pa se je V e r g il s tem i stihi h o tel p o k lo n iti A v g u s tu in n je g o v i ro d b in i, d e v ica pa naj bi bila A stre ja , b o g in ja p ra v ice , ki je p riš la m ed lju d i v zlatem v e k u - v A v g u s t o v ih p etd esetih letih m iru . - 75. še barva: N a d a ljn ja , p o d ro b n e j ša razlaga. - 78. poslancev b o žjih : P r v i a p o sto li in n jih o v i učen ci. - 82. D om icijan: T it F la v ij D o m ic ija n , rim sk i cesar (8 1-9 6 ). M en d a je p o se b n o k ru to p re g an jal k ristjan e . 83. te družine: P rv ih k ris tja n o v . - 88. p r e j k o : P red e n je bila T e b a id a d o v rše n a ; »tebski reki« sta m en da A z o p a in Izm en a, o m en jen i že v 18 . sp e v u V ic . - 92. četrto obalo: Z a v o ljo versk e m lačnosti je p reb il Stacij 400 let v četrtem k ro g u v ic , m ed »accidiosi«. -
Dvaindvajseti spev
96
99
10 2
10 j
10 8
m
114
357
na p o ti k tej p reim enitn i stvari! A d o k le r g o r ob račam o sto p alo , m i reci, k je je naš T e ren cij stari, C ecilij, P lau t in V a ro ? J i h p rip ek a p e k lo , ve š m ord a, in v kateri fari?« » T i, P erzij, jaz in m n o g iz teg a ve ka ,« m u m o jster de, »k o t tu di G r k slo v eči, ki m uzam n a jv eč je p o srk a l m leka, sm o v p rv e m k ro g u d o li v slepi ječi in radi g o v o rim o o tej plan ini, k jer n aših d o jk p re b iv a k ro g cveteči. E v r ip id , A n tifo n t sta v tej g lo b in i, S im o n id , A g a to n in d ru g i, znani p o lo v o ru vsej g rš k i d o m o v in i. Ju n a k in j tv o jih ta d olin a hrani: A n tig o n o , D e ifilo in A r g ijo in Izm en o , ki še ječi o b rani. N jo v id im , ki izdala je L a n g ijo , n jo , k i sta jo ro d ila v ra č in T e ta , ter v k ro g u sester lep o D eid am ijo .«
9 7 - 11 4 : N ek a teri najimenitnejši g ršk i in latinski p esn iki, osebe Stacijevib del: D a n te s tem d o p o ln ju je sv o j spisek iz L im b a (prim . P ek. I V ) , ki bi m u tam kaj sicer bil p re d o lg . Terencij: R im sk i k o m ik (2. stol. p. n. š.); C ecilij (u. 16 7 p. n. š.) ra v n o ta k o ; n je g o v a dela so iz g u b lje n a; P la u t: N ajsta rejši in n ajslavn ejši latin sk i k o m e d io g ra f (2 5 4 -18 4 ); od njega n am je o stalo k a k ih 20 k o m ed ij, nekatere ig ra jo še danes; V a ro : V e rje tn o M . T eren cij V a r o , učen jak in p isatelj, u. 27 p. n. š.; P e rz ij: A u lu s P erzij F la ccu s, latinski satirik (34-62 n. š.); - G r k sloveli: H o m er; E v r ip id : T re tji v e lik i g ršk i tra g ed (480-406); A n tifo n t: G r š k i tra ged , ž rtev tirana D io n izija ; Sim onid: G r š k i p esn ik (559-469); A gaton : G r š k i tra g ed (448-4 01). - V s i ti - p ra v i V e rg il - so z m en oj v r e d v » p rvem k ro g u slepe ječe« - v L im b u in se radi sp o m in jajo P arn asa, k je r je p re b iv a lišč e m uz (»do jk cvetečih«). - Ju n a k in je iz Stacije vih del p a so: Antigona, E d ip o v a h čerk a; D eifila , T id e je v a so p ro g a (prim . P ek . X X X I I , 13 0 ); A r g ija , n jen a sestra, P o lin e jk o v a so p ro g a ; Ism ena, d ru g a E d ip o v a hči, k i je v id e la sm rt v se h s v o jc e v , n azadn je p a še sestre A n tig o n e ; d alje H ipsipila, J a z o n o v a lju b ica, k i je o d k rila žejn im G r k o m v o d n ja k v L a n g iji; Manto, hči vrača T eire zija in b o g in je T etid e (m enda je D a n te p o z ab il, da jo je že po sad il v pekel, med ved eže in čaro deje - X X . 5 5), in Deidam ija, A h ilo v a lju b ica; ju n ak jo je zap u stil, ko je odšel p re d T ro jo .-
35
u j
120
12 J
12 6
129
ip
i) !
13 8
« T u o b m olčala sta ob a poeta in z n o v a se ozrla čez ra vn ico , stoječ v rh lestve in pečin oteta: o d g n al je dan četrto k rščen ico, a peta njih m u k so ri je stopila, m oleč n a v z g o r o šiljen o kon ico. »M en d a b o p ra v ,« de v o d ja , »če sledila bo desna ram a o g ra d u prepad a, k o t d o sih d o b k ro g g o re sva k rožila.« T a k o nam p o t kazala je n avad a, ve n d a r precej o d le g lo je ob em a, k o v rla senca z nam a šla je rada. Sam sam cat stopal sem za tem a d vem a in nju n p o g o v o r sem lo v il lju beče, k jer se b u d ila m i je p e v sk a vn em a. A že p om en ek m ili nam preseče d re v o , ki sred stoji na cesti beli in k slad kim ja b o lk o m n osn ice vleče. K o t z v e je v v e jo v rh se k rči v jeli, ta k o , le da n izd ol, to jab lo hira, zato m enda, da van j se ne b i vzpeli. N a tisti strani, k jer nam p o t zapira, h rib toči nanj p re sv e tlo tek o čin o , k i le čez liste se potlej razstira. P o eta jablani g resta v b ližin o, k ar sk o zi listje glas jim a zakliče:
n 5 -15 4 : P rih o d v šesti k ro g : P o žeru h i. - Č u d n a jablana. Z g le d i h v alev re d n e zd ržn o sti, ki jih sk riv n o stn i g las kriči sko zi veje. 1 1 6 . čez ravnico: šestega k ro g a . - 1 1 8 : odgnal j e dan: Č etrta d n evn a ura se je že um ikala peti, k a r b i p o m en ilo čas o k o li 10. ure d o p o ld n e. S o n čn i v o z d v ig u je o je n a v z g o r, torej se son ce še vzp en ja čez h orizo n t. - 1 2 3 . kot dosihdob: V desn o , n asp ro tn o urin em u kazalcu. - 1 3 1 . drevo: N am e n jen o za kazen p ožrešn ežem . N jim - k o t b o m o v id e li - je n am enjena ta plan ota. - 1 3 5 - 1 3 5 : N a s p ro tn o k o t sm reka (jela), ki se širi n av z d o l, se tej jablani k ro šn ja n avz d o l v e d n o bolj k rči, zato da ne bi m o g el nihče splezati v a n jo . - 138 . le čez hste: B istra studen čn ica ostan e vsa na d re vesu , n iti kaplja je ne pade n av z d o l v
Dvaindvajseti spev 14 1
14 4
14 J
i;o
ij)
359
» Z a . to jed jo b o ste ced ili slino!« in še: »M ariji gu b ala o b ličje je sk rb , k ak o bi sv a to v šč in i stregla, ne sv o jim u stom , ki za va s jih m iče! N e k o č je ž en stvu rim sk em u zalegla za p itje v o d a ! V e ra D an ije la je jed z a v rg la in m o d ro st d o segla! P rv o tn o zlata je b ila dežela, tedaj je lačn em u b il želo d tečen, a žejnim n ek tar so bila v sa vrela! M ed in k o b ilice, to b il je všečen p rig riz e k Ja n e z u n ek o č v p u šča vi, zato pa v e lik je in v e k o v e č e n , k o t e v a n g e ljsk a v a m besed a p ra vi!«
žejna usta. - 14 2 . M a riji: P r v i z g le d zm ern osti v jedi in p ijači: M arija , ki je na sv a tb i v K a n i (Ja n . II. 1 6 1 1 ) b o lj skrb ela za to , da b o d o d ru g i im eli kaj na m izi, k o t za s v o ja usta, k i staln o m o lijo B o g a za nas. - 14 5 . \enstvu rimskemu: P o k ro n ik a h V alerija M aksim a »m ulieres a p u d R o m a n o s an tiquitus n on b ib eb an t vin um «. - 146 . D aniel: Ju d o v s k i p re ro k , k i je o d k lo n il jedi b ab ilo n sk e g a kralja N ab u k ad n e za rja in ž iv e l o b zelen javi in v o d i (D an . I. 3-20). - 14 8 . Prvotno %lata: Z la ta d o b a, p rv i zem eljski v e k . 1 5 1 . med in kobilice: T a k o se je p o p rip o v e d o v a n ju evan g elista M ateja (I I I . 4) h ranil Ja n e z K r s tn ik , ko je ž iv el v pu šča v i.
TRIINDVAJSETI SPEV
3
6
y
12
i;
iS
2i
K o tam oči u p iral sem v zelenje, na m oč tako k ak o r n astavar zviti, ki m ine m u o b ptičicah življen je , m i v e č k ot oče de: »M o j sin, poh iti, ta čas, ki nam a dan je, bi li se dalo m ord a k oristn eje p o razd eliti!« O k ren il brž sem lice in sto palo za m od rim a, ki tam sta se m enila, da m e hiteti z n jim a nič ni stalo. V te m sta se jo k in petje o glasila: »L ab ia m ea D o m in e!« ter m e hkrati z b rid k o stjo in ve se ljem napolnila. » K a j bode to, kar ču jem , oče zlati?« pričn em , a on: » T o sence so v v iša v i, ki v o z el k riv d e m o ra jo razgnati!« K o t tiha tru m a ro m a rje v n a p rav i, k o uzre na cesti d ru žb o n ep ozn an o, p o g le d a k n jej, a koj se ne u stavi, tak o se p riv alila je za m ano, šla m im o, u rnejša, in v nas strm ela duš m n ožica, m olče in b o g u v d a n o .
Šesti k ro g : P o žrešn eži. - T rp e ti m o rajo lak o to in ž ejo , p ri čem er jim je staln o p re d očm i m am ljiva jablana, p o ln a sadežev, p re k o katerih cu rlja studen čn ica, a n ič o d teh d o b ro t jim ne p rid e d o grla. U sta pa, ki so na svetu le žrla, tu s p e sm ijo slave B o g a . 1-36 : T ru m a p o žrešn ežev 2. k akor nastavar: P esn ik zam an strm i v jab lano in p rim e rja b u d n ost sv o je g a p o če tja s p režo p tičarjev. - 4. vet kot ote: V e rg il. - 9. nič ni stalo: T ru d m u je o dtehtala sočn o st V e rg ilo v e g a in S tac ije v eg a po m en ka. - 1 1 . » L a b ia mea«: »O d prl boš m o je ustnice, G o sp o d « (in m oja usta b o d o o zn an jevala tv o jo h valo ) - P salm L ; prim erna p o k o ra za
Triindvajseti spev
24
27
30
33
36
39
42
G lo b o k e , vd rte so oči k rd ela, obrazi b led i, tru pla k o t strašila, k jer koža vsem je na kosteh sedela: težko da E re k sito n a osušila je lakota in ga tak o p o d rla k o te, k o n ajb olj m u m o či je pila! » T e du še,« m isel se mi je o d p rla, »z Je ru z a le m o m padle so, jetnice, ko je M arija v dete z ob zadrla.« B rez kam na prstan , to so jim očn ice; in k d o r v o b razih O M O lik razbira, bi M m u razpozn ale tu zenice! T o b o v e rje l, k d o r ve , k o lik an j shira vsa k d o , ki b rezu p n o m u cedita sline v o n j ja b o lk a ali šu m ljan je v ira . Strm el sem že, k a k o da v g la d u gin e ta tro p , k er nisem v e d el, kaj jih žene na stradež in v te g re n k e ostaline, kar neka senca z avrti d o m ene o či iz dna g la v e , m e strm o gled a in p o tlej: » K a k šn a sreča!« k rik zažene. N e bil spozn al bi ga le iz izgled a,
požeruh e, ki so v ž iv lje n ju o d p irali usta v d o cela d ru g nam en. - 26. Ereksiton: Sin T rio p a , tesalskega kralja. D v ig n il je sek iro nad hrast, ki je bil p o sv eče n C ereri, zato ga je b o g in ja k azn o vala z n eu tešljivo lako to: p ro d a ti je m o ral v se im etje, celo hčer in na ko n cu je - k o st in koža! - pričel jesti sam ega seebe. T a k o p rip o v e d u je O v id v M et. ( V I I I , 7 26 -8 8 1). - 29. z Jeruzalem om : B ed n i izgled sestradanih p o ž eru h o v prim erja pesn ik z jeru zalem skim i J u d i, k o jih je rim ska v o jsk a p o d T ito m stisn ila z o b le g o ; takrat je n eka žena M arija ubila lastn ega o tro k a in g a jedla, ko t p o ro ča J o ž e f F la v ij (B ell. Ju d . V I . 3). - 3 1 . brez kamna prstan: O česn e v o tlin e teh duš prim erja pesn ik s prstani - b rez d ra g u lja , kajti lesk o či jim je p o p o ln o m a ugasn il. - 32. O M O : Sh o lastiki so m en ili, da se v člo v ešk e m obrazu b ere it. o zir. lat. beseda O M O (č lo v e k ), pri čem er naj bi bili o česi »O «, n os pa naj bi izgled al kot »M «; teh duš, p ra v i D a n te, je bil en sam d o lg n o s, o či na dn u jam ic so jim čisto ugasn ile. 3 7 - 13 3 : F o re se D o n ati. - D a n te p riz n ava m lad o stn e greh e. 38. k a j j i h ž ene: O v z ro k u stradanja g lej sp e v X X V ! -
362
4;
48
/i
¡4
/7
60
6}
66
69
Vice a skozi k rik p o stalo m i je znano to , kar je vn an ja razorala beda; s to isk ro brž im el sem luč p riž g a n o , b rk zvežen i m i o ž iv i v p re d sta vi, p o g le d a m spet — F o rese je pred m ano! » Jo j,« m e roti, »n ikar naj te ne u stavi ta suhi srab, ki p o lt m i žre z b led ico, naj te ne u straši m oj ž iv o t m rša vi, p o ve j o sebi m i, p o v e j resnico! K d o sta ti duši s tabo? D a j, ne m udi m e dlje, naj ču jem tv o jo g o v o ric o !« »O braz tv o j, ki sem jo k a l m u o b g ru d i, m i zdaj v oči nič m anj solza ne sili«, m u dem , k o v id im ga v tej stiski hudi. » P o v e j, p ri B o g u , kaj tako v a s pili, d o k le r se ču d im , m o jih ust ne od p iraj; slab o u či, k d o r d ru g o m isel m ili!« A on: »O d tam , k jer sk lep v e lja za zm iraj, p rši v studencu in p o v e ja h d reva tam zadaj m oč, ki nam v e li, da hiraj: tej m n ožici, ki v jo k u tu p rep eva, a b rez v se m ere g o lta la je živa, zdaj glad in žeja ji k rep o st ro je va. N a jed drasti nas jablan a v o n jiv a , pijače slast pa nam p o tisk a v želje ta slap, ki se p o listju ji razliva. In ne le en krat v su je nas p o v e lje
48. Forese: F o rese D o n a ti, flo ren tin sk i p lem ič, b rat »črnega« C o rsa D o n atija, D a n tejev m lad ostn i pajdaš, če že ne prijatelj. Z n jim je im el naš pesn ik znam enit »prepir« (T en zo n e), v katerem sta si izm enjala m arsik a k z b a d ljiv , m estom a p ra v strupen sonet. D o resn ičn ega n avz k riž ja pa m ed ob em a n ik d a r n i p rišlo . F o rese je um rl 1. 129 6 . - 50. suhi srab: H ra sta va k o ža zaradi po m a n jk a n ja jed i, še bolj pa pijače. - 60. slabo uči: D a n teja že v e s čas m u či d v o m , nam reč k a k o m o rejo nem aterialna telesa, sence, tolikanj shirati. V tem d v o m u seved a ni zm ožen sam k o m u kaj razložiti. - 6 1. sklep %a Z.m*raJ : » E ttern o co n siglio « - b o žja v o lja ! -
Triindvajseti spev
72
7/
78
81
84
87
90
93
363
o k r o g čez plan , da kazen nam p o g re je ; če p ra v im kazen, m enim s tem veselje, saj ista v o lja tira nas v te veje, kot K ris tu s a , ko v z k lik n il je brez jeze: , E li !’ da s sv o jo nas k r v jo prišteje.« A jaz m u dém : »O d d n eva, m oj F o rese, ni steklo še pet let, k o si ž ivljen je za b o ljše m en jal in zn eb il se peze. Č e tebi p red to u ro , k o trpljen je sp o k o rn o d u šo B o g u spet priž6ni, p o šla je m o č za g re šn o poželen je, k ak o da si tak o v is o k o v steni? Prej bi isk al te sp o d a j, sred krd ela, k je r čas za čas o b rač ajo si leni!« A on: » T a k n a glo m e d o sèm pri vela, k jer slad ki pelin p ije m o trpeči, je z b rid k im i so lzam i m o ja N ella. P o b o ž n e p ro šn je, v z d ih i n jé g o re či so d v ig n ili m e od o b al čakanja in d ru g ih k r o g o v m e izm akn ili ječi. T a m o ja v d o v ic a , lju b a v nekd an ja, je B o g u lju ba in to lik o dražja, k o t je edina d o b re g a dejanja,
74. kot Kristusa: T e duše so si v p o k o ri »nadele K ristu sa « (sv. P av e l), to je ra d o v o ljn o in o sm išlja jo če trp ljen je - brez jeze (v o rig . celo »z veseljem «). V e rz »če p ra v im m uke, m enim s tem veselje« spo m in ja na dan ašn jo , d o absu rd a in brezupa pritiran o p ro b lem a tiko (»II faut s’ im a gin e r Sisy p h e h eureux« - C am us), s tem razlo čko m , da u v a ja n eko razsvetljenje. R az sve tljen je je tukaj tisti » E li« (v. 75) - »M o j Bog« (zakaj si m e zapu stil!). Z a p u stil si m e, a še v e d n o , m o rda p ra v zato, si m oj B o g . 77. ni steklo še p e t let: K o t rečen o , je um rl 1. 129 6 . - 79. če tebi p re d to uro: Sm isel: Č e si od lašal s p o k o ro za g reh e sko raj d o zadnje ure (to je m en da D a n te d o b ro v ed el), k o že g rešiti nisi v eč m o g el, k a k o da si takoj p rišel sem g o r i v vice? M o ra l bi b iti m ed m alom arneži, v p red vicah ? - 87. moja N e lla : F o re s e je v a žena; sv o je m u m ožu je p o m a g a la z m o litv am i za v ern e duše v vicah . - N jo si je nekd aj D a n te precej p riv o š č il, saj v nekem o p isu znam en itega »prepira« o čita F o re s e ju , da je s v o ji N e lli n eprid en zak o n sk i m ož in d a si n jen a m ati ne m o re o d p u stiti, da je h čer »za klopotce« dala v D o n a tije v o hišo. N a tem m estu, se zdi, h oče naš pesn ik p o p ra v iti sv o je n ekd an je z b a d ljiv k e,
364
96
99
102
10 j
roS
m
114
n j
ker v e d i, da v S ard in iji B a rb a g ia še v s v o jih ženskah bolj je sram ežljiva, k o t so F iren ce, d o m o v in a vražja. B ra t m ili, kaj naj se še z g o v o riv a ? Ž e čas p rih o d n ji m i n a javlja zm ag o , nedaleč od teh let, ki zdaj so živa, ko s p rižn ic zag rm elo b o n eb lag o na F lo re n tin ce v žen stvo razpu ščen o, ki h od i po cestah čez p rsi n ago . K d a j so v b arb arih , Saracen ih ženo šk o fija in sod n ija zarotile, naj z d om a g re n ap rav ljen a pošten o? A če bi razu zdan ke zaslutile, s čim d v iza se n eb o , da jim zabeli, k tu ljen ju brž b i usta razklen ile, saj če iz v id i p ra v so m i u jeli, b o d o jo k ale, p red en p u h porase v se te, ki danes jo k a jo v zibeli. O brat, zdaj pa m i nič ne d rži zase, g le j, ne le jaz, ve s tab o r naš na tebi, ki son ce si zastri, p o g le d e pase!« A jaz m u dem : »Če sp o m n il se boš v sebi, kakšen do tebe b il sem , ti do m ene, težak ti b o sp om in , k je rk o li greb i. M o ž, k i g re spredaj, m e je s te zgu b ljen e
saj o m en jen o g o sp o h vali na v sa usta. - 94. Barbagia: G o rs k a p o k ra jin a na S ard in iji, p rim er su ro v e g a in n eo m ik an eg a lju d stva. P a še tam je b o lje z n ravm i k o t v Firen cah , v z k lik a F o rese-D a n te . - 100 . s p rižn ic: P o treb n e b o d o p rid ig e , š k o fo v sk i d ekreti in p osebni razglasi Sig n o rie, da bi držali v spod o bn ih m ejah no rosti floren tin skih žensk. V en d a r to se b o d o gaja lo dokaj let za D a n teje vim časom . - O kakih po d o b n ih ukazih za n je g o v e g a življenja n e v em o dosti. - 10 3 . Saracenih: T i so v eljali, m o rd a zaradi h arem ov, Italijan om za prim er n ravn o razpuščenega ljudstva. - 1 1 0 . bodo jo k a le : N a m ig na d rž av ljan sko v o jn o leta 130 0 . - 1 1 4 . k i sonce si Rastri: K a k o , da si ž iv tukaj? - 1 1 6 . kakšen b il sem: N e sam o njun »prepir«, tudi skupna veseljačenja in lah ko življenje v »študentovskih« letih. - 118 - 12 9 : D a n tejev lastni (in n ajboljši) kom en tar p rv e g a speva Pekla! -
Triindvajseti spev
120
12 )
12 6
129
i) 2
steze otel n ek o č, ko v p o ln i noči bila je sestra te luči rum ene,« m u kažem son ce, »in v g lo b o k i noči resn ičnih m rtv e ce v m i gn al to ž iv o telo, ki v e rn o m u sledi k o t oči.« N a to p o m a g a l m i je lju b e zn iv o , da p ra v sem su kal se, h od eč vrh go re, kjer se ravn a, kar v svetu šlo je k riv o . O b lju b il je, da z v e sto m i p o m o re do tja, k jer B eatrice m e p o z d ra v i; naprej b o m brez n je g o v e šel p o d p ore. V e r g il je tale, ki v se to m i p ra v i, »a senca zraven ,« še p o v e m do kraja, »je du h , ki zanj se streslo v vsej v iša v i je va še c a rstv o , v znak, da g a oddaja.«
1 3 1 . senca praven: Stacij.
365
ŠTIRIINDVAJSETI SPEV
)
6
9
12
//
it
21
N i h oja utišala n jeg a in m ene, ni g o v o r h oje m o til, le k o rake m i spešil je k ot p iš, ki lad jo žene. B le d o , k o t spet bi g led alo iz rake, m e lju d stv o iz očesnih jam je zrlo, strm eč na m o je g a ž iv ljen ja znake. In z n o v a h g o v o r u napel sem g rlo : » K a j, če k asni ta senca v n ajin i sledi sam o zato, k er z d ru ščin o g re vrlo ? In kje je zdaj P iccard a, m i p o v e d i, če ve š, - in k o g a sm el bi opaziti v tej tru m i, ki p o žira m e s pogledi?« »Sestra, ki zanjo je težko soditi, je-li bila bolj d o b ra ali lepa, zdaj v rh neba se z rajsk o k ro n o kiti,« mi p ra v i in: » T u n ih če ne zaklepa im ena, ker izm olzel lica naše tak o je p o st, ki g re h o v nas otepa. T a ,« m i p o k aže s p rsto m v sred o paše, »je iz L u c ce B o n a g iu n ta ; du h , ki ven e ob njem in b o lj kot v se ga lak o t jaše, im el je v ro kah va jeti cerkven e:
1-6 4: M ed p ožrešn eži. B o n a g iu n ta da L u cc a. »M ili n o v i slog«. 1. njega in mene: F o rese D o n ati in D an te. - 8. ta senca: S tacij, ki bi se m o rd a h itreje vzpel v nebesa, če ne bi h od il z n jim i; o v ira za v se je še ž iv o in n ad lo žn o telo n ašega pesnika. - 10. Piccarda: P iccard a D o n ati, F o re se je v a sestra; srečali jo b o m o » vrh neba«, v tretjem sp ev u R aja . - 18 . p ost: P o treb n o je, da v s a k d o p o v e sv o je im e, kajti od stradeža so si tako p o d o b n i, da ne ločiš P etra o d P av la . - 20. bonagiunta: B o n a g iu n ta O rbiccian i iz
Štiriindvajseti spev
24
27
30
3)
36
39
42
4j
48
367
iz T o u rs a je in s stradežem p regan ja tram inca in je g u lje iz B olsen e.« Precej im en nasul m i je in znanja; k o jih je k lical, vse m so lica v z cv e la , n ik je r ne u zrem sledu n e g o d o va n ja. T a m z lačn im i z ob m i sta sap o m lela ser U b a ld in in B o n ifa c v iso k i, k i s sto lp o m širna pasel je krdela; bil je M ark ez , ki m u je g o lt širo k i v F o rliju dosti m anj prašila suša, a vselej p o ln b o ka l im el je v roki. K o t ta, ki p azno gled a in p oslu ša, potlej pa izbere, k du ši g rem iz L u cce , ki n ajb olj k sebi zvab iti m e skuša. K o m i m rm ra, p riv re im e G e n tu cce o d tam , k jer m u je zapu stila rano p ra v ic a , ki jih struži p ra v do m uke. »O duša,« dem , »ki tak želiš si z m ano sp re g o v o riti, daj da uho te čuje, ob a u tešil b oš z želeno hrano!« »R o je n a je, a las še ne zvezu je,« p ričn e, »ta žena, ki ti p rilju b ila b o L u c c o , najsi m n o g jo o b rek u je. P re ro k b a ta b o s tabo zdaj h odila in če v m rm ran ju ti p rišla je k riv a , ti jo p rih o d n o st sam a b o zjasnila.
Lu cce, u m rl 129 6 , italijan sk i pesn ik sicilske šole (glej dalje v . 36-69). - 23. i% Toursa: P apež M artin I V . ( 12 8 1-8 5 ) 12 T o u rsa v F ran ciji, znan p o žeruh in v eselja k ; n je g o v a »specialiteta« so b ile jeg u lje , o c v rte v vin u . - 29. ser U baldin: U b ald in dalla P ila , znan plem en itn ik, oče n ad šk o fa R u g g ie rija ( X X X I I I . sp ev P ekla) - 29. Bonifac: Š k o f v R av e n n i (12 7 4 -9 5 ). - 3 1 . M a r k e lj M esse r M archese iz F o rlija , znan pijanček in veseljak. - 35. k duši i% Lucce: T o re j k pesn iku B o n a g iu n ti. - 37. Gentucca: E n a od D a n teje v ih »sim patij«, o kateri pa ne v em o nič n atan čnejšega; zaradi n je se m u b o L u cc a p rilju b ila (v. 45), če p ra v to m esto m n o g i o b rek u je jo (tudi D an te im a nekaj tega na ro v ašu ), saj ima L u c c o za gn ezd o baran tačev. (P ek. X X ) . - 47. mrmranje: Z a v o ljo oslabelih ust,
368
ji
;4
/7
So
6j
66
69
Vice A reci, si li-ti, o duša živa, ta p e v e c n o v ih rim , ki v r o iz stiha: ,Ž e n e , ki duh lju b ezn i v v a s p re b iv a ...’?« In p ra v im : » T a k sem jaz, da k ad ar diha m i A m o r, p o jem in se p o tej p oti razlije v ve rz n je g o v a tožba tiha.« »B rat,« de, »zdaj v e m , kaj je b ilo n apoti, da sm o N o ta r, G u itto n in jaz zgrešili va š m ili n o v i slog ! Saj v a m p ero ti, kot v id im , so z v e sto p o k o rn e sili lju b ezn i in store, k ar ta u kaže, p ra v n je pa nam je m an jk alo p o d krili. In brž k o g lo b lje zreš, se ti p okaže p rep ad o d n ašega d o tv o jg a stila...« T u o b m o lči in skoraj m u je laže. K o t ptiči, ki prezim ijo kraj N ila , zb ero se v jate in potlej zd rčijo in v k lin u čez n eb o n eso jih krila, tak o v si ti, ki tam o k ro g sto jijo , spet p o h ite tedaj na čiščo greh a, a strad in želje jim n o g e m ečijo. K o t o n i, ki ga n agel tek upeha, sledi v k o ra k u tru m i n o ro g la v i,
»rane, ki jim jo je izstrugala roka pravice« (v. 39), im ajo te sence bolj šibak glas. - 51. %ene,..: »D on n e che avete intelletto d ’am ore« - začetni verz D an tejeve kancone iz N o v e g a ž ivljenja ( X I X , 2). T e rim e so bile »nove« v prim eri z bledo in b rezkrvn o pro van salsko p esn iško m aniro, ki je pod im enom »sicilska šola« vladala v pesniški generaciji pred D antejem . - 52. T a k sem ja ^ j »Io m i son u n ...« P reprosta definicija pesniške Šole, ki ji je pripadal D an te in ki je ra vn o p o slo vitem 5 7. v erz u dobila im e »m ili n o v i slo g« -»dolce stil n u o vo «, ki pa lah ko velja za sleherno p ra vo pesn iško ali d ru g o ustvarjanje: N avd ih (A m o r) m ora biti, sicer bo izdelek »prazen duha«. T a du h ovn a praznota zija iz del »Sicilijan ov«, tako sicilskega notarja Ja c o p a da Len tin ija ko t T osk a n ca G u itto n a d ’A rez za, pa tudi m arsikaterega o d »n o vo slo g ašev«, ki jih pra vza p ra v rešuje s sv o jo poezijo le D ante. P repad m ed ob em a stilom a (v. 62), ki se zdi B on agiu n ti neizm eren, se nam danes kaže tudi kot gen eracijski ko n flik t, m ed »staro« šolo in »m oderno«. 6 5 -15 3 : F o rese D o n ati odide. D ru g a jablana. A n g e l zm ern osti.
Štiriindvajseti spev 72
7/
jS
Si
84
#7
90
9)
96
369
d o k le r sopen je p rs m u ne pon eh a, tak sv eto čred o teči p o p lan ja v i pu sti F o re se in k o rači z m ano: » B o g ve , kdaj v id iv a se spet,« m i p ra v i. » N e v e m , d ok lej mi b o ž iveti dano,« m u dem , »a če v rn ite v se zavleče, se v to o b alo b o m zatekal v d a n o , saj kraj, k jer gled al sem n eb o bleščeče, iz d n eva v dan b olj ko sa se in prazn i, da čakam , kdaj ga z ru šijo nesreče.« » Ž e v id im k rivca«, de m i duh prijazn i, »na repu z veri, ki ga tja v d o lin o b o v lek la, v krem pelj v e k o v iti kazni. In bes v se b o lj n agan ja v d ir z v e rin o , vse urn eje leti, d o k le r telesa ji ne raztrešči v b ed n o razvalin o. Le k ratek bo še tek za ta kolesa, k o zved el b o š, k ar reči čas mi b rani,« do d a in se zagleda g o r v nebesa, »jaz gre m , a ti le tukaj m i ostani; tu čas je dražji k o t zlato sijoče, p re v e č zg u b im , če h od im ti ob strani!« K o t iz k rd ela, ki v sp o p ad to p o če, o d trg a vitez se in v sk o k požen e, ker p rv i k o p je razlom iti h oče, tako je oni zd irjal p ro č od m ene in spet ko račim sam ob tej d v o jici,
77. vrnitev: P o sm rri sc D an te nadeja p riti v v ice ; do takrat se bo z m o litvam i in prem išljevan jem v se bolj p o g o sto m udil v o n o stran stvu , ta k o je razočaran nad razm era mi v rodn ih F iren cah . - 82. krivca: T u n ap o ve d u je F o rese p o g u b o brata C o rsa D o n atija, vo d itelja črn ih flo ren tin sk ih g v e lfo v , torej D a n teje veg a n ajv e čjega sov ra ž n ik a v m estu. () njem v em o , da so g a lastni stran k arski to v a riši o b d o lžili izdaje; pregan jan je baje padel s ko n ja in bil n ato ubit. N a n je g o v kon ec m erijo verzi 82-88, le da so m n o g o bolj sim boličn i, saj m u p o leg časne kazni, nasilne sm rti, n ap o ve d u je jo tudi v ečn o , to je pekel. - 92. čas j e d ra ž ji kot ^jato: D u šam se m udi v nebesa! -
570 99
102
io ;
io S
m
114
n/
120
12 }
J le e ki v svetu spadala sta m ed čaščene. K o je tako bil daleč, da zenici slediti ga se zdelo je še teže k ot um u prej n je g o v i g o v o ric i, razpne pred m ano v e je, p o ln e, sveže, še d ru g a jablana, za m et p red nam i, ki jo dotlej je s k riv a lo ob režje. T a m duše k njej so silile z rokam i in vp ile v listje p o ln eg a d revesa, k o t če se šib k o o tro če zam am i in vn e to p ro si - a na glu h a ušesa!, ko cilj želja m u p red očm i ostane, tako da strast ga le še bolj pretresa. N a to so tih o šle, v u so d o vd an e ... A m i do siln ega p risp em o d reva , ki ga ne p ro šn ja niti jo k ne gane. » L e m im o, ne h od ite sem !« v e le v a , »drevesa g o rn je g a sem jaz m ladika, teg a> ki vanj u grizn ila je E v a !« T a k o b učale ve je so od k rik a; a naša tro jica tesno vz d o lž stene nam eri se, ob jab lan i, ki v z k lik a : »N a k leto deco m atere m eglene se spom nite, ki, v in sk a , na T ezeja iz d v o jn ih p rsi b ru h ala je pene; na Ju d e , ki u p o g n ila jih je žeja, da jih p o g n a l G e d e o n je iz krd ela,
99. med čaščene: V e rg il in Stacij. - 10 2. kot umu p re j: P rero k b e , ki jih je b il D a n te sliš.il od n jega. - 104. še druga ja b la n a: P rv a je bila na začetku p lan ote, ta pa je na koncu. 116 . drevesa gornjega: Sv e to p isem sk e jab lan e, ki je z aved la E v o in A d am a in povzročil.! pad cc č lo v e štv a v izvirn i g reh . T o d re v o bo pesn ik vid e l vrh g o re v ic, v zem eljskem raju. - 12 2 . 'Veleja: P rvi zgled k azn o van e p o g o ltn o sti so ke n tavri, sin o v i Ixio n a 111 m cg licc, ki so se na svatb i L a p ito v o pijan ili in silili v n evesto in njene družice. T ezej |ili ]c za kazen v b oju po b il. - 124. Jude: D ru g i zgled: ko je žejna ju d o vsk a v o jsk a prišla do
Štiriindvajseti spev 12 6
129
/ ]2
/;/
t fS
14 1
144
14 ;
no
nt
371
k o je p o d n jim bila m ad ijan sk a m eja!« V s e v z d o lž o k ra jk a nam je n o g a spela, sk o zi očitk e p o g o ltn i ji grla, ki tak b erašk i ku p je tu požela, a p o tlej, ko se cesta je o d p rla, p o sredi d o b ro m iljo sm o h od ili, m olče, a duša nam je v d aljo zrla. » V i trije, kam ste se tako vtop ili?« zbu d i nas glas in trzn em k o t živin a, ki plašna, d iv ja , izp o d ro k e sili, ter gled am , kje je le g lo opom ina. V n ob en i peči, še tak o žareči, tak ne rd eči se steklo ne k o vin a , k o t sije tam n ek d o : »Če vam p o všeč i je p o t v v iša ve,« de, »se tu ob rn ite, sem g o r g re d o po m iru hrepeneči.« V e s slep od te luči sem ču d o vite, poeta m i n o g e slede p ra v rade, k o t ta, ki u b o g a, k ar m u naročite. K o t sapica, znanilka zarje m lade, ki vz d ig n e se o p o jn a v ju trih m aja, n o seč d išave cvetnate livad e, tak o m i v e trc čelo zdaj ohlaja in čutim , ko se g ib lje jo peresa, da vo n j am b rozije od njih prihaja. In p ra v i: » B la g o r n jim , ki so nebesa jim m ilost dale, da ne p o d red ijo n ezm ernim željam sv o je g a telesa, tem več p ra vičn e m ere se d ržijo!«
M tuknca A ra d , je večin a popadala po tleh, da bi se čim b o lj n apili. V od itelj G e d eo n jih |( za kazen poslal d o m o v in krenil p ro ti v o js k i M ad ija n o v sam o s tistim i, ki so v o d o nh>|cč srebali iz dlani. B ilo jih je le kakih tristo, a z n jim i je v seen o p o to lk el sovražn ik a. (K n jig a So d . V I I , 8). - 13 9 . nekdo: A n g e l zm ern osti, pazn ik šeste plan ote. - 1 51 . blagor H /it n : K o n ec e v a n g eljsk eg a b lag ra, katerega začetek sm o slišali na pričetk u 22. speva, biblijski sm isel je tu n e k o lik o prirejen.
PETINDVAJSETI SPEV
)
6
i)
12
ij
¡S
21
Ž e u ra nas p rig an ja la je k v z p o n u , saj sonce je svo j jasn i k ro g p o ld n e va o d d alo B ik u , N o č on stran Š k o rp ijo n u , in k a k o r člo v e k , ki p ra v n ič ne o k leva , g re ra v n o , naj k a rk o li se p o ja v i, če ost p o treb e v ž iv o ga zad eva, tak o v o žin o sk alni sm o trd n jav i šli d ru g za d ru g im v lestve n ik , ki vesi se tak o zk o , da p o tn ik e razstavi. K o t zam ahuje što rk ljica s peresi, ker bi zletela rada, a spustiti b o ji se z gn ezd a in p e ro t p o b esi, tak o se v ž ig a l in gasil m i sk riti je to k vp ra šan j, brž k o n je g o v a peza z jezika se h otela je spustiti. N i pu stil oče, da se dlje napreza m oj u m , k lju b n aglici m i p ra v i: »Spusti že lo k , ko je n ategn jen do železa!« In o p o g u m lje n jezik m i izusti: »Če hrana ni p o treb n a v tej planini, o d k o d so ti tak shu jšan i in pusti?«
1-10 8 : M ed šestim in sedm im k ro g o m . Stacij razlaga zaplod č lo v e šk e g a telesa. O racion aln i duši in njenem v litju v telo. K a j je z d u šo p o sm rti; kako postane »senca«. 1. Ž e ura: So n ce, ki je b ilo prej v znam en ju O vn a , se je zdaj p reselilo v nasled n ji znak Z o d ia k a , v B ik a, m edtem ko je na severn i p o lo b li, k jer vlad a n oč, v zenit sto pilo o zv e zd je Š k o rp ijo n a; nakazane ko n stelacije dajo v vicah čas o k o li d veh p o p o ld n e, v naseljen em svetu pa o k o li d v e zjutraj. - 8. v lestvenik: ki v o d i v sedm i k ro g . - 14 . tok vprašanj: V p rašan je , ki že dlje časa m uči pesn ika, je: K a k o m ore nem aterialn o telo trpeti m aterialne m uke? - 18. lok, nategnjen: P risp o d o b a za d o sk rajn o sti napeto D a n teje v o rad o ved n o st. -
Petindvajseti spev
24
27
jo
jj
¡6
}9
373
»Če M elea g ra b i p o isk al v spom in i, ki zgasn il je, ko t trsk a je 2gasn ila,« de, »bi o b m an jši to u m el gren čin i; in če d o d aš, k ak o b o brž trenila, k o treneš ti, v zrcalu tv o ja slika, prej trda m isel ti p o stan e m ila. A da u m iriš se v tistem , kar te m ika, je tukaj Stacij, n jeg a z ap ro siva , da tv o jim ranam šel b o za zd ravn ika!« »Če razložim naj to, kar v e čn o b iva , o b tebi jaz, lah k o m e o p ra v iči le u b o g ljiv o st!« Stacij se o d ziva. »Č e v tv o ji g la v i, sin«, začne pri priči, »to, kar b o m rekel zdajle, p ra v p osije, zjasnil ti b o m ’ k a k o ‘ , ki te črviči. P o p o ln a k ri, ta, ki je ne p o p ije p o h lep ožilja in tako ostaja k o t jed, ki se odnese o d go stije, v srceh o b lik o v a ln o m o č nahaja za v sa k č lo v e šk i u d; a d ru g a h od i
20. Ce hrana: G le j k o m . v . 14 .-2 2 . Če M eleagra: K o se je ro d il M e le a g e r, sin kaled o n sk eg a k ra lja , so m u P a rk e v r g le na o g e n j tre sk o in n ap o v e d a le , da b o d ete ž iv e lo , d o k le r tresk a ne iz g o ri, zato je m ati o g o re k h itro u g a sn ila in g a shran ila. - P o zn e je je v n ekem sp o ru M e le a g e r u b il s v o ja d v a strica, a b esna m ati, ki je želela brata m aščevati, je o m en jen o tre sk o z n o v a v r g la v plam en . K o je iz g o re la , je b ilo ko n ec tudi M e le a g ra (O v id , M et. V I I I , 260-546). - 26, v %rcalu s lik a : S lik a trd n e g a telesa se ustvari b rez »m aterialn ega« p o s e g a , le o p tič n o , na d a lja v o . - S tem a d v e m a p rim e ro ma, en im iz m ito lo g ije , d ru g im iz fiz ik e, sk u ša V e r g il D a n teju d o k a za ti, da v z ro č n o s t (kavzaln o st) fe n o m e n o v ni p o v s o d in vse le j o tip ljiv a . S tem p rip ra v lja p o t m etafizičn i razlagi trp ljen ja n em aterialn e d u še; to ra zlag o b o p re v z e l S tac ij, s k ršč a n stv o m o b sija ni um , m ed tem ko je v V e r g ilu utelešen le n ara vn i razu m , četu d i s k lasičn o iz o b ra zb o . - 33. ubogljivost: Še en d o k a z S ta c ije v e s p o štljiv o sti d o u č itelja - V e r g ila ; le na u kaz bo prevzel k a te d ro , ki bi sicer so d ila n jem u. - 37. Popolna k r i: (P o A risto te lu ) - D e l k r v i, ki se iz lo č i v p re b a v i, ne steče p o žilah , da bi d o v a ja la h ran o in e n e rg ijo telesu (v. 42), pač pa g re v srce, k je r ji je d o lo čen a v a žn ejša n a lo g a , to je razp lo d . V srcu n am reč (v. 40) do b i a k tiv n o , in fo rm a tiv n o m o č, p o te m k o se je bila d o d o b ra p rečistila (v. 4 3) v Ireh stad ijih p re b a v e . T e m u izced ku bi danes rek li sperm a (v se to v e lja le za m o šk e»«!)■ '
374 42
4;
48
//
!4
/7
60
6}
66
po žilah, izgrad i jih in napaja. P rečiščen a g re doli v kraj, ki b odi n ajlepše im e n o van m o lče, in toči na tu jo kri v n aravn i se p o so d i. D v e k rv i tam objam eta se v ro č i: p rv a , da sprejm e, d ru g a pa, da dela, k o t ji od ličn i kraj, njen v ir , d oloči. In to stori, brž ko je v d ru g o sela; strdi jo in potlej ž ivljen je kane v v se to, kar si za sn o v je skupaj vzela. A k tiv n a sila duša zdaj postane, k o t p ri rastlini (v tem je le razlika, da p lo v e naša, k o že ta pristane!), to lik an j, da že čuti, se p rem ika, k o t v m o rju sp u žva: tu pričn e rod iti m o č in o rgan e, v se , k ar v njej iznika. Z d a j, sin, se šele m ore p ra v razviti m oč iz srca rod itelja, kjer v kali tiči že sledn ji ud člo v e šk ih bitij. K a k o pa č lo v e k zraste iz ž ivali, ti je še sk rito , a to past je znana in m o d rejši k o t ti so v a n jo pali: p ri enem n jih d o z d e va se razklana duša o d um a, ki p o v s o d ob staja, ker zanj ni v id e l p ra v e g a organ a.
45. v naravni posodi: V žen ski m aternici. - 46-48: Sh em a o p lo d itv e: žen sko jajčece sprejm e (nosi, trp i), m o šk o sem e pa »dela«, k o t m u d o lo ča v m o šk em srcu vtisn jen a in fo rm ativ n a m oč. - 50. strdi: K o a g u lir a ; p o m n en ju sred n jev e šk ih filo z o fo v sila, ki n aredi o b lik o (sub stanco), o s v o ji m aterijo , se z n jo sto p i ter p o sebi iz n je naredi o rg an e in ču tila. - 52. A k tiv n a sila: P o stan e zdaj ž iv lje n jsk o p o čelo, tako im en ovan a » v e g etativ n a duša« celičn ega o rg an izm a, k a r n e k a k o ustreza rastlin skem u stadiju v n aravi. T a stadij je za rastlin ski sv et p o p o ln , je »že v pristanu«* m ed tem k o je do člo v e šk e g a stadija po treb n a še »p lovb a« p re k o »sen zitivn e duše«, ki je lastna ž iv alim , k »racion aln i duši«, ki je lastna sam o ljudem . - 56. tu prične roditi: Z d a j se p ričn e stadij sen zitivn e duše, rast in ra zvo j raznih o rg a n o v (prim er sp u ž v e), tu je pričetek anim alič n ega ž iv lje n ja . K a k o p oteka p re h o d o d an im aln osti v člo v eč n o st, to p a je velika
Petindvajseti spev
69
72
7/
/S
S1
375
O d p ri zdaj g ru d resn ici, ki prih aja, in znaj, da brž k o je m o ž g a n sk o tk iv o v z aro d k u iz p o p o ln jen o do kraja, g a O n , ki g ib lje v se , p o g le d a ž iv o , v e se l, da ve šč o tak im a n a ra v o , in d u h m u v tisn e, s silo n e m in ljiv o , ki v s o d e ja v n o st on d i si v p o d sta v o p ritegn e, z n jo p o stan e ena duša, ž iv i in sebe z lastno zre zazn avo . N a j z m anj ču d en ja tv o je u h o p oslu ša, saj v e š, da son čn i žar, k ad ar prid en e se v trtin so k , k o t v in o se o ku ša. K o zm an jk a L a k h e z i v r v i lanene, m esa se reši in razm aje k rila v let, ki ga b o žje in č lo v e šk o sklene;
zagonetka, ki ji še n ihče ni bil kos, o tem se lah ko sam o ugib a. - Z a u m evan je teh v e rz o v si je treba osvežiti A risto tela, ki trdi, da o b sto jita v člo vešk i duši p asivn i in aktivn i intelekt. A k tiv n i (»um, ki p o v so d obstaja« - v . 65) je n eu m rljiv, sam ostojen in n eodvisen o d m aterije; a pasivn i je od njega od visen in m in ljiv. » E d e n njih«, A v e rro e s, znam eniti arabski filo zo f, je iz tega izvajal, da je aktivn i intelekt neoseben (nekak absoluten duh), o d ljudi oddeljen in za vse isti. S č lo vek o m se spaja p o fo rm i (izobrazbi, d uh ovn em zorenju), ne pa p o esenci. A k tiv n i intelekt razsvetljuje in o živ lja pa siv n e g a ko t sonce p ro zo rn e stvari. O d enega B o g a lah ko prih aja sam o eno, a to je aktivn a inteligenca, ki hrani v sebi v se tv o rn e o b lik e in jih daje svetu. A k tiv n a duša ne m ore obstajati v člo vek u , ker nim a za to »p ravega organ a« (v. 66). R ezultat v p liv a ak tiv n eg a intelekta na pasivn i je pridobljena inteligenca, ki se p o sm rti razblini v sv eto v n i aktivn i inteligenci (duhu, duši). - V tem »panteizm u« je A v e rro e so v a herezija, ki so jo p o b ijali vsi krščan ski, pa tudi m n o g i nekrščan ski filo zo fi. - 70. ga On... pogleda ž jvo: B o g stvarn ik vlije racionalno dušo v člo vešk i zarodek, ki k o t n o v a substanca pritegn e k sebi v se , kar je dejavn ega v n o vem bitju. P o sholastičnem n auku, k o t v id im o , člo vek ne m o re n ič pri vlitju »lastne osebnosti«, ta m u je že o d ro jstva o d B o g a dana. S tem se seved a o d pira problem predestinacije. - 79. Ko %manjka Ldkhe^i: K a j je z d u šo p o sm rti, si je D an te pesniško zam islil sam . P o T o m a ž u se duša p o sm rti na n eki način utelesi v sam elem ent, ki jo na pr. kaznuje; nim a torej n ikake privid n e ob like. D an teju pa so bile v pesn itvi potrebne v id n e duše in si je p o iskal p o d o b n o rešitev k o t H o m er, ko je sv o j H ad n aselil s sencam i, ki d o b ivajo v id n o telo s tem , da p ijejo kri. - N a š pesn ik razlaga, da na isti način, k o t je substanca o b lik o va la m aterijo živeg a telesa, tu di duša p o sm rti ne izgubi sv o je a ktivn e m o či in daje o b lik o zraku o k o li sebe (v. 79 -10 2). - 8 1. bo^je in Človeško: V orig. se d odaja »in virtute« - » v m ožnosti«, k ar že itak sam o svo jo D a n teje v o v iz ijo še bolj zam egli. B o žje naj bi biia v lita racionalna duša (ko t dano), člo v ešk o pa vseb in a
376
84
87
90
9)
96
99
102
ioj
108
ko ji vsa prejšn ja m oč je u gasnila, pa jo v spom in u , v o lji in sp o zn avi bolj k ak o r kdaj zostri d e javn a sila. N ič ne p o čije, tem več strm o g la v i, za čuda sam a!, k b re g u reke ene, k jer najprej zve, kje zan jo p o t je p ra vi. B rž ko se v zračni p ro sto r tja zažene, ji tv o rn a m o č pričn e o k ro g žareti, k o t nekdaj v udih h alje izgu b ljen e: in k o t v deževn em zraku , ko p risve ti se žarek sonca in se v n jem o d b ije, z vrste se b arv e k a k o r na paleti, tak o tu zrak o k o lišn ji zasije v o b lik i, ki m u p re k m oči žareče jo duša, na o b alo došla, vlije. In k o t bi zub lje gled al plam eneče, ki o g n ju koj sled ijo, k am o r krene, tak o se n o v i lik za d u šo vleče. V tem vid ez u , ki si g a tam nadene, se duša kliče senca, v n jem izdela potlej vse čute in jih z v id o m sklene. O d to d naš g o v o r , lica nam vesela, tod solza v re in se v z d ih u je v žali, k o t na tej g o ri slišal si krd ela. In k o t nas želja ali č u stv o pali, to naš odraža lik in tu so v z ro k i g ° rj^) k jer so p o g le d i ti obstali.« Ž e sm o do zadn jih m u k p risp e li v lo k i
spom ina, v o lje , sp o zn ave itd. (ko t p rid o b lje n o ). - 86. reke ene: A li k peklen skem u A h e ro n tu ali na o b alo T ib e re. - 10 7 . tu so vzro k i: m aterialn ih m uk n em aterialne duše.10 9 -13 9 : Sed m i k ro g (zadnji): N ečistn ik i. - G o r ijo v o g n ju , razvrščen i v d v e krdeli (naravn a in p ro tin a rav n a poh ota), ki jo k aje lazita o k o li, p o jeta svete him n e in sc spo db ujata z zgled i čisto sti k o t tu di k a zn o va n e g a sladostrastja. K o se krd eli srečata, si trpeči izm en jajo b ra to v sk i (sestrinski) p o lju b . 109. zadnjih m uk: M u k e zad n jega k ro g a vic. - i z t . » Summae D eus...«: » B o g o če n ajvišje
Petindvajseti spev
m
114
117
120
123
12 6
129
132
/j/
i;S
377
in k o nam n o g a p ro ti desni krene, se v n o v o sk rb zazrem o o stro o k i. V e s b re g pred nam i b ru h a ven plam ene, le tam s pasice v e te r k v iš k u vleče, ji ščiti p o t in o g n ju stavi stene. P o ro b u šli sm o, k jer se zubelj seče, p o g o sje m redu: jo jm e siro m ak a, tu o gen j žge, tam b rezn o zre grozeče! V o d n ik : » K d o r sk o zi takšen kraj k o raka, naj k rep k e brzd e svo j p o g le d n avad i, tu p o g u b i n ajm anjša te napaka!« »Sum m ae D eu s clem entiae!« v grm ad i se čul je sp e v in v ž g a l v o či m i žejo n ič m an jšo k a k o r h oja nad prepad i. T a m v id im duše, ki sk o z o gen j grejo ! T ed aj p ričn em p o g le d e brž deliti zdaj k tlo m , zdaj k on im za o g n je n o m ejo. K o k o n ec b il tej h im ni je častiti, so » V iru m n o n co g n o sc o !« k rik zagnali in tih o spet p ričeli jo slaviti. N a to v p ijô spet: » V g o z d je m ed ž ivali D ia n a šla, a H é lik o sp o d ila, k o stru pi V en e re so ji z avd ali.« In spet p o jô ; n ato kricé ozn an ila m ož in žena, ki čisto so ž iveli, k o t zak o n in k rep o st sta jim pu stila. T a k m o tijo se, m enim , s tem i deli v e s tisti čas, k o o gen j jih p rip ek a: to sk rb je p ra v a , to o b liž, k i celi p o sle d n jo rano gre šn eg a člo vek a!
dobrote« - cerkven a himna, ki prosi B o g a , naj s plam en om očisti naše ude m esenega poželenja. - 128 . » V iru m non cognosco« : »N e poznam m oža« - priznanje M arije angelu C.abrielu - 1 . zgled čistosti. - 1 3 1 . D iana: D ian a je p o gn ala iz k ro g a sv o jih družic n im fo Kulisto (H eliko), ki jo je bil zapeljal Z e v s; 2. prim er čistosti. - 134 . poslednjo rano: H im n a In opevan i zgledi so kot obliž za poslednji G (reh ) na D an tejevem čelu - greh nečistosti.
ŠESTINDVAJSETI SPEV
3
6
P
12
//
iS
2i
K o d ru g za d ru g im šii sm o v rh u stene in spredaj v e čk ra t se m i je ve le lo : » L e glej in naj m oj n au k ti kaj zadene!«, m i son ce že je desn o ram o g re lo , a ves zah od si od luči toneče prej sinje lice je p re to p il v belo; tu zub lje naredila še b olj rdeče je m oja senca: šele to p rik len e na m e p o g le d e m nožice blod eče. T o b il je v z ro k , da jele so obsen e u g ib a ti, kd o sem , in ču jem reči: » N je g o v ž iv o t pa ni sam o iz pene!« D o m ene skuša tu p re n ek d o steči, k o lik o r zm ore p ač, a vselej šteje, da tja ne g re , k jer se ne m o re peči. »O ti, ki n o g a ti za n jim a speje, m o rd a sp o š tljiv o , ne ker b i kasn ila, jaz, ki od o g n ja tu g o rim in žeje, te p ro sim za b esed o, ki b o m ila tu v sem , saj jo žele, k o t v o d e sveže želi si In d ali zam o rec z N ila.
14 8 : M ed n ečistniki. - N jih o v a kazen (glej kom . v . 10 9 -13 5 prejšn j. speva!). G u id o G u in iz elli. A rn a u t D an iel. 1 . vrhu stene: Z u n a n ji ro b p lan o te; le-ta je b il v a re n pred o g n je m . - 3. moj nauk: V e rg ilo v o p o m in , naj »obrzda« sv o j k o ra k m ed o g n je n im m o rjem na eni in prazn in o prepada tui d ru g i strani. - 4. desno ramo: P o tn ik i so o b šli že četrtino plan o te in se o b rač ajo proii ju g u . M o d rin a n eba se je p ri tem preto p ila v b elo , k a r p o m en i, da je o k o li 5. u i t p o p o ld n e; za vz p o n so torej p o tre b o v a li o k r o g 5 ure. - 7. /
Šestindvajseti spev
379
K a k o je to, da tv o je tru p lo reže sv e tlo b o so n čn o , kot da m oreb iti 24 te sm rt še ni zaplela v sv o je m reže?« T o n ek d o de; h otel bi o d g o v o riti, da n isem se zagledal v stv a r n eznano, 27 ki se p rikaže m i sred on ih bitij. P o sred i ceste, čez stezo zažgan o, n a ravn o st k naši tru m i g re k rd elo , 30 k am o r zenico im el sem p rik o v a n o . K o v k u p p risp o , se z gan e lju d stv o celo, p o lju b i se m ed sab o in ko raka n ap rej, p o z d ra v a k ra tk eg a v e se lo ; k o t v tru m i, ki go m z i in n ič ne čaka, o sm rčk a m ra v lja m ra v ljo , da p o v e sta }6 si m o rd a p o t in kaj prenaša vsaka. K o m im o b ratsk i je o b jem in z m esta teg a še d o b er jih k o ra k ne loči, p re v p ija ti začne se p o ln a cesta: » S o d o m a in G o m o ra !« v p rv ih p o či, a v d ru g ih : »Pazifeja šla je v k ra v o , 42 zato da b ik p o h o tn o jo n askoči!« In k o t beže ž erja vi čez v iš a v o , ti*za U ral, a d ru g i v južne kraje, 4! p red soncem eni, d ru g i p red zm rz avo , tak o en v o j p risp e, se d ru g o d m aje...
gre: N ih č e o d go reč ih si ne drzne v en iz p lam e n o v . - 25. nekdo: P o zn eje b o m o v id e li, da jc to G u id o G u in iz elli. - 37. bratski objem: N e č istn ik i, ki so b ili na svetu v ajen i sam o p oh otn ih o b je m o v , se tu p o k o rijo z n ed o lžn im , b ra to v sk im p o lju b o m . - 40.Sodoma in Gomora: P r v i z gled ka zn o va n e razu zdan osti sta sveto p isem sk i m esti So d o m a in G o m o ra, ki ju je zaradi p re g reh n ju n ih p re b iv a lce v B o g z o g n je m in ž v ep lo m zbrisal z o b ličja zem lje. O d to d se h om o seksualn eži im en u jejo so d om iti. - 4 1 . P a zifeja : D r u g i zg led je Pazifeja, M in o s o v a žena in m ati M in o ta v ra , ki je v antični m ito lo g iji velja la za prim er ž ivalsk e p o h ote (prim . P ek . X I I , 12). - 45. t^rjavi: Z n o v a p rim era z ž e rja v i, tak o k o t v V k ro g u P ek la pri p o d o b n ih grešn ik ih , le da je tu n eko likan j ču dn a, saj si je težko zam isliti ž erjave , ki b i o b istem času leteli eni na se v e r, d ru g i na ju g . -
380
48
¡1
J4
/7
60
6}
66
69
72
7/
Vice nato v solzah p ričn o spet p rv o peti in gn ati k rik , ki slišijo ga raje. A zdaj p rib liž ajo se v m ali četi, k o t p rej, taisti, ki so m e p ro sili, in želja, čuti m e, jim lica neti. K o v d ru g o v id im že n jih p o g le d m ili, p ričn em n em ud om a: »O v i d u h o v i, ki m ir n ek o č g o to v o b oste u žili, on stran ostali stari niti n o v i m i n iso u dje, tem več n jih lupine še zdaj k rijo s k rv jo m e in z g lo b o v i. Sem g o ri grem , da me slepota m ine; g o sp a je z g o ra j, ki m i m ilost toči, da sm rtn ik sm em p rek va še k raljevin e. N a j v a m v željah n ajsiln ejših n apoči čim p reje sv it, naj va s vz em o nebesa v najširši d om , k lju bezn i n ajb olj v ro č i, recite - da v p a p ir b o šlo s peresa! k d o n ek i ste, o d k o d te tru m e zbrane, ki va m za led ji grej o p re k o kresa?« K a k o r g o rja n e c zb egan o ob stane, strm i in rabo iz g u b i jezika, k o trd in k m ečk i p rid e m ed m estjane, tak o na licih duš n em ir se slika; k o pa zn eb ile so se p rv e zm ede, k i iz žlahtnih src h itreje se u m ika, de du h , ki prej m e p ro sil je besede: »O blažen ti, ki sk o zi naše vice za b o ljšo sm rt v k rc a v a š n auk in zglede!
48. raje: R a je v p ije jo zgled e n agrajen e čisto sti, kajti sv o jih zablod se sram u jejo. - 64. slepota: D u h o v n a slepota oz. n erazsvetljen a ljub ezen ska strast. - 65. gospa: V e rje tn o Beatrice. - 77. %a greh: H o m o se k su aln o st. V to je zabredel tudi C ezar, ko se je m udil na d v o ru b itin ijsk eg a kralja N ik o m e d a in p ri tem m enda igral v lo g o ženske; zato so m u p ozneje, sredi triu m fa v R im u , p o r o g ljiv c i k licali: » Z d ra v a , b itin ijsk a kraljica!«. (P o
Šestindvajseti spev
7
f/
h'4
yo
96
99
102
381
D u še , ki o ndi g re jo , so jetnice za g re h , ki zanj je sred triu m fo va n ja p riletel C ezarju n aziv kraljice. Z a to k rik , S o d o m a !’ jih p ro č o d g an ja; k o t slišiš, v sa k si s v o jo rano žali in jo izžiga z o gn je m sram ovan ja. M i v si z d v o sp o ln ištv o m sm o se m azali in ker sm o n ra vn i u p rli se p o stav i in p oželen ju streg li k o t živali, tu v p ije m o , v sram oto lastni g la v i, na p oti im e žene, ki je na K re ti v ž iv in sk i p o ž iv in ili n astavi. Z d a j v id iš, v čem g rešili sm o na sveti; a če za im ena vp rašaš tej krd eli, ne im el b i časa vseh ti razodeti. Z a m e te p otolažim : G u in iz elli sem , G u id o , k čišči tej sem sm el skesano, k er so p red sm rtjo gre h i m i zboleli.« K o tak rat, ko L ik u r g d o b il je rano, sin o v a m ater sta ob jela vro če, tak bil sem jaz, le s kretnjo zadržano, ko čul sem , da ra zk riva se mi oče, m oj in še b o ljših b ra to v , k ar nas pelo je kdaj lju bezen m ilo zdih u joče. N e da bi rekel črn o ali b elo, sem stopal in m u d o lg o gled al v lice, s strani seved a, da ne zajd em v v re lo .
Suetoniju). - 82. dvospolnistvo: H erm a fro d itstv o ; fin izraz za poželen je po obeh spolih . H6. ^ette: P azifeje. - 9 1. G u inizelli Guido: Slaven italijan sk i pesnik iz 13 . stol (12 4 4 ? - !2 7 6 ), D an tejev p red h o d n ik in začetnik »m ilega n o v e g a slo ga«, dom a iz B o lo g n e. N aš pesnik ga zelo ceni, saj g a im a za očeta »sebi in b o ljšim od sebe« (prešel je že nam reč k ro g ošabneževl). - 94. L ik u r g : N em e jsk i k ra lj, ki je iz gu b il sina, katerega bi m orala ču vati llip sip ila; razsrjen jo je hotel kazn o vati s sm rtjo , vtem pa sta prispela njena d v a sin o v a in jo rešila (po T eb a id i, V , 720). - K o t sta se on ad v a v rg la v o b jem m ateri, tako bi bil storil tudi D an te pri G u id u , a kaj ko ju je ločil o gen j. -
382
io ;
io S
m
114
117
¡¿ o
12 )
12 6
129
Vice K o sem tako napasel si zenice, z v s o d u šo stavim se m u na u slu g o , s p rise g o , ki je znam enje resnice. »P o vsem , kar slišal sem ,« m i p ra v i v d ru g o , »pri m eni pisan si v tak jasn i sledi, da svetla še čez L e tin o b o stru go . A če si p ra v p rise g el, zdaj p o v e d i, o d k o d to ču stv o , ki ga k m eni zliva z besed o tv o ja du ša in s p ogled i?« Ja z : »M ila pesem v a m teg a je k riv a , saj nje črn ilo nam ne b o p reb led o , d o k le r b o zadnja g o v o ric a živa.« »O brat,« de in ro k o nam eri v sredo, »duh, ki ti s p rsto m kažem g a v tej lozi, je b o lje m aterno k o v a l besedo. L ju b a v n ih stih o v in ro m a n o v v p ro zi je m o jster bil nad v se , če p ra v čv e k a jo , da L im o ža n p rekaša ga vsesk o zi. B o lj ko resnica slo v es vleče rajo; b ed aki m n en je u stan o ve p o sili, še pred en delo ali v z ro k spozn ajo . T a k o G u itto n a stari so cenili: le zanj razb ob n ali so glas poeta in z m n ožico resn ico p reglasili. Če p re d p ra v ic ti daje m ilost sveta, da sm el boš g o ri sam ostanu v hram e, kjer K ris tu s sam je p a tro m za očeta,
106. k a r slišal sem: G u id u naj bi bila znana D an tejeva pesniška veličina; v e zanjo in je ne bo pozabil niti onstran L ete, kjer se pije pozab a g reh o v . - 1 1 7 . j e bolje materno koval besedo: T a »m iglio r fab bro del parlar m aterno« (v n asprotju z »latino«!) je pro van salski pesnik A rn au t D aniel (u. 118 9 ), ki ga im a D an te zaradi lahkotne in um etelne rim e, ra zn o v r stnosti tem in m ojstrske zgradbe za n ajb o ljšega tru b ad u rskega pesnika in g a v tem oziru po stavlja pred Lim onam - d ru ge g a p ro van salskeg a m ojstra, G irau ta de B o rn eilh a (u. 1226 ), dom a iz L im o gesa, ki je bil v svo jih pesm ih bolj ljudski in bolj n araven. - 124. Guittona: G u itto n e d ’ A rezzo, v 24. sp evu om enjeni pesnik »sicilske šole«. - 129. k/er
Šestindvajseti spev
i) 2
ijj
i} 8
14 1
144
14-/
J«?
pa z m o li še en očenašek zam e, kot ga le tukaj rajn ik p o treb u je, k o gre šn a m oč enkrat slo v o ti vzam e!« N a to , naj m enda p ro sto r n asleduje m u sosed, g re in se u top i v plam enu, k o v v o d i riba, ko na dn o zapluje. P risto p im k m ožu , ki ga je om enil, re k o č, da m oja duša že o dpira n ajlep ši v rt n jeg o vem u im enu. P ra v rad besede duh ta k o izbira: »T a n m ’ abellis v o stre cortes dem an, q u ’ieu no m e puesc ni vo ill a v o s cobrire. le u sui A rn a u t, que p lo r e va u cantan; eo n siro s ve i la passada fo lo r, e v e i jausen lo joi q u ’esper, denan. A ra v o s p rec per au qu ella v a lo r que v o s gu id a al som de 1’ escalina, so ven h a v o s a tem ps de ma do lor!« In v ic g o re čih ga p o žre glo b in a.
Kristus: V nebeškem kra lje stvu , kjer »se ne b o d o ženili ne m ožile«, kjer bo torej po besedah Jo a h im a de F io re n ekaka »aetas m on achorum «. - 136 . pristopim k mo^u: K P ro van salcu A rn au tu D an ielu. L e-ta bo D a n teju o d g o v o r il v pro v a n sa lščin i, svojem rod n em jeziku , ta k o le (140-147)-. » T a k o m i laska v aše lju b ez n ivo vp rašan je, da se ne m orem niti n očem sk rivati pred va m i: A rn au t sem jaz, ki jočem in p e vaje hodim . Z a sk rb ljen gled am na sv o je m inule n o rčije in raj, kjer b o m zarajal, vid im pred seboj. Z d aj pa vas p ro sim , pri kre p o sti, ki vas v o d i v v rh te lestve, ko bo čas, se spom nite še m ojih m uk!« - Iz tega o d stav k a se v id i, kako je b il D an te dom a v p ro v a n sa lsk i liriki, saj je celo jezik d o p recejšn je m ere o b vla d a l. M ed d ru g im n ajdem o v teh tercinah tudi enega klju čn ih tru b ad u rskih izrazov - p ro b le m o v : »jausen lo joi«, ki p o jasn ju je sam o b istvo p ro v a n sa lsk e lirike: »uživati užitek (kot stanje in ko t dejavn o st!)« ali kot se ru slo ven i: »rajati raj«.
SEDEMINDVAJSETI SPEV
3
6
9
12
//
¡S
2i
K o t kad ar p r v i žarek zatrepeče, k jer S tv arn ik u telo je k rv a v e lo , k o T eh tn ica nad E b r o se p o vleče, a G a n g va li v p o ld an v a lo v je v re lo , - je stalo sonce! D a n n am je jem alo, kar an gel b o žji sto p i k nam veselo . M im o grm ad p rišel je na o b alo , »B eati m u n d o cord e!« jel je peti, glasn eje, k o t b i lju d sk o g rlo znalo. N a to : » T u dlje b o šlo, d u h o v i sveti le sk o zi o g n ja u g riz : le brž v plam ene in sp ev on stran p o tru d ite se ujeti!« T o p ra v i, ko nas g o ri steza sklene, jaz pa p o stal, u m ev ši, v kaj nas m am i, sem k o t m rlič, kad ar se v jam o dene. N a d sklen jen im i sk lo n im se ro k am i, v p o ž ar strm im , a v m eni vstaja slika o b so je n ce v z g rm ad o p o d n o gam i. V m e se ozreta zved en a v o d n ik a , V e r g il pa de: » V tej g o ri, sin k o zlati, so m o rd a m uke, sm rt pa tu ne sika.
1-64: Še v sedm em k ro g u . A n gel čistosti. D a n te p reide očišče valn i o gen j. 1. tam trepeče: O zn aka ure: V Jeru z ale m u , k jer je K r is tu s prelil k ri, je b ilo ju tro , nad E b ro m , zapadn o m ejo n aseljen ega sveta, je b ilo šest u r m anj, torej p o ln o č, o b G a n g e su , na v z h o d u , pa šest u r več , torej p o ld an . G o r a vic, ki je na antipodih Jeru z ale m a, naj In im ela več er - o k ro g p o l šestih. - T eh tn ica , ki stoji p o n o či nad E b ro m , je diam etralno n asprotn a znaku O vn a . - 8. » Beati mundo corde«: Šesti ev a n g e ljsk i b lager: » B la g o r njim , ki so čistega srca!« - 1 1 . l e br% v plamene: D u ša m ora go reti v o g n ju čisto sti, tako kot m> jo nekdaj vn em ala nečista poželen ja. -
Sedemindvajseti spev
24
27
)o
ij
¡6
¡9
42
4i
385
D aj, pom ni, če sem m ogel izpeljati te varno G erio n u iz nastave, ne bom zatajil tu, B o g u p red vrati! Če v žrelu te goreče bi to kave stal tisoč let, verjem i m i, da ne bi lasu neznatnega pogrešil z glave. Če m eniš, da ti bajam, sam zagrebi med zublje, skusi to na lastni pesti, na krilu halje, ki jo imaš na sebi! N o , proč bojazen, tu se ni kaj tresti, le bliže, vstopi brez strahu!«... mi kliče. Ja z pa kar trd, uporen lastni vesti! K o vid i n eup ogljivo mi obličje, mi malce zmeden de: »Se to zapreko, otrok, potlej pa sva pri Beatrice.« K o t je pred sm rtjo Piram vzdign il veko na Tizbe ime in jo pogledal m ilo, ko m urvi dal k rv a vo je obleko, tako trdoto meni je om ečilo in k m odrecu grem , le na zv o k imena, ki v m ojih mislih vekom aj bo klilo. On pa mi kima: »K aj, naj tale stena te ustavi?« s sm eškom , kot fantiča mati ujam e z jabolkom , da zm aga njena.
25. Gerionu: Z v e r-sim b o l zv ija če , ki je p esn ika p o lo žila na dn o pe k la (prim . P ek . X V I I ) . 53. uporen lastni vesti: ki m u je v ele v a la , naj u b o g a v o d n ik a , saj se je p o d n je g o v im vo d stv o m v e d n o v se d o b ro ko n čalo. - T o lik je bil D a n te je v strah pred o g n je m , psih o lo ško utem eljen, kajti čisto st (askeza) je ena izm ed reči, ki so člo v e k u n ajtežje! še to zapreko, otrok: G a n ljiv o o g o v a rja n je V e r g ila , ki D a n teja o p o m in ja na cilj n jego vih želja, na n je g o v ve lik i ž iv lje n jsk i sen - B eatrice. - 37. P ira m : Z n a n a O v id o v a zgodba o P iram u in T iz b i: T izb a , m lada B a b ilo n k a , je lju b ila P iram a, ki je stan o val v UiSi p o leg n jen e in s katerim sta se sk rivaj m en ila skozi šp ran jo v steni, da ne bi za to Kvedeli n jun i starši. D o g o v o r ila sta se za n o čn i sestanek p o d m u rv o b lizu N in o v e g a Kroba. T izb a je tja prisp ela p rv a , a je m o rala zbežati pred le v o m , ki ji je raztrgal in o k rv a v il o b la čilo . K o je P iram p rišel na m esto sestanka in našel o b sle d o v ih z v eri k rv a v o ru to , je d o m n ev a l, da se je n je g o v i iz v o lje n k i z g o d ilo n ajh ujše in se je sam
386
48
fr
¡4
//
60
6}
66
6>
Vice In plam en pred m enoj pričn e brazd ati, a Staciju v e li, naj vzad ostaje, saj v sredi h o d il je do tistekrati. K o stal sem n o tri, sk o čil b i najraje v to p ljen o steklo, da bi m e h ladilo, tak strašen žar je palil tiste kraje. H o d eč m i d o b ri oče je v b o d rilo om en jal B eatrice in d od ajal: » Z d i se, da že v o k o ji gled am m ilo!« G la s nas je v o d il, ki je o n kraj vstajal; h od eč za njim , p rišli sm o v e n na m eji, k jer lestve n ik v v iš a v o je o d va ja l. » V en ite, benedicti P atris m ei!« je pelo v lu či, ki je tam bleščala, da n isem v id e l nič, k lju b silni žeji. » Ž e son ce ton e in tem a b o pala,« d o d a, »ne p o čiv a jte , brž stopite, prej k o zah odna se stem ni obala!« G o r šli sm o ra vn o sk o z peči kam nite, ta k o , da sonce, p ad ajo če v m orje, p ra v pred m enoj je im elo žarke ubite. K o z nekaj sm o sto p n ic p o sn eli sk o rje, nam senco stre in v e m o , m o d ri g la v i in jaz, da sonce šlo je za o b zo rje. In p red en je n eb o p o vsej širja vi p o v s o d en ako p o k a za lo lice,
zab od el. T iz b a , ki se je v rn ila koj zatem , g a je našla u m ira jo čeg a ; v o b u p u g a je prosiln, naj jo še en k rat p o g led a . K o je P iram slišal n jen o im e, je še en krat o d p rl o či in nato izdihn il. - O d takrat im a m u rv a rdeče p lo d o v e (» k rv a v o ob leko«). - 58. »V enite...« N a p o v e d p o sled n je so d b e (M at. X X V , 34): »T ed aj p o reče kralj tistim , ki m u b o d o iu d esnici: P rid ite , b la g o slo v lje n i m o jega očeta, prejm ite k ra lje stv o , ki v a m je p rip ravljen o o d z ač etk o v sveta!« - T u k a j p o m en i to že p o z d ra v iz vo ljen im ! 6 4 -14 2 : M ed sedm im k ro g o m in zem eljskim rajem . P esn ik i n o čijo . D a n te je v sen. P rihod d o p ra g a raja in V e r g ilo v a »prom ocija«. 66. p re d menoj: D an te se ne suče v e č o k o li g o re k o t d o sle j, tem več g re n aravn o st, ,1
Sedemindvajseti spev 72
7/
7
h
.1j
X/
90
387
k o n o č še ni zavlad ala n aravi, že v sa k prek sv o je ležem o sto pn ice, ker zakon g o re nam ve li z avreči m o či in v o ljo , iti v iše v vice. K o t k o zji tro p k ro tk o stoji in žveči, k o je ob red el d rzn o v se pečine, d a v skalah se n apasel je in v seči, in v hladu ždi, na va rn em o d vro čin e, p astir pa va rje jih in o p iraje se v p alico o p o ra je družin e, ali o v č a r, ki zlekne se kraj staje ter s s v o jo čred o m irn o n o č p rebije, da z v e r jih ne raztepe iz o g ra je, - tak o sm o n o če vali tam m i trije: jaz k a k o r koza, ta d v a k o t ču vaja, a z lev e in desne nas pečina krije. L e ko s n eba sm o zrli s teg a kraja, a z vezd e, gled ane iz te kotan je, bile so ve čje, lep še ga sijaja.
T ako prem levajoč, zagledan vanje, utonem v sen; sen, ki n ovico cesto, 9)
96
99
pred en z g o d i se, nam p rin ese v sanje. O b u ri, ve rjem , k o čez v z h o d n o cesto K ite ra v h rib je p rv a p risijala, g o re č k o t šla v s a k dan b i za n evesto , se m i je v sanjah žena p rikazala, vsa lepa, m lada, ki je šla p o trati in s p esm ijo na u stih rože brala. » K d o r h oče,« p o je, »mi im e spoznati, naj ve , da L ijo zre, ki ven ec spleta,
milice, ki ton e na zapadu, m u sije to čn o v h rbet. Senca je torej pred n jim . - 94. Ob uri: lili/.u jutran ji zarji: takrat naj bi se o d v z h o d a prikazala zvezda V e n e ra , tu im en o van a K Mera, p o o to k u , b lizu katereg a je bila rojen a iz m o rsk ih pen. -
388 10 2
rej
10 8
m
114
/77
12 0
12 3
12 6
Vice zato ne neha lepih ro k sukati. K ra s im se, da v zrcalu cv et b o m cveta: a o d zrcala sestra se R ah ela ne gan e, v njem ve s dan se gled a vn eta. Z a sv o je lepe oči se je vn ela, jaz pa z ro k o h itim se tu krasiti: njej m ir je zrenje, m eni m oja dela!« Ž e je n eb o sijalo v p rv e m sviti, ki p o tn ik ga tem srčn eje p o z d ra vi, čim bliže dom u m o ral je n očiti, tem a se u m ikala je v vsej v iš a v i in z n jo m oj sen; zdaj d v ig n e m se čim preje, v id e č že m o jstro v d v ig n je n i p o stav i. »Sad slad ki, ki od v e je ga do v e je srce č lo v e k a išče n e u tru d ljiv o ,
že danes bo uteha tvoje žeje.« T o m i V e r g il zdaj reče lju b e zn iv o in n ik d a r nisem še d o b il vezila, ki bi o b n jem tak o p o g le d a l živo . T a k o šn o v o ljo v o lja je ro d ila, da bil b i z g o ra j, da m i k a k o r ptici, sem ču til, na k o ra k so rasla krila. K o na p o sled n ji stali sm o stopn ici in lestev v s o im eli sm o p o d sabo, m i de V e r g il in v m e u p re zenici:
1 0 1 . 'L ija : ( = utrujen a). P r v a žena ju d o v sk e g a očaka Ja k o b a in starejša h či L ab an a. D r u g a L a b a n o v a h čerk a in d ru g a Ja k o b o v a žena, z a v o ljo katere je tu d i služil d v a k rat po sedem let, pa je Rahela. L ija ali L ea p re d stav lja d e la v n o življe n je , m ed tem k o jc R ah ela, ki je bila v s v o je m zakon u jalo v a , sim b o l b o g o zre n ja ; (sv. G r e g o r : » Q u id per L ia m n isi a ctiva v ita sign a tu r, qu id per R ach e le m n isi co n tem plativa?«). P r v a nabira cv e tje d o b rih del, d ru g a se g led a v zrcalu resn ice. R ah elin o d e lo va n je je B o g u ljubše, k e r je p o p o ln ejše , a L ijin o m u je p re d p o g o j, kajti na p o ti d o b lažen stva je treba najprej d e lo tv o rn o lju b iti, šele p o te m je kon tem placija. - T a k je bil D a n teje v sen. - 1 1 5 . sad sladki: P rim . P ek . X V I , 6 1 - »sladko sadje«, b lažen o st, k i jo zna m o d ri d o seči že na zem lji, ki pa je seved a le m ed el p re d o k u s n eb eške sreče. -
Sedemindvajseti spev
n?
i;2
1
1)8
14 1
389
» M in ljiv in v e čn i o gen j sem pred tabo ra zg rn il, sin; zdaj greš na p o to v a n je , k jer m oj p o g le d sam o ni v e č za rabo. M o j u m te v o d il je d o sem in znanje, zdaj sm eš za v o d jo si u g o d je vzeti, čas strm ih , zvežen ih steza ko n čan je! P o g le j tam son ce, ki ti v čelo sveti, p o g le j tra v ic o , cv et, g rm ičje m alo, ki brez sem en iz zem lje m o re vreti. D o k le r o k o se ne prism eje zalo, k i s so lzo m e je k tebi n ap o tilo , lah k o g re š tja, tu sedeš na ob alo! N e čakaj v e č na m oj m ig lja j, sv a rilo ; zdaj v v o lji z d ra v si, m o ž, o d rasel sp o n am in če p rezreš sv o j p ra v , bi n apak bilo: čez te vlad arja v o lim te in k ron am !«
»27. M in ljiv in večni ogenj: V e r g il (č lo ve šk i razu m , m en taln o) se p o sla v lja ; »sam o n je g o v pogled ni v e č za rabo«, treba je g lo b lje slu tn je, v iš je m ilosti. D a je u sp o so b il D a n teja d o te sto p n je, je razg rn il pred n jim pekel in v ice , svet estetike in etike, v o d il g a je »po Mrmih in zvežen ih stezah« tru da in prisile. Z d a j je naš pesn ik »perfectus«, »očiščeni«, volja m u je zrela in p ra v n aravn an a, slu žba idealu m u b o poslej v u žitek, u g o d je (v. 13 1 ) . - T a k o seved a g o v o r i razum , o seb n a m ističn a izku šn ja pa b o p o kazala, da se p ravo zoren je šele pričen ja. T o b o n ajprej o seb n a, ne več k o lek tiv n a , sp o v e d in ljubezensko prizn an je B eatrice (v nasledn jih sp ev ih V ic ) in šele tej lju b ezen ski v d a ji «ledi R aj. - 134. poglej travico, cvet: P risp e la sta d o z em eljskeg a raja. - 141. če% te vladarja volim te in kronam: S im b o l p o sv e tn e in d u h o v n e o b lasti, s katero zdaj D a n te razp o lag a pri vlad an ju sam ega sebe. T a »p rom o cija« sp o m in ja v m arsičem na in iciato rske sv eča nosti raznih d u h o vn ih sek t in h erezij, ki jih v D a n teje v em času, d o b rih 50 let za katari, ni m anjkalo in ki v se izkazu jejo m očan v z h o d n jašk i v p liv . Im a p a ta p riz o r tudi ezoterično plat. V e rg il, k o t rečen o , p re d stavlja razu m , m en taln o. S tem da se č lo v e k z njim izm iri in g a preraste, v z p o sta v i v seb i m ir in zatre u p o r n ekd an jih in ad ekvatn ih misli - o d to d ravn o težje in soglasje raznih n a k lo n o v v o lje . T o so g la sje v v o lji b o še enkrat in še g lo b lje izp ričan o na sam em z ak lju č k u R a ja ( X X X I I I , 14 3 ), k jer d o b i p ra v kozm ične dim en zije; tam g a D a n te p rim e rja s starim v z h o d n jašk im (budističn im ?) nim bolom - en akom ern o se vrte čim ko lesom .
OSEMINDVAJSETI SPEV
j
6
9
n
ij
iS
21
Ž e lja n razvedeti se, kaj o d e va ta b ožji les, to ž iv o o g rin ja lo , ki svit b lažilo n o v e g a je dn eva, sem brez od lašanja p u stil ob alo in zlagom a zabredel na p o ljan o , kjer v s e p o v so d m i b la g o je dišalo. Prijazen dih, ki so m u nepozn ane sprem em b e, m i je v čelo v e l lju beče, k o t tiha sapica, ki v ju tru vstan e, in božal vej zelenje je drhteče, da v se na ono stran se je p o v ilo , k jer sveta g o ra p rv o senco m eče; a iz ravn e lege ni jih prem akn ilo d o tod, da ptičice, sedeč tam g o ri, z a v rg le bi u m etn ost s v o jo m ilo. Iz p o ln ih g rl se pesem rani zori glasila je sko z listnate d o m o v e , ki so šušte p rip ev a li p o d zbori; k o t z veje v v e jo si krep e g la so v e b o ro v c i na b re g o v ih tam o b C hiassi, ko E o l širo k u razpne o k o v e .
1-14 8 : Zem eljski raj. - O čarljivi gozd. Lete. Sam otna žena (M atilda). P o ja v i zem eljskega raja. 2. ta božji les: Č u d o v iti g o zd v zem eljskem raju je p risp o d o b a p o p o ln eg a , k B o g u n aravn an eg a člo v ešk e g a ž ivlje n ja in p re d stav lja n asp ro tje »črnem u go zd u « pred vran pekla - ž iv lje n ju greh a in n evere. - 4. obalo: Z u n a n ji ro b raja. - 1 1 . na ono stran: P roti zapadu. - 20. borovci ob Chiassi: B o r o v gaj b lizu R a v e n n e , le v o o d kan ala, p o katerem sc z ladjo p rid e v m esto; ta g o zd ič , v katerem se je D a n te verje tn o rad spreh ajal v svojili raven sk ih letih, sto ji še danes, b li2u n jeg a p a b azilika sv . A p o lin a rija »in Classe«. - 21 E o l: K r a lj v e tro v ; im a jih zaprte v po seb n i šp ilji (ali tu di v m ehu) in jih izpušča, kad;u
Osemindvajseti spev
24
27
Io
1i
16
19
42
41
391
In g lej, že p rik o ra čil sem počasi g lo b o k o v g o z d p ra d a v n i in tam p re k o v s o sled iz g u b il, k je sem b il na jasi; tedaj u stavim se p red m alo reko , ki z v a lč k i p ro ti le v i tra v o v ije b re g o v , ki v njej si m o č ijo o b le k o . K a r n ajb istrejših v o d p o zem lji lije, bi m ešanica zdela se k ar vsa k a o b tej, ki niti kam en čka ne skrije, če p ra v se tem na n oč in dan pretaka p o d v e čn o sen co, k o d e r ni m o g o č e ne sonca niti lune uzreti traka. K o tu sto ječ sem p re k v o d e tekoče o k o p re stavil, naj se on stran pase v d o b ra v i m ajsk ih ro ž, k o t se m u h oče, tam zrasla je, k o t pred o čm i nam zrase stva r, ki s ču d en jem o d p o d i nam jato p o p re jšn jih m isli in p rik len e nase, sam otna žena, ki p o jo č čez trato je šla in c v e t o d b irala o d cveta, ki so stezo krasili ji b o g a to . »O lepa žena, za lju bezen vn eta, k o t te p o d o b a kaže, k je r je rado izp ričan o , kar si srce obeta, iz v o li p riti bliže čez liva d o ,« ji dem , »k tej rečici, da razpoznati
Hum hoče. - E d e n n je g o v ih p o d a n ik o v je » ju go « , v o rig . scirocco (arab.), to je ju g o v z h o d n i veter. - 2.5. p re d malo reko: P o zn e je se b o izkazalo , da je to L e te (v. 130 ). - 40. zmotna %ena: N je n o im e b o izrečen o šele kasn eje, v 33. sp e v u ( 1 1 9 ) , in še to m im o g reilr M atilda. - K d o je ta sam otna p re b iva lk a zem e ljsk eg a ra ja , ki je o d padca p rv ih d veh mmftcv - A d a m a in E v e - ostal n eob lju d en ? O k o li tega p ro b lem a je b ilo p re liteg a že sila fm ila , en o g lasn i pa so si številn i k o m en tatorji m en da sam o v tem , da je M atilda iiiuiAljeno im e, p o d o b n o on im , k i so jih tru b ad u rji n ad eva li s v o jim dam am . K lju b m odnostim n am ig o v a n ja na nekatere z g o d o v in s k e o seb e D a n te je v e g a časa pa večin a m zlugalcev o b ra v n a v a M atild o k o t sim b o l dejavnega življe n ja , in sicer popolnega, p o p o ln e-
392 48
Vice mi bode m oč, kar po ješ s tih o nado.
Spom injaš me, kje bila v dobi zlati in kakšna je Prozerpina do dneva, //
ko v ig re d je iz g u b ila , n jo pa mati!«
In kot zasuče se plešoča deva ;4
/7
So
6)
66
69
s stopali tesno na deskah in eno n o žico le za ped pred d ru g o d eva, tak o je šla čez rožn o in ru m eno cv etličje k m eni, k o t bi šla d evica, ki še p o b eša k tlom o k o p o šten o ; u streg la p ro šn ji m o je g a je klica in p rim ak n ila se ta k o , da m ilo nje petje m i bilo je g o v o ric a .
Prišedši tja, kjer travo je m očilo valovje, ki ga toči lepa reka, pogled mi pošlje žena za darilo, svetal tako, da V enerina veka ni takih o gn jev skrivala po rani sinu, naj lok mu še tako useka! Sm ehljala se mi je na oni strani z n aro čjem cv etja, ki brez setve vsak e p risp e na dan na, tej v is o k i planji.
Čez v od o je bilo le tri korake..: g a seved a d o takšne m ere, k o t je tu člo v ek u brez d irek tn eg a p o sega b o žje m ilosti sploh m o g o če. G le d e na to , da u v ed e p esn ika v sk riv n o sti zem eljskega raja, d o m o v in e prvih d veh lju d i, in da sp o m in ja na P ro ze rp in o , sim b o l iz p rad avn e p o g a n sk e m ito lo g ije , bi se dalo zak lju čiti, da tukaj o b B eatrice - razodeti lep o ti, m o d ro sti, sveto sti itd. - Matild;* pre d stav lja naravno lep o to , m o d ro st, sveto st itd ., ki p a razo d eto u va ja in p o g a ja . M atilda je p re d d v erje k B eatrice, tako k o t je zem eljski raj, čig a r go sp a je, le p re d o k u s nebeške g a k raljestva. - 50. Prozerpina: M lad a in lepa h čerka C erere, ki jo je P lu to n , bop. p o d zem lja, u g ra b il s čaro b n ih p o ljan na S ic iliji, k o je m laden ka n ab irala pomladil«» c v etje. O b tem ro p u , ki je m ateri o d vze l h čerk o , je P ro ze rp in i pad lo cv e tje iz ro k, n tem pa tu d i večn a p o m lad (»vigred «), ki je p o O v id o v e m p rip o v e d o va n ju vlad a la v i< | čudežni deželi - E n n i. - 60. nje petje: R azu m el je, kaj žena p rep eva. - 64. svetal tako V e n e ri se ni ta k o z asvetilo o k o , k o ji je sin K u p id o p reb o d el srce s p u ščic o in sc y zaljub ila v lep ega A d o n isa . - 68. brez setve‘ O tem b o d o g o v o r ili v . 10 9 -14 4 . -
Osemindvajseti spev
j2
7/
7
Ur
S4
Sy
90
393
a H e lesp o n t, k jer p rečil je z b ro d o v i K s e r k s , brzda za ošab n e m o g o č n jak e , L e a n d ra ni razkačil b olj z v a lo v i, ki z A b id e d o Šesta so b učali, k o t m ene stena te v o d e . - » V i n o v i ste tu kaj,« začne žena na obali, »in če se sm ejem v v rtu , ki n aravi č lo v e šk i so za g n ezd o ga izbrali, se ču d ite, n eu ki v tej težavi: a v p salm u ,D e le cta sti!’ svetlo v e je, ki ra zm eglilo m rak b o v vaši g la v i. T i, ki na čelu g re š, p ro šn jik p o p re je, želiš še kaj, p o v e j, da b rž p o m a g a ti jezik m oj in izn ebiš se žeje!« Ja z : »R ečica in g o z d a p esem b laga se s p re jšn jo v e ro v m eni zdaj p rep ira, saj stva r, k o t čul sem jo , se s to ne zlaga.« In ona: »Č e p o v e m , k a k o iz v ira iz jasn ih v z r o k o v to, k ar zreš strm eče, b oš h itro čist m egle, ki te zastira. B o g , p r v o d o b ro , ki le sebi v še č je, nas d o b re u stvaril je, za d o b ra pota
7 1. H elespont D an es D a rd an e le , ožin a, ki jo je d v a k ra t p re k o rač il p e rzijsk i kralj K s e rkscs: p rv ič , ko je n apadel G r č ijo , je s s v o jo siln o v o js k o šel p re k o p o n to n sk eg a m o stu , Npeljanega na d ve h vrstah ladij (pri čem er je dal m en da b ičati n ep o k o rn e v a lo v e !); d ru gič pa je ta m o g o čn ik na ladji bežal p re k o iste ožin e, potem k o so g a b ili G r k i po po ln om a p o to lk li. - T a isti H ele sp o n t je so vra ž il tu di Leander, k i je v s a k o n o č p laval Čezenj (od Šesta k A b id i) k s v o ji lju b ici v va s. P ri nekem takem »v a so v a n ju « se je utopil. - B o lj k o t o b a d v a H ele sp o n t pa je D a n teja razkačila d ro b n a rek a, ki m u je branila d o M atilde. - 80. »Delectasti«: P salm X C I : »R a zv e se lil si m e, G o s p o d , ssv o jim Nt va rstv o m in v risk a l bo m od v eselja nad d elo m tv o jih ro k !« Z e m e ljsk i raj, k je r sta bivala p rv a člo v e k a , je v red en izdelek »veselega S tva rn ik a « , zato se M atild a, sim bo l d ejavn ega ž iv lje n ja (danes bi rekli: an gažiran ega) v n jem v eselo sm ehlja. - 87. stvar, kot trm ¿ul jo : D a n te je v d v o m : o d k o d n aravn i p o ja v i - v o d a , veter, b učan je g o zd a - v rh gore v ic , ko pa je b il slišal, da se u sta v ijo prdti n jen im i v ra ti ( X X X I . 43)? - 9 z. nas dobre ustvarilje : P rim . G e n . I, 5 1 : »In B o g je vid e l stv a ri, ki jih je u stva ril, in bile so d o b re.« -
394 9}
96
99
102
ioj
108
m
114
11 7
in dal ta kraj nam v zalog večne sreče. Brž sta odvzela nam ga greh in zmota, naš greh, ki vedri smeh in igro milo nam menjal je za jok in curke pota. D a pa nas ne bi tukaj zaskočilo puhtenje iz voda in iz trdine, ki potlej, ko se doli vku p je zlilo, kolikor m ore, za vročino rine, tako v nebo je zrasla naša gora, da ji od dveri go r ta čad izgine. K e r se ves zrak, kar ga obsije zora, z gibalom prvim zvesto v krogu kreta, če krožnica ne najde kje zatora, nam to višavo , ki stoji oteta tu v čistem zraku, dir neba pretresa in gozd buči, kjer gosto se prepleta. Zdaj zm ore rast, ki jo vij o nebesa, da v sapico izsuje si semena in ta jih v igri n aokrog raztresa, a zemlja spod rodi, kot ji vrem ena naklonijo in prst; zatorej nudi različen les različnega stržena. N aj človek doli se potem ne čudi, ko to je čul, če se nekje rastlina brez vidnega semena prim e v grudi. Zn aj, da naš sveti lo g je dom ovina vseh vrst semen, da s sadjem polni veje,
10 3 . ves %rak: Sfe ra, ki ob d aja zem ljo, je p o sred n jeve šk e m v e ro v a n ju v d o tik u s prvin i n eb eso m , ki k ro ž i o k ro g n je, to je L u n in im . K e r p a v s e n eb eške sfere, v š te v š i L u n o , p o g a n ja P r v o g ib a lo , se n ekaj tega »n ebesnega dira« p re k o om en jen ega d o tik a prenaša na v is o k e zračne plasti ali »čisti zrak« v rh a g o re v ic ; o d to d stalni piš, ki enakom erni» v eje o d v z h o d a na zah od. - Z a tm o sfe rsk im i m o tn jam i o ku žen i zrak o staja slej ko p rq v n iža v i, ta »n ebeški piš« ni z n jim v n ob en i zvezi. - 1 0 9 - 11 4 : R az lik a m ed rajskim m zem eljskim rastlin skim razplo d om : R a js k i n i o d v ise n o d fizičn ih p o g o je v , ker g a poga jajo stalne n eb eške kre p o sti, m ed tem ko je na zem lji m n o g o d ru g o tn ih d e ja v n ik m
Osemindvajseti spev 12 0
12 )
12 6
129
¡p
i) j
/ji
14 1
395
kot ga ne trga zemeljska dolina. V od a, ki zreš jo, pa iz žil ne vreje, ki hlap jih polni, ko ga mraz zamoči, kot reka, ki vsak čas ji zm anjka reje, tem več jo večno živ studenec toči, ki iz volje božje toliko dolije, kot steklo je po strugah v dve pobočji: v tej reki m oč priteka, kjer se pije pozaba grehov, a pa oni drugi spom in na dobra dela spet zasije. T u je Lete, a ona v drugi strugi je Eun oé in vsak, kdor ust ne skloni poprej k obem a, ni utekel tugi, saj vseh užitkov se je izm aknil kroni! Zdaj želje že imel bi potešene, ne da moj uk ti še kaj več odsloni, a za p ovrh še nauk dobiš od mene: saj mi ne boš uhá zamašil glasu, če nad obljubo se s teboj zažene! T i, ki nekoč so nam o zlatem času prepevali, slavéc mu vek veseli, ta kraj so v sanjah zrli na Parnasu. T u so ljudje v nedolžnosti živeli, tu večna je pom lad, sadov ni kraja,
prst, klim a, vrem e ipd. - 1 2 1 : Voda: N e p o teka iz atm osferskih p o ja v o v , kot so izhlape vanje, ohlajevanje in m oča, pač pa iz nadnaravne, božje vo lje , ki skrbi za n jeno n espre m enljivost in stalnost. - 13 0 -15 2 . L,eté, Eunoé: R e k a L e te je vzeta iz g rške in starorim ske m itologije, ven d ar im a pri D an teju sprem enjen pom en. P ri G rk ih je tekla v po dzem elj skem H ad u in sence, ki so pile iz nje, so izgu b ile ves spom in, tako da je p ostalo n jih o v o podzem sko b ivan je prazno in bedno. N aš pesnik je L etin o v lo g o sprem enil to liko , da njena v o d a utopi sam o spom ine na g reh , m edtem ko d ruga reka, E u n o é (n o v o sk o v a n k a iz g r.: »dobra m isel - spom in«), ki teče iz istega izvira, spom in na dobra dela spet obudi. K d o r hoče v nebesa, m ora piti iz obeh. - 136 . %a P ovrh & nauk dobiš: M atild a ne o d g o v o ri Hamo na D an tejev d v o m , pač pa m u n aklpni še v eč , pojasn ilo, da je krščan ski zem eljski ruj, ki g a gleda pred seboj, bil tudi d o m o vin a slo viti »zlati dobi« največjih antičnih pesnikov - a V e rg il in Stacij s sm ehljajem izdajata p rav tega nauka.
Vice ¡4 4
14 J
tu nektar vre, ki so ga pevci peli.« Zasukala me je ta slika raja k poetom a in glej ju! ob besedi poslednji nista bila brez smehljaja; in znova k zali ženi grem s pogledi.
DEVETIN DVAJSETI SPEV
i
6
v
12
/;
i
K o t da ljubezen trka ji na vrata, je žena s pesm ijo svoj spev sklenila: »Beati quorum tecta sunt peccata!« K o t jata vil, ki bega lahkokrila čez m rak lesov, kjer sonce draž je eni, a dru go m ika, da bi se mu skrila, tako je ona šla čez breg zeleni n avzgor ob reki in kot njej nožiča, tako je, vštric, drobil korak se meni. K o ra k o v teh bilo ni še stotica, ko že zavili ravno so b regovi, da v vzh od poslej vod ila je stezica. N isva še dolgo šla po poti novi, ko žena me pogleda in de veselo: »Brat, zdaj le glej in na ušesa lovi!« K a r naenkrat je svetlo zažarelo lesovje veliko prek vse globine, da djal sem, bliskati se je začelo;
i 54: Z e m e ljsk i raj. M ističn a p ro ce sija , k i sprem lja v o z (C e rk e v), k am o r je p rip et g rifo n (K ristu s). - P o tem k o je D an te p rišel v p ra d av n i, z iz v irn im g re h o m iz g u b lje n i zem elj ski raj in tam spozn al n je g o v o sk riv n o stn o v a ru h in jo - p o p o ln o d e ja v n o ž iv lje n je - , se mu bo v tem idealnem o k o lju p rikazala tudi p o d o b a idealn e C e rk v e , te v e lik e socialn e o drešitven e u sta n o v e, k i je n jeg a sam ega v z g o jila , m u o d p rla o či in g a d u h o v n o z.iižcjala p o čim b o lj p ristn em in žlahtnem uresn ičen ju. T o idealn o p o d o b o b o žje g a ljudstva zajem a naš p esn ik iz sv . pism a, stare in n o v e zaveze, p o d a ja pa jo p o d v p liv o m Jan ezo vega R az o d etja p o p o ti o seb n e m ističn e v iz ije .S. »Beati«: » B la g o r n jim , katerih g reh i so p o k riti (s p o zab o )« - Ps. X X X I . - T a M atildina pesem n am igu je na rek o po zab e L e te , ki se n ah aja m ed n jo in p esn ik o m . - 7. /1 ona šla: P esn ik in M atild a sta h od ila v štric, v e n d a r v s a k p o s v o je m b re g u rek e, ki ju )r vo d ila v n o tran jo st. -
398
21
24
27
30
H
}6
¡9
42
a ker vsak blisk, kot pride, brž izgine, ta pa vse jasnejše v oči mi sije, me misel, kaj je neki to, prešine. Ž e so priplule sladke melodije skoz svetli zrak in iz pravične jeze postal sem hud na E vin e norčije: ko ubogalo je, kar pod soncem leze, edino ženska, iz tal stoprav rojena, ni pred očm i strpela te obveze, ki bi, da ni je snela p rva žena, že davno dala mi, za dolga leta, to slast in ta bogastva neizrečena! K o zdaj prevzet od tolikega cveta nebeških m ikov stopal sem in seči še dlje želela duša je razvneta, mi spredaj je kot zubelj plameneči zasvetil zrak, ki lil je iz zelenja, in pesem dal je glas lepo doneči. O svete deve, če v nočeh bedenja sem kdaj vam služil, trd od mraza, glada, vas v stiski zdaj poprosim zasluženja! N aj sveti vir mi s H elikona pada, a U ranijin zbor v pom oč priskoči, da težka misel v stih bo stekla rada! Sedm ero zlatih debel mi na oči nosila slika je, v razdalji ujeta,
26. genska'. E v a , narejen a iz rebra A d a m a, ki g a je B o g u stv a ril iz »tal« (glin e), j<: prekršila b o žjo p re p o v e d in z iz virn im g reh o m o ro p ala č lo v e š tv o z em eljskeg a raja. 37-42: D an te se p rip o ro ča za p o m o č m uzam : zdaj naj se m u po p lača ves tru d , ki g a je p o lag a l na o ltar p e sn ik o v a n ja , zdaj ko b o v a le g o rijo in sim b o le o v ija l v e lik e sk riv n o sti; zlasti se p rip o ro ča U ran iji, n ajb o lj ezoteričn i m uzi, in pro si za o b ilen n ap oj H ip o kren c, v ira , ki je tekel z b ivališča m uz, g o re H elik o n a . - 4 3. sedmero fia tih debel: P o zn e je se bo izkazalo , da se za to » slik o « .sk riva jo svetilniki (v. 50); p re d stav ljali naj bi sed m ero darov sv. D u h a ali tudi sedm ero z ak ram en tov. - N jih u v o d n o m esto p o m en i p risto p človeka k bo žjem u , ali še b olje (po ka to lišk i d o g m i), p o se g b o žje g a - p re k o C e rk v e - v člo v ešk o
Devetindvajseti spev 4!
48
n
14
/7
60
61
66
6g
72
399
ki nas in njih še dokaj dobro loči, a ko tak blizu sem prišel predmeta, da splošnosti, ki čute nam ukani, z daljavo ni bila oblika vzeta, mi um , kjer se p ravilnost m isli hrani, p ove, da zrem svetilnike, a slava glasov, da črpa besedi v Hozani. Bleščala v vrhu lepa je naprava, ki bi polnočno zarjo prekosila, ko luna v ščipu na nebo priplava! V elike oči zatočim do V ergila, a glej, pogled mi vrne m ojster stari, kjer se nič manj osuplost ni razlila. In spet ozrem se k tej viso ki stvari, ki bližala se nam je počasneje kakor nevesta, kadar gre k oltarji. T u žena vzklikne: »Počem u se greje tvoj vid samo ob tej preživi luči in ni mu m ar tega, kar zadaj spe j e?« T am zadaj, glej ljudi, ki grejo v gruči, kot za ovčarjem , odeti v snežno belo, beline, kot se v svetu ne naključi! Z levice mi valo vje je blestelo in mi v so levo stran, kot prek zrcala, če v v od o gledal sem, zvesto posnelo. K o sem na breg prišel in mi ostala tja do prikazni je samo ta reka, ustavim , da bi bolje zrl, stopala,
življenje. - 47. splošnosti: Sh olast. »sen sibile com u ne« - to , k a r je lah ko zajeto z v e č čuti m torej lah ko zave d e k n ap ačn im sk le p o m . - O b lik a d re ves se je p e sn ik u zaradi d a lja v e k «zala k o t sp lo šn o st, za katero se je v resn ici sk riv ala o b lik a sv e tiln ik o v . - 57. osuplost: V ergil - č lo v e š k i n aravn i razum - je sev ed a presen ečen nad sim b o lik o te »n aprave« »edm erih s v e tiln ik o v duha. - 5 1. »Homana«: »S la d k e m elod ije,« ki so že prej p rip lu le do Dsmteja (v. 22), se izkažejo k o t c e rk ven a h im n a, katere začetek se g lasi: »H o zan n a« (O pozd ravljen a!). - 6 1 . fyna: M atilda. -
4oo
7/
j8
Si
84
90
9)
96
Vice
a trop ognjičev jo naprej useka in zraku zor zapušča čudoviti, da zdi se kakor čopičeva vleka: zatrepetalo v njem je v jasnem sviti sedmero prog in barv nudilo bero, ki Soncu lok in Luni venec kiti. V globin o dlje je vsako šlo bandero kot moj pogled, bila pa so zunanja deset korakov proč, na m ojo vero! Pod krasnim nebom , kot se tu oznanja, po parih štiriindvajset starčkov šlo je in vsak pod krono lilij g lavo sklanja. »Blagoslovljena bodi,« sprevod poje, »v A d am ovih hčerah, blagoslovljene naj bodo vekom aj prelesti tvoje!« Brž ko cvetlice in bilke orošene, ki nosi jih onstran obala leva, izbrancev teh bile so osvobojene, že - kot na nebu zvezda k zvezdi seva štiri živali naslede očake, ki list zeleni vsem glave odeva. Po šest peroti jih krasi, a iz vsake blešči čez sto oči: če A r g očesa imel je žive, so bile mu take!
7 3. trop ognjičev: Ž e o m en jen i » svetiln iki« , d a ro vi duha. - Z r a k za n jim i se je o b arv a l, ko t b i s čo p ičem v le k e l p o p ap irju . - 77. sedmero prog'. B a rv n a paleta, ki sestavlja m a vric o (»so n čev lok«) in k o lo b a r o k o li lune. - S re d n je v ešk i fizik i so v njej v id e li sam o štiri g la v n e b arve , n o , ostale tri je m o č d o b iti z m ed sebo jn im i n iansam i. - 79. v globino: T e b arv n e p ro g e so p rih ajale iz v e lik e d a lja ve, to lik šn e , da ji p e sn ik o v p o g led ni b i l ko s, razpon m ed ob em a zun an jim a b arva m a pa je bil p o D a n te je v i ocen i najm anj deset k o ra k o v . - 82. Po d krasnim nebom: B a rv n e p ro g e so b ile v id e ti k o t n eb o pri cerkven i pro cesiji. P o d n jim je šlo štiriin d vajset sta rčk o v , s im b o lo v štiriin d vajsetih k n jig stare zaveze (po sv . Je ro m u ). - 85. Blagoslovljena bodi'. P o z d ra v angela G a b rie la in E lizabete M ariji (L u k a , I. 28, 42). - D an te do d aja tej h v ali še h valo n eb eških lepo t, ki dičijn sla v lje n k o , C e rk e v . - 92. štiri živali'- P o o se b lja jo štiri e v a n g elije: le v , v o l, orel in človek Z e le n o listje na n jih o v ih g la v a h p o m en i, da so ve č n o ž ivi. - 95. če\ sto oči: O česa tu
Devetindvajseti spev
9
iu2
;o;
ioX
m
114
11 7
12 0
Z daj, bralec, ne bi rabil več peresa za njih opis, drugam me trosek žene in greh bi bil, da tukaj se raztresa; v Ezekielu dobiš jih razložene, kot jih je videl s severa leteče, skozi vihar in m egle razplamtene. In kot n jegovo jih pero obleče, bile so tu, le za perot bi rekel, da Jan ez z mano in ne z njim povleče. N a sredi med četverico je tekel d vokoln i voz na zm agoslavni poti, ki ga je lev krilat na vratu vlekel. T a vzd igoval je kvišku obe peroti med srednji zor in drugi dve trojici, a ni se zdelo, da njun rez jih m oti, - tako visoko , da so ušle zenici! D o kjer je ptica, so mu udje zlati, a spod je belo, mešano k rdečici. T ak krasnega vozu ni m ogel dati R im k slavju Scipija, O ktavijana, ob njem je ubog še sončev voz bogati, voz, ki sprosila si je Zem lja vdana, da ko je iztiril, ga je strela vžgala Z evsa, to pot pravičnega tirana.
krilih živali - štirih e v a n g e lije v p re d stav ljajo bu d n o st sv. D u h a , ki o d v rač a C e rk e v od zablod. - D an te jih p rim e rja s sto o k im A r g u s o m , lju b o su m n im ču varje m zaklete Io (prim . V ic e X X X I I . 16 ).- 9 7 -10 5 . D a n teje v o p is se v g lavn e m sklada z v id en jem p rerok a E ze k ie la (E z . I. 4 -14 ), le v n ekaterih p o d ro b n o stih (perot) se bolj n aslanja na Ja n e z o v o R az o d etje (IV ). - 10 7 . dvokolni vo\ itd: P o zgledu rim skih triu m fato rje v ; ta v o z p redstavlja C e rk e v (glej u v o d n i kom en tar!). V le če ga krilat le v ali g r ifo n (po sv. Izid orju), to je žival z d v o jn o n a ra v o - o rla in leva, kar naj bi p o m ^ u t k r iiCri^tM.^a, h o g a-čio vek a. Z la ta o rlo v a b arva p o m en i n eb eški sijaj, rdeče beli l e ^ ^ ^ i e d o l ž n o s t irt' kri. T o da g rifo n d v ig u je krila v sam o n eb o, p o m en i, »da se b ožji s iflg ip n ik d a r lo čil od neba.« - 1x 6 . Scipija, O ktavijana: Scipij A friča n in O k ta v ija n A v g u f t ,^ n a m e r l ^ ^ ^ ^ s k a v o jsk o v o d ja in triu m fato rja. - 1 1 7 . sončev vo%: Z n o v a p o g re ta z g o d p a jp F a e t o | II i,'iii se je pon esrečil s son čev im vo z ilo m , k o g a -je Z e v s udaril s strelo ; Zfcm jja je bilJi-Ssi^ pot
4 02
12 3
12 6
129
i) 2
i) }
13 S
14 1
14 4
H kolesu desnemu je raj plesala trojica žen: p rva bila je rdeča, da v ognju komaj bi se prepoznala, sosednji zdel život se je kot vreča sm aragdov, tretja njih pa je blestela ko polja, v svežem snegu se iskreča. Zdaj se je zdelo, da jih v o d i bela, zdaj rdeča, sučejo pa se po loki zdaj bolj, zdaj manj, kot bo vodeča pela. Spet štiri rajajo ob levem boki: v škrlat odeta trum a razigrana po p rvi njih zgleduje se, trooki. Z a to p o vo rk o , ki vam zdaj je znana, uzrem dva starčka, v noši neenaka, a v isti drži, resna in zravnana. Če ta se zdel je iz družbe učenjaka H ipokrata, ki ga narava dala je življu, ki ga večja slava čaka, se v onem je nasprotna skrb kazala, saj ostro brušen meč je nosil v roki, da mi čez reko je bojazen vzplala. Zatem prispo še štirje, manj visoki; za vsem i pa gre nekdo sam, starina z obrazom ostrim , v sen zaklet globoki.
p ravičn em u tiranu« h valežn a, saj bi neizkušen i vo z n ik u tegn il zm esti v e so ljn i red. - 1 ; > trojica ž en'- O b desn em kolesu so tri te o lo šk e k rep o sti: rdeča je ljub ezen , zelena (»vrr/.i sm arag d o v«) je upan je, a bela (»sveži sneg«) - vera. -1 3 0 . štiri rajajo: Š tiri poglavitni k rep o sti ali čedn o sti: m o d ro st (troo ka), p ra v ičn o st, h rab ro st in zm ern ost. N jih škrliin u b arv a p o m en i ljub ezen . - 13 6 . ta %dei se je\ P r v i je e v a n g elist L u k a , ki g a list ... ................... ozn aču je k o t z d rav n ik a - H ip o k ra to v e g a učen ca. (S H ip o k ra to m je n arava oI h Ih mI .i člo v e š k i ro d , »živelj«, ki je n am enjen za nebesa.) - 13 9 . v onem: Č e je L u k a prikazan km zd rav n ik ljudi (saj edini p o p isu je ro jstv o Je z u sa O d rešen ika), p a je d ru g i, apostol Pavrl, slikan z b rušen im m ečem v ro k i, k a r p o m en i p a rad o k s b o žje besede. - 14 2 . štirje m.in/ visoki'. Štirje pisci P isem : P eter, J a k o b , Ja n e z in Ju d a . - 14 3 . starina'. Zasan jan i vi*le |«Jan ez , pisec A p o k a lip se . -
Devetindvajseti spev
147
ijo
n}
T eh sedem nosi se kot vsa družina pred njim i, le da venec dragoceni, ki prej jim bil je lilijna rastlina, zdaj vrtnice cvetovi so ognjeni; če dlje bi stal, bi m ogel se zakleti, da nad obrvm i jim gore plameni. K o ravno predm e voz prispel je sveti, udari grom ! Z a vzvišene rajane to bil je znak, da dlje ne sm ejo speti, ti in izveski spredaj - vse obstane.
154. izveski: P rej om en jani »svetiln iki«.
TRIDESETI SPEV
}
6
9
12
K o obstoji sedmerica nebeška, ki sije brez zahoda in brez vzhoda, a zam egli le grešnost jo človeška, in ki svetila vrsti je sprevoda, na m oč tako kot spodnje sij iskreči v pristan obrača nam krm ilo broda, tedaj m ožje, resnico go voreči, ki so med njo in med grifonom stali, na voz ozro se, kakor k daljni sreči, in eden, kot bi ga z neba poslali, »O veni sponsa de Libano, veni!« zapel je trikrat, a za njim ostali. K o t dvign il krik, nazadnje razglašeni, bo izvoljene iz groba in vstajenje
1 - 1 4 5 : Z e m e ljsk i raj. P rih o d B ea trice , V e r g il iz g in e . B e a tricin i o č itk i D a n te ju . - Z lx n id ealn e C e rk v e , ki g a je p esn ik o ž iv il v m ističn i p ro c e siji in k i sm o g a ozn ačili km v e lik o s o c ialn o o d re š itv e n o u s ta n o v o , je tu le z ato , da p rip ra v i B ea tricin p rih o d . K aj je D a n te ju B ea trice ? - V ž iv lje n ju telesa žen sk a (» d ’ an tico a m o r sen ti la g ra n poten/;i« - v . 39), v p e sn išk em z aletu tru b ad u rsk a D a m a , p o d d u h o v n im son cem p a ld rja , o d s e v b o žje g a. V s e to tro je je tru d ap o ln a ž iv lje n js k a p o t zd ru žila p o d im en o m B ca tn ce, ki se D a n te ju ra z o d e v a k o t n je g o v o se b n i stik z B o g o m ; to je n je g o v a izku stven a z arja, o se b n o zo re n je, n je g o v p r a v i J a z , ki se b o v staln i n ap eto sti z vsakd an jim č lo v e š k im d o lo č il in iz lu ščil k o t d e lu jo č i del b o žje lju b ez n i in k o t z m a g o v a le c razdalj« v N je m , ki J e . 1-7 : P rim erja v a sedm erice svetil, ki je p rišla iz E m p ire ja in ki p re d stav lja sedm em d u h o v n ih d a ro v , s sedm im i zvezdam i iz o zv e zd ja M aleg a m ed ved a: p r v i sije jo več n o m se zam egie le o b člo v ešk ih greh ih , zvezd e pa v id im o le v ča sih in zam eg li jih v h h U o b la k ; d u h o v n e luči v o d ijo sp rev o d n eb eških s im b o lo v , zvez d e na neb u pa m o rn arji' im n evarn ih vo d ah . - 7. resnico govoreči: S tarč k i, sim b o li štiriin d vajsetih k n jig stare zaveze 1 1 . O veni: »S to p i z L ib an o n a, n evesta m o ja, sto p i z L ib a n o n a , stopi!« - V is o k a pesem (IV . 8), p riz o r, kjer ženin kliče n evesto. - 1 1 . k r ik : Z v o k an ge lsk ih tro m b na sodni d.m, tedaj bo do rajni klicali A le lu jo z o b u jen im telesom . -
Trideseti spev i!
/
21
24
17
in
n
/rf
/v
42
mesa bo alelujal obujeni, tako čez božji pograd in zelenje vre sto glasov »ad vocem tanti senis«, ki večno oznanjujejo življenje. In pravijo: »Benedictus qui veniš!« sipaje cvetje s polnim i rokam i, »M anibus, oh, date lilia pleniš!« In kot ob času, ko se dan predram i, jutranjo stran škrlatni zor oblije, drugje pa se azur blešči nad nami, in lice sonca sled m eglic prekrije, da ga očesa zro nam brez težave skozi tančico, ki blaži mu sije, tako v oblaku cvetja iz višave, ki iz angelskih naročij je kipelo in padalo na voz in preko trave, tam z oljčnim vencem nad tančico belo gospo ugledam , v plašč zelen odeto, ki skriva ji ognjeno rdeče odelo! In jaz, ki kom ajda še vem za leto, kar m i pred njo srce drhteč je bilo, v bojazni, v pasti bolečin ujeto, ne da oko kaj več bi mi odkrilo, v skrivnostni m oči, ki od nje je vela, ljubezni stare sem začutil silo. K o mi ta višnja m oč oči je ujela, ki so ob njej skeleli me že dnevi m ladosti, ko še dobro ni zorela, zasukal sem se zaupljivo k levi,
17. »ad vocem«: »H glasu to lik šn e g a starčka«. - 19 . »Benedictus«: » B la g o s lo v lje n , ki prih av im enu G o s p o d o v e m !« - T e besede so nam en jen e B ea trice , vzete pa so iz sv. pism a, inm, k jer J u d je p o z d ra v lja jo Je z u sa , ki je na o slici p rijah al v Je ru z a le m (M at. X X I , 9). n . »Manibus«: »S ip ajte p o ln a n aro čja lilij« - rem in iscen ca iz E n e id e ( V I I , 1 3 3 ) . - 3 1- 3 3 . M o... yeleno... rdeče: B a rv e v ere , upan ja in ljubezn i. - 4 1 . dnevi mladosti: P esn ik je p rv ič
4o 6
4;
48
//
J4
/7
60
6)
66
69
72
Vice
kakor otroček, ki priteče k mami ob sleherni bojazni ali revi, da rekel bi V ergilu: » K ri divjá mi, da ni je unče, ki bi m irovala, dejal bi, da se stari ogenj drami!« - a za V ergilom ni več sled ostala! V ergil, moj oče, o V ergil moj zlati, ki duša v tebi je rešnika iskala! In vse, kar je izgubila p rva mati, bilo zastonj je! - v rosi čisto lice v solzah se jelo mi je lesketati. »Dante, ker zdaj V erg il zapušča vice, ne joči še, nikar mi zdaj ne joči, solze za druge rabil boš puščice!« K o t s krme ali s kljuna ukazujoči zre admiral in m oštvo, ki mu pluje na ladjah, sam bodri, naj urno skoči, tako čez rob, ki voz na levi kuje, - ko se ozrem, pokáj ime mi slove, ki tu stoji samo zaradi nuje, se kaže mi gospa, ki dol, v cvetove zastrta angelske, se je spustila in ki me gleda ravno čez valove. Čeprav tančica ji z glavé je lila, ki kinčal jo je oljke kras obrani, in ni očem k obrazu dovolila, mi ona, knežja, v kretnji zadržani, naprej še go v o ri, kot ta, ki kliče, a najbolj go rk o si za konec hrani:
v id e l B eatrice, k o m u je bilo d e vet let. - 48. dejal bi-. S tem i besedam i je D id o pn/iM l t s v o jo ljubezen d o E n eja: » A d g n o sco veteris v estig ia flam m ae.« (E n . I V . 23.) - w 1« kar je zgubila p rva mati: V s e lepote z em eljskega raja g a n iso m o g le utešiti, ko je u l... n en ado m a - brez besed! - Í2gub il 2ve ste g a v o d n ik a: o so lz ilo se m u je lice, ki mu |< bila n ek o č (V ice , I. 12 8 ) op rala rosa. - 55. Dante: P rv ič in zadn jič se v K o m c ilip Im n
Trideseti spev
7;
78
Si
84
87
90
v;
/6
407
»Le glej me, res sem, res sem Beatrice! K a k o sem g o r se drzneš, v to deželo, ki, kakor veš, le srečnemu pritiče?« Pogled sem sklonil doli v bistro vrelo, videč se v njem , pa še nadalje k trati, tolikšen sram udaril mi je v čelo. T ako prevzetna zdi se sinu mati kot meni ona; grenke te ljubavi okus sem čutil v duši delovati. K o um olkne, »In te D om ine speravi!« se pesem angelska glasi nad nami, pri »pedes meos« pa se jim ustavi. K o t sneg strdi med živim i se trami v vrheh Italije, ko m rzlo vleče slovanski piš nad njenim i goram i, a zakaplja od sile se topeče, brž ko ta svet brez sence mu zadiha, in ga zm anjkuje, kot pod ognjem sveče, tako bil jaz brez solze sem in vzdiha pred petjem njih, ki vselej bodo peli, kot večnosti daje jim nota tiha; ko sem pa iz pesmi čutil, da trpeli so z mano, mi to bolj, kot bi dejali: »G ospa, nikar ga, reveža, ne cveli!« srce ledu otaja in zmrzali,
pesn iko vo im e; p rih ran jen o je b ilo za sam o srečan je z B eatrice. - 75. srečnemu-. T istem u , ki jc čist; n eposred en in o ster n am ig na D a n te je v e zab lod e. - 79. sinu m ati: K o t sin, ki /mneri m ateri trd o b esedo, k er ne pozna siln e lju b ezn i, ki sto ji za n jo ; o k u s te »gren ke l|til«ivi« je začutil naš p esn ik. - 82. »In te...«: » K teb i, G o s p o d , se zatekam ,« v e rz iz 50. psalm a, ki p a g a n iso zapeli d o k o n ca, tem več se u sta vili pri: »tem več si p o sta vil m oje noge (»pedes m eos«) na p ro sto ren kraj.« - 85. ^ivim i trami: T a k o im en u je pesn ik še v jj.ozdu sto ječe jelke in hraste, ki b o d o n ek o č slu žili za tra m o ve. - 87. slovanski p iš : m rzel n rvcro vzh o d n ik, ki p o lo to šk i Ita liji prin aša kon tin entalen hlad. - 89. svet bre% sence: /\hika, kjer senca izgin e, k o p ride son ce v zenit.- 92. petjem njih: P etjem a n g e lo v , fdusnikov več n o sti; v n jih o v ih g la so v ih je b ilo razlito neizm ern o soču tje o b p e sn ik o v i
1/ice
PP
102
/o;
10 $
m
114
///
120
i2 )
vzdih in solze na usta in na veko iz prs mi pridero v globoki žali. A ona, vrh voza stoječ tam preko, negibna kakor prej, v ta bitja sveta besed svojih namerila je reko: »Vam , ki bedite skozi večna leta, ne noč ne spanec ne zastre koraka, s katerim čas se doli v svetu kreta, zato beseda m oja naj bo taka, da on umel bo, ki se s solzo pere, da bolečina grehu bo enaka. N e le iz vp liva zvezdovite sfere, ki vsako bitje v sm oter nek naperi, glede na svoje zvezde m nogotere, tem več ob m ilosti obilni beri, ki v takšen hlap zastre se, kom ur pade, da je naš vid nikoli ne prem eri, so onemu cvetela leta mlade v sposobnostih in žlahtno zadržanje bi obrodilo mu najlepše sade. A več se ljuljke in plevela žanje na d ivji njivi in slabo sejani, čim lepšo prst kazalo je oranje. N ek čas moj obraz mu je stal ob strani in v ravno pot mu tekla je stopinja ob m ojih mladih oči luči vžgani, a ko odšla so leta mi detinja in sem nad zvezdam i n ov dom dobila,
m uki in to je D a n teja tu di o m eh čalo , da je priznal. - 10 3 . V a m , k i bedite: V ečn o st je en sam dan, dan b o žje lu či, ki je n ik o li ne zastre n o č ali spanec. - 1 0 9 - 1 1 7 : N e sam o zaradi u g o d n e ko n stelacije z vez d , tem več zaradi b ožje m ilosti, ki pa je nam n ed o u m ljiv a , je bil m ladi D an te poln kreposti in bi se torej lah k o n je g o v e n aravn e zm ožn o sti najlepše razvile. - 1 2 1 . N e k čas: K a k ih 16 let, o d 1. 12 7 4 d o 129 0 , ko je B eatrice um rla v svojem 2 5. letu. -
Trideseti spev ¡z 6
129
t)2
t)j
i/
14 1
¡44
pa zapusti me in se drugi vdinja! K o se mi duša trupla je iznebila, sem v lepši, višji zasijala zarji, a njemu manj prijetna, ne več mila, korak ubral za svetnim i je čari, za krivo sliko dobrega, za peno, ki vse obljubi in potléj prevari. Zam an sem izprosila, da kopreno mu smem odstreti, v snu sem ga klicala in še drugod: kot bi go vo ril v steno! T ak o nizko je pal, da nisem znala pod m ilim nebom druge mu pom oči, kot da preklete bi mu pokazala. In šla sem tja, kjer smrt jih v peklo toči, m oža, ki vod il ga je v naše krilo, prego vorila sem ob solzi vroči. V iso k odlok B o g a trpel bi silo, če tak prešel bi Leto in to jélo b o g o v okusil, ne da da plačilo pokore s solzo, na oči navrelo!«
126. se drugi vdinja: L a h k o da žen ski, lah ko pa tudi »najžlahtnejši in najlepši g o sp é
1'ilozofiji«, k o t sku ša pesn ik sam razložiti svo j izraz »donna gentile« (C o n v . II. X I I .) . Mako eno k o t d ru g o je v B eatricin ih očeh » k riva slika d o b reg a «, v a rljiv a pena. - 13 9 . šla sem tja: prim . P ek . II. - 14 3 . ce ta k: neskesan.
ENAINTRIDESETI SPEV
j
6
9
12
//
iS
»Oj ti, ki si onstran te svete reke,« mi ost besede zdaj na grud nastavi, kjer že njen rez je grenke imel odjeke, in brez odlaškov mi takole pravi: »Povej, p ovej, je vse to res? T o lika obtožba jasno spoved naj postavi!« O bšla me zmeda je tako velika, da mi vsak glas zastal je sredi grla, še preden zdrknil je lahko z jezika. Čez čas spet ona: »K am se ti zazrla je misel? Reci, saj ti voda v Leti spom inov žalostnih še ni zatrla.« Sram , zmeda in bojazen, skupaj vdeti, tak šibek »da« so mi na usta vlili, da le z očm i si m ogel ga umeti. K o t poči lok ob preveliki sili, ki mu je v r v napela in krivino, da pšico kom ajda zaluča k cilji,
1- 14 5 .: Z e m e ljsk i raj. B eatrice sp o v ed u je D an teja. P esn ik p riz n ava in se kesa. K o p e ! v L eti - po zab a g re h o v . - T o je že d ru g a p e sn ik o v a sp o ved . P r v o je o p ra v il pred vran v ic, ko je stal pred an ge lo m vra ta rje m : im en o va li bi jo lah ko o b je k tiv n o sp o ved , p rizn avan je p re sto p k o v z op er sv o je g a b ližn jega. G lo b lja in bolj o seb n a pa je p ričujo ča, pred B ea trice , k jer D an te o d g o v a rja za slab o ali d o b ro slu žbo svo je m u osebnem u idealu, o d g o v a rja za s v o jo d u h o v n o rast: V p rv i se je san kcion irala e v a n g eljsk a zapoved »ljubi sv o je g a b ližn jega«, v zdajšn ji, v iš ji, p a b o na situ in rešetu njej en ako vred n a z ap o ved : »ljubi sv o je g a B o ga «. In B eatrice, k o t v e m o (v. 22, 23), je D a n teju p o t do B o g a ... 2. ost besede: D o sle j se B eatricin a o b to žb a ni ob račala na pesn ika, ču til je to rej le njen »rez«; tu pa se B eatrice o b rn e n ep o sred n o , n ara v n o st nanj in m u »n astavi na prsi osi (kon ico)« sv o jih o č itk o v . - 79. p o d hudo bolečino: P rizn an je ob to žb , n aved en ih v prej
hnaintridenesti spev
21
24
¿7
;o
H
i6
i9
42
4!
tako sem, strt pod hudo bolečino, izbruhnil grenke solze in vzdihljaje, a glas do ust je zgubil vso jačino. » K o v me si gledal,« de nadaljevaje, »ki sem učila te B o ga ljubiti, edinega, ki upanje nam daje, kdaj te ustavil jarek je prekriti, kdaj zid verig, tako da si vse nade za pot v nebesa m oral izgubiti? L e kakšne ugodnosti ali nagrade so v drugih ti rečeh tako sijale, da plesal si, kakor bi one rade?« V grenak so vzdih mi usta zdaj zaplale in da od govorim , za kar me vpraša, tih glas so usta komaj mi izdale. V solzah povem : »Sveta omam na paša speljala me z varljivim i je čari, brž ko se skrila mi je slika vaša.« »D a m olčal si, tajil,« gospa poudari, »to, kar priznaš, ne šel bi m im o mene tvoj greh, sodnika tukaj ne prevari. A če iz lastnih ust so porojene obtožbe greha, pravda te sodnije proti rezilu lastnemu svoj brus zažene. Pa vendar, da rdečica te oblije ob tej zablodi in da te ne zmami še kdaj sirena ter srca uvije, posuši solze in čuj, kako ob jami,
ftnjcm sp evu . - 25, 2G. ja r e k p re k riti... f(id verig: S re d n je vešk i o b jek ti, ki so služili kot prepreke; sm isel bi bil torej: K d a j si v m o ji službi naletel na n ep re m o stljiv e p rep reke? \o. kakor bi one rade?: N o v sred n jevešk i vite šk i sim b o l, o b ičaj, ki p o m en i v d a n o službo: zaljubljeni vitez je »paradiral« p re d s v o jo D a m o . - B eatrice o čita D a n teju ljub ezen d o drugih (idej, d o b rin , žensk). - 36. skrila : K o je B eatrice um rla. - 42. p ro ti rezilu svoj brus \d\.erte: O strin a sod be (B o ga) se brž o to p i z* u sm ilje n o stjo . - 45. sirena: S k u šn jav e tega
4 12
48
//
/7
60
6)
66
69
72
Vice
ko so zagrebli mi telo, kreniti bi m oral za nasprotnim i zvezdami. Um in narava nista m ogla vliti kaj lepšega od ud ov mi telesa, nekdanjih spon, ki zdaj so v zemlji zgniti. In če si tak pogrešil ta nebesa ob m oji smrti, ktera stvar m inljiva ti še lahko zavedla je očesa? K o p rvič vžgala te je stvar lažniva, za mano m oral si iskati raja na nebu, kjer ostajam večno živa, ne pa da pustil si, da dol te zvaja, za naklo udarcem , m orda m ik dekleta in druge ničnosti, ki m alo traja. D ve, tri bo staknil ptič, ko p rvič leta, krepko operjen pa že bolje loči, kje strelja se, kje mreža je razpeta.« K o t v tla zazre se pobič sram ujoči, ne zine bev ne m ev, samo posluša, a kes mu jasno greh n jegov predoči, tak bil sem jaz; a ona: » K o te duša boli že v poslušanju, dvigni brado, naj še oko kaj žalosti okuša!« Prej hrastu izruval m ogočno klado bo severnik, ko prej de nam deželo ali vihar z zemlje pod Ja rb a vlado, kot jaz na njen ukaz sem d vign il čelo,
sveta. - 53. ktera stvar m inljiva: K o ti je o b m oji sm rti zatonila m o ja telesna lepo ta, bi i/ te m in ljiv o sti lah ko p o te gn il n au k in uperil s v o je želje v d u h o v n o , ki je v ečn o ! - K o t v id im o , očita B eatrice pesn iku o b č u tljiv o st za telesne čare, in to zatem , k o je že okusil slast (d u h o vn e) ljubezn i. - 68. brado: V o rig . »barba« nam esto o b ičajn eg a »viso «. S tem n am ig o m (prim . v . 7 3 -7 5) na znake zrelih let postane p e sn ik o v a lah ko m iseln o st še bolj o b so d b e v red n a . K o t bi m u stro ga sod nica rekla: »Saj nisi b il v eč p o k o v ec !« - 72. z. jem lje p o d Ja rb a vlado: L ib ija , k je r je vlad al J a r b , D id o n in o b o že valec. - N jen »vih ar« jc
Enaintrideseti spev
7;
7*
h
84
87
90
9}
96
99
413
saj ko je rekla ’’brado“ mesto ’’lice“ , začutil jasno teh besed sem želo. In ko o k ro g zasukal sem zenice, uzrem, da prvi sad B o ga v višavi prenehal nam je sipati cvetice, in Beatrice vidim , kljub težavi, ki svoj obraz je kvišku naravnala v žival, ki v enem druži dve naravi. Č eprav za reko je zastrta stala, jo vidim zaljšo, kot bila je živa, čeprav že tam nadvse bila je zala! T a k o me kesa spekla je kopriva, da stvar, ki najbolj mi bila netila je strast, postala mi je najbolj kriva, spoznanja so napuh mi pokosila, ki pal je strt: kakov sem bil pod njim i, vprašajte njo, ki to je zakrivila. K o spet srce je čute izdrlo zimi, uzrem ženo, prej samo na poseki, ki mi veleva, »primi se me, primi!« D o grla me je potopila v reki in nad menoj zaplavala nad vali, držeč me, kot čolniček v urnem teki. K o bližal sem se blaženi obali, »A sperges me!« začujem sladke zvoke, ki jih ne pom nim — kje da tu bi stali! G lej, lepa žena je razprla roke, mi glavo objela in me potopila,
torej južni veter. - 77. p rv i sad: A n g e li, ki jih je B o g n ajprej u stv a ril; B eatricin o sp rem stvo . - 8 1. %ival: G rifo n - K ris tu s . * 92. feno: M atild a, sam otn a žena o b L eti (prim . V ic e X X V I I I ) . - 96. kot čolniček: N a statvah . - 97. blateni obali: Šele zdaj bo D an te sto p il na d ru g o stran L e te , tja, k je r je stala m istična p ro ce sija z B eatrice. - 98. »A sperges«: Iz psalm a L , 9: » P o šk ro p il me b o š s h izo p o m in očiščen bom , um il m e boš in bolj ko t sn e g b o m bel.« -
414 102
io j
io S
m
114
117
120
12 )
12 6
Vice
da spil sem nekaj te vodé globoke. In skopanega me je odložila v vrteči kro g med štiri lepotice, kjer vsaka brž z lahtjo me je zakrila. »T u nim fe smo, na nebu sm o očnice, prej ko na zemljo šla je Beatrice, smo vdinjale se ji za pom očnice. N jej pred oči te peljem o, v ognjiče ji rajske pa zenico ti bo uprla trojica tam, ki v glob lji svet te kliče.« Takošen spev prišel jim je iz grla in vo d ijo me do zverine božje, kjer Beatrice proti nam je zrla. »N e štedi zdaj oči,« rekó, »pred vznožje sm aragdov si prišel, kjer prejšnje čase nam eril A m o r vate je orožje!« T isoč želja, kot plamen vročih , zrase mi v srcu, ko v oči ji zrem nebeške, ki le grifon priklepal jih je nase. K o t v ogledalu sonce vžge nasmeške, tako je v njej ta dvojna zver prižgala odseve hkrati božje in človeške. O bralec, m isli si, kako prepala mi pamet je, videč to stvar pri miru, ki se v odblesku svojem je menjala!
102. nekaj te vodé: D an te p ije v o d o po zab e; odslej g a ne b o d o v eč m učili spom ini m greh. - 106 . T u nimfe smo: Štiri, v 29. sp e v u om en jen e p o g la v itn e čedn osti, za katere so trdili, da sto jé v o za d ju Ju ž n e g a k riža (»o čn ice na nebu«). - O n e so n a jb o ljš e p o m o č n ic e slu žab nik u Id eala (B eatrice) in d elu jejo v č lo v e š k i d u ši, še p reden se ji bo Id eal jasno izkristaliziral. T e k re p o sti so torej p ra va in iciacija za viteza p rip ra v n ik a, ki se h očr vd in jati Id ealu (v. 109 ), služiti pa bo pričel vre d n o šele takrat, k o se iz vežb a še v trojic i g lo b ljih k re p o sti, ljub ezn i, v e ri in upan ju: šele tedaj b o lah ko Id ealu p o g led a l v oči (v 1 1 o). - 1 1 3 . ^Verine bo^/e: G rifo n -K ris tu s . - z 17 . nameril A m o r : D a n teje v a mlado,sm»;i ljubezen d o B eatrice (P ortin ari), o kateri p o je: »N e li o cch i p o rta la m ia d on n a Am orc«. (V . N . X X I .) - 1 2 1 - 1 2 6 : D a n te je v a zam isel sp o ja B e a trice -K ristu s: K ris tu s se očituje v B eatricin ih očeh in v n jih p riž ig a zdaj b o žje, zdaj člo v e šk e od b le sk e, pač v skladu •-
T rid e s e ti spev
129
1)2
1H
t;8
14 1
144
4M
K o srečen in osupel pil sem v viru napoja višnjega, ki te nasiti in spet po novem te užeja piru, se z ljubkostjo, ki gornje pleme kiti, vse bliže onih troje žen primika in kolo angelsko prične slaviti. »Upri očesa svete, Beatrika,« pojo, »na vernika, ki obraz zali ti gledat šel čez pota je tolika. Usmili se ga in pečat odtali zdaj s svojih ust, da druga slast, ki skriva se v tebi, žejno mu oko razpali.« O žar luči, ki vekov veke biva, kedo je v senci že bledel Parnasa ali v studencu pil, ki tam se zliva, da ne bi čutil krog duha opasa, hoteč te slikati, kako si stala pod skladnim nebom rajskega okrasa in ti tančica je z obraza pala!
sv o jo n a ra v o b o g a -č lo v e k a . - Z a m ise l je zan im iv a , saj p o m en i, da je m o č K ris tu s a d o živeti p re k o oseb n e slu žb e Id ealu , slu žb e, ki o b se g a - če g led a m o D a n te je v z g le d vso lestv ico o d čutne d o d u h o v n e ljubezn i. - 13 0 . gornje plem e: A n g e lo v ; tro jica krščan skih čedn osti (n im f) im a to rej a n g e lsk o p o d o b o . - 1 3 7 . druga slast: D o tle j je B eatrice Htala zastrta, k a r je p o m en ilo , da je n jen a v lo g a k o re k tiv n a: D an te jo je torej d o ž ivlja l, bi rekli, »per negation en «. Z d a j pa se m u b o razkrila in p o stala z n jim so d elu jo či Ja z . T o je tista sk riv n a slast (»seconda bellezza«); slast so d elo van ja. - 13 9 - 14 9 : R az ličn o tolm ačena tercina: N i g a p esn ika (ne po ezije!), ki bi lah ko n aslikal ta p ra v i J a z , ki se prikaže v h arm o n ičn em o k o lju zem lje in nebes (»dove arm on izzan do il ciel adom bra«), (o je v idealn o b ivajo čem !
D V A IN T R ID E S E T I SP E V
}
6
9
12
/j
iS
Tak vztrajno tja oko je moje zrlo, da v desetletni žeji mu odleže, da v drugih čutih vse mi je umrlo. Z obeh strani obile so ga ježe nebrižnosti, tako smehljaj ga sveti zapletal je v nekdanje svoje mreže, a že obraz za božjimi dekleti na levo mi je s silo navrnilo, kjer bil sem slišal klic: »Preveč te neti!« K er skozi stav, kjer vid dobiva silo, nenadoma mi sonce je zaplalo, me je za hipec scela oslepilo. K o vid mi znova je zaznal to malo (v primeri z velikim, odkjer odgnati na silo moral sem oko zastalo), uzrem, kako se čelo slavni jati obrača v desno in spet k meni lije, najprvo s o n c e i n plameni zlati. K o t se za ščiti, da napad odbije,
1-48 : Z e m e ljsk i raj. P ro cesija se vrača. G ro m o z a n sk o suh o d re v o . - G r ifo n p riv e že v o / na d re v o , ki p ri priči vz cvete. D a n teje v sen. 2. desetletni: O d 12 9 0 , k o je um rla B eatrice, d o 13 0 0 , leta D a n te je v e g a fiktivn eg a p o to v a n ja . V se to želi pesn ik n ad ok n ad iti z enim sam im žejnim p o g led o m v B eatricine oči. - 4. obeh strani: P o g le d a ne p rem akn e ne na le v o ne na d esn o , in to niti za dlako! T a z av e ro v a n o st (v oseb n i Ideal) .je p o v o d , da g a teolo ške kreposti (»božja dekleta«) u k o rijo : P reve č gled aš tja! O zri se še na d ru g o , v rn i se v o b je k tivite to , v »svet«! - 15. malo: L e p o te zem eljskega raja, k am o r se je z n o va zazrl D a n te, se ne dad o prim erjati z lep o to B ea tricin e g a ob raza, tako k o t so lep ote sveta sam o v a b ilo k p ralep o ti - B o g u . 18. najprvo sonce in plam eni %'la ti: P ro cesija se vra ča od zapada, torej g led alcu prih aja s son cem ; »zlati plam eni« pa so sedm eri » svetiln iki« , ki sto p ajo na čelu. - Z a njim i se jr
D v a in trid e s e ti spev
21
24
2?
jo
D
)6
¡9
42
417
obrne voj in čelo ob zastavi zasuče se pred repom kompanije, tako je prednja bramba rajski slavi že mimo stopala, ko ni vozilo zasuknilo še oja na napravi. Zdaj ženstvo kraj koles se je okrenilo in zdaj grifon pognal je balo sveto, ne da peresce bi se mu zganilo. Z gospo, ki brod mi dala je čez Leto, in Stacijem sledil sem brž kolesu, ki v manjši lok je teklo, in za četo šel po tem čistem, ali praznem lesu od nje naprej, ki je verjela kači! in rajski spev mi je donel v ušesu. Morda za trojni let kamena v prači hodili smo, ko Beatrice doli spusti se in ob vozu zakorači. »Odam!« vsi zamrmrajo v silni boli, in se zberö k drevesu, kjer pognala ni živa stvar mu več na veji goli, a v vis in sir mu krošnja je strčala, da bi lahko med indskimi trlepi z višino to ponosno v gozdu stala. »Grifon, oj blažen, ker ti kljun ne cepi
počasi ob račala v sa d o lg a pro cesija. - 27. ne da peresce b i se mu zganilo-. G rifo n - K r is tu s se obrača in p ri tem ne zgan e n iti peresa sv o je o rlo v e (božan ske) n arave, k a r p o m en i, da nc božja zam isel v C e rk v i o d nekdaj d o danes ni sprem enila n iti za »jod«! * 30. k i v manjli lok j e teklo: D a n te sto pa skupaj z M atild o in Stacijem o b n o tran jem , to je d esnem kolesu »svete bale«, to je v o z a - C e rk v e .- 32. od nje: O d E v e (in n jen ega greh a) dalje. 57. Odam: P ro ce sija je d ospela d o o rjašk eg a (tudi v In d iji ne rastejo v išja !), ven d a r suhega d revesa: to je n ekd an je rajsk o d re v o d o b reg a in zla, o p u sto šen o pa je z a v o ljo izvirnega g reh a ; le-tega se sp o m in ja jo v si v p o v o r k i in m rm raje v z d ih n ejo A d a m o v o ime. - J e p a to d re v o , v so c ialn o -z g o d o v in sk i in terp retaciji, tu di sim bol rim ske d rž av e , ki je bila ta k o em inenten delilec p ra v ice , in p re d stav lja k o t tak o tu di staln o sk u šn ja v o posvetn e o b lasti. - 4 3. G rifon, oj blaten: G rifo n -K ris tu s se je znal ub ran iti satana, ki m u jc p o n u jal sv e tn o ob last, on torej ni hotel jesti o d tega d rž a v o tv o rn e g a , političnega
41 8
4j
48
ji
¡4
/7
60
6}
lesa, ki na grižljaj enak je mani, potem pa se od njega drob začepi!« Tako so vpili, krog orjaka zbrani; tu de žival, ki zrasla je na dvoje: »Tako pravično seme kal ohrani!« Obrnjen na privezano mu oje, voz vlekel je grifon k rastlini-vdovi in k njej pripel, kar njenega bilo je. K o t naša rast na pomlad, v luči novi, ki lije dol z neba ob zvezd svečavi, ki so za Ribami na nočnem lovi, muževi in si novih barv napravi, še preden Feb pod drugimi zvezdami dirkačev par pred svetli voz postavi, tak se novilo je drevo pred nami in barve temnordečega sijaja razsulo veji, prej tolikanj sami. Kdaj kje sem čul, saj svet ga ne nahaja!, tak spev, kot ga je ta družina pela, ko nisem buden mu strpel do kraja! Če slikal bi, kako je v sen zapela
d revesa, ki sicer na p rv i grižljaj tekne, pozneje pa se p re b a v i upre. - »P ravičn o sem e torej o hrani kal«, če se po svetn e oblasti izogib a, »saj K ris tu s o v o kraljestvo ni o d tega sveta!« D u h o v n i člo vek je torej nad političnim . - D o tega nauka je strastni p o litik D an te m oral p riti šele p o hudih razočaranjih in udarcih usode. - 5 1. k njej pripel: G rifo n -K ristu s seveda ve, k a k o je treba o b ravn avati svetn o in d u h o v n o, saj je rekel: D ajte cesarju, kar je cesarjevega, in B o g u , kar je božjega! - T o d v o je se ne m ore biti, zato je v o z C erkve lahko privezan o b steblo p osvetn e oblasti; - kar pa papežem D an tejeveg a časa n ikako r ni šlo v račun, saj so sami hoteli biti cerkven i in po svetn i vladike. - 5 2 . K ot naša ra s t K o t na pom lad, v aprilu, k o je sonce (Feb ) v znam enju O vn a, za R ib am i, v se v n aravi b rsti in cvete, tako se je d re v o - rim ska država - o b n o v ilo in vzcvetelo , brž ko je o b sebi im elo v o z-C erk e v . - T em n o rdeče b arve naj bi pom enile k ri krščanskih m učencev. - 64-69: D an teja prem aga sladkost petja in zaspi. N je g o v sen je prisp o d o b a člo vek a, ki je v sebi sp ravil svetn o in d u h o vn o , v njem torej »potihne šum viharja«. - S v o j sen prim erja pesn ik s spancem A rg a , sto o k ega ču varja lepe Io , ki si jo je poželel Ju p ite r. M erk u r je stro g eg a ču vaja u spaval z lju b avn o p esm ijo o n im fi Sirin gi, nato pa so g a spečega ubili ter m u o d vzeli v a ro v a n k o (M et. I. 568). -
D v a in trid e s e ti spev
66
69
72
7;
7
/h
X4
Hy
ljubavna pesem sto očes budnika, očes, ki v lastno zlo so tam bedela, kakor slikar, ki po modelu slika, narisal bi, kako sem tonil v spanje; a to si sam predstavi, kogar mika! Zato kar k budnici mi gré pisanje, da čujete, kako mi svit in klici: »Kaj delaš! Kvišku!« so razdrli sanje. In kot pijani že ob prvi žlici dobrote, kruhu angelskem, ki gori svatuje, večno Bogu na desnici, Peter, Janez in Jakob so na gori pospali in se le na glas zbudili, ki globlje snè popeljal je že k zori, ter videli, da manjkata v števili jim Mojzes in Elija, a v obleki je poveličan bil njih mojster mili, tako so v svet vrnili me ti jéki; pobožna žena mi stoji ob glavi, ki prej nogô mi vedla je ob reki. »A Beatrice?« vprašam v obotavi. »Pod novi list ti sedla je nevesta, na korenino deblu,« brž mi ona pravi. »Glej, tam obsula jo je družba zvesta,
73-84: A p o s to li P eter, J a k o b in Ja n e z so se v z p eli s K ris tu s o m na g o r o T a b o r in ga u m zagledali ču dežn o sprem enjen ega, v sp rem stv u M ojzesa in E lije ; o b tak o p o v e lič a nem učen iku, ki se jim je zazdel kot »p rva žlica do b ro te« ali »p ravi a n g e lsk i kru h «, so kot začaran i p o p ad ali na tla in p rišli k seb i šele ted aj, k o jim je K r is tu s , z n o v a v p re jšn ji p o d o b i, s sv o jim g laso m , »ki je že m o čn ejše sne p o p e lja l k zori« (preb u d il in p o v eliča l), velel, naj se g a ne boje. - P o d o b n o se je p reb u d il D a n te, n o v i ap o sto i sp rav e m ed d u h o vn im in p o sv etn im , ter o b sebi zagledal M atild o , ki g a je bila sprejela v raj in ga prived la čez L e to . 8 5-159 : A le g o rijs k i p rik a z cerk ven e z g o d o v in e in h erezij. - O b v o z u -C e rk v i o stan e le Heatrice v d ružb i sedm erih k rep o sti in v takem stanju - torej sk o zi o seb n o R az o d etje (beatrice) - d o ž ivi D a n te z g o d o v in s k o v iz ijo C e rk v e , njenih herezij in n ap ak. - 86. Pod
420
po
Pj
P6
99
102
ioj
roS
m
V ic e
a drugi, globlje zdaj pojoč in slaje, se za grifonom pno v nebeška mesta.« Če rekla je še kaj, ne vem, saj raje oči obrnil do gospe sem v krogu, ki slep ob njej sem za vse druge kraje. Sedela sama je v tem rajskem logu, kakor za stražo vzvišene kočije, ki speta je bila k človeku-bogu. K o t ograd okrog nje se kita vije sedmerih nimf, a v rokah jim prižgana je luč, svetla, naj Ju g in Sever brije. »Pot v gozdu zate kmalu bo končana, nato boš z mano šel za večne čase v ta Rim, kjer Kristus kliče se Rimljana. A v dobro zemlji, ki se v grehu pase, zdaj glej le voz in kar boš tam opazil, zapiši ob vrnitvi!« čujem glase od nje; jaz, ki odslej le na obrazu ležeč sprejemal bom besedo njeno, oči in um obrnem po ukazu. Ni še tak naglo padel skozi peno oblakov blisk, ko se iz sfere vlije, ki širi se najdlje v nebo ognjeno, kot šinil tam iz Jupitrove domačije
novi lis t B eatrice sede na n o v o p o k ritem u d re vesu p ra v na ko ren in o , kar p o m en i tesno n aslo n itev na rim sk o d rž avo . - 90. v nebeška mesta'. K r is tu s -g rifo n je m ističn o p ro cesijo zn o v a zapeljal v n eb o (E m p ire j), o d k o d e r je bila prišla. O stalo je le sed m ero n im f in B eatrice. - 93. k i slep ob njej: B eatrice je D a n teju zabranila (s s v o jo lepo to), da b i o krenil oči še kam dru gam . - 99. luč, svetla-. S v e tilo sedm erih n im f (čedn osti), za katere je bilo rečen o, da so na neb u zvezd e, je na tej stop n ji d o ž ive tja m etafizičn ega značaja in torej ne p o d leg a zem eljskim m otnjam ^ kakršn i sta na pr. v e tro v a S e v e r (A k v ilo ) in J u g (A uster). - io z . v ta Kirn: P risp o d o b a za n eb eški Jeru z ale m (raj), o d k o d e r je prišel b o žan ski K r is tu s ; s tem se p o v z d ig u je o d ličn o st rim ske države. - 106. na obratu: V itešk a p risp o d o b a: p o k o rn o . - 1 1 0 . i% sfere: Z e m ljin n ajb o lj vn an ji k o lo b a r je sfera o g n ja ; ta razstira sv o je »nebo« n ajdlje p ro ti p r v i n ebesni sferi - L u n i. - 1 1 3 . orel: Z neba (» Ju p itro v e dom ačije«) se spusti o rel, ki p o šk o d u je tak o d re v o k o t v o z ; to je cesarska o b last p r v ih sto letij, ki je p regan jala kristjan e, p a tu di rim sk o d rž a v o v o d ila v propad.
D v a in trid e s e ti spev
¡14
n7
120
¡2 )
u6
129
132
ih
je orel nad drevo ter mu po skorji zaril in mladju, kjer cvete in klije. In voz je ranil, da je bil vse gorji in valjal se kot ladja, ki jo meče z boka na bok val na viharnem morji. Nato sem zrl, da se lisica vleče pod sveti voz, mršava, ko da sita nikoli ni, in v dno mu zob zaseče, a že ta grdi greh ji poočita gospa, da zver tak nagloma oddirja, kot zmore kost, le z dlakami pokrita. Nato odtod, kjer pal je iz vsemirja, prihruje orel, ki se zdaj ne srti, le vrh voza osuje s plazom perja, a kot bi tožil, žalosten do smrti priplava glas sem doli iz višine: » O barčica, slab tovor se ti prti!« Zdaj pod kolesi se odpro globine, iz zemlje bruhne zmaj na zelenico in vozu rep od spodaj gor zarine; nato kot osa, ko izdre konico, izvleče spet zli rep, kos dna izbije in se odsmuka z lakomno zenico. K o t mreža trav gnojeno prst pokrije, tako je perje orlovo, darilo
ti8 . lisica: S im b o l h erezij, v p rv i v rsti arijan cev. - B eatrice, ki ji po o čita g reh , je tu prevzela v lo g o ce rk ven ih o č e to v , D a n te je v o o se b n o razodetje se tu id entificira s sv. D uh om , ce rk ven im razodetjem . - 12 5 . prihruje orel-. D r u g i o rei je K o n sta n tin o v , sim bol cesarske p ro te k cije , ki je zasula C e rk e v z d a ro vi. T o ji bo v zlo (v. 129 ), če p ra v je bil nagib m o rd a iz d o b ro te , n e iz h u d o b ije , zakaj »stari so vra ž n ik « - satan (»zm aj« - v . 1 3 1 ) je v p o k o n stan tin sk i ce rk v i d o b il u g o d n o p rilo žn o st, da je s s v o jim repom - p o h lep in napuh! - izbil d n o m ladem u k rščan skem u o b če stvu . T a lo m naj bi bil v e lik i cerkven i razkol m ed V z h o d o m in Z a h o d o m (shizm a), m o rd a pa tudi m o h am ed an sk i od pad . Lakom n a zenica zm aja p o m en i, da je herezija še v e d n o na delu. - M ord a je to n am ig na katare, o katerih n i - začuda, le 50 let p o tej v e lik i hereziji! - tu n ik jer g o v o ra . - A li pa
422 r}8
14 1
144
14 -
1 jo
ijj
i j
6
ijs>
znabiti iz srca, ne iz hudobije, vozu, kar ga ostalo je, pokrilo obe kolesi in oje zapuščeno; Prej> kot bi dihnil, se je to zgodilo. Vozilo sveto, toli spremenjeno, ven sunilo je sedem glav, tri doli od ojnice, s stranic voza po eno: te prve so rogate kakor voli, a drugim čelo le en rog razgali; pošasti, kot je ta, ne uzreš nikoli! Visoka kakor grad na strmi skali nesramna kurba gori je sedela, ki so pogledi ji okrog bežali. Da je ne spelje kdo, je vzad bedela postava gromozanskega biriča in večkrat sta v poljub si usta spela. A ker hotljiva, blodna je ognjiča uprla v me, njen pasji ljubej skoči in jo od glave do peta prebiča. Od ljubosumja gnan in v jezi žgoči odveže zdelo, z njim jo v gozd pobaše, dokler me blaga rast povsem ne loči od kurbe, ki na novi zveri jaše.
je m o žn o d ru g o , nam reč da je b il kritik D a n te prežet s katarskim duh om . - 14 2 . Vodilo sveto, toli spremenjeno: T a k o po h ab ljen in z g n ilo b o p o k riti v o z d o ž ivi pošastn e sprem em be: zraste m u sedem g la v (sedem sm rtn ih g re h o v ) in deset ro g o v (grehi z o p er deset božjih zap o ve d i), vrh n jega pa se pokaže ku rb a, sim b o l rim ske k u rije p o d B o n ifacije m V I I I . in zlasti p o d K lem e n to m V . - V e s p riz o r je vz et iz Ja n e z o v e g a R az o d etja ( X V I I , 1-8). - 15 2 . gromozanski birič, s katerim se v lač u g a - ku rija - lju b k u je, je fra n co sk i kralj F ilip L e p i, ki ga D a n te v nekem pism u im en u je G o lia ta . Ž e prej je z v e č papeži ro v aril proti rim sko -n em šk im cesarjem , višek fra n k o filije pa je C e rk e v d o ž ive la p o d K le m e n tom V ., ki je ko t F ilip o v a kreatura prenesel pap eški prestol v A v ig n o n . V erz »odveže zdelo« (prik azen -vo z) in »jo z n jim v go zd pobaše« se nanaša p ra v na o m en jen i prenos p ap eštva in p ričetek »b ab ilon ske sužnosti« pap ežev. - Z a k a j naj bi bil fra n co sk i »pasji ljubej« ljub o sum en na D a n te je v o sp o g le d o v a n je s k u rijo , ni p o v se m jasn o , k o t tu di ne sm isel su ro v e kazni (v. 156 ). M o rd a pesn ik m eri na sv o je lastn o p ism o ( I X ) , v katerem roti italijan sk e kardin ale, naj sto rijo v se , da b o p ap eški p re sto l vrn jen R im u .
T R IIN T R ID E S E T I SP E V
j
6
?
12
n
¡S
» D eu s, ven eru n t gentes« jele žene izm en om a so m ili psalm peti, zdaj v tri, zdaj v štiri, s solzo orošen e, a B eatrice je k tej pesm i sveti ječala v tihi m u ki, k o t M ariji b ilo n ekdaj p o d križem je trpeti. K o so prestale d eve v p salm od iji, da ji dad o b esed o, d v ig n e se in reče, rdeča k o t o gn je n i siji: » M o d icu m et n o n vid eb itis m e, et iteru m , o m oje sestre zlate, m o d icu m et v o s vid eb itis m e!« In predse dene z b o r sedm erne jate, a v k u p z žen o in du šo preo stalo p o m ig n e m i, naj ji sledim p rek trate. T a k o sm o šli; ne v e m , če ji stopalo deset stop in je je v tisn ilo tej plan ji, k o n je o k o je m o jem u zaplalo iz lica ji sp o k o jn eg a : » L e zgani
i 1 44: Z e m e ljsk i raj. B eatrice n ap o v e d u je C e rk v i in svetu jasnejša vrem en a. S k riv n o stn i o drešenik. N jen a n aro čila D an teju . - D v o jn i vrele c. D an te p ije v E u n o e in se v rn e k Beatrice »čist in p rip ra v lje n , da se v z p n e m ed zvezde.« 1. »Deus, venerunt gentes«: L at. » B o g , p rišli so b rezb o žn eži...« (na tv o jo ded iščin o , o sk ru nili so tv o j sveti hram ) - začetek psalm a L X X V I I I . - T a pesem , ki jo p o jejo sedm ere kreposti, se nanaša na žalo sten položaj C e rk v e in p ap ešk e ga prestola, ki je m o ral v A v ig n o n . B rezb ožn ež, ki je o sk ru n il sveti hram , je F ran co z F ilip L ep i. - Č e je p on ižan je v A n ag n iju (prim . V ic e X X ) p rikazal D a n te k o t p asijo n , po tem je žalujo ča M arija nad K ristu so m - papežem tukaj B eatrice. - 10 . »Modicum...«: L at. »Še m alo in m e ne boste videli in zop et m alo in m e b o ste spet v id e li.« - K r is tu s o v e besede (Ja n . X V I , 16 ), ki pom en ijo, da a v ign o n sk a sužn o st papežev ne b o d o lg o trajala. - 1 3 . in predse dene: O d id e
424
21
24
27
)o
}}
36
¡9
V ic e
nogo, da govor moj,« tako veleva, »uho ti najde tu, ob moji strani!« In ko do nje me stran pripelje leva, mi de: »Brat, počemu se ti zatika beseda zdaj, ko drug ob drugem greva?« K o t človek, ki spoštljivost prevelika, kadar s starejšim mora govoriti, polživ mu glas iztisne iz jezika, tako so zdaj glasovi mi ubiti prišli iz ust: »Gospa, kaj me preganja, veste in znali boste me utešiti.« A ona de: »Strahu in sramovanja od zdaj naprej se kar lepo odvadi in ne govori več kot ta, ki sanja. Znaj, vrč, ki gad ga ubil je na livadi, je bil, ni več! A krivec naj se zabi, da božji srd s polivko se ne zgladi! Ves čas ne bo brez mladih orel slabi, ki voz osul je s perjem, da je vleka pošastna potlej pala v pest barabi, saj vidim in oznanjam rojstvo veka, ko z dobrimi zvezdami, ki ne užuga
skupaj s sedm ero kre p o stm i, D an tejem , M atild o in Stacijem . - T a p o sle d n ji je tukaj z a v o ljo » v is inertiae«. - 24. %daj, ko drug ob'drugem greva: D a n teje v b o žji J a z , B eatrice, je izm irjen in u sklad en z n je g o v im č lo v ešk im b istv o m , ideja in o b lik a koračita ram o ob ram i. - 3 3 . kot ta, k i sanja: Ž iv lje n je n i več sen, o d k a r je D a n te je v intelekt »prebujen« v razod etju. - 34 -45: B eatricin a p rero k b a: » V rč« - v o z , p o z verin jen a C e rk e v ki g a je n alo m il »gad« - satan, herezija - ne b o več d o lg o , pa tu di k riv c a za ta p o lo m , papež in k ra lj, bo sta km alu p re je la sv o je , saj ub ijalcem C e rk v e ne b o noben e m ilosti p ri B o g u , čep rav sk u šajo le-ti »s p o liv k o « - s tem , da p o starem o b iča ju p iru je jo na g ro b u ž rtve o d v rn iti s sebe b o ž jo jezo. - »Slabi orel« - ce sa rstv o , ki je o b su l C e rk e v s sv o jim i daro vi in jo s tem n eh ote p ah n il na p ot p ro p a d a, b o iz v alil m lade, zlasti en ega, ki b o v izred n o u g o d n ih p rilik a h in z b o žjo p o m o čjo v z p o sta v il na zem lji (Italiji) ed in o st in sp ra v o ter ko n čal k o ru z n ištv o rim ske k u rije s fra n co sk im d v o ro m . T o bo n eki 5 r 5 ( D X V ) m enda je m islil na Can G ra n d eja della Scala - p o v z o ru številk e 666 (N e ro n ) iz Ja n e z o v e A p o k a lip se . N a Ja n e z a sp o m in ja jo tu di začetni verzi (34, 35): » Z v e r, ki si jo
T riin trid e s e ti spev
nobena spletka jih in ne zapreka, nek petsto-deset-pet, Gospodov sluga, bo narojen, da pokonča tatico 4f z brdavsom vred, s katerim se vlačuga. Ce s svojo, v mrak zavito govorico, kot Sfmks in Temis, ti ne vzbujam nade, 48 saj um, kot onidve, peham v temnico, pa vam dogodki bodo brž Najade in razvozlali moj izrek zastrti, ;/ ne da posevek ali trop propade. Le pomni, vse, kar rekla sem v tem vrti, sporoči zvesto njim, ki še živijo ¡ 4 življenje, ki je nagla hoja k smrti. In glej, da tvoja pisma zagromijo, kako ubožno zdaj rastlina rase, // ki dvojni rop ji otel je bogatijo. K d o r ropa jo ali na njej se pase, Boga razžali z bogokletno rabo, 60 saj on si sveto je ustvaril zase. K er jo je ugriznil, šel trpet je v grabo naš ded in tam čez petdeset stoletij 6)želel njega, ki ugriz je kaznil s sabo. In spi, kdor meni, da ni treba imeti posebnih vzrokov, če se krošnja njena 66tako visoko iznad drugih sveti.
42
videl, je bila in je ni, p rišla je iz brezna in p o jd e v p o g u b o .« ( X V I I , 8)-47. Sfin ks, Tewis: A n tičn i p re ro k o va lk i, znani p o sv o jih z ago n etn ih besedah. - 49. N ajade: D an te je bral napačno p rep isan m an u skrip t, k jer je sta lo N a ja d e n am esto L aja d es: to je L a jo v sin E d ip , k i je rešil zag o n etk o sfin ge in jo ubil. - Sm isel: D o g o d k i b o d o sam i razjasnili te sk riv n o stn e besede. - 5 1. posevek: N a p o v e d a n i usodn i p re o k ret b o brez ško d e za k ršča n sko »čredo« in za sv et. - 56. rastlina. D re v o - (spo zn an je d o b reg a in zla - pozneje d ržava, sk ratk a n ekak kriterij p ra v ice , oseb n e in družb en e) je b ilo d v a k ra t »o ro pan o «, pri čem er si razlagalci n iso ed ini, kd o so ro p a rji: A d a m , o rel, b rd avs? T o d re v o m ora biti sv e to in n ed o ta k ljiv o , saj je o d se v b o žje g a ro v a ša ! - 6 1. ugriznil: A d a m , k o je jedel prep o ved an sad. P o starih k ro n o lo g ija h je n ato p re b il nad 5000 let v L im b u (v »grabi«), d o kler ni p rišel K ris tu s , ki nas je iz iz v irn e g a greh a o d k u p il z lastn o k r v jo . - 66. visoko
426
69
72
7/
7
81
84
87
V ic e
Da niso kakor voda ti kamena na umu misli in njih mik preprosti da ni, kar murvi Piramova pena, bi tolik nimb drevesa bil zadosti, da vidiš v njem moralni prav ukaza, ko Bog človeku de: Ob njem se posti! A ker tvoj duh, kot berem iz obraza, je trši od kamna in v črnem blodi, ves slep pod bliskom mojega prikaza, vsaj zor njegov, če ne zapis, ti bodi v dno duše vtrt, da znamenje ostane, kot romar z oljko na gorjači hodi.« Jaz: »Kot v pečatni vosek, ki ne zgane se več, ko mu je vrezana oblika, ste vi se meni vtisnili v možgane. Čemu vaš rek, ki me tolikanj mika, tako visoko um moj nadletava, da, bolj se trudim, bolj se mu izmika?« »Da vidiš,« de, »kako pomrkne slava te tvoje šole, kakšna je sirota, kdor z naukom njenim mojega spoznava; in še, da daleč so človeška pota od božjih, prav kot zemljo nadkriljuje
i^nad drugih-. N ajo d ličn e jši atrib u t B o g a je p ra vičn o st, zato je tudi p ri ljud eh služba p ra v ici n ajžlah tn ejše o p ra v ilo . - 67-72: D a n teje v e m isli so p o d o b n e v o d a m reke E ls e (p rito k A rn a!), ki je p oln a kalcija in zato zakam ni v s a k o p o v ršin o , ki jo o b lije , - torej neo kretn e, »sklerotičn e«, v rh tega pa m u še p r ik riv a jo p ra v o b istv o stvari, tak o k o t je P ira m o v a kri (prim . V ic e X X V I I ) o b rizg a la m u rv o in n jen im p lo d o v o m zapu stila tu jo, rd ečo b arv o . D a ni ta k o , bi jasn o sp revid e l p ra v B eatricin ih b esed in p riz n al, da je B o g up ra v iče n o zabranil p rv im a d ve m a člo v ek o m a , da b i jedla sadje z d revesa d o b reg a in zla. K a jti v se zlo na zem lji je p o sled ica n ep re vid n eg a č lo v e k o v e g a p o seg a v m o raln i in naravn i svet. - 78. ^ oljko: Z n a k , da je bil res na svetem kraju. - 85. ka ko pom rkne slavu tvoje sole\ B eatrice, ki p re d stavlja razo d eto resn ico (po p o ti d u h o vn e in tu icije), se tu jasno d istancira o d filo z o fije in znan osti, kajti iz k u stv en e v e d e so »sirote«, k adar nanese p o g o v o r na »p osledn je reči«. - M o rd a n am igu je tu B eatrice na k a k o p o v se m jasno filo z o fsk o m isel, kateri je m o ral D a n te p rip ad ati, na p r. A v e rro e sa , ki g a naš pesnik
T riin trid e s e ti spev
90
9]
96
99
10 2
10 /
10S
m
114
u7
427
nebo, ki se najviše gori mota.« A jaz: »Ne spomnim se, da kdaj na tuje bi hodil in vas mogel zapustiti, vsaj vest pri tem očitku mi miruje.« »A pomni vsaj,« se nasmehlja, »da piti si pravkar moral Leto, če že šepa spomin, da prejšnji časi so ti skriti; in če iz dima se na ogenj sklepa, ta pozabljivost priča, da je v škodo hodila tvoja duša, zame slepa. A zdaj naprej resnično goli bodo izreki moji in njih misel taka, kot se spodobi za tvoj vid-nerodo!« Vse žarneje in lažjega koraka je sonce šlo v poldan, ki nam v nižavi, kjer ga pač zreš, različno luč nataka; in že se ustavilo je, kot se ustavi vodnik, ki stopil je na čelo črede, če se novost ali njen sled pojavi, sedmero žen na robu sence blede, kot izpod črnih vej in zelenila v gorah bregove mrzlih vod posede. Pred njo, se zdelo je, sta iz vrelca lila Eufrat in Tigris in kot brata prava sta potlej se polagoma ločila. »Človeškega rodu ti luč in slava, kaj je ta voda, ki en vir jo izliva in spodaj se vsaksebi razpeljava?«
tako d o b ro po zn a, ali k a k o d ru g o h eretičn o sm er. - 90. nebo:N e b o , ki se z n ajv e čjo b tzin o »o d m otava«, je P r v o g ib a lo ; le-to s s v o jo h itro stjo daleč p rekaša v sa d ru g a . 9 1. na tuje bi hodil: D an te se bran i o čitka, češ da b i se kdaj ves p redal filo z o fiji, znanostim ali celo h eretičnim m islim in zapu ščal p ra v o p o t te o lo g ije , a to , da je m oral piti L e to pozabo g r e h o v , je jasen d o kaz, da n je g o v a v e st g led e z vesto b e B eatrice le ni bila tako čista (v. 94-99). - 100. goli: D o sto p n i m en taln em u. - 113. E u fr a t in Tigris: R e k i sveto p i-
428
120
123
126
129
i) 2
i) !
i) 8
14 1
144
»Matildo prosi,« se gospa odziva, »ta ti pove!« - a tu se žena zala zglasi kot tak, ki krivde se umiva: »Dovolj sem mu že pripovedovala, o tem in drugem; verjem, da mu tega ni moč odvzela Lednega vala.« A Beatrice: »Večja pač zadrega, ki često more nam spomin izpreči, je kriva, da oko se z duhom krega. Glej Eunoe tam potok žuboreči: k njej ga popelji in po svoji rabi krepost mu ohromelo tam izleči!« K o t dobra duša nase koj pozabi, iz volje drugih svojo voljo dela, če mig najrahlejši jo k temu vabi, tako me brž za roko je prijela prelepa žena in po žensko vdano še Staciju, naj gre z menoj, velela. Da v e č prostora, bralec, je pred mano, dlje pisal bi in pel, kak slaj mi pilo je grlo tam, nikdar dovolj pijano, a ker pisanje liste je spolnilo, za drugo mi kantiko vkup zložene, stvarjalske brzde zdaj okušam silo. In vrnil sem se iz reke posvečene, nov kakor rast, ki se na pomlad drami in smeje se skoz liste pomlajene, čist in goreč za pota nad zvezdami.
sem skega raja; n jim a prim erja D an te en o v iti v rele c pred seb o j, ki se p o kratkem tek» razdeli na d v o je: L ete in E u n o e , - 12 7 . Eunoe: R e k a , ki o b n a v lja spo m in na d o b ra d ch prim . V ic e X X V I I I , 1 3 1 . - 140. drugo kantiko: V ic e , - 14 5 . zvezdami: V sa k a o d trd kantik se ko n ča z b esedo »zvezde«.
Raj
I
i
PRVI SPEV
;
6
9
12
i)
iS
Slava Njega, ki vsemu je gibalo, v vesolje širi se in tam odseva na eni strani bolj, na drugi malo. Na nebu, kjer ta luč bolj izžareva, sem bil in videl to, kar obnoviti, kdor pride dol, zaman si prizadeva. Zakaj ko skuša se v svoj mik vtopiti, naš um prodre do take globočine, da mu spomin ne more več slediti. K ar pa zakladov svete kraljevine spomin je nakopičil v shrambe svoje, to naj iz mojega vam speva sine. Apolon dobri, daj, da slave tvoje posoda bodo zadnje pesmi glasi, da vredno lovora bo petje moje! Doslej bil od vrhov je na Parnasi zadosti eden, pred poslednjim bojem pa prošenj na oba prišli so časi. Navdihni tisto moč mi zdaj, ko pojem, ki nekdaj ude v sunku potegnila
1-36 . U v o d in p ro šn ja k A p o lo n u 1. vsemu j e gibalo: B o g , ki je u stva ril v eso ljn i sv e t in g a g ib lje (m o v en s, non m o tum T o m . A k v . S . T . I. 10 5 , z). - z. širi se: K o t bit. - odseva: K o t b ivan je. - 3 .n a eni strani bolj: G le d e na v e č jo ali m an jšo p o p o ln o st stv ari. - 4. na nebu: E m p ire j, sedež B o g a . - 13 . Apolon: P ri V ic a h se je pesn ik o b rn il na M u ze, tu p a pro si na p o m o č A p o lo n a , n jih o v eg a m o jstra, kajti s n o v p esn itve je zdaj m n o g o bolj vzviše n a . - 14 . posoda: s katero b o p o n esel A p o lo n o v o sla v o p o svetu . P rim . P rešeren , G a ze le : »Pesem m o ja je p osod a tv o je g a im en a.« - 16. na Parnasi: P arn as, p re b iva lišč e A p o lo n a in M u z: zdaj, pred zad n jim sp ev o m , pa se p rip o ro ča sam em u A p o lo n u . -
432
Raj
iz kože Marciju je v srdu svojem! Če božja milost bi me razsvetlila, da senca blažene nadzemske sreče 24 bi iz spomina v verze se prelila, prišel pod tvoje bom drevo cveteče in z lovorom si bom ovenčal glavo, 27 v priznanje tvoje in snovi sloveče. Tako poredko, oče, v svojo slavo se cesar ali pesnik z njim okiti, 30 kar je sramota za ljudi naravo, da delfski bog bi moral vzradostiti penejskega se listja, če zamami }) katerega njegov okras sloviti. Neznatna iskra velik ogenj vzdrami; morda za mano vrednejši prihaja, ) 6 ki se obrnil k Cirri bo s prošnjami. Iz raznih ustij zemlji sonce vzhaja, 21
2 1 . M arcija: O v id nam p rip o v e d u je v M etam o rfo zah , k a k o je satir M arcij A p o lo n a izzval na d v o b o j v ig ra n ju na piščal. R az srje n i b o g je predrzn eža n ajprej sijajn o prem a gal, nato pa k azn o val s tem , da g a je ž iv e g a o d rl na m eh. (O vid , M et. V I . 382-400). 27. snovi sloveče: D a n te si je želel lo v o r o v e g a ven c a, s katerim so tisti cas n ag rajevali p esn ike (npr. P etrarca), sajse je tu d i d o b ro z aved al vz više n o sti in o d ličn o sti s n o v i, ki jo o b ra v n a v a . - delfski bog: A p o lo n , - 32. penejskega listja: D a fn e, k i je p o legend i bila sprem enjen a v lo v o r, je bila hči rečn ega b o g a P en eja. - 34. neznatna iskra: L at. p re g o v o r: »P a rv a scin tilla m agn am flam m am saepe excitât«. Sm isel: N a j bi m oj z g led o p o g u m il še d ru g e , m o rda b o ljše p esn ik e za m en o j, ,da si iz p ro sijo pri A p o lo n u p o m o či. 3 7 -8 1. D an te in B eatrice se vzp n eta v n ebo Z a b o ljše razu m evan je te poti naj p rip o m n im o n ekaj besed. Sred n ji v e k je gled a l na n eb o z d ru g ačn im i o čm i, k o t g led a m o m i. T a k ra t je g led e s v e to v ja vlad al t. zv. P to lo m e je v sistem , p o katerem je bila Z e m lja središče v s e g a (g eocen tričn o naziranje). M ed Z e m ljo in n ajn ižjim n éb esom naj bi se nahajala sfera - t. j. vo tla k ro g la - o g n ja ; o k o li te se v rti p r v i nebes, zop et v o tla , p ro z o rn a k ro g la , na kateri je p ritrjen a L un a. L u n in o k ro g lo o b jem a d ru g a , širša in p ra v ta k o p ro z o rn a k ro g la , na kateri je pritrjen plan et M erk u r; to je d ru g i nebes. V tej v rsti si ta k o sledi še pet n eb e so v : V en era , Son ce, M ars, Ju p ite r in Saturn . N a d S a tu rn o v im n eb esom se v rti o sm i - Z v e zd n a to n eb o, nad n jim pa d e veti, im en o v a n P r v o g ib a lo . N je g o v o vrte n je o k o li sv e to v n e osi p o v z ro č a k ro ž en je tu di vseh o sm ih , v n jem o b sežen ih n eb eso v. O n k raj d e v ete g a nebesa se razp ro stira d eseto n eb o , o d v e k o v v e k e n eprem ičn o , kjer jc
P r v i spev
42
4/
4,f
ti
14
/7
iio
a ko na tistem kraju gori vstane, ki štiri kroge s tremi križi spaja, gre z boljšo zvezdo, bolje za zemljane, saj kakor vosek zemljino vsebino topi in lasten ji pečat nadane. Tu zarjo, onkraj pa noči temino ustvarila je luč in ogrnila to stran je v belo, ono pa v črnino, ko Beatrice sonce uklenila na levi v svoj pogled je žaroviti in orlov vid je zdaleč prekosila. In kot navadno žarek se odbiti povrne tja, od koder prej zasije, kot romar, ki namerja se vrniti, tako z očmi dejanje to mi vlije, pogled mi sproži, v sonce naravnani, čeprav to z našo se naravo bije. T u sme se mnogo, kar tam doli brani se naši moči: to store višine in kraji, le človeku pridržani. Prav toliko sem zdržal te žarčine, da videl sem, kako je zažarela, kot v ognju se razbelijo kovine. Naenkrat dneva dva sta se mi zdela,
bivališče B o g a , n az va n o tu di E m p irej (od g r . p j r y o g e n j, žar). In k e r d e v eto n eb o hrepeni - tako so s ta ro d a v n ik i m islili - da bi se zd ru žilo z v sem i deli E m p ire ja , sedeža ljubezni b o žje, iz vira iz te želje n je g o v o k ro žen je p a tu di krožen je vseh d ru g ih n eb eso v, ki jih vseb uje. 48, od tukaj-. P esn ik še sto ji o b B eatrice v rh g o re V ic in gled a sonce, ki v to č k i, v kateri icdaj vzhaja, sp o ji štiri k ro g e : h orizon t, zod iak , ek v in o k c ia ln i k r o g in ek v in o k c ialn i kolut. V sa k o d p rv ih treh p rekriža zad n jega, p o v ez a n i so torej »s trem i križi«. - 4 1 . ^ bol/lo zye%do\ V tem času sprem lja son ce o zve zd je O v n a , k i im a n ajb o lj b lag o d e je n v p liv na zem ljin »vosek« , g led e na to, da je ta sestava krasila n eb o takrat, k o je B o g p r v ič pokrenil v e so ljn i sistem (P ekel, I. 38). - 4 3. Tu ^ arjo: N ad g o r o je son ce vz h a jalo , nad naseljeno zem ljo p a zah ajalo. - 4 9-57: K o t če sv e tlo b o žarka, ki pade na zrcalo , o d b iti inrok p o v rn e na kraj, o d k o d e r je prisijala - ali k o t se ro m ar z o p et v rn e v d om ači kraj -
434
6}
66
69
72
7;
7S
Si
kot vsemogočna roka na nebesa še eno sonce bi tedaj pripela. K o Beatrice, v večna tja kolesa zazrta, stala je kraj moje rame, od njih sem vanjo obrnil žar očesa; in njen obraz bil taka zel je zame, da bil sem kakor G lavk po tisti jedi, ko za boga odšel je v morske hrame. To prečlovečenje bi vam v besedi težko povedal, a če milost hoče, da skusiš, uči se ob mojem zgledi! Če novo ustvarjen sam sem bil mogoče, veš ti, ljubezen, vir te luči zlate, ki k sebi dvignila me je v naročje. K o v krog, ki suče se zaljubljen vate, oči mi uročil je s to harmonijo, ki blago jo deliš med zvezdne jate, glej, v soncu nebesa mi zagorijo do takšnih dalj, da potok, dež in reka v tolika jezera se ne stopijo. Ta novi zvok, bleščava, ki priteka, trn radovednosti sta mi zadrla,
tako B eatricin p o g le d prenese v D an teja p o g u m sv o je g a p rejšn jega dejanja - p o g led a v sonce- in v n jem sproži en ako drzn ost: p esn ik se zazre v sonce, če p ra v č lo v e k tcf»n o b ičajn o ne zm ore. T a n ad n aravn a zm ožn ost je p r v o znanilo - in p riv ile g ij obenem nebes, u stv a rjen ih le za člo vek a. - 64. kolesa: N eb e šk e sfere. - 68. Glavk'. O v id nam p rip o v e d u je, da je rib ič G la v k n eko č v id e l, k a k o so m u že ujete rib e p o sk ak ale v m orje, potem ko so bile po jed le n ek o tra vo . T u d i sam jo je zaužil in p o stal n ato m o rsk i boj.» (O v . M et. X I I I . 898-968). K a r je bila za G la v k a tista jed, to je bil zam e B eatricin obraz, p ra v i D an te; zagledal sem se v a n jo , on a p a v son ce in tak o sv a se vz p ela v n eb o. - 70 to prečlovečenje'. trasum an ar. D a n te ne v e, k a k o je p o stal n o v člo v e k , niti ne, ali je »u.i n o v o ustvarjen « bil sam o duh ali tu di telo obenem . P rim . vid e n je sv. P av la , ki tudi m ved el, ali je bil sam o z d u h o m ali tu di s telesom v tretjih n ebesih (II; K o r . 12 ). - 74. / /, ljubezen-. B o g . - 82. ta novi %vok: P esn ik je začul b rn en je nebesn ih sfer in zagledal celo m o rje luči. 8 2 -14 2 . B eatrice razlaga red veso lja 83. trn radovednosti: V z p e la sta se že v n eb o , ven d a r se D a n te tega ne zaved a; v id i pa, «U
Prvi spev S4
Xj
90
91
96
99
/o j
/o j
toU
435
k i p ekel m e je ko t n ik d a r člo v e k a . Z a to g o sp a , ki v m eni to je zrla, da m i p režene d v o m , ki m e o b lega, še p red v p ra šan je m usta je o d p rla, re k o č: »Sam sebe trapiš, k er te b ega n apak p re d sta va, torej ne d ojam e tv o j du h stv a ri, k ar sto ril b i brez tega. N isi na zem lji, k o t se ti ve rjam e, a niti b lisk z neba do tal ne seže tak h itro , k o t greš ti v n je g o v e hram e.« Č e p rv e g a m e d v o m a silne teže v sm eh ljaju le beseda je rešila, pa n o v , še h u jši, m e zaplel je v m reže in dem : » Ž e duša se m i je spočila o d ču d enja, a zdaj se z n o v a ču d i, da lažjo tv a r sv a p o d seboj pustila.« A ona vz d ih n e in v b olesti h ud i p o g le d a m e, tak o k o t m ati sina, če m u z avest tem a brezu m ja g ru d i, reko č: » S tvari v e so ljn a se družin a p o d reja redu in le v tej o b lik i sta S tv a rn ik in v e so lje si edina. V tem redu v id ijo v is o k i lik i sled v išje sile, k am o r se v se z liv a in ki je v z ro k tej sk lad n o sti v e lik i. V ta red n aklo n je n o je v se , k ar b iv a ,
jr o k o li n jeg a v se d ru g ače in se m o čn o začudi - n je g o v p rv i d v o m . D ru g i d v o m pa m u vzlm ja m isel, češ, k a k o se m o re on k o t težk o telo p o v z p eti nad zrak in o g en j, ki sta po n jeg o v em n ajlažji tv a rin i. - 10 5 . edina: P o d o b n a . » K e r B o g , ki dela z razu m o m , sv eta ni nluČajno u stva ril, je torej n u jn o , da je v n je g o v i m o d ro sti o b lik a (ideja), p o kateri je bil uvel narejen« (T o m . A k v . S .T .I . 1 5 ,1 ) - 10 3 -10 8 : Iz reda, ki vlad a v v e so lju in kaže na h oga, razu m n a b itja (» viso k i liki«) spo zn ajo n je g o v (b ožji) o b sto j, k o t iz sledi spozn aš, d;t je n ek d o pred tab o h od il. P rim . T o m . A k v . S .T .I . 4 7 ,3 . - 109 . naklonjeno j e : V se tisi varjen e stvari v tem redu p re v e v a n eki n ag ib - in clin atio - k p o p o ln o sti, ki je o d sev Unga. T o m a ž A k v in s k i lo či appetitus n aturalis (n agon p ri n eživih stvareh in rastlinah),
436
m
114
//7
120
i2 )
126
129
i) 2
i) !
ko t kakšn a stv a r iz božje ro k e kane, če b o lj, če m anj od N je g a se o d riva. In v razne p lo v e jo potlej pristane čez širn o m o rje b iva n ja, iz nuje n agib a, v sa k o m u r p oseb ej dane. E d e n je v z ro k , da o gen j k luni p lu je, spet d ru g i srcu je g o n ič o b vezen , a tretji zem ljo gn ete in strjuje. P o le g stva ri, k jer um je n edosežen, tetiva tega lo k a zlasti proži te, ki razum im ajo in ljubezen. P re v id n o st, ki drži ta red naj strožji, z lu čjo u m irja sv o d e neizrečene, kjer je n eb o , ki najhitreje kroži. T ja g o ri, k a k o r v cilj d o lo čen , žene zdaj n aju tistega n a gib a sila, k i v rajsk i cilj p rip elje, k ar požene. O b lik a često pa ne b o sledila tem ú, za kar se u m etn ik njen od loči, ker glu h a sn o v ne bo m u o d g o v o rila . In č lo v e k o d sm eri se p ra v e loči, zakaj o d k lo n i na p oti dru gačn e od p ra v e steze njem u so m o g o č i. K o t pade b lisk skozi o b lak e m račne, tak o v člo v e k u ta n a g o n p rv in e om ah n il b o , z avrt o d sle napácne.
appetitus sen sitivu s (n agon pri o rgan izm ih , ki jih v o d ijo čuti - npr. živali) in vo lu n ta s (n ag on p ri č lo v ek u ali vo lja). T a n ag o n v o d i stvari v s a k o p o njen em nam enu (»v pristane«), ven d a r se pri različnih stv are h različn o očitu je: n ekje je v z r o k gib an ju v eso lja , d ru g je utrip an ju srca, spet d ru g je strjeva n ju zem lje. - 1 1 7 - 1 2 0 : L o k te g a n agiba »proži« tu d i lju d i, da h repen é p o n ajv išji D o b rin i (prim . v . 12 6 ). - 12 2 . svode neizrečene: E m p ire j. - 1 2 7 - 12 9 : B o g je k o t u m etn ik, ki o b lik u je sn o v : le-ta pa je često »gluha« in »ne o d g o v o ri« S tva rn ik o v e m u h oten ju. - 1 3 2 . so mogoči: Č lo v e k o v a p ro sta v o lja lah ko zapu sti steze sv o je g a n ara vn eg a n agon a, ki pelje k B o g u , in se n ap oti p o d ru g ih , tistih, ki g a p e lje jo k zem eljskim užitkom (»sle napačne«). -
Prvi spev
H#
<4>
437
Z a to ne čudi se, da g re š v višin e! T o je ta k o n a ravn o , bi dejala, k o t če studenec teče v d n o planine. B il pa bi čudež zdaj, ko du ša zala ti sije, da bi spodaj ob sed ela - k o t če bi zem lja o gen j p rik o va la!« In že s p o g le d o m se v n eb o je vzpela.
15 6 - 14 1: D a pesn ik zdaj, k o je brez m adeža, teži k v išk u , je p o p o ln o m a n ara v n o , saj n jeg o v v z p o n ustreza o sn o v n i člo vešk i težnji, t.j. z d ru žitvi z B o g o m .
DRUGI SPEV
3
6
P
12
//
iS
V i, ki željni p rip o v e d i ste m oje, sledili p ra v do sem kaj v b ark i m ali m oj lahni b ro d , ki p o tu jo č v a m p o je, v rn ite raje k ro d n i se obali, ne plu jte na m o rje, k jer m ord a sam i, brez m ene, v e č p oti ne b oste znali! P rek teh v o d a nihče ni p lu l pred nam i; krm ar je A p o lo n , piš M in e rv a vd an a, a M u z d e vet k M e d v e d o m p o t ra vn a mi. V i red k i pa, ki m ikal že zarana vas an gelsk i je kru h , tu g o ri p ra va , ve n d a r n ik d ar d o v o lj obilna hrana, na širn o m o rje naj vaš b ro d zaplava b rezsk rb n o in sledi m i v razi beli tja čez v o d o , prej k o se v a l zravn ava! Ju n a k i, ki so v K o lh id o hiteli, da Ja z o n a bi v id eli oranje, n iso ta k o, k ot b oste v i, strm eli.
1 - 18 . O p o m b a bralcu » K o lik o r m o ja B o ža n sk a kom ed ija,« je pisal D an te sv oje m u p rijatelju in zaščitn iku C a n g ran d u v V e ro n i, »zasleduje praktičen sm oter, nam reč ta, da bi ljud em p o m a g a la iz bede ž iv lje n ja in jih p riv e d la v b lažen o st, so d i b istven o v m o raln o filo z o fijo ; v e n d a r pa je na n ekaterih m estih sp ek u la tiv n a filo z o fija , in sicer tam , k jer razm išlja o b o žjih delih in p riro d i.« - T a k o ra zlag o nah ajam o v d ru g e m sp evu ; vleče se k a r sk o zi 80 v e rz o v , zato ni ču d n o, da se D an te prej o b rn e na bralca s s varilo m , ki pa v e lja tu di za v e s R aj in za K o m e d ijo v o b če . K a j n am p ra v i p esn ik ? - V s i tisti, ki ste doslej zasle d o v ali m o jo p esn itev s pičlim znanjem in šibk im m etafizičn im p o slu h o m , prenehajte! N ad aljev a ti je m o č sam o on im , ki so že o d m ladih n o g va je n i trd ega in g lo b o k e g a študija in so že zgod aj p ričeli hrepen eti p o nadzem skem . T i naj g re d o dalje in strm eli b o d o bolj kot Ja z o n o v i sp rem ljev a lci, ki so o d šli z n jim tja v d aljn o K o lh id o , da n ajd ejo zlato run o.
Drugi spev
21
24
27
¡o
a
)6
w
42
439
T o v e čn o in v ro je n o nam iskan je k ra lje stva b o žje g a je n eslo naju tak u rn o, k o t brzi n eb o brezdanje. Ja z zrem v g o sp o , a o na p ro ti raju in prej ko t deneš v sam ostrel p u ščico , jo v lo k napneš in izpu stiš na kraju , sv a tja prišla, k jer m i zapne zenico p re ču d o v ita stvar. N i ostala slepa za to g o sp a , ki kličem jo v o d n ic o , in tak vesela, kot bila je lepa, » Z a h v a li b o žjo m ilost,« me o p o m in ja, ki s p rv o zvez d o naju tukaj sklepa. B ilo je, ko t da nas o b la k zag rin ja, ves č v rs t in g o st, žareč v p rečiš tem sviti, k o t diam ant, k jer sonce se u trin ja. V a se m e v z el je b iser v e k o v iti, k o t p o to p e se v v o d o son čn i žari, a on a se ne da jim razkleniti. Č e sem telo - in u m težko preu d ari, k a k o trpela sta se d v a p ro sto ra , če tv a r se utelesi v d ru g i tva ri, tedaj še bolj m oj duh g o re ti m ora, da v id e l b istv o bi, k jer se o d k riv a č lo v e šk a z b o žjo zdru žena nato ra. T a m u zrli b o m o vse, k ar v u pih b iva
Poezija (» A p o lo n , M uze«) in znan osti (»M in erva«) jim b o d o utrle takšn o p o t v n eb o , kot je d o zdaj ni še nihče p reh o d il, (v. 7). 19-45. P rih o d na L u n o 19. vrojeno nam iskanje: P rim . »F ecisti n os ad te...« ( A v g . C o n f. I. 1). - 30. bilo j e : K o t puščica p riletita p esn ik in B eatrice na L u n o in p ro d re ta v a n jo k o t son čni žarek v glad in o v o d e , p ri čem er se le-ta ne razm akne. In kom aj je D an te na tem p rv e m cilju , se že spom ni v e lik ih resn ic vere . Č e sem bil s telesom , p ra v i, v L u n i, p o te m sta b ili d v e iva ri v istem p ro sto ru in je to takšn a sk riv n o st, k o t je bila oseb a K ris tu s o v a , k i je v sebi z d ru ževala b o žjo in č lo v e š k o n ara v o . A tu na zem lji tega ne razu m em o ; šele večn ost n am b o razodela v se to , k a r je za zdaj p redm et n ašega v ero v a n ja .
Kaj
440
4)
48
ji
J4
/7
60
6)
66
še brez d o k a z o v , a nam je že znano iz resnic, ki nas uči jih ve ra živa. In p ra vim : »O go sp a , kar najbolj vd an o zdaj h valim N je g a , ki mi dal je priti iz člo v e šk e g a svetá, ki ždi p o d m ano. A zdaj recite, kaj bi m o g le biti te p ege v zvezd i, ki je v z ro k , da zlepa ne neha svet o K a jn u g o v o riti.« A njej uide sm eh: »Če v tem je slepa člo v e šk a m isel,« je nato pričela, »ki čutni k lju č resnic ji ne od klep a, ni p ra v , da zdaj te p ičila je strela začudenja, saj v e š, da n izk o leta ta pam et, ki za čuti bi hotela. D o kakšn ega pa sam prišel si svéta?« In jaz: »R azlika, ki p o g le d m i m oti, je ta, da re d k o z g o stim se prepleta.« O na: » K a k o tvo j nauk duši se v zm oti, boš vid el, če p rislu h n il b oš d ok azom , ki m u p o stav ila jih b om nasproti. O sm o n eb o z luči se kaže plazom , a njih k a k o v o st in k o lik o st s čisto različnim kažejo se va m ob razom . Če le v go sto ti v z ro k bi bil za tisto,
46-148-. L u n in e p e ge in razlaga le-teh P ro b lem , ki silno ščegeta D a n te je v o d o m išljijo , so L u n in e pege. P rep ro sto lju d stv o je g o v o r ilo , da so ti m adeži K a jn o v ob raz, on k o t izob ražen člo v e k pa trdi z arabskim filo zo fo m A v e rro e so m , da je tem u p o ja v u v z ro k n eenaka go sto ta L u n in eg a telesa. K a j je torej res? (v. 48-60). 64. osmo nebo: B eatricin a razlaga se prične z u g o to v itv ijo , da so zvezd e o sm eg a neba (Z v e z d n a to n ebo) različn o svetle. T e n een ako sti ni k riv a sam o ko ličin sk a - go sto tn a v a riacija (il qu an to), tem več tudi kvalitetn a (il quale). K v a lite ta (»m oč«, »krepost« virtu ) pa p o teka iz tvo rn ih p o čel (fó rm ale p rin cip io - sholastični term in ), ki jih je več. P o tem tak em ne m o re biti sam o n eenaka g o sto ta v z ro k , k e r bi m o rale zvezde v tem prim eru im eti sam o ene v rste » vp liv« : va riirala bi torej kvan titeta, kvaliteta pa b i bila
Drugi spev
69
72
/;
78
81
84
87
90
9}
441
le eno bi k rep o st stvari dob ile, ta v e č, ta m an j, a d ru g e v e d n o isto. Iz tv o rn ih so p o čel se nam rod ile k rep o sti razne, ki so le na eno besed e tv o je s tem jih o grad ile. Č e re d k o st sn o v p o ra ja zatem n jen o, k o t p ra v iš ti, p o tem na on i strani ta z vezd a tv a r p o g re ša zaželeno, ali p a - k o t so p ri živali zbran i v telesu m esni in k oščen i deli, različne liste v s v o ji k n jig i hrani. Č e res je p r v o , bi d o kaz im eli p ri sončnem m rk u , ko sko z p re g rin ja lo - k o t re d k o sn o v - bi ž arki k nam p riv reli. T e g a pa ni. Z d a j vz eti b i ve lja lo u g o v o r d ru g i; če naj zm agan pade, p otlej o b o je v e č ne b o d ržalo. Č e sk o zi red k o st sv it se ne prik rad e, potlej ta žarek v njej na kraj zadene, k jer g o sta sn o v n astavi m u p re g ra d e ; zatorej se svetlo b a m u o k ren e, tak o k a k o r če b a rv e stek lo v rn e , ki za seboj o b lo g e im a svin čen e. D e ja l b o š, da zato je b a rv e črne tam žarek bolj k o t pa na d ru g i plati, ker se iz v e čjih g lo b o č in p o vrn e .
pri v seh ista, k a r p o sh o lastiki in njenem po d statn em plu ralizm u ni m o g o če, - 7 3. Če redkost: T o re j tudi v L u n in em prim eru neenaka s v etlo st ne iz v ira iz g o sto tn ih razlik. Če bi bil M esec na kakšn i plati b o lj red ek, bi m o rali o b son čnem m rk u , k o je L u n a m ed So n cem in Z e m ljo , sko zi tisto vrzel p riv re ti son čni žarki, k a r pa se n ik o li ne z g o d i (v. 7 9 -8 1). - 8 1-9 0 : C e pa g re ta red k o st sam o d o n eke m eje (»Pregrad e«) in se tak o v rs ti z g o sto to k o t v telesu to lšča in ko sti, bi se m o rali v tem p rim e ru son čni žarki o d b iti, ko t se o d b ije svetlo b a o d stekla, ki im a za seb oj svin čen e o b lo g e . - 9 1 . dejal bol: T o re j pege so, bi d ejal z a g o v o rn ik » go sto tn e teorije«, saj so o d b iti žarki tem n ejši, k er se v rn e jo iz večjih g lo b in . -
44 2
96
99
10 2
10 ;
108
m
114
117
12 0
T o v e ro v a n je m o re ti p re g n a ti p o iz k u s, če le želiš, da se n a p ra v i, ki reki znanja je iz v ir b o g a ti. V z e m im o tri zrcala: d v e p o sta v i pred sé en ak o daleč, tretje deni P a m édn ju , a sto ji naj b o lj v d aljavi. Z a z ri se v a n je, zadaj za ram eni pa naj ti sveti lu č, k i b o o žarila zrcala in našld o d sv it o g n je n i. Č e p ra v b o m anjša luč o d g o v o rila ti s sk rajn ega zrcala, p a sijaja en ak o ž iv e g a so vsa svetila. K o t g o rk o sonce, ki sp o m lad i vsta ja, p o d sn eg o m tla do g o le g a razk rije in m u zm rzál z b elin o v re d otaja, tak o tv o j um brez zm otn e zdaj viz ije naj luč prešin e, ki ta k o je živa, da vztrep etaš od njene lep otije. Sred i nebá, ki b o žji m ir u živa, v rti teló se, k i iz sebe toči bit, ki p ri n jem še v m o žn o sti p re b iva. N e b o p o d n jim , k jer zvez d je d o m sijoči, to b it različn im b itn o stim o d m eri, ki jih v seb u je in ob en em loči. N a sle d n ji k ro g i sv o ji bitn i béri različic n ep red vid n ih o sk rb ijo , ki v njih razseje se in se usm eri. S veta o rg a n i se tako v rs tijo , k o t vid iš tu, k o ra k o m a v n ižino:
9 5 -10 5 : M o tiš se, p ra v i B eatrice, saj te p o iz k u s s trem i zrcali u v e ri, da je o d b ita svetlo b a en a k e g a sijaja ne gled e na razdaljo . V e rje m i p o iz k u so m , saj so le-ti pričetek vsak e znan osti! - 106. K ot gorko sonce: K o t vzam e son ce na p o m lad zem lji snežno o d e jo , tako b o D a n teja b ožja resnica (»luč«) o sv o b o d ila zm ote. - 1 1 4 - 1 4 4 : V n eprem ičn em E m p ireju, sedežu B o g a , se v rti P rv o g ib a lo , k i v se b u je b it v se h stvari, k i so obsežen e v osm ih
Drugi spev n)
126
129
1) 2
i) j
1)8
14 1
144
443
kar z go raj si d ob e, n izd ol d elijo. L e g le j, k a k o si sk ozi to g lo b in o u tiram p o t k resnici, ki te m ika, da skoraj sam b oš bresti znal p litvin o , P o k re t nebes in n jih k rep o st v e lik a , k o t od k o v a č a u m etn ost je k lad iva, o d blažen ega zavise srednika. N e b o , ki se v sv e tlo b i zvezd u m iva, m o d ro sti silne in vse g ib a jo č e pečat je in p o d o b a n em in ljiva. K o t duši v vašem prahu je m o g o č e, da z u di u b o g ljiv im i razpleta in širi sv o je sile d elu joče, tak o m n oži v o z v ez d ja se nešteta d o b ro ta , iz um a p rv e g a izpeljana, ki si iz krožen ja ed in o st spleta. T a m o č p o stan e zvezd i ž iv a hrana, in z n jo z različn im i vezm i se spaja, k o t z d u šo veže se telo zem ljana. Iz radostn e n ra v i ta m o č prih aja, ki v zvezd e v tisn je n a sv e tlo b o seva, k o t lesk o či, ki sreča g a p oraja.
n ebesih; ta b it je tu k a k o r v klici, v m ožn osti. O sm o n eb o to bit cepi in deli v n ešteviln e bitn o sti (zvezde), p ri čem er v sa k i vtisn e p o seb n o p o d o b o , lik (im agin e). T e like sprejem a od sv o je In telig e n ce (A n g e la - o k re tn ik a), a ta jih v id i v B o g u . V tem sm islu je o sm o n eb o pečatn ik (v. 13 2 ) , saj p o sred u je , da n je g o v e bitn o sti sp rejem ajo lik e, in k o t p ečatn ik dalje v p liv a s s v o jim g ib an jem na nižja n eb esa, da ti v p liv i p rid e jo v štiri p rv in e (o g e n j, z rak , v o d a , zem lja). T i v p liv i so v njih k a k o r sem ena (v. 1 3 2 ) in ob različn i sestavi zvezd n astajajo poed ina bitja, katerih v sa k o je sestavljen o iz lika in tvari. T a k o prejem a o sm i nebes - in v s a k nasledn ji - gib an je in m oč od sv o je g a U m a, kot je o d v isn o o d k o v a ča , kaj k la d iv o skuje. In k a k o r si du ša v telesu, ki je ena in en o v ita , z g rad i razne u d e za razna o p ra v ila , tak o U m o sm e g a nebesa deli s v o jo d o b ro to n eštetim zvezdam , t.j. deli v različni m eri m oči in v p liv e , da z n jim i d elu jejo v p rvin ah . Če torej v jasni n o či vid im o , k a k o m ig lja jo z v ez d e, kaj je to? - K o t lesket o č i p rič a o v eseli d u ši, tak o je sijaj d oločen e zvez d e d ro b ec d o b ro te , ki je združen s telesom zvezd e k a k o r duša s č lo v ešk im telesom , (v. 1 4 1) .
444
147
D a se nam svit različno razo d eva, ni v z ro k , da g o sto z redkim bi se bilo: po čelo o b lik o v a ln o ji ve le va sedaj tem o, sedaj sv e tlo b o m ilo.«
14 5 -14 8 : V e č ji ali m anjši dro b ec do b ro te je tisto o b lik o v a ln o p očelo večjeg a ali m an jše ga leska in v p liv a z vezd , ne pa g osto tn a razlika. - T a u g o to v ite v je sum a sum aru m te d o lg e razp rave, iz katere se da izluščiti nasledn jo »m oralo«: K o n č n e in p o p o ln e razlage n aravn ih p o ja v o v ne išči v fiz ik i, tem več v m etafiziki!
TRETJI SPEV
)
6
y
12
//
iS
S on ce, ki m lado mi srce je v ž g a lo , m e zdaj p re p ričalo je o p o m o ti, k o za in p ro ti m i je o d g o v o r dalo , in da p o v e m , da sem u tekel zm oti, le to lik o , k o t p ra v se m i je zdelo, v z d ig n e m g la v o , z besed o že na poti; ko tam zagled am n ekaj, kar p re vze lo m e je tako, da tja pričn em strm eti, zabeč, kaj reči se m i je h otelo. K o t steklo, ki se nam p ro so jn o sveti, ali g lad in a tihe jezernice, katere dno ti še je m o č u zreti, p o v rn e ta v o b risih naše lice, tak o - kot b iser m edlo se svetlik a iz čela b elega nam d o zenice v e č takih lic, ki jih p o m en ek m ika, uzrem in zm otil sem se p ra v n arob e k o t ta, ki ga je vn ela v o d n a slika. K o pred očm i so zrasli m i k o t g o b e, se v m isli, da so le o d s v it zrcala,
1-33 . P rih o d d u h o v 1-9: B eatrice, son ce D a n te je v e m lade ljub ezn i, je p esn ik u p ra v k a r razložila, zakaj so ene zvezde svetlejše od d ru g ih ; le-ta se je ra v n o hotel z ah valiti in p o v ed ati, da m u je zdaj vse jasn o, ko m u prestriže b esedo p rih o d d u h o v , ki b iv a jo na L u n i. - 14 . kot biser. D u še na L u n i so p ro so jn e , m ed lo sijo če sence, ki se sv etlik a jo k o t b iser z b ele g a čela krasotice; p o d o b n o o d sev a lik iz stek la ali iz m irn e glad in e. - 17 . z mot^--‘naro^ \ G r š k i lepotec N arc is se je zalju b il v lastn o slik o , ki m u je o d seva la iz glad in e, m isleč, da je notri p ra v a oseba (O v id , M et. I I I . 4 0 7 -5 10 ). D a n te pa se zm oti p ra v o b ratn o : K e r m isli, da so te sence zrcaln i o d sev i ž ivih lju d i, se o zre, da b i v id e l, k je n eki so. -
Kaj
446 21
24
27
p
j)
¡6
&
o z re m , č ig a v e so le to p od ob e? Z a m a n ! In spet p o g le d a sta p o isk ala s v e tlo b o zo rn o v lju b lje n i v o d n ici, k i z o g n je m se v očeh m i je sm ehljala. » N e ču d i se n asm ešku v m o jem lici,« m i p r a v i, »saj tv o j um o tro čje sodi, k e r z n o g o ne stoji še na resnici, te m v e č te, k a k o r v e d n o , v p razn o vo d i. T o p r a v a b itja so , n eizvršen a o b lju b a ločen e drži jih todi. C u j jih in v e ru j, du ša neutešena, saj lu č resn ice, njih tolažb a sveta, s k rb i, da pota ne zg re ši noben a.« In k sen ci, ki za g o v o r najbolj vn eta se z d i, besed e m i p ričn o bežati k o t tem u , ki se iz n aglice zapleta: »O srečn i d u h , ki ti je žarek zlati ž iv lje n ja v e čn eg a studenec sreče, k i jo le izk u šn ja m o re p ra v spoznati, d aj, uteši m ilo stn o srce go reče, p o v e j, k d o si, čem u si v tej v iša v i!«
3 1. neizvršena obljuba: N a L u n in e m n eb u so zveličan i tisti, ki so sv o je slo v e sn e zao b lju b e p o m a n jk ljiv o iz p o ln ili. Opomba: Se p re d p rič e tk o m teh n eb eških » in terv ju jev« m o ram o o p o zo riti na p ra v o n a ra v o D a n te je v ih srečanj širom p o n eb esn em k ra lje stv u . P o k rščan ski v e r i, lju d sk i in u čen i, so z veliča n i v raju , k jer gled a jo B o g a , u ž iv ajo č pri tem v eč n o in p o p o ln o blažen ost. D a n te pa duše, k o t b o m o v id e li, naseli p o raznih nebesih, d evet p o v rsti, tja d o E m p ire ja , sedeža B o g a . Z a k a j tako? - T u d i p o D a n teju so zveličan i v raju (E m p irc ju), v e n d a r se o b n je g o v e m p o to v a n ju v sa k ič spusti n eka tru m a na nebes, k je r sta B eatrice in o n . S tem je p esn ik u dana m o žn o st, da se z n jim i posam ič ra zg o v a rja , s čim er je b ilo u strežen o n je g o v i u stva rjaln i d o m išljiji, z n an stven im in ne nazadnje po litičn im am b icijam , pa tu di n je g o v a etičn o -p sih o lo šk a slika v eso lja s to p o tezo silno p rid o b i. D u š e se n am reč sp u ščajo na planete, katerih v p liv jim je bil v življen ju o dlo čilen in u soden . - N a ta način zaž ivi tu d i R a j in s s v o jo d u h o v ito ko m p o zicijo v re d n o po d aja ro k o p red h o d n im a kan tikam a, t. j. P ek lu in V ic am . 3 3 - 13 0 . Srečanje s P icc ard o D o n ati
Tretji spev 42
4j
48
ji
J4
/7
60
6)
66
447
A o n a, ki ji sm eh v o čeh trepeče: » K d o r p ra v želi, m u d u ri ne zastavi p rijaz n o st naša, k o t lju bezen tista, ki h o če d v o r, p o d o b e n sv o ji slavi. N a sv e tu sem bila d e v ic a K ris ta in če sp o m in sp o zn an ja ti ne krati, b o š v tej lep o ti, ki je zdaj b o lj čista, sp ozn al P icc a rd o iz ro d u D o n ati, k i s tem i svetci iz z vezd e b o lj p očasn e z v eliča n ja se m orem rad o vati. G le j, n aše du še, k jer n ik d a r ne u gasn e žar sv e te g a D u h a , so tu vesele, k o u b o g a jo n jeg a ukaze jasne. V tem p an ju , ki je n izek , sm o čebele z ato , k er z ao b lju b e sm o slovesn e p rezrle ali v n jih slab o uspele.« In jaz: » K o vaše sije zrem nebesne, m i nekaj b o žje g a iz n jih o d seva, kar d v ig a čez z asn o ve jih telesne - zato b ilo je, k ot da u m o k le v a ; p o tem , k ar deš v d o b ro ti n eizrečn i, pa v s e b olj u m n o se m i zdaj d o zd eva. A reci: V i, ki tu ž ivite srečni, m ar v a ša tru m a ne b i g o r želela, še b liže k lu či in lju b ezn i večni?« S senc m n o žico n asm eje se vesela, n ato p a m i o d v rn e , lju b ezn iva,
43. prijavnost naša-. V sa k o m u r b i radi izp o ln ili ž eljo , ta k o k o t B o g O če, ki je m ilo stljiv in hoče, da so m u v tem v si n ebeščani p o d o b n i. - 46. devica K rista: N u n a. - Piccarda: Iz rodu D o n ati. B ila je to s lo v e ča F lo re n tin k a , ki jo je b il b rat, plem enitaš C o rs o D o n a ti, na silo v z e l iz sam ostana s v . K la re ter jo dal za so p ro g o po litičn em u so m išljen iku . - 50.
*Z KveK^e b°ljpočasne: L u n a je p o D an teju n ajn ižji in n ajp o časn ejši plan et. - 6 3. bolj umno: D ante spočetka P iccard e ni spo zn al, zdaj p a m u je n jen a p o d o b a že b o lj dom ača. - 64. A reci: P esn ik a zanim a, če se d u šam zdi za m alo , k er so tako n izk o v n eb eški h ierarhiji
448 69
72
7/
yS
Si
S4
S7
90
9}
96
Kaj k o t bi v lju bezni p rv i zagorela: »O b rat, v h oten ja naša p o k o j v liv a lju bezn i m oč, ki nam p o lag a v sanje to , kar im am o, z d ru g im nas ne izziva. C e b i želeli v v išje d o m o v an je , te želje bi se bile z v o ljo p ra v o N je g a , ki je ta h ram o g ra d il zanje. A to n ik o m u r tu ne pade v g la v o , če je lju bezen tu p o treb n a hrana, in če razm isliš d o b ro n je n aravo . In b istven o za stan je n ebeščana, da se le b o žji v o lji p o k o rim o , da iz naših v o lj je ena sam a stkana. In če na raznih sto p n jah tu stojim o v k ra lje stvu , se k ra lje stv o v tem radu je, k o t kralj naš, čig a r v o lje se držim o. V n je g o v i v o lji p o k o j naš d om u je, on je kot m o rje, k am o r vse o dh aja, ker sam je u stv aril, kar n a rava ku je.« S p revid e l sem , da je n eb o o d kraja sam p arad iž, če ra vn o B o g v se v e d i vsem m ilo sti enake ne razdaja. K o t ta, ki m u d o v o lj je ene jedi, m isleč na d ru g o , sline že požira, to h v a li, a že gled a k n o v i skledi, tak nisem sk riv a l jaz tedaj nem ira, da zved el bi od nje za tkanje tisto, ki m u čo ln iček ni d o tk al o k vira . In de: » Z a slu g e in ž ivljen je čisto g o r n jo v e lič a jo , ki ženi dala
(glej o p o m b o zg.). P iccarda m u razloži (v. 70-87), da je n jih o v a blažen ost v tem , da sc p o k o rijo b o žji v o lji. - 95. tkanje tisto: K a k o je o d sto p ila o d sv o je zaob lju b e. - 98. njo: S v . K la ra , d om a iz A ssisija , u stan o viteljica reda klarisin j. -
Tretji spev 99
102
¡o j
io S
m
114
n
7
120
¡2 )
¡2 6
449
je v svetu pajčo lan z o p ra v o isto, da b i d o sm rti n o č in dan ostala nevesta N je m u , ki z a o b lju b o u sliši, če jo le g o rk a je lju bezen vžgala. U tek la svetu sem , da šla bi v iš ji, še m lada p ajčo lan sem dela nase, s p rise g o , da b o m z vesta n jen i hiši. Č lo v e k , ki v slab em b olj k o v d o b re m rase, pa iz trg a l m e iz celice je d rag e; B o g v e p otlej za tiste b rid k e čase! T a d ru g i s v it, ki v e se li se zm age na m o ji desni strani in ga v ž g a la v sa lu č je naše d o m ačije b la ge , v e zase to, k ar sem ti jaz prizn ala, zakaj k o t nu n i b ila z g la v e sneta ji senca sv ete g a je zagrin jala. K o pa se v h ru m je p o v rn ila sveta, p rim o ran a in z op er v s o p o sta v o , srca tančica ni bila ji vzeta. K o n sta n c e V e lik e zdaj zreš b le šča vo , ki d ru g i šv a b sk i v ih ri je ro d ila še tre tjo , z n jo pa z ad n jo m o č in slavo .« T o rekla je in se v d a ljav e sk rila, a v e m a rijo m i p o jo č k slo v esu , k o t teža v dn u v o d e b i p o to n ila. D o k le r m o g o č e je b ilo očesu, za n jo sem zrl, k o p a n o č jo vzam e, p o g le d a m k v e č je g a h oten ja kresu , tja k B ea trice se ozrem čez ram e;
1 0 1 . Njemu-. K ris tu s u . - 1 1 7 . srca tančica: S rce ji je o stalo čisto , k lju b tem u d a so ji strgali tan čico (šlar) z gla v e . - 1 1 8 . Konstanca V e lik a : Sicilija n sk a kraljica. D a n te je v i so d o b n ik i so trd ili, da je bila tudi o n a na silo vzeta iz sam ostana in dan a za žen o kralju H en riku I V . H o h en stau fu (»drugi šv a b sk i vih ri« ); njem u je ro dila F rid e rik a I I ., tre tjo , a obenem zadn jo » v ih ro «, ki je p rid rla s severa v Ita lijo (p rv i je bil cesar F rid e rik I. B arbarossa).
450
njen b lisk pa m i tak o slepi p o gle d e, da m i spočetk a v id nem oč ob jam e, in v g rlu m i zastanejo besede.
ČETRTI SPEV
}
6
^
,2
,j
¡g
Č e d v e, en ak o d aljn i in zaželeni jedi m o triš, od glad a u m rl b oš raje, k a k o r da ro k o stegn il bi p o eni; tak jagn jič stal bi, en ak o trep etaje, če z d v eh strani van j v o lč ji g o b e c zeva, in pes stoji, ko v d v e k o šu ti laje. Č e sem po sili torej m o lčal, re va, ker d v o m a d v a sta en ak o m e tiščala, se m i ne v z lo , ne v d o b ro n e p rište va. T ih o sem b il, a želja se mi brala je z lic in sp raševali so p o g le d i bolj jasn o, k ot bi to besed a znala. U te šila m e, p o D a n je lo v e m z g le d i, ki je N a b u k u u tolažil jezo, v z ro k srdu n ep ravičn em u in b ed i, je B eatrice: » V em , da čutiš pezo o b eh želja ta k o m o čn o, d a d a v i ta tv o j n em ir p o d lastno se zavezo . Č e vztrajam v d o b ri v o lji, u m ti p ra v i,
1-27. B eatrice u g an e D a n teje v d v o m 1-9: O b p o slu ša n ju P iccard in e p rip o v e d i (glej p re jšn ji sp ev !) sta se D a n te ju p o ro d ila d v a en ako težka d v o m a, tak o da se ne m ore o d lo čiti, k a terega bi prej p o v e d a l B eatrice. S v o j p o lo ža j ilu strira s p ris p o d o b o , k a k o č lo v e k , p o s ta v lje n m ed d v e e n a k o zaželeni jedi, v n eo d lo čn o sti lah ko tudi um re od lakote. (P rim er, ki g a D a n te tu ra zv ija , je bil p ra v a p a ša sh o lastik o m , p rim . B u rid a n o v osel). R e z u lta t o b e h želja je, da p e sn ik m olči. - 13 . p o Danjelovem zgledi: P rero k D a n ije l je edini znal razložiti b ab ilo n sk e m u kralju N eb u kad n ezarju n ejasne san je, z a v o ljo ka te rih je d a l le-ta p o b iti m n o g o sv o jih sv e to v a l cev, n esp o so b n ih , da bi m u bili zag o n etk o rešili. T o v lo g o - to lm ača D a n teje v ih želja p revzam e B ea trice , saj b ere n je g o v e m isli p ri B o g u .
452
21
24
27
¿o
p
36
p
42
po kakšnem pravu naj nasilje tuje ob delež zasluženja me pripravi? In še ti misel v dvom ih omahuje, če duše k zvezdam vrača božja sila, tako kot modri Platon podučuje. Ta dva pomisleka ti zdaj nemila tiščita um; a prej odgovor dati temu, ki bolj je žolčen, sem sklenila. Glej, seraf, ki se najbolj z Bogom brati, Mojzes in Samuel, kogar bi radi od Janezov, pa tudi božja Mati, na istega neba sedijo vladi, kot ti duhovi, ki se tu bleščijo, ne več ne manj ne štejejo pomladi; vsi vkup krase najgornjo domačijo, vsak svoje sladko uživajoč življenje, kot da jim večni D uh, ki v njem živijo. Tu niso, ker jim nebes odrejen je, temveč zato, da z njimi označuje se krog neba, ki nižje ima vrtenje. Tako uho človekovo naj čuje, saj duh mu le iz čutnega spoznava to, kar je vredno, da se potlej snuje. Tej zmožnosti se Pismo pokorava,
28-63. K je so blaženi? D a n teje v a d v o m a sta n aslednja: p r v i se tiče p ro sto sti člo v e šk e v o lje , d ru g i p a P la to n o v e teo rije, da duše, p reden p rid e jo v č lo v e š k o telo, b iv a jo na zvezdah . B eatrice b o najprej razrešila zad n jega, ki je bolj žolčen . - 28-63: V se duše zveličan ih , tak o sv etn ik i, p re ro k i k o t sam a b o žja M ati, so zbrani v E m p ire ju ; ti tu kaj se torej D a n teju p rik a zu jejo le n av id e z n o , zato da jih s ču tili lah ko spozn a in da m u o zn ačijo sto p n jo planeta v n eb esn i h iera rh iji (glej o p . v 2. sp evu ). D u š e g re d o to rej v E m p ir e j in ne na z v ez d e, k o t je trd il P la to n . P r a v je im el le to lik o , k o lik o r je m islil, da z v ez d e v p liv a jo na č lo v e k a ; v tem slu ča ju n je g o v a m isel ne bi b ila sm ešna. T a v p liv pa seved a ne d o k a zu je , d a so z v ez d e b o ž a n stv a , k o t so m islili s ta ro d a v n ik i s s v o jo k ra tk o p a m etjo ; z v ez d e so le p o sre d n ik i. - 28. seraf'. S e ra fi, p rv i v a n g e lsk i h ie ra rh iji, ki so n ajb liže B o g u . - 30. od Janezov: O b a Ja n e z a , K r s tn ik in E v a n g e lis t. - 34. najgornjo domačijo: E m p ir e j. -
Č e t r t i spev
4 ./
48
//
J4
/7
60
63
66
69
72
453
ki Bogu dalo je nogé in roke, v resnici pa drugače ga spoznava; In Cerkev slika kot zemljé otroke nadangele in njega, ki ozdravil Tobija starca je temè globoke. To, kar Timej o dušah vam je pravil, je tukajšnje resnice slika kriva; kot čutil je, besedo je postavil. Po njem se vrne duša neumrljiva na zvezdo, kjer bajè se je utrnila, v telo poslana, ki naj v njem prebiva. M orda ta misel nekaj je prikrila, kar v glasu na zveni, in to v nameri, ki morda ni, da bi v posmeh služila. Ce k vsaki zvezdi, po njegovi veri, se vrne čast ali sramota njena, potlej mu lok nekje že točno meri. Ta vpliv je speljal - zamotana štrena! ves svet domala, ki začel častiti, ’M ars‘, ’Jupiter1, ’-Merkur1, je njih imena. A drugi dvom, ki ti ne da počiti, je manj strupen in bi njega bolezen ne smela te od mene proč zvoditi. Če je na božjo pravdo človek jezen in se krivična zdi, to veri pravi, ne krivovernosti, dokaz bo rézen. Ker možno je preudarku v vaši glavi dognati to resnico, te pri priči, kot si želiš, utolažim v tej skušnjavi.
48. Tobija\ Starcu T o b iji je v rn il v id nad an gel R afael. - 49. Timej'. S lo v iti P la to n o v d ia lo g , v katerem a v to r ra zp ravlja o n esm rtn osti duše. - 59. last a li sramota-. K o t p o sledica z v ezd n ega v p liv a . 6 4 - 11 7 . Zaobljube, neizpolnjene paradi tuje sile 64-90: D r u g i d v o m pa je ta: Č e sta o m en jen i ženi b ili na silo vzeti iz sam ostana in sta
454
7/
7#
Si
84
Sj
90
93
96
RaJ
Če je nasilje v tem, da pred biriči trpinčeni v ničemer ne ustreže, potem omenjenih to ne opraviči, ker volja, dokler noče, ne podleže, kot ogenj, ki potlačen je stokrati, stoprvič zopet vzplapola na sveže. K dor pa le malo hoče se podati, že uboga silo, kot ti dve devici, ki mogli spet bi v samostan zbežati. Ker če imeli voljo bi v resnici, kot sveti Lovrenc na rešetki žgani, in Mucij, strog sodnik svoji desnici, bi stezo, kamor sta bili pregnani, pustili, brž ko stiska je minila; a taka moč je redka med kristjani. Če prav umel si, kar sem govorila, razjasnjena sedaj je tvoja zmota, ki bi sicer še večkrat te morila. A vidim zdaj, da ti je zbrodil pota nov dvom, tak, da mu duša ujetnica iz njega sama se nikdar ne izmota. Prav dala ti je moja govorica, da se nikdar ne zlaže duša blaga, ki iz prve roke pride ji resnica; nato si od Piccarde čul, kak draga bila Konstanci je tančica bela,
torej p o sili odsto p ili o d svete zao b lju b e, ali je p ra v ičn o , da se jim a to šteje ko t p o m a n jk ljiv o st in se zaradi tega nahajata na n ajn ižji stopn ji blažen osti? B eatrice p o ja s n juje: P iccard a in K o n sta n c a sta res p o p u stili šele p o d p ritisk o m , v en d a r v tej borbi nista zastavili v seh sv o jih sil, zato nista o p ra v ičen i. M an jk a la jim a je n e u p o g ljiv a v o lja , p o d o b n a tisti, s katero je sv. L o v re n c izdržal m učen je na ražn ju, ali on i, ki je p o m agala R im lja n u M u ciju S c e v o li, da je raje sežgal ro k o , k o t da bi izdal sozarotn ike. - 9 1-9 9: M ed to ra zlag o pa se D a n teju p o ro d i n o v d v o m . P iccard a m u je nam reč zatrdila, da je cesarica K o n stan c a ostala v srcu zvesta o b lju b i (R a j, 3. 1 1 5 - 1 1 7 ) , B eatrice pa ji o čita, da sc je dala o d vleči »biričem « iz sam ostana. A li je k riv a ali ne? P iccard a sc v en d ar nc
Č e t r t i spev
99
10 2
/o j
10 8
m
114
n j
12 0
455
kar se navidezno z menoj ne zlaga. Oj često, brat, četudi nevesela, v neizrečni stiski, ki se ji obeta, privoli duša v to, česar ne bi smela. Tak je Almeon, ki na prošnjo očeta ubil je lastno mater Eurifdo, bogaboječ se izvrgel v bogokleta. Tako se naša volja združi s silo in ta žalitev, glej, je take teže, da ji zaman je vse opravičilo. Popolna volja grožnji ne ustreže, odstopi le iz strahu, da se krivica še hujša iz odpora ji ne izleže. Prej, pri Piccardi, tekla govorica je o popolni volji, jaz pa vzela sem ono drugo — oboje je resnica.« Tako mi sveta reka je šumela, studencu vse resnice hčerka zvesta, in mi nemir obeh želja odvzela. »O ženinu nebeškemu nevesta,« dem, »ki iz besede vaše pričujoče mi plamen in življenje v dušo gresta, nimam ljubezni jaz zadosti vroče,
laže? - 1 0 0 - 1 1 4 : S e ved a ne, m u o d g o v a rja v o d n ica , saj d ob i resn ico iz »p rv e ro ke«, t.j. od B o g a . N a v id e z n o p ro tis lo v je u m e vajm o tako, da je P iccard a im ela v m islih a b so lu t no v o ljo , jaz pa rela tivn o , ta k o , ki p o p u sti, če v id i, da bo po tlej še slabše. A b so lu tn a vo lja jim a je o d p rla p o t k zveličan ju , relativn i »padec« pa je k riv , da uživata n ajn ižjo sto pn jo blažen osti. - 10 3 . A lm eo n: Z a zgled p o g u b n ih p o sled ic takšne v o lje , ki o d sto p i pred n asiljem (se zd ru ži s silo ), nam bodi sta ro g ršk i ju n ak A lm eo n . N je g o v o če, kralj A m firaj, je Šel z v o js k o nad T e b e , dasi n erad, k er je slu til izd ajo lastn e žene E rifile . Pred o d h o d o m je n aro čil sinu A lk m e o n u , naj g a v p rim eru , če sam pad e v b o ju , m aščuje in m ater ubije. In tak o je sin iz u b o g ljiv o s ti d o m rtv e g a očeta p o stal m aterom orec, »facto pius et sceleratus eodem «, k o t p ra v i O v id (M et. I X . 407). (P rim . tudi A ish ilo v o O resteio ). T o m esto pri D a n teju je p rim e r d ialektičn e dispu tacije, k akršn e so sred n jeveški sh o lastiki radi g o jili. - 1 1 5 . sveta reka: B eatrice. - 1 1 8 - 1 2 3 : D an te se zah vali sv o ji v o d n ici za p o u k . -
456
i2 )
12 6
129
1)2
i) j
i) 8
14 1
Kaj
da milost vrnil bi vam, milostljiva: naj plača On, ki mu je vse mogoče! Zares je žeja uma neutešljiva, če ne uzre Resnice svetle zore, ki zunaj nje nič pravega ne biva. Brž ko jo najde, najti pa jo more, počije v njej, kakor divjad v brlogu; če ne, pa v željah bedno obnemore. Potlej požene, kot mladika v logu, ob pravem dvom, saj v naši je prirodi, da le od vrha v vrh se pride k Bogu. T o vabi me in mi besedo vodi, da vprašam vdano vas, gospa predraga, o drugi misli, ki še v temi blodi. Ali zemljan lahko pred vas polaga namesto obljub prezrtih dobra dela, da tehtnica se v zlo mu ne prevaga?« V očeh gospe tedaj sta zagorela dva ognja, v taki mi sijoč ljubavi, da moji sili sta umik velela: oči pobesil sem v zgubljeni glavi.
12 8 : divjad v brlogu: V člo v e šk i duši je n eu tešljivo hrepen en je po B o g u (»Resnici«) in naš um ne o dneha p rej, d o k le r g a ne n ajde in se ne sp o čije v N jem . N ajti pa g a m ore: »Ce bi spo zn an ju razum nih bitij ne b ilo m o č d o k o p a ti se d o p rv e g a v z ro k a stv ari, bi bilo n ara v n o h repen en je p razn o in o dveč« (T o m . A k v . S .T .I . 1 2 ,1 ) . - 130 . Potlej pomene: Iz tega h repen en ja p o g a n ja jo k a k o r m ladike iz stebla n o v e sp o zn ave in d v o m i, ki n aravn o ženejo duh a dalje in dalje, od sto pn je d o stopn je, d o k le r ne doseže viška. - 13 6 - 13 9 : N o v o vp ra ša n je, ki se je D a n teju p o ro d ilo , se glasi: A li m ore člo v ek n eizpolnjen o o b lju b o »pretopiti« v kakšn o d ru g o d o b ro delo? - O d g o v o r sledi v 5. spevu.
PETI SPEV
)
6
9
12
//
rS
2i
»Če me ljubezen je s plamenom vžgala, ki zemlja se za njim zaman ozira, tako, da moč oči ti je zbežala, ne čudi se! To iz pogleda izvira, ki je popoln, saj od dobrote same uči se in po njej korak ubira. Že vidim, da ti zdaj duhovne hrame Svetloba neminljiva razsvetljuje, ki te, ugledana, v ljubezni vname. In če drugam srce vas zapeljuje, je tisto sled varljiva in zastrta. D obrote, ki tu zgoraj nam kraljuje. Sprašuješ, če obljuba se razdrta še z drugo službo da nadomestiti, da duša z Bogom ne bila bi sprta,« prične mi Beatrice govoriti in kakor tisti, ki ga nič ne zmoti, naprej hiti v razpravi tej sloviti: »Najimenitnejše v vsej božji doti, ki stvarstvo jo je od Stvarnika dobilo, najljubše in podobno mu v dobroti, to, glej, svobodne volje je darilo;
i i2. B eatricin p o u k 4. pogleda: B eatricin em u sijaju je v z ro k p o p o ln d u h o vn i v id (il p erfetto ved ere), ki d o b iva lu č od n ajvišje D o b ro te - B o g a (»uči se«) in se le-tej z lju b ezn ijo p o d re ja (»po njej k o rak ubira«). - 10 . in če drugam: V se zem eljske d o b ro te so m ajhne v prim eri z božjo, nas uči D an te. 1 ^-84. O teži z ao b lju b in m ožn osti n jih o v e g a n adom estila
4 5»
24
27
jo
)6
p
42
4!
z njo le misleče bitje se ponaša, tako je zdaj, tako je nekdaj bilo. Iz tega vidiš, da obljuba vaša je najsvetejša stvar, če se zastavi tako, da gori z njo sam Bog soglaša; saj človek, ki pogodbo z njim napravi, se s tem odreče lastnega zaklada, žrtvuje voljo, ko ta dar opravi. Kje najti povračilo, kajti nada, ki rabiti želi, kar je že dala, bi krajo v dobro obrnila rada. Pri bistvenem sva zmoto že pregnala; a ker pri tem je Cerkev popustljiva, kar, zdi se, bije to, kar sem dejala, pri mizi le še malo posediva, zakaj po zaužiti težki jedi pomoči rabiš, da bo prebavljiva. Le glavo zdaj odpri moji besedi in si zapomni jo: razum pogreza zaman se brez spomina v znanost, vedi! Iz dveh stvari sestavljena je peza te zaobljube: eno je dejanje, ki ga storiš, a drugo je zaveza. Te ne izbrišejo moči zunanje, dokler ne izpolniš je, in prav tej stvari
24. tako j e z^aj: S v o b o d n o v o ljo so razum na b itja - a n geli in pozneje lju d je - d o b ila ob sam em stv arje n ju , ohran ila pa so jo tu di p o u p o ru a n g e lo v in padcu p rv ih staršev. - 25. obljuba: K a d a r člo v e k sto ri z ao b lju b o, ž rtv u je s v o jo v o ljo B o g u in »se s tem odreče lastn ega zaklada«. - 3 1. povračilo: K a k o n ad om estiti n eizp o ln jen o zao b lju b o? T o bi sc rek lo iz u krad en ega storiti d o b ro delo (»di m al tolletto fa r buon lavo ro «)! - 35. popustljiva: C e rk e v vča sih o b lju b e izp regled a (dispensa), kar se n avid ezn o n e sklada 7 B eatricin o trd itv ijo , češ, od tega, kar si se z ao b lju b il, te nihče ne o d veže. - 42. brez spomina: »B olj ti hasne, če im aš v g la v i le n ekaj um skih p rip o m o č k o v , pa so v potrebi brž pri ro k i, k o t če si n ak op ičiš g o ro znan ja, ki ti ne o stan e v spo m inu « (po Seneki). 45-48: Z a o b lju b a , p ra v i B eatrice, je sestavljen a iz d ve h stvari, iz predm eta (»dejanje«) in
P e t i spev
48
;/
!4
/7
60
63
66
69
namenjeno je gornje modrovanje. Saj dobro veš, da so Hebrejci stari resnično žrtvovali pod postavo, a z raznimi darovi na oltarji. Pri prvi izbereš ti vsebino pravo, vendar lahko - in greha ni se bati, si predm et potlej najde zamenjavo. Nihče pa naj ne drzne si prebrati sam križa na rameh, če blagoslova ni dal mu ključ srebrni ali zlati! In brez pomena je menjava nova, če zalog zdrte obljube ne obseže tako, kot šest štirici daje krova. Ce pa je zaobljuba take teže, da vsako tehtnico navzdol povleče, je pač noben zastavek ne odveže. Obljuba se v tri dni naj ne blebeče! Spolnjuj jih, a ne slepo - kot si umoril je Jefte hčer, da zmagal bi sloveče: naj raje bi dejal: Slabo sem storil! ne pa grešil, poslušen svoji vesti. Tako se grški knez je zagovoril, da si Ifigenija klela je prelesti, staro in mlado pa še danes plaka,
iz o b v ez n o sti (»zaveza«). P r v o je rela tiv n o , d ru g o pa a b solu tn o ; in tega zad n jega se pri b o g u ne da izbrisati. - 49. H ebrejci: M o jz e so v a p o sta va je H eb rejcem izrecno z a p o v e d o vala ž rtv o v a n je (o v a c, d išav itd.). - 54-60: P red m et zaob lju b e se lah ko brez greh a zam enja, seved a le z d u h o v n ik o v im p rivo lje n jem (»ključ srebrni ali zlati«), n o v i p re d met (»zalog«) pa naj zaobseže starega tak o k a k o r šestica štirico. - 60-63: L e v prim eru , Če je zao b lju b a v e lik a in u so d n a, predm etu ni m o č po isk ati zam enjave. Z a to bodi pri oblju bah p re vid en ! - 66. Je fte : Izra elsk i sod n ik Je fte se je zao b lju b il, da bo v prim eru zm age nad A m o n iti ž rtv o v a l p rv o stv a r, ki b o , po tem ko se z v o js k o v rn e , sto p ila iz n jeg o v e hiše. In tako je dal, z v e st s v o ji p riseg i, ubiti ed in o hčer, ki je očetu z m ag o v alcu pritekla n ap roti. (So d . X I . 1 , X I I . 7) P rim . G re g o rč ič , Je fte je v a p riseg a. - 70: g ršk i kne%: A g am e m n o n , ki je o b lju b il b o g o v o m s v o jo lepo h čer Ifig e n ijo , če bi m u naklonili ugoden v eter za p lo v b o p ro ti T ro ji. T a ž rtev se m u je g rd o m aščevala. (P rim . A ish iio s,
460 72
7/
78
81
84
87
po
Pj
96
Kaj
ko o takšni žrtvi čujejo povesti. Kristjan, nikar prenaglega koraka! Ne bodi perje, vetru le igrača, ne misli, da te spere voda vsaka! Stari in novi List sta vam tolmača, pastir vesoljne Cerkve gre pred vami: to je dovolj, da vas nebo poplača. In če pregrešna sla drugam vas mami, ljudje bodite, ne pa trop brezglavi, naj se ne smeje Judež vam ob rami! Ne igrajte se, kakor jagnjič muhavi, ki mleko matere pusti igrivo, pri tem pa sebe tolče le po glavi.« To de mi Beatrice ljubeznivo, nato okrene se, vsa koprneča, tja gori, kjer vesolje je bolj živo. Njen molk in lica, vedno bolj žareča, sta mi v tišino željni um odela, kjer novih dvom ov vladala je gneča. In prav tako, kot cilj zadene strela, ko se tetiva ni še umirila, v kraljestvo drugo sva midva zletela. In ko sva v luč tega neba vstopila, gospa razveseli se mi brez meje, a zvezda se še bolj je zaiskrila. Č e zvezd a o ž iv i in Se zasm eje,
O resteia) od vezati. z ag o to v ila m ed v am i! tem le sebi
76. voda vsaka: N ek ate rih z ao b lju b tu di n a jv išje ce rk ven e o b lasti ne m o rejo 76-84: S v e to p ism o in iz n eba n avd ih n jen a pap eška beseda b o sta kristjan o m zveličan je. Z a to re j, kristjan i, n e b odite v po sm eh Ju d e ž e m , k i jih je dosti G le jte , da ne boste k o t n eu m ni jag n jiči, ki zbeže o d p o ln eg a v im en a in s šk o d u jejo ! U b o g a jte sv o je d u h o vn e pastirje!
8 5 -13 9 . D a n te in B eatrice na nebu M erk u rja 93. kraljestvo drugo: N e b o M erk u rja . - 96. bolj j e za isk rila : C im v iše se po po tn ika vzp en jata, tem več ja sta B eatricin a radost in žar; tak o tu di tu, na d ru gem n eb u . - 97-99O d B eatricin e luči se je razsvetlila v s a z v ezd a (»se zasm eje«), pa tudi p e sn ik o v a živa
P e t i spev
99
10 2
10 }
ro $
m
114
117
120
12 }
461
kaj šele jaz, ki se narava živa, če jo le malo zbodeš, mi razgreje. K ot v čistem ribniku, ki tiho sniva, se v stvar, ki v vodo mu je priletela, požene trum a rib nenasitljiva, tak množica luči tedaj vršela je proti nama, radostno pevaje: »Glej dušo, ki nam žar bo razplamtela!« In ko z neba so lili na vse kraje, njih sence uzrem, kjer sreča se svetlika v svetlobi čisti, ki jo vsaka daje. O bralec, če tako pričeta slika se zdaj konča in čutiš hrepenenje, da zvedel bi, kar zraven še pritika, potem po sebi veš za poželenje, s katerim gledal sem te svetle roje, da bi spoznal njih blaženo življenje. »Oj srečen ti, ki smel oči si svoje v dom večne zmage z milostjo upreti, prej ko si zemeljske zapustil boje, luč, ki čez strop neba neskončna sveti, nas vžiga; če bi zvedel rad, kakovi smo mi, se smemo zdaj ti razodeti.« To rekel mi je eden med duhovi, a Beatrice brž: »Vprašanje stavi in jim veruj, kakor da so bogovi.« »Vidim, da gnezdiš v lastni tej bleščavi,
n arava si je dala d u ška s širo k im nasm eh o m ; ta k o se zasm eje o tro k ali č lo v e k , ki je p o p o ln om a srečen. - 10 0 -10 5 : S p rejem »p reb ivalce v« te g a plan eta je n ad vse prisrčen ; pe sn ik o v p rih o d jim bo dal p rilik o , da m u izkažejo s v o jo n ak lo n jen o st in lju b ezen , ki bo s tem d ejan jem p o stala še o b iln ejša in si bo po m n o žila sv o j sijaj (»lum en caritatis«). 10 7 . sence: O b ris duše, ki izžareva rad o st k o t son ce sv o j sijaj. - 1 1 7 : %emeHske... boje: »B oj je ž iv lje n je lju d i na zem lji...« J o b V I I . 1. - 1 1 8 . luč: L ju b ez n i. - 1 2 3 . ka ko r da so bogovi: T o m a ž A k v in s k i p ra v i, da so b laženi iz b o g o sličn o sti g o to v o deležni nečesa
462
12 6
129
i) 2
i) !
i) 8
b o žje g a ste« (Ps o či bolj v id im o zagrn ila
Kaj
ki iz oči sem k meni jo razliva in do plamenov tvoj nasmeh pripravi, ne vem pa, kdo si, duša ljubezniva, zakaj prišla si v hram tega planeta, ki ga zemljanom večja luč zakriva.« To duši sem dejal, ki me je vneta ogovorila, ta pa mi zasije, še v bolj bleščečo luč kot prej odeta. In kot očem se sonce včasih skrije v premočnem blesku, kadar sonca sila oblakov gosti zastor použije, tako v veselju silnem zagrnila podoba sveta se je v žarke svoje in vsa zastrta mi odgovorila tako, kakor naslednji spev vam poje. in se torej lah ko im en u jejo b o g o v i. T u d i psalm i p ra v ijo : » R e k el sem in b o g o v i 8 1,6 ). P rim . T .A .S .T .L . 12 ,5 . - 129 . večja luč: M e rk u rja zaradi bližin e sonca naše p o re d k o v id ijo . - 1 3 3 - 1 3 9 : K o t nam o p o ld an sk e sop are z ak rijejo son čn o o b lo in le eno sam o slepečo sv e tlo b o , tak o se je duša, ki je bila n a g o v o rila D an teja, v lastno b lešča vo , p o ro jen o iz n eb eškega veselja.
ŠESTI SPEV
}
6
9
12
//
»O d k a r je o rla K o n sta n tin okrenil n asp roti teku zvezd , ki so peljale g a z njim , ki se z L a v in ijo je ožen il, stoletja ždel je božji ptič vrh skale, k jer vz h o d E v r o p e v m o rje se požene, p o k ra j g o ra , ki so m u zibel dale. In v senci tam p eroti p o svečen e je vlad al svet s p o s ta v o , ki predana iz ro k e v ro k o je prišla d o m ene. B il cesar sem , zdaj duša Ju stin ija n a , ki v rg e l sem iz p o sta v n a v la k o celo v L ju b ez n i p rv i, ki je v m eni vžgan a. Se p reden m islil sem na tak šn o delo, sem v n au k, da im a K r is t n a ra v o eno, ne v e č, v e rjel in v tem živel vese lo ;
1-2 7 . Ju stin ija n o v o živ lje n je Blaženi d uh , ki je D an teja n a g o v o ril, je bizan tin ski cesar ju s tin ija n (526-565 n .š.,, pravn i utem eljitelj v e lik o rim sk e države in zato sveta oseba našem u p esn iku , ki je sanjal o sv eto v n e m im p eriju , n asled n iku starega R im a. V n aslednjih verzih bo p o jasn il D a n te ju, kd o je in zakaj je na tem planetu. 1. Konstantin: R im sk i cesar K o n stan tin I. V e lik i, ki je prenesel sedež cesarstva iz R im a v K o n stan tin o p el (B izan c), torej o d zahoda na v z h o d . Šel je torej »proti teku zvezd«, katerim je bil sledil T ro ja n e c E n ej na sv oje m b eg u iz T r o je , b egu , ki se je ko n čal z o sv o jitv ijo L a c ija , k jer je E n ej vzel za ženo L a v in ijo , hčer o n d o tn eg a kralja. - 1-9. O rel - sim bol rim ske d rž av e - je nad d ve sto let vlad al v B izan cu , blizu g o ro v ja Id e (kjer je n ekoč stala T r o ja , n je g o v o ro d n o m esto p o E n e ju ), ko ga je sledn jič d ob il v ro k e cesar Ju stin ija n . - 1 1 . iz p o s ta v : N a jv e č je Ju stin ija n o v o delo je n je g o v K o d e k s p ra v a, delo. polno sam ih b istven ih stvari in brez k a k ršn e k o li »n avlake« (»il tro p p o e il vano «), kot pravi D a n te, ki g re v sv o je m o b o ževan ju R im a tak o daleč, da ga p rip isu je - K o d e k s nam reč - b o žjem u n avd ih u (»iz ljubezn i prve«). - 14. nauk: Ju stin ija n je bil sprva k riv o v ere c, pristaš m o n o fiz ito v , ki so tajili d v o jn o n a ra v o K ris tu s o v o ; sp reo b rn il ga je
464
iS
21
24
27
p
33
ve n d a r z b esedo mi b la g o slo v lje n o je A g a p it, pastir v e so ljn i čredi, p o v rn il zopet v e ro neskaljeno. K a r v e ro v a l n je g o v i sem besedi, zdaj vid im jasno, kot k riv o in p ra vo d v o je n asprotij zrejo ti p o gled i. B rž ko sem s C e rk v ijo d o segel sp ra v o , m e d o b ri B o g je vn el za siln o delo, ki mi p re vze lo je srce in g la v o . P red al sem B elizarju v o js k k rd elo , saj ga n eb o tako je zaslo n ilo, da s tem k p o čitk u m eni je ve le lo . V p ra ša n je p rv o je tak o d o b ilo o d g o v o r , ost n jeg a pa m e p rig an ja, da še p rista vim m ajh n o d o p o ln ilo , da v id iš, v kakšn em p ra v u so dejanja n jeg a, ki znaku svetem u u g o v a rja , naj si lasti ga , ali ga pregan ja. G le j v e lič in o , v re d n o res oltarja, o d u re, ko Palanta sm rt nem ila
papež A g a p it (533-556)- - 2.0. krivo in pravo: »tu ved i o g n i con trad d izion e e falsa e vera«: Sh o lastičn o lo g ič n o načelo, ki p ra v i, da je v v sakem p ro tislo v ju ena stran resnična, d ru g a zm otn a, iz česar sledi, da ista stv a r ob en em in v istem o ziru ne m ore biti in ne biti. - 23. silno delo: K o d e k s. - 25. B elizarju: Ju s tin ija n o v v o jsk o v o d ja , ki se je o d lik o v al v b o jih pro ti V an d a lo m v A fr ik i, še bolj pa z b izan tin sko v o ja š k o o d p ra v o v Ita lijo , ki je to d eželo zn o v a o d vze la G o to m (prim . F in ž g a r, P o d svo b o d n im soncem ). Z g o d o v i nar P ro k o p ij piše, da je Ju stin ija n 1. 562 B elizarja v r g e l v ječo, v en d a r je bila ta n eh valežn a in d okaj g rd a p oteza sla v n eg a cesa.r]ai D a n teju o čitn o neznana. - 23-27. B eliza rjev i v o ja š k i uspehi so b ili Ju stin ija n u b ožji znak za p ričetek n o tran jeg a sn o van ja, ki je ro d ilo znam eniti K o d e k s. 27-97. Z g o d o v in a O rla - rim ske države K o lik š n o va žn o st je D an te p rip iso v a l ideji n asled stva rim sk eg a im p erija in n jeg o v i kon tin uiteti, nam p o k a že p rič u jo či sp ev, ki skoraj v celoti o p e v a z g o d o v in o R im a, n je g o v e v o ja šk e in p o litičn e p o d v ig e , ter ob en em biča stran k arske razprtije g v e lfo v i ti g ib elin o v . 28. vprašanje: P esn ika Ju stin ija n u , kdo neki je. ~ 32. svetemu: O rlu ; o b o ji grešijo, g v e lfi, ki O rlu n asprotu jejo, in gibelin i, ki si ga sebično lastijo. - 55. Palanta smrt nemilu.
Sesti spev )6
39
42
4/
48
j/
465
g a v z d ig n ila je za dežel gla varja! P o tle j, k ot v e š, ga A lb a je redila nad tri stoletja, p ra v d o dne spopada, k o tri na tri se zanj je b itk a bila. O d solz S ab in k pa do L u k re c ije jada p o g le j, kaj sto ril je p o d sedem kralji, k o v last m u sosed za so sed o m pada; k ak o so nesli rim sk i gen erali g a v b itke z B re n o m , P iro v o arm ado, z nešteto v o jv o d i in n jih vazali, k je r Q u in cij, s k u štra v o g la v o in b rad o , T o rq u a t z D e c iji, F a b iji do znane p rišli so slave, ki m i je v naslado. O n strl je ošab n e A friča n e, ki so sledili klicu H an ibala p rek kršn ih A lp , k jer Pad na sv e tlo plane. P o d n jim sta še kot m ladca z m ag o v ala S cip ij, P o m p e j, njem u se vd al p o sili
K ralj L acija je poslal s v o je g a sina Palanta na p o m o č E n eju , ki se je b o jeval s T u rn o m . M ladenič je v tem boju padel, a vseen o je p rip o m o g el E n e ju k zm agi in g a s tem »dvignil za dežel glavarja«. - 37. A lb a : A lb a L o n g a , m esto v L aciju , ki ga je u stan o vil E n ejev sin A sk an ij; od to d so R im ljan i naselili R im (»...genus unde latinum , A lban ique patres atque altae m oenia R om ae« - V e rg il, E n . I. 6). E n e je v i potom ci so tam vladali čez (risto let. - 39.tri na tri: H o raciji proti K u ria cije m , R im ljan i proti A lb a n o m ; zm aga je pripadla R im u in s tem se je O rel d o ko n čn o preselil tja. - 4 1. p od sedem kra lji: V R im u so sprva vladali kralji (»U rbem R o m am a prin cipio reges habuere...« - T ac it, A n. I. 1). Z a časa p rv e g a kralja, R o m u la, so rim ski m ladci u grab ili sabinska dekleta, ker je b ilo v Rim u prem alo žensk (»rop Sabink«); zadnji, T a rk v in ij o šabn i, pa je p o v z ro č il sm rt krepostne L u k re cije, kar m u je n ak op alo izgn an stvo, R im u pa dalo republiko. - 43. rimski generali: P red rep ublikan skim O rlo m in n jego v im i v o jsk o v o d ji sta klon ila g alski vladar B ren kot tudi ep irski kralj P ir - le-ta p o trd ovratn em b oju (P iro v a zm aga). - 46. Quincij: K v in c ij Cincinat, zavo ljo svo je »grive« im en ovan »kuštravec«, je bil rim ski diktator, ki je prem agal Sabine, E k v e , V o lsk e . - 47. Torquat: T it M anlij T o rk v a t, rim ski vo jsk o v o d ja , zm ago valec G a lc e v in L a tin o v . - Deciji, F a b iji: Plem eniti rim ski ro db in i, ki sta dali d o m o v in i m n o g o zaslužnih m ož - na pr. Q . Fabij M aksim , im en ovan K u n k ta to r (O botavljač), ki je zaustavil H anibala. - 49. A friča ne: R im ljan i so z velik im tru d om prem agali kartažansko v o jsk o , ki jo je H anibal p re k o A lp pripeljal v Italijo . - 53. Scipij, Vampe}: S lo vita rim ska v o jsk o v o d ja , ki sta se o b a p ro slavila že v m ladih letih. P rv i
466 J4
/7
60
63
66
69
72
7/
Kaj je g rič, ki ti p o d njim je zibel stala. P red z oro dne, ko so iz nebes sklenili svo j m ir p oslati m ed lju d i plem ena, so ga R im ljan i C ezarju izročili. K a r sto ril je o d V a ra pa do R en a, v e d ô do lin e, k jer se R h ô n e napaja, Isère je vid ela, Saôn e in Sena. K o iz R a v e n n e šel je, da o sv aja , čez R u b ik o n tak nesla so ga krila, da otrpn e jezik in p ero zastaja. N a Š p an sk o v o js k a je p o d n jim krenila, nad D rač , nato je u d aril pri F arsâ lu , da zab o lelo n o tri je do N ila. K r a j ob iskal je, k jer se bil je izvalil, in Sim o en t, g ro b H e k to rja junaka, in P to lo m eju se n asršil km alu. N a Ju b o šv ig n il je k o b lisk iz ob laka, nato pa na zah od, k jer še glasila se trom b a je p o m p e jsk eg a v o ja k a . P o d n o v im p ra p o ršča k o m zatulila v p eklù so usta K a sija in B ru ta , P e ru g ia je z M o d e n o v re d zavp ila,
(A fričan ) je s triintridesetim i leti do k o n čn o p o to lk e l K a rta g in o p ri Z a m i, d ru g i p a je s petin dvajsetim i leti trium firal nad M arijem (m ed d ru g im je razrušil tudi sovražn o trdn ja v o na g riču F ieso le, p o d katerim stoje Firence). - 55. P red %pro ^ne: K o se je bližal čas K ristu so v e g a ro jstva (pričetek našega štetja), je O rla vzel v ro ke Ju lij Cezar. - 58-60: K a j zm ag je iz v o je v al O rel v C ezarjevem času! O d reke V a ra (v zg. Italiji) d o R en a , porečja Izere, Saone, Sene in R o d an a, vse te dežele je podjarm il! - 6 1-6 3 : O d takrat, ko je Cezar odšel iz R aven n e in prestop il R u b ik o n (A lea iacta est!), so bili n je g o v i p o d v ig i tolikšni, da kronistu zastaja roka. - 64-72: D rž av ljan sk a v o jn a, v kateri je Cezar prem agal tekm eca P om peja. B itke sta bila na Španskem , p ri D ra ču in Farzalu , o d k o d er je prem agan i P om pej bežal v E g ip t (»do N ila«) in b il tam ubit. V teh v o jn a h je Cezar ob iskal tudi T r o jo (»kjer se je bil O rel izvalil«) in g ro b H ek to rjev. N a to je o d stavil P to lo m eja z e g ip to v sk e g a prestola in p o sadil nanj K le o p a tro , takoj nato udaril na J u b o , zaveznika p o m p ejevcev, katere je slednjič dok o n čn o u g n al v Španiji. - 73. P od novim praporščakom: K o je O rla prevzel O k ta v ija n A v g u s t, je najprej kazn o val Cezarjeve m orilce (K a sij, B ru t, prim . Pek. X X X I I I , 10 2) in udaril na A n to n ija pri M utin i (današnja M od en a), pri čem er
Šesti spev
jS
Si
84
87
90
96
467
K le o p a tra , s solzam i vsa posu ta, si kačo je izbrala, v b eg po gn an a, da sm rt bila ji n agla je in kruta. Z n jim šel do rd ečega je oceana, z n jim svetu vrn il m ir je zaželeni, zaklenjen bil takrat je tem pelj Ja n a . K a r znam en je, ki g o v o r i p o m eni, d o takrat je sto rilo in pozneje, za ro d lju d i, ki so m u p o d rejen i, v tem i iz gu b i se, b ore m alo šteje, če gled aš, k o drži ga cesar tretji, z o če som jasnim in iz čiste žeje. P ra v ičn o st ž iv a, ki m i da go reti, m u v teh ro k ah je d o d elila slavo , da se za b o žjo jezo on o sveti. K a r zdaj ti p ra v im , b o š u m el s težavo: potlej je s T ito m letel, da kaznuje, ker d a v n i greh d o b il je kazen p ra v o . K o lan g o b a rd sk i zob u k lal najhuje je C e rk e v , p o d n je g o v im i dal krili ji K a r e l V e lik i je, da zm agu je. Z d a j so d i, k o lik o so z ag rešili
je trp elo tu di m estece P eru siu m (P eru gia). - 76. Kleopatra: V b itki pri A k c iju je A v g u s t d o k o n čn o p rem agal A n to n ija in n je g o v o zavezn ico K le o p a tr o , ki je zbežala z b o jišča in si v o b u p u n astavila na telo stru p en o kačo. - 7 9 -8 1: P o tem k o je bil o sv o jil E g ip t in prišel d o R d e č e g a m o rja, se je O k ta v ija n v rn il v R im . T em p elj b o g a Ja n u ša , ki je bil o d klen jen že d v e sto let - to je p om en ilo v o jn i čas - je sledn jič do b il na vrata zapah. Z a v la d a l je v e so ljn i m ir in v tem času se je ro d il K ris tu s . - 82. znamenje: O rel. - 86. cesar tretji: T ib e rij, d ru g i n asledn ik O k ta v ija n o v . - 85-90: V e lik o slavn ih dejanj je šlo na O r lo v ro v a š, k ro n a v seh pa d atira iz č a so v T ib e rija , k i je - k o t o ro d je b ožje p ra v ičn o sti - v o seb i sv o je g a n am estn ika P ilata o b so d il K ris tu s a na sm rt. - 90-93: Z a cesarja T ita je isti O rel m aščeval p ra v ičn o m aščevan je T ib e rije v o in razru šil Jeru z ale m (razlaga te sk riv n o sti sledi v 7. sp evu ). - 94. langobardski %ob: K o so L a n g o b a rd i pod D e sid e rijem napadli R im , je C e rk v i p risk o čil na p o m o č K a re l V e lik i in jih p rem agal ( 1. 733). 9 7 - m . G o r je v a m , g v e lfi in gib elin i! Sled i oster napad na italijan sk e strankarje. G v e lfe nap ada D an te zato, ker p ro ti O rlu cesarju p aktirajo s F ran co z i, gib elin o m p a o čita p ristran ost in seb ičn o st, saj jim O rel
468
99
io 2
io j
io S
m
114
u j
12 0
Kaj poprej ob toženi, ki v se trpljenje in v se nesreče so v a m zak rivili! T a p roti o rlu lilije rum ene d v ig u je , d ru g i v stran ko ga p o rin e; k d o bolj je k riv , se tu težko dožene. E j, g ib elin i, zganjajte zločine p od d ru g im zn ak o m , saj sledi ga k riv o , k d o r m ed p ra v ic o in njim zabija kline! N a j z g v e lfi ga n ik ar ne dreza v ž iv o ta K a re l, naj b o ji se k re m p lje v ptice, ki ve čjim lev o m je že o sk u b la g riv o ! Ž e ve čk ra t za o če to ve k riv ic e je jo k al sin, naj n ih če ne verjam e, da B o g b o o rla m en jal za cvetice. T a m ala zvezd a, g le j, sprejem a v hram e d u h o ve, ki rabili so dejan ja, da čast in slava se iz n jih posnam e. In kad ar želja sem kaj jih p o g a n ja tak o k riv o , je p ra v , da m anj jih vleče n a v z g o r lju bezen p rv a in brezdanja. D a p o zaslu gi gre nam delež sreče, se ve se lim o , to n am rad o st čisti in je za nas ni m anjše niti večje. P ra v ičn o st v ir ve selja vse m je isti,
p rid e p r a v le takrat, k o je treba zasesti kak sto lček ali p a si n ap oln iti žepe. - 10 0 . lilije rumene: Z n a k fran co sk e k ra lje v sk e hiše, ki. so ji prip ad ali tu d i n eap eljsk i A n ž u ji, tisti čas v o d iln i g v e lfi (»proticesarjevci«) v Ita liji. - 10 7 . K arel: K a r e l II. A n ž u jsk i, n eapeljski kralj (12 4 8 -13 0 9 ). - m . orla menjal %a cvetice: N ik o li ne b o B o g - p o D a n teje v em pre p riča n ju - d o p u stil, da bi v rim ski g rb p rišle lilije n am esto orla. m - 1 2 9 . K d o so d u h o v i na neb u M erk u rja 1 1 4 . čast in slava: N a M e rk u rju so zveličan i tisti, ki jih je p o sv etn a častihlepn ost p rig a n ja la k d o b rim delom . - 1 2 1 - 1 2 9 : K e r ti častihlepneži n iso izbrali n ajb o lj ravn e po ti v n eb esa, so tu di tu g o ri bolj o b strani. V e n d a r so p o p o ln o m a srečni, saj je n jih o v a blažen o st to čn o od m erjen a p o zaslu gah . H a rm o n ija n eb ešk eg a k ra lje stv a je p o g o jen a p ra v z različn im i sto p n jam i b lažen osti, v ir v e se lja - vsem isti - p a je b o žja p ra v ičn o st.
Šesti spev
12 )
726
129
1)2
i) !
1)8
14 1
469
zato nam duša n ik d a r ne zavije na p o t, k jer še p o d le g la bi zavisti. V e č z v o k o v daje slad ke m elod ije: tak o različne stop n je naše slave k o leso m b o žjim v ir so h arm on ije. V d rag u lju tem ti sveti iz b leščave R o m e a luč, ki m u z avist je bleda o b žrla d elo v e lik e v e lja v e . A P ro v a n sa lc e v se sp letk arsk a čreda ne sm eje v e č ; res h od i p o t k riv ic e , k o m u r v n ap o to je k rep o st soseda. Im el je štiri hčere, v se kraljice, g r o f B e rin g h ie r, ker m u je stal o b strani R o m e o , b o žjep o tn ik iz G a licije . T e d a j n ah u jsk ali so ga d v o rja n i, da je p o terjal za raču n m ožaka, ki v rn il je z o b restm i delež dani. O n p a o d šel je, star in brez b o žjak a; da zem lja v e , k a k o v srce ranila ga p rib eračen a je sk o rja v sa k a , še m n o g o b o lj, k o t zdaj, bi g a slavila.«
13 0 - 14 5 . Z g o d b a o R o m eu K o n č n o p o v e Ju stin ija n , da je m ed n je g o v im i so d ru g i tudi P ro van salec R o m e o (t.j. »rom ar«). - Z g o d o v in a v resnici p o ro ča , da je bil R o m e o da V ilia n o v a p rv i m in ister p o sled n jeg a p ro v a n sa lsk e g a g ro fa R a jm o n d a B erin g h ie ra . P o g r o fo v i sm rti je bil im en o van za v a ru h a n je g o v i četrti h čerk i, dedinji P ro v a n se , ki jo je vzel za žen o K a r e l A n žu jsk i. T o lik o z g o d o v in a . L e g e n d a - in z n jo D a n te - p a p ra v i dru gače. R o m e o naj bi bil skro m en b o žje p o tn ik , ki je o d sv ete g a Ja k o b a v K o m p o ste li p rišel v P ro v a n s o , se pri g ro fu R ajm o n d u v z p e l d o p rv e g a m in istra in m u v tej slu žb i siln o p o m n o žil im etje, pa tudi p o sre d o v a l m o žitev v seh štirih g ro fo v ih hčera v k ra lje v sk e hiše. P ad el pa je v n em ilost zaradi o b re k o v a n ja in z avisti; po tem ko je d okazal s v o jo n ed o lžn o st, je iz g in il in o d šel v svet, s p o p o tn o p alico v ro k i, k a k o r je b il prišel. - N e k a te ri d a n to lo g i trd ijo , da je D an te v R o m e u (R o m arju ) hotel o v e k o v e č iti sam ega seb e, k o t tu d i to , da je m enil najti p o sm rti sv o je m esto na M e rk u rju , n ajm an jšem planetu.
SEDMI SPEV
6
9
12
ij
¡8
»H ozana, v o jn ih tru m g o sp o d p resveti, ki teh k ra lje stev blažene plam ene z lu čjo ozarjaš, ki od zgoraj sveti!« ta sp e v od b akle p rid e m i o gn jen e, ki je plesala tam , kraseč si g la v o z lu čjo , ki d v o jn e siplje ji pram ene. N je n ples je zganil d ru g e čez širja v o , k o t isk er p u h n aenkrat v se izgine in pred očm i se sk rije m i v d aljavo. Ja z m olčal sem , a že m i iz glo b in e » p o ve j, p o v e j ji,« m isel g o ri vstaja, »saj v slad kih rékih n jé te žeja m ine!«, a strah sp o štljiv , ki vselej m e n avd aja, kadar le ’B e ‘ začujem ali ’ic e ‘ , m i o k o skali k ot sen, k ad ar prih aja. L e m alo p o trp i še B eatrice, n ato pa m i tak žarko nasm ejana, da v o g n ju bi se v z ra d o v a l, zakliče: » K o t dé m i m isel, zm ote o b v a ro v a n a , bi zved el rad, zakaj bila o sveta
1-9. Ju stin ija n o v o slo v o : S h v a lo sp e v o m v čast B o g u (»H ozana«) se Ju stin ija n lo či od D an teja in se p rik lju či sv o ji to v a rišiji, n ak ar v s i iz gin e jo v daljavi. 10 - 5 1 . P r v i D a n teje v d v o m - »o sveta osvete« 14. »Be« %ačujem a li » ice«: D an te je zm eden k o t plašen lju b im ec, če zasliši le pričetek ali k o n ec B ea tricin e ga im ena. - 1 8 . da v ognju: Č e bi g a na o g n ju p e k li, b i m u ta B eatricin n asm eh pregn al v se m uke in m u iz v a b il sm eh ljaj. - 19 . zm °te obvarovana: B eatrice bere D a n teje v e m isli v B o g u , zato je n ezm o tljiva. - 20. osveta: P rv i D a n teje v d v o m , ki izvira še iz Ju stin ija n o v ih besed v prejšn jem sp ev u : Č e je b ila T ib e rije v a (oz. J u d o v ) osveta nad K ris tu s o m p ra v ičn o delo , se sprašuje pe sn ik , k a k o neki je zaslužila T ito v o »pravic-
Sedmi spev 21
24
27
30
})
}6
42
4j
471
p ra vičn a je p ra v ič n o m aščevana. K a j km alu ti bo um a n o č o d vzeta; p rislu h n i zdaj, saj iz besede m oje m o d ro st v e lik a ti b o razodeta. K e r v o lje ni o b rzd al, v d o b ro svo je, je č lo v e k , ki ga m ati ni rod ila, p o g u b il sebe in p o to m c e v roje. O dtlej lju d em stoletja so m inila, k o bed n o v z d ih o v a li so v z m o tn javi, d o k le r B esed a ni iz nebes stopila, da z dejem iz lju b ezn i tej n aravi p o m a g a , ki se B o g u je o d tu jila, in v lastni jo oseb i s sab o sp ravi. A zdaj p rislu h n i, kaj ti b o m o d krila: čisto in d o b ro d alo je stvarjen je n a ra v o , ki se z B o g o m je združila. A iz raja sam a je o d šla v trp ljenje, zato k er je z a v rg la zaslepljena stezo, ki je resnica in življen je. Z a to re j kazen, s k rižem naložena n a ra v i tej, p riv ze ti o d zem ljana, p ra v ič n a je ko t še n ik d ar nob en a; k riv ic a strašna pa p rizadejana bila osebi je, na k riž razprti, ki ji n arava ta bila je dana.
no o sv e to « , k o je le-ta razru šil Jeru z ale m ? - 2 5 -3 3 : A d a m , p rv i člo v e k , u stv a rjen n ep o sred n o o d B o g a , je s s v o jim g reh o m n ak op al vsem u č lo v e š tv u p re k le tstv o . T o je trpelo v se d o tlej, d o k le r se ni K ris tu s (»Beseda« - L o g o s , V erb u m ) u č lo v e čil in v sv o ji osebi združil č lo v e š k o n ara v o s sab o, t. j. z B o g o m . - 35. Čisto: Č lo v e šk a n arava, ki jo je privzel K r is tu s , je bila pred iz v irn im g reh o m čista in d o b ra (»In B o g je vid e l v se, kar je naredil, in g le j, b ilo je p ra v in d o b ro .« G e n . I.). - 37. sama j e odšla: Z iz v irn im g reh o m je č lo v e k užalil sv o je g a S tva rn ik a in sam z a v rg e l blažen osti raja. - 40-48: K r is tu s o v o trpljen je je b ilo torej na m estu , saj je p om en ilo k a zn o va n je č lo vešk e n arave, sp rijen e od A d am a dalje, v e lik a k riv ica pa je bila v tem , da je trp el ra v n o K r is tu s , n ed o lžn o jag n je, Sin b o žji. P o tej lo g ik i je bila sm rt na križu všeč ta k o B o g u k o t Ju d o m , ki so K ristu sa
472
48
/7
;4
/7
60
6)
66
In d v o je n bil je sad te strašne sm rti: všeč Ju d o m je bila in B o g u go ri, o d to d potres zem lje in raj odprti. Z d a j se ne čudi v e č in ne g o v o ri, če slišiš, da p ravičn a je o sveta d ob ila kazen na p ra vičn em d v o ri. A vid im , da od m isli se zapleta ti pam et v vo zel, ki v g lo b o k i zm oti rešitve hrepeneče si obeta. K a r čujem , p ra v iš, v tem me nič ne m oti, ne ve m sam o, zakaj nas v tej bolezni je B o g o d rešil p ra v p o takšni poti. B rat, ta ukaz pa zakopan je v brezni v sa k o m u r, ki m u duša ni zorela v plam en ih te n ad zem eljske ljubezni. K e r pa o tem se m n o g o sk le p o v dela, a m alo ugan e, naj u h o ti čuje, zakaj ta p o t se vred n ejša je zdela. D o b ro ta b o žja, ta, ki zam etuje sledn jo zavist, g o re ča v luči zlati, lep o to ve čn o v isk rah nam razsuje. T a p o to k nep osredn e b lago d ati je brez m eja, saj ni n ik jer vih arja,
križali, n ak op ali pa so si s tem p re k le tstvo na g la v o . - 48. potres jem lje in ra j odprti: O b Je z u s o v i sm rti je nastal silen potres (prim . M at. X X V I I , 5 1), od tistega tren utka d alje pa je bila č lo v e štv u z n o va o d p rta p o t v n eb o. - 5 1 . ka%en: Ju d o m , izvrše v alce m kazni nad č lo v e š k o n ara vo , a p re sto p n ik o m nad b o žjo n a ra v o , je cesar T it p o slal kazen sko o d p ra v o , ki je d o tal p o ru šila Je ru z a le m , lju d stv o pa razpršila na štiri k o n ce sveta. 52 -12 0 . D ru g i D a n te je v d v o m - m o tiv K ris tu s o v e g a u člo večen ja 57. po taksni poti: P esn ik se sprašu je, zakaj je b ilo p o tre b n o to lik šn o trp ljen je, da se člo v e k sp rav i z B o g o m , zakaj B o g en o sta v n o greh a ni o d pu stil. - 64-75: T e m u , o d g o v a rja B eatrice, je v z ro k o d ličn o st člo v e šk e g a bitja: B o g g a je u stv a ril: 1. p o sv o ji p o d o b i; 2. dal m u je n esm rtn ost; 3. dal m u je sv o b o d n o v o ljo . - 65. ^avist: E g o iz e m ; B o g - d o b ro ta se ves razdaja k a k o r luč v sv o jih žarkih . - 67. ta potok: V se , k a r p rid e od B o g a (torej tudi člo v e šk a duša), več n o traja, kajti nihče n im a m oči, da bi razdejal božje u m o tvo re. -
Sedmi spev 69
72
7/
7#
Si
84
87
90
93
ki razdejal bi to, kar O n pečati. T a dež, ki brez sred n ika nas o b d arja, je v se g a p ro st, zakaj v stvareh , kasneje u stvarjen ih , ne vid i g o sp o d arja . B o lj si m u zvest, za lju b še ga te šteje, saj sveti žar, ki vse stva ri prešin ja, pri bolj p o d o b n i z ag ori svetleje. T o tro je je č lo v e k o v a b laginja: naj se le en o več m u ne o d z o v e , vsa žlahtn ost zruši se, ki g a o grin ja. G re h pa je tisto, kar ga da v o k o v e in vsem u do b rem u ga izn everi, da ne o d se va v e č luči n je g o v e , in p rejšn ji čednosti se v vek zam eri, k d o r ne zravn a, kar k riv d a je iz vo tlila , in grešn i sli p o k o re ne odm eri. K o vsa n arava se va m p regrešila je z A d a m o m , to žlahtn ost zaželeno z življen je m rajskim v re d je izgu b ila. In da b i z n o v a našla iz g u b lje n o , pa ni, če p ra v p rem isliš, d ru g e p o ti, k o t da o d d v e h p litv in preb red e eno: ali da B o g v n esk on čn i ji d o b ro ti g reh o d p u sti ali da sin č lo v e k a sam zad osti tej sv o ji silni zm oti. Z d a j v d n o m o d ro sti, ki stoji o d ve ka , u p ri p o g le d in z m islijo p ro d o rn o
70. ta d e^ V se , k ar n ep o sred n o ro je v a b o žja d o b ro ta , je sv o b o d n o (» K je r je duh G o s p o d o v , tam je sv ob o d a « - II. K o r . I I I . 17 ), ker ni o d v isn o o d m oči kasneje ustvarjenih stv ari (n ebo, zvezd e itd.) - 7 3 -7 5 : Č im m anj se tej d o b ro ti p ro tiv iš , tem večji o d sev n ajde v tebi njena luč in v eč ja m ilost ti je dana. - 76. to troje: G le j o p o m . v. 64-75■ _ 79 - greh'- » K d o r g reši, je suženj greh a« - Ja n . V I I I . 34. - Iz p redh o d n e razlage je razvidno, k ak šn o fizičn o in m oraln o m o tn jo p re d stavlja greh v fu n k cio n iran ju v eso lja . H j . ne %ravna\ P rim . Izaija, 40: »P rip ra vite p o t G o s p o d o v o , izravn ajte n je g o v e steze...« -
4 74
96
99
10 2
io j
io S
m
114
iij
12 0
p reu d ari, kar m oj jezik ti izreka! N i z m o gel člo v e k s s v o jo silo b o rn o sam zad oščen ja, kajti p o k lek n iti n ik o li z m o gel ni tako p o k o rn o , ko t n ep o k o rn o znal je k v išk u iti; in to je v z ro k , da člo v e k n eb o g lje n i ni m o ge l sam od sebe zadostiti. D a bi ve s živelj v rn il m u zgu b ljen i, poti je sv o je m oral B o g ubrati in raje šel po d v e h je ko t p o eni. K e r m ore m o jstra delo v z ra d o v a ti to lik o b o lj, k o lik o r v n jem izpriča d o b ro ta srčna se, ki m u je m ati, je m ilost b ožja, v svetu ž iva p riča, sklen ila sam a, da lju d i n evred n e p o s v o ji d v o jn i p o ti p o ve liča. K a r svet stoji, p a do n o či p o sled n je, v ob eh ne b o in ni še n ik d ar bilo m oči in veličastn o sti b olj zgled ne, ker s tem , k o B o g je sebe dal v vezilo , da bi č lo v e k a v z d ig n il, b il je v e čji, k o t če bi o d p u stil, k ar se je grešilo. Z a to P ra v ic i ni b ila p o v še č i o d vseh p oti n o b en a, razen take, da b ožji Sin p o n iž n o se u člo veči. A da uteha ti b o m želje vsak e,
9 7 -10 2 : Č lo v e š k a v o lja je preslab a, da bi se v p o k o ri tako p o n ižala, k o t se je v p revzetn o sti p o v iše v a la , zato člo v e k ni m o g el dati B o g u en a k o v red n e g a zadoščenja za sv o j prestop ek. - 10 5 . po dveh'. P o t p ra vičn o sti in p o t usm iljen ja. - 108 . mati'. D elu nam reč. - m . po dvojni: D a b o p ra v ic i zad o ščen o , je B o g n aložil kazen (križ) člo v ešk i n aravi, ker pa je usm iljen , ji je zato p o slal sv o je g a Sina. - 1 1 5 . sebe: V Sin u, t. j. K ris tu s u . S tem je B o g p okazal s v o jo n eizm ern o d o b ro to , ki naj bi tu d i lju d i za naprej n agn ila k u sm iljen ju in ljubezni. 1 2 1 - 1 4 7 . K v a r ljiv e in trajne stvari
Sedmi spev
12 6
se k neki m isli vračam spet od kraja, da jo , kot jaz, boš vedel brez napake. K o gled am v o d o , zrak, ti d v o m prih aja, zem ljo in o g e n j, njih vse sestavin e, k ak o se k va ri vse in m alo traja;
129
si m islim , to so u stvarjen e p rv in e in m orale bi biti o b v a ro v a n e , če p ra v sem slišal, sleherne rjavin e?
/2 )
475
B ra t, an geli in nebeške te poljan e za n ep osred n o se stva rjen je šteje, i) 2
1);
i) S
14 1
tak o k o t so, v p o p o ln em bitju dane. P rvin a m pa, ki si naštel jih preje, in vse m stvarem , ki jih te štiri dajo , o b lik o m o č že u stvarjen a zaseje. U stva rje n a je sn o v , ki jo im ajo , u stvarjen e so sile o b lik u jo č e in zvezd e, ki se o k o li njih ravn ajo . D u š o ž ivali in rasti brstoče u k reše, iz spleta m ožn osti jo pahne, žar in p o k re t te luči gib ajo če. A v vas življen je n ep osred n o dahne d o b ro ta višn ja , z n jim v re d h repen enje
12 4 -12 9 : K o n č n o p rebere B eatrice v D a n teje v i duši še tretji d v o m : Če je to , kar B o g ustvari, n em in ljiv o , k a k o je m o g o če, da to lik o stv ari na svetu p ro pade? V o d g o v o r u sledi, d a so tej u so di p o d vrž en e sam o p o sred n o u stvarjen e stvari. - 1 3 0 - 13 8 : L e n ep o s red no u stvarjen e stv ari (n ebo , an geli, člo v ek ) so večn e, ker so en o viti lik i, ki lah ko b iv ajo sam i zase brez telesa. V se d ru ge stvari so sestavljen e, in to iz lika in tvari: tvar im ajo od štirih p rv in , lik d o b iv a jo p re k o n eb eških sfer, o b o je pa, lik in tv a r, prih aja p o sred n o o d B o g a . - 139 . dušo\ Ž iv a ls k o in rastlin sk o d u šo (kot fo rm aln i p rin cip -o b lik o v a ln o p o čelo) »ukreše« žar in v p liv n eb esn ih p lan e to v, s tem da jo »pahne« v ž ivljen je iz n ežive tv a ri, potem k o je ta d o seg la do lo čen k o m p lek s p rip ra v lje n o sti (com p lession e potenziata) - p o T o m . A k v . - 14 2 . A v vas: Č lo v e k je n ep o sred n o ustvarjen in im a stalen stik (hrepenenje) z B o g o m . »Fecisti n os ad T e et in qu ietu m est co r no strum don eč requiescat in T e. Q uies apud T e est v a ld e et v ita im p ertu rb ab ilis.« (A v g . C o n f. I. 1) -
476 1 44
14 /
RaJ p o sebi, ki n ik d ar v e č ne usahne. Sedaj razum el vaše b o š vstajen je, p om n eč, kako u zrlo lu č je sveta m eso člo v e šk o , ko va m bil v ž ivljen je je B o g p o k lica l m ater in očeta.«
14 5 -14 7 : K e r je B o g člo v e šk i lik. t. j. n ašo d u šo , u stv a ril n ep o sred n o , je torej nesm rtna. T u d i č lo v e š k o telo izhaja n ep o sred n o od B o g a , saj je z lastno ro k o u stv a ril A d a m a in E v o ; iz tega sledi, p ra v i B eatrice, da b o m o na sod n i dan n u jn o v stali s sv o jim i telesi.
OSMI SPEV
)
6
P
12
//
¡S
Sebi v p o g in je zem lja v e ro v a la , da g o ri iz k ro g a tretjega ji žari lju bezen n o ro C ip rčan k a zala, zato s p ro šn jo , z o b lju b a m i, oltarji n iso le nje n ekdaj na m oč častili v zab lo d i stari v si ro d o v i stari, tem več še sina in m ater ji kad ili, D io n o in K u p id a , ki pred leti sedel baje v D id o n in e m je k rili, in so p o n jej, ki z n jo p ričen jam peti, krstili z v ez d o , ki ji son ce boža zdaj tiln ik , zdaj o či, k o n anjo sveti. N e v e m , kdaj sem b il tam , a da o b k ro ža m e nje d o m o v je , m o g e l sem spoznati v g o sp e , ki m i v z cve tela je k o t roža. K o t v o g n ju isk ra zablesti v pozlati, ali k o t glas se o d g la su razloči, k o nad n a p ev p ričn e se v z d ig o v a ti, vrte li so se v luči tam sijoči
1-40. P rih o d na V e n e ro . D u š e ljub ečih 1 - 1 2 : P red en n am p esn ik p o v e , kako je p rišel na V e n e ro , sku ša p o p ra v iti zm oto po g an sk ih n a ro d o v , ki so v tem plan etu tre tje ga neba gled ali V e n e ro (b o g in ja ljubezn i, d om a s C ip ra), ki naj bi na zem ljo izžarevala ču tn o ljubezen . V sv o ji v n em i so sta ro d a v n ik i častili celo n jen o m ater (D io n o ) in sina (K u p id a ), o katerem p rip o v e d u je O v id , da je v p o d o b i E n e je v e g a sina A sk an ija sedel na ko len ih kartažan ske kraljice D id o n e in ji v d ih n il siln o ljub ezen d o tega tro ja n sk e g a jun aka. V resn ici, p ra v i D a n te, ima zvezd a s to b o g in jo sk u p n o sam o im e. - 12 . sveti'. Z v e č e r je V en era za son cem , zjutraj p a pred n jim . - 1 3 - 2 1 : D a n teju šele v e č ji B ea tricin b lesk p o v e , da sta p rišla na v išji planet. V en era k o t plan et ljub ezn i siln o žari; v tem žaru se zd ijo duše k a k o r svetle iskre v plam en u, k i p a se jasn o ra zlo čijo d ru g a o d d ru g e , k a k o r v p e v sk e m zboru
47
»
21
24
27
¡o
))
}6
p
42
počasn ejši in urn ejši plam eni, kot večn i v id , bi del, jim o m o g o č i. N i butnil še v e tro v o b la k m egleni s h itro stjo vid en o ali neznano, ki bi p očasn i ne b ili in leni zanj, ki je b ožjih lu čk m o rje p rostran o u gled al, ki p ro t nam a je vrša lo , p u stiv ši k o lo , od se ra fo v speljan o. G le j, v čelnem v a lu , m i je uho zaznalo H o zan o takšn o, da ves čas pozn eje m i hrepenenje je p o njej ostalo. O d tam n ekd o do naju se prism eje in p ra v i sam: »M i v si že k o p rn im o , da se ob nas ti zdaj srce o greje. Z n eb ešk im i P rv a k i se v rtim o — — en raj, en k ro g in ena sla ve lik a ; n jim pel si, sin sveta, ki je že m im o: ’ V i, ki nebo vam tretje um p re m ik a ../; lju bezen daje slad ko nam p o v e lje , da radi p o sto jim o , če te m ika.« P o tem ko m i v očeh sp o štljiv e želje g o sp a je vid ela in pokazala nad njim i z a d o v o ljs tv o in veselje, se v lu č, ki m i p rijazn ost je skazala, zazrem : »O j, k d o ste?« vp rašam jo drhteče,
posam ezni g la so v i. - 27. od serafov. P rv i a n g elski k ro g v E m p ire ju , čig a r ples p o v z em a jo v si blaženi; te duše, ki g re d o D a n teju n ap ro ti, so p rip ele in priplesale p ra v o d tam g o ri. - 34. P rva ki: E d en o d d e v etih an ge lsk ih z b o ro v , ki vrti n eb o V en ere. V sa k o n eb o im a s v o je g a an gela p o k re tn ik a : serafi na pr. v rtijo P r v o g ib a lo , o d k o d e r iz vira v s e gib an je. 37. V i , k i nebo-. » V o i che in ten den do il terzo ciel m ovete«: P r v i v e rz D a n teje v e k an con e, ki jo p esn ik ko m en tira v d ru g i k n jig i sv o je g a filo z o fsk e ga spisa C o n v iv io (G o stija ), kjer ra zp ra vlja tu di o an ge lsk ih h ierarhijah. - 38. ljubezen'. N a neb u V en ere p re b iv a jo d u h o v i tistih, ki so na zem lji m o č n o lju b ili; tudi tu žare v ljub ezn i, a ne več čutni, tem več v d u h o v n i, angelski. 40-84. K a r e l M artel
Osmi spev 4!
48
//
14
/7
60
63
66
479
k er g in je n o st m i glas je v z v a lo v a la . O , k ak šen plam en v njej se zaleskeče, k o ji z b esed o m o jo p om n ožila je n o v a rad ost delež n jene sreče! S ijo č m i p ra v i: » Z e m lja m e redila je m alo let, a da sem šel pozn eje, bi d o sti h u d eg a si prih ranila. Z ve se ljem sem o b d an , ki žarke seje in s tem z a k riv a tv o ji m e zenici, k o t doli sv ilo p re jk a sredi preje. M o č n o si lju b il m e, in p o p ra v ic i: da ž iv e l dlje sem d o li, v e č k o t liste lju b ezn i sv o je dal bi ti v resnici. K a r le v o je od R h o n a v o d e čiste,, k o S o rg a m u postala je n evesta, m e, kneza, je čakalo čase tiste, k o t tudi ro g Italije, k jer so m esta K a to n a , on stran B a ri in G a eta , d o tja, k jer T ro n t in V e rd e v m o rje gresta. G la v o m i k ro n a je krasila sveta dežele, k i jo D o n a v a o b liv a , ko sledn jič nem ških je b r e g o v oteta.
49. sijoč m i pravi'. D u h , ki se m u je n ajb o lj m u d ilo zapu stiti to va riše in p o z d rav iti pesnika, je p rv o ro je n e c K a rla II. A n ž e v in sk e g a (glej R a j, V I . 10 7 ) K a re l M artel. R o je n jc bil leta 1 2 7 1 , za o g rsk e g a kralja kro n an 12 9 2 , u m rl pa že 1. 12 9 5 , star kom aj 24 let. Iz besed K a r la M artela (glej dalje tekst!) je ra zvid n o , da je D a n te m ladega v lad a rja p oznal in da ju je celo vezala vez p rija teljstva. N a jb rž g a je vid e l 1. 12 9 4 , ko se je m ladi k raljevič nekaj časa s sijajn im sp rem stv o m m u d il v F iren cah in užival v e lik o n a k lo n je nost m eščan o v. Z a k a j g a je D an te p o sta vil ra v n o na V e n e ro , n am ni zn an o; m o rd a se mu je zdel ta k o ljub ezn i vred en zaradi sv o jih lepih lastn osti. - 52. Z veseljem sem obdam Z a r rad o sti o v ija d u šo k a k o r p reja sv ilo p re jk o . - 56. več kot liste: Iz teh besed razb ere m o, da je p o leg ljub ezn i, n ajsi je bila in d ivid u a ln e g a značaja ali ne, ž iv elo v srcu F lo ren tin ca D a n teja tu di upan je, da bo m n o g o o b etajo či v la d a r n ared il red v sv o jih deželah in z n o v a v z p o sta v il m ir v Italiji. - 58-63: A k o bi K a r e l M artel ž iv e l, bi po d ed o val p o očetu sp o d n je ita lsk o k ra lje stv o (k ra ljestvo ob eh Sicilij), ki g a na sev eru mejita rečici T ro n to in V e rd e ; p o d e d o va l b i tu d i deželo le v o o d R o d a n a - P r o v a n s o , od m orja na ju g u d o rečice S o rg u e na severu . - 65. debele: O g rsk a . - 6 5-7 5: T u d i T rin a k rija
480
69
72
7/
7
Si
S4
#7
Raj T rin a k rija lepa, ki jo dim p o k riv a v zalivu od P elo ra do Pachina, kjer E u ru s sk fb n eje v o d o razriva, - pu h ni T ife j, le ž v e p lo v a talina bi še im ela sv o je g a vlad ik a, p o m eni R u d o lfa in K a rla sina, če gn ila o b last, p o d lo ž n ik o m sp otika, ne bi P alerm a vn ela, ki je plan il na ulice, da ’ S m rt jim , sm rt jim !‘ vz k lik a . Č e bi m oj brat že preje to u gan il, bi skope katalon ske kram arije se iz o g ib al in se ne bi ranil. Čas b o , da on ali k d o d ru g zavp ije, naj ne n alagajo v e č n o v e klade na b rod , ki m u čez ro b že v o d a lije. N a ra v i, ki iz širo k e v o zk o pade, le takšn i slu ge m orali b i streči, ki sk rb edina niso jim n agrade.« » K e r ve m , g o sp o d , da u žitek ta n ajvečji, ki lije m i iz tv o je g o v o ric e , tam , k jer je v ir in kon ec v s a k i sreči, ti g led aš, k o t ga m oje zro zenice,
(t. j. Sicilija, ki iz E tn e , g o re nad z alivo m m ed rto m a M te P elo ro na sev eru in M te B ach in o na ju gu , v katerem v eter širo k o -E u ru s- d v ig u je v a lo v e , puh a ž vep len i dim - a p ra zn o v ern o lju d stv o je m islilo , da b iv a v g o ri v elik a n T ifej) bi bila še p o k o rn a A n že v in cem , če je ne bi M artelo v b rat R o b e rt ta k o z avo z il, da m u je p re b iv a lstv o o d g o v o r ilo s sicilijan sk im i večern icam i. - 72. po meni: V la d a l bi on sam , K a r e l M artel, sin K a r la in zet cesarja R u d o lfa H a b sb u ršk eg a . - 75. smrt jim !: 30. m arca 12 8 2 so p re b iv a lci P alerm a s tem k rik o m na u stih p o k lali o so vra že n e F ran co z e (S icilijan ske večern ice) in n ato prip eljali a rago n sk e v lad a rje na o to k . - 76. moj brat: R o b e rt A n ževin ski, n eapeljski kralj, ki je iz g u b il S ic ilijo . - 77. katalonske kramarije: R o b e rt je iz K a ta lo n ije , k jer je p reb il m lad o st, p rip e lja l s seboj na n eapeljski d v o r m n o g o p rija teljev , b rezvestn ih in g ra b e žljiv ih a v an tu risto v , ki so m u p rid n o izžem ali k ra lje stv o . - 8 1. na brod: N e a p e ljsk o k ra lje stv o , ki se je Šibilo p o d brem en i. - 82. Naravi: R o b e rt -sko puh je bil sin d a rež ljive g a o četa K a r la II. A n žu jsk e g a. 8 -s-14 8 . O d e d o va n ju člo v e šk ih lastn o sti in o p ra v iln e m vp o g le d u van je
Osmi spev
90
9)
96
99
102
io ;
10S
m
1 14
481
m i lju b je, a še b o lj, ker je iz plam ena, ki v B o g u v id iš ga iz lica v lice. Z ve se lil si m e, a snem i zdaj z ram ena m i d v o m , o b tv o ji p o ro je n besedi: o d k o d g re n k o st iz slad ke ga sem ena?« »Če naj ti zdaj zjasn im resn ico , vedi,« m i p ra v i on, »ti u zrla b o d o očesa to , kar si prej d ru g je isk al s p o gle d i. B o g , ki teši in suče v sa nebesa, k am o r se pneš, je dal v o b lik i v p liv a P re v id n o st v v sa ta v e lik a telesa. M o d ro st, ki v sebi v s o p o p o ln o st sk riv a , p re d vid ela je bitja in načine, k a k o se njih zveličan je d o b iv a , saj v se , kar ustreli ta lo k z višin e , s p re d vid en im n am enom d o li klije, k o t pu ščica, ki ra vn o k cilju šine. D a ni ta k o, bi rajske d om ačije, k jer m eriš p o t, sad o ve nam ro d ile, ki n iso u m etn ost, tem več p o d rtije; a tega ni, razen če u m ske sile, ki v s e v rte , b i ne b ile p o p o ln e, z N jim v re d , k jer ne b i p o ln o sti dob ile. Si o tem želiš razlage še bolj polne?« »N e,« p ra v im , »ker v strženu si n arave zares p re d sta vlja ti ne m orem b olne.« In on: » A reci zdaj, m ar brez države č lo v e k u spodaj ne b ilo bi huje?«
93. odkod\ O b p rip o v e d i K a rla M artela se je D an teju p o ro d ilo v p ra ša n je, k a k o da R obert ni p o d e d o va l do b rih lastn osti sv o jih staršev. - 9 7 -12 0 : Sam o p o sebi bi se res m oralo iz en akega v ed n o roditi le en ak o , toda o b sp očetju in ro jstv u č lo v e k o v e m deluje tudi P re v id n o st b ožja, ki p re k o zvezd v p liv a na rojen e stvari. T a m o d ro st, ki m eri na srečo v seh stvari, vselej doseže svo j nam en, n ez m o tljivo k a k o r p u ščica, ki lo čn o prileti v cilj. B rez te P revid n o sti bi se sv e to v je p o d rlo in ne bi b ilo v e č um etnina,
482 iij
12 0
i2 )
12 6
12 9
1)2
i) ;
1)8
» T o pač,« m u p ra v im , »vid im brez težave«! » Je pa m o g o ča, če v sa k ne izp o ln ju je različnega p o k lica , k o t m u dan je? N ik a k o r, če vas m ojster p ra v pou ču je.« D o tu je speljal b il d o k a zo va n je, končal pa je: » Z a to rej m o ra im eti kali različne vaše d elovan je. N e k d o ro d i se S o lo n , K s e rk se s, tretji M elk ized ek , ali pa m ož krilati, ki v zraku v id el sina je um reti. N a ra v a k ro g o to č n a , ki pečati u m rljiv i v o se k , sv o je p ra v o p ra v i, a hiše od hiš ne zna ra zlik o vati. T a k o je Ja k o b tu jec b il E z a v i v sem enu že, a R o m u l je očeta tak n izk ega, da M arsa predse stavi. U b rala p o t n arava bi spočeta, p o d o b n o stezi sv o je p o ro d n ice, če ne bi zm agala p re v id n o st sveta. K a r zadaj je b ilo , zdaj gled aš v lice, a da te lju b im , zved el boš n ajb o lje, če ti o g rn e m plašč resnic resnice.
n ad katero se sam S tva rn ik naslaja; a to ni m o g o če, k e r zvezd e p o sred u je jo red in p o p o ln o st o d B o g a , ki je p o p o ln o st sam a. - 12 0 -12 6 : M o jste r A risto te l v s v o ji »P o litiki« in » E tik i« do kazu je p o tre b o različn ih zm ožn osti, da bi lju d je lah ko živ eli v družbi (»državi«). V interesu člo v e šk e družb e je to re j, da im a jo lju d je različne d a ro ve : eni so sla v n i z ak o n o d ajalci (S o lo n ), d ru g i v o js k o v o d je (K se rk se s), tretji svečen iki (M elk ize dek), četrti izum itelji (D ed al, »m ož krilati«, ki je na p oletu iz g u b il sina Ikara) itd. - 129 . hiše od hiš: Z v e z d e , ki d ele n eb eški v p liv , se ne o zira jo na ro d b in sk e zveze in p o to m stvo . - 13 0 . Ja ko b : In E z a v , sv eto p isem sk a d v o jč k a , ki sta se razh ajala že v m aterinem telesu (G e n . X X V . 2 1-2 7 ). - 1 3 1 . R omul: U stan ovitelj R im a , je bil sin n ezn an ega očeta in so g a zato p rip iso v a li v o jn e m u b o g u M arsu . - 1 3 3 - 1 3 5 : L astn o sti bi se d e d o vale od očeta na sina, a b o žja P re v id n o st, ki n ačrtuje srečo v s e g a člo v e štv a , o d reja d ru gače. 139 -1.48: Iz p re jšn jega pa sledi, da m o rajo lju d je im eti pred očm i b o ž jo (»narave«) v o ljo in n e sv o je . N a zem lji b i se lah k o srečn o ž iv e lo , če b i v s a k d o zavzem al tisto m esto , za katerega im a sp o so b n o st; lju d je pa sam i n arede v se n aro b e, ker se silijo v stan o ve, za katere n iso ne ro jen i ne po klican i!
Osmi spev
14 1
144
14 7
N a ra v a , ki raste iz tuje v o lje , se v e d n o izvrže, k a k o r vsa sem ena, k o zapuste dom ače jim o k o lje . In če bi svet p o g le d a l d o koren a, kaj o d n arave res je va n j n asuto, p o n jem b ilo bi b o ljše g a plem ena. V i pa v ce rk ven i stan velite k ru to tem u, ki ro jen je, da m eč opaše, na tron pa takem u , ki je za ku to , zatorej p o t zgreše stop in je vaše.«
483
DEVETI SPEV
)
6
y
12
//
iS
21
K o m i je K a re l tv o j, K lem e n ca zala, razjasnil d v o m in rekel, kaj napleta n jeg o vem u sem enu u sod a žala, mi de: » L e m olči, naj z o rijo leta!« zato p o ve m lah ko le, da nesreči tej vaši se p ra vičen jo k obeta. In že o k ren il se je duh bleščeči tja v Son ce, ko d er v s o slad kost oku ša, ko t k D o b re m u , ki v sa k o stva r osreči. J o j , grešn i stv o r, ti g o lju fa n a duša, ki ti srce se to lik i d o b ro ti izm ika in n ič evo sti posluša! G le j, spet nek sij p rišel m i je n ap roti in želja, zveseliti m e, iskrila n jeg a zun an jščin o je že na poti. P o g le d sv o j B eatrice je sklen ila na m eni in m i lju b o p riv o lje n je , k o t v p rejšn ji stiski, h krati n aklon ila. »O duša blažena, daj, hrepenenje m i brž uteši,« dem , »da se pokaže, k ak o m i v tebi o d se va vse m išljenje!«
1-9. N ejasn a D a n teje va p re rok b a 1, Klemenca: H či K a rla M artela, ki je D a n teju g o v o ril v es p rejšn ji sp ev. D an te se o b rača nanjo in ji n am ign e, da bo usod a km alu k azn o vala K a r lo v rod , t. j. n evred n e n eapeljske v lad arje. K a k o , o tem pesn ik m olči. 12 -6 3 . Cunizza da R o m a n o in njene p re ro k b e 8, k Soncu\ K B o g u . - 10 - 1 2 : P esn ik toži nad grešn im č lo v e š tv o m , ki z avrača B o g a . - 2 1. v tebi: P re k o B o g a . -
Deveti spev
24
27
¡o
a
)6
39
42
T ed aj m i tuja luč p o v e najblažje, iz g lo b o č in , o d k o d e r prej je pela, k o t tisti, ki ti rad p o m o č izkaže: »T a m , kjer brezb ožn a italska se dežela razširi od R ia lta tja v p o g o rje , ki P ia ve va m in B ren te sk riv a vrela, se d v ig a g rič , p ra v m alo le nad m orje: o d tam kaj se je spustil blisk o gn jen i, ki ta okraj ošinil je n a jg o rje. P ra v ista k o ren in a je i m eni: C unizza sem in v tej svetlo b i p lavam , k er so te zvezd e zm o gli m e plam eni. V e n d a r z ve se ljem sam a si p rizn avam p ra v te u sod e in ne želim si više, k ar se bo ču d n o zdelo va šim gla vam . T a jasni, d rag i b iser naše hiše, tu p o le g m ene, si na zem lji storil je v e lik gla s, ki sm rt ga ne izbriše, pred en naš v e k ne b o se p o p e to ril; le g le j, k a k o p ra v ič n ik u se splača, saj v p rv e m žitju d ru g i je zazoril.
25. Tam ...: D u ša , ki je n a g o v o rila D a n teja - s v o je im e b o p o ved ala kasn eje - je d o m a iz T re v iš k e m arke v zg o rn ji Italiji, ki jo o m eju je jo o to čič R ialto pri B en etkah ter izvira rek B ren te in P iave. V tej deželi stoji g rič, im en o va n R o m a n o , kjer je b il grad E zz e lin o v , ro d u , iz katerega sam a izhaja. - 29. blisk: B rat te duše, E zz elin o II I. da R o m an o , ki g a im a D an te v p eklu , v reki n asiln ik o v, je bil neznosen tiran in je sv o ji deželi prizadejal nem alo hudega. K o g a je n je g o v a mati še nosila, je sanjala, da bo rodila ogn jen o baklo. - 32. Ctmisga: da R o m an o , ena od šestih sestra d iv jeg a Ezzelin a, roj. o k o li 1. 119 8 , um rla o k ro g 1. 1279 . T u d i v njenih žilah se je pretakala neugnana kri, p ra v tako kot v b ratovih. Bila je trikrat om ožena in je im ela - če sm em o verjeti starim kron istom tudi v eč ljubezenskih p u sto lo vščin , m ed d rugim m enda s trubadurjem So rd ello m (glej V ice V I.). - Z ak aj je D an te po stavil takšno žensko v raj? N ek a stara razlaga trdi, da se je Cunizza pozneje sp o ko rila in dočakala v hiši C avalcan tijevih v Firen cah častitljivo starost, po ln o d o b rih del, nekaterih tudi z g o d o vin sk o izpričanih. D an te je im el v hiši Cavalcanti sv o je g a n ajljubšega prijatelja G u id a , zato je verjetn o , da je ko t deček ondi starico vid e va l in da je nanj n ap ravila izreden vtis ljudom ilosti in dobrote. - 35. više: N a v iš jo stopn jo b la ž e n o s ti. - 37. biser: D u š a tr u b a d u r ja F o lc a (g le j v . 7 1 ) . - 40. p o p e to ril:
486
4j
48
j/
¡4
/7
60
63
A k tem u sv o jih m isli ne obrača to lju d stv o , ki v trevišk em m u re virju ni nič zalegla teža korob ača. In km alu ob vicen sk em bo m o č virju kri P ad o v an c ev v o d o pord ečila, ker svo jem u se u p irajo pastirju. A tam kaj, kjer C agn an p rispe do Sila, go sp o d u , ki p o k o n ci nosi g la v o , že tke se m reža, ki jo b o izm aknila. Se F eltre b o o b jo k o v a l k rv a v o izd ajo šk o fa, ki ob njem je m ala p regreh a, ki te M alti da v trd n javo . N i to lik šn e kadi, ki bi držala fera rsk o kri, in ro k a ti om aga, ki bi jo rada v unčah pretehtala, ki jo prelil b o far, ta duša blaga, da se izkaže, s k o m drži: a to darilo z n ra v jo dežele se p ra v d o b ro zlaga. V zrcalih g o ri - T ro n i jih k rstilo č lo v e štv o je - nam B o g to so d b o slika, tam berem brez gren čin to n ap o tilo .« D o tu sem čul; in ko t da spet jo m ika
Slo v e l b o še najm anj p etsto let. - 42. v prvem življu: Ž iv lje n je telesa je p u stilo za sabo ž ivljen je slave. - 44. ljudstvo-. K lju b v o jsk a m in tiran om , ki jih n eb o p o šilja k o t šibo b o žjo , se Cun izzin i ro jak i nič ne zm en ijo za p o sm rtn o ž ivljen je. - 46. A km alu: K a ze n že prih aja: P a d o v a b o za s v o jo n ep o k o rščin o pro ti cesarskem u nam estn iku C an g ran d u della Scala d o živela k r v a v p oraz v B latih (»alla palude«) p ri V icen zi 1. 1 3 1 2 . - 4 9 -5 1: R ih ard a da C am in o, go sp o d a rja T r e v is a - k jer se rečica Sile iz liva v C ag n an - so zarotn iki sp ravili s sveta, k o je ig ra l šah. - 52-60: M estece F eltro se b o p o k o rilo za greh s v o je g a šk o fa A lek san d ra N o v e lla ; da bi se p rik u p il sv o jim g v e lfs k im z av e zn ik o m , je »ta far, ta duša b laga« izročil z asled o valcem trideset ferarsk ih u b e žn ik o v , ki so b ili pri njem iskali zavetja. .Le-te so potem o b g la v ili v F erra ri. D an te p ra v i, da so takšni vero lo m n ež i red ki go stje v m alteški trd n ja v i - d u h o v n išk i ječi. - 6 1. Troni: A n g e li, v lad a rji tretjega neba; tam g o ri gled a Cun izza te p ravičn e kazni, ki b o d o zadele njene ro jak e v »brezbožni italski deželi«, kazni, ki so d o b ro in p ra v o p o v ra č ilo n jih o v ih g reh o v . 6 4 -14 2 . F o lc o iz M arseilla
Deveti spev
66
69
72
7/
7
Si
S4
487
v se nekaj d ru g e g a , v ples seraflna, k ot p rej, v to n ila je ta luč velik a. A d ru g a radost, zdaj že d ragotin a m i znana, pred m enoj se zaleskeče, kot se zakreše sonce iz rubina. N a nebu člo v e k zablesti od sreče, na zem lji sm eje se, a v p eklu doli pa žalost s črn o senco ga p revleče. » B o g v id i vse,« m u p ra v im , »v njem sm o g o li; a ti, duh b la g i, skozenj zreš in želje so d ru g a ne sp regled aš ti n ikoli. Z a k a j tv o j gla s, ki tu m noži veselje z g la so v i n jih , ki svetijo v te hram e, ki jim šestero kril krasi začelje, m i jarm a ra d o ve d n o sti ne snam e? Ja z ne b i čakal tv o je g a p o z iva, če sm el b i vate, k o t ti m o reš vam e.« » N a jv e čji d o l, k jer v o d a se razliva,« tak o tedaj p rip o v e d i se loti, »iz oceana, ki zem ljo o b liv a ,
67. druga radost: D u ša , ki jo je Cun i2za n azvala »biser« (v. 37), m očn eje zažari in s tem pokaže rad ost nad p e sn ik o vim prih od om . - 77. v glasovih: T a du ša in njene v rstn ice so razveseljevale nebesa s s v o jo »H ozan o«, h valn ico , ki so jo bile pričele peti skupaj s serafi, an g e lsk im i z b o ri, »ki jim je šestero kril kras začelja« (po p re ro k u Izaiji, V I . 2). 8 1. ti moreš vame: K e r m e vid iš v B o g u . - 82-93: Blažen i d u h se D an teju p red stavi. A kako! (dr. D e b e v ec ) - K e r je bil v ž iv lje n ju tru b ad u r, k o t b o m o z ved eli po zn eje, prične v p esn iškem slo g u - p o o v in k ih , bi rek li m i - n ajprej o p iso v a ti sv o je ro d n o m esto: Z a ocean om (A tlan tskim ) je n ajv e čje m o rje (»dol«) S re d o ze m sk o (ne p o zab im o , da sm o v srednjem v ek u ); to m o rje se od G ib ra lta rja ra zp ro stira tako daleč pro ti v z h o d u , da sonce, ki vzhaja o b G a n g e s u , sto ji o p o ld n e ra v n o na vzh o d n i strani Sred o zem lja - nad o b alo M ale A z ije , G ib ra lta r pa im a isto časn o v e č e r (po pre d stav a h tistega časa je Sred o zem lje o b se g alo 90° zem eljskega ob oda). N a severn i o b ali je m esto M arseille, bi p rič ak o v a li, da b o zdaj zaključil, toda ne, d u h n ad aljuje: N a p o lo v ic i zračne črte m ed špan sko rek o E b r o in italijan sk o rečico M a g ro (ki loči T o s k a n o in G e n o v o ), to čno n asproti m esta B u g ie v A lž iru , leži na severn i sred o zem ski o b ali m oje ro d n o m esto M arseille, k je r se je že v v o jn i m ed C ezarjem in P o m p ejem p re liv a la kri. - T a g e o g ra fsk o -astro n o m sk o -z g o d o v in sk a p oslastica je za D an teja-eru d ita p ra v tak o značiln a kot
488
8-
po
Pj
p6
PP
10 2
io /
Raj g re son cu m ed obalam a naproti tak d o lg o , da se v po ldan ne preleže začetek jutra na n je g o v i poti. R o d ilo te dolin e me je obrežje m ed E b r o m in m ed M a g ro , ki za m alo p oti T o sk a n o od G e n o v e odreže. E n a k o sonce je zašlo in vstalo v B u g g i in tam , kjer mi je zibel tekla in kjer s k rv jo zalili so obalo. G le j, F o lc o so m i doli lju d stva rekla, kjer sem slov el; zdaj ta v iša v a cela plam ti od m ene, kot me prej je pekla: saj D id o ni v lju bezn i bolj go rela ta silna žalost K re u z e in Sih eja kot jaz, d o k le r ni g la v a p o sive la , ne igrača D em o fo n tu R o d o p e ja , ne H e rk u l, ki p o J o l i ga do kraja izm u čila je neutešena žeja. T u ni kesanja, tu je d o m sm ehljaja, ne v k riv d i, saj sp om in i se z g u b ijo , le v M o č i, ki sp re v id i in poraja. T u silno o b ču d u jem o u m etn ijo, ki stv a rstv o v njej žari, in D o b ro h krati,
z g o d o v in sk i pregled , katerem u sm o bili priča na pr. v 6. spevu. - 94. Folco: Iz M arseilla (M arsiglia it.), p ro van salski tru badu r iz II. pol. X I I . stol., ki je pozneje stopil v sam ostan, postal š k o f in eden najbolj vn etih pregan jalcev k riv o v e rsk ih A lb ižan o v. T u d i v našem tekstu sta ti d ve življenjski dobi precej razvidni. N ajprej g o v o ri F o lc o k o t trubadur, pozneje pa (in kako ostro!) ko t te o lo g in cerkven i oblastnik. - 95. v višavi: Zd aj krasi n ebo V en ere, tako ko t g a je ona v ž ivljen ju vo d ila in »pekla« z ljubezenskim i po ču tki. 97. D ido: J e s sv o jo ljubeznijo do E n eja o sk run ila spom in svo je g a m rtveg a sop roga Siheja, pa tudi E n ejev e izginule žene K re u se . (Prim . V irg . E n . I). - 99. D okler: je bil F o lc o m lad. - 100. R odopea: H či traškega kralja, ki ji je A ten ec D e m o fo n t o b lju bil p o ro ko . K e r se m ladenič ni p ra vi čas vrn il k nevesti, se je le-ta usm rtila in bila sprem enjena v m andljevec, nam po ro ča O vid . - 1 0 1 . H erkul: Se je zaljubil v T esalk o jo lo in s tem vzb u d il ljubosum je svo je žene, ki g a je zato spravila v smrt. - 9 7 -10 2 : B o lj kot vsi našteti je F o lc o g o rel v ljubezni do sv oje izvoljen e gosp e. - 10 3 -10 5 : V nebesih ni
Deveti spev toS
m
114
117
120
12 )
126
129
489
ki k njem u nebesa vaš svet vrtijo . D a b oš pa zad oščen je m ogel dati vsem željam , p o ro jen im v sferi isti, p rim o ran zdaj sem še n adaljevati. R ad bi izved el, kdo je v luči tisti, ki tu nedaleč sije silno živa, k ot sončni žarek na glad in i čisti. V le-tej sv e tlo b i, ve d i, R aab p o čiva; o d k a r bila je vzeta v vrste naše, na sam em vrh u duša nje p rebiva. T a nebes, k jer se senca zem lje vaše kon ča, jo vzel je prej kot vse ostale iz K ris tu s o v e z m ag o sla vn e paše. S p o d o b i se, da so nebesa dale ji m esto, v čast tej zm ag i, ki k rv a v e dlani n ek o č so jo izb o je va le , ker on a k lju č bila je p rv e slave, ki Jo z v e žel jo je na sveti gru d i, ki papežu m enda ušla je iz gla ve. T v o j kraj, p o g a n jek one grešn e čudi, ki je izzvala stva rn ik a vsem irja , d a jo če sv et o b tej zavisti hudi, ro d i in cv et p rekleti va m razširja, da o v c e in jagn jeta so raztepeni
kesanja k o t na pr. v vicah, tu g o ri vlad a radost nad b ožjo m očjo, ki »poraja« bitja in jih preko zvezdn ih v p liv o v vo d i k sebi. - 1 1 5 . R aa b : Sveto pisem ska R ah aba, jerihonska vlaču g a (»m ulier m eretrix«, jo z v e , II. 1), ki je skrila Jo z v e je v a ogled uh a in s tem p rip o m o gla, da so Ju d je vzeli Je rih o . V plačilo za to delo, pravi F o lc o , je takoj po smrti prišla na V en ero , o b K ristu so v e m vn eb oh od u pa je p rv a šla v p ra v o nebo (E m pirej). u 8. ta nebes: P o A lfra g a n o v i teoriji se na nebu V en ere kon ča senca, ki jo m eče zem ljina krogla. - 12 2 . tej K ris tu s o v i; D an te hudo vztraja pri kontinuiteti Stare in N o v e zaveze ter vp re ga v v o z K ristu so v e g a trium fa tudi R ah abin p o d v ig , ki da je bil ključ prve slave (zavzetja Jerih e), ki so jo Izraelci poželi v Sveti deželi. - 12 7 -13 2 : In kdo je kriv, da misli papež le na denar in nič na svoje poslanstvo? Firence, ki so p rve začele kovati forinte s cvetom (fiore) na eni strani. Patron tega mesta je bil M ars, poganski bes, n jegova umetnost, pravi D ante, pa poteka od Satana, prvega upornika B o g u in početnika zla. -
49° i) z
i) j
i) 8
14 1
in v o lk iz v rg e l se je iz pastirja. Z a to so P ism o in d o k to rji učeni za v šaro, v sa k d o bere dekretale, kot kažejo ro b o v i že rum eni. T o m ik a papeža in kardinale, njih m isel ne zaide k N azareti, k jer G a b rije l razpel je k rila zale. A V a tik an in R im a kraji sveti, g ro b m u čen iški za te krščen ike, ki P etru so sledili, z nekaj leti pro sti b o d o n ečistosti velik e.«
13 2 . volk: Pap ež, ki naj bi pasel K r is tu s o v a jagn jeta. - 13 4 . dekretale: N am e sto štud ija sv. pism a in ce rk v en ih o če to v se je razb o h o tilo ce rk v e n o p ra v o , črk a je torej prevlad ala nad d uh o m . - 13 8 . G abrijela: N ad an gela , ki je M ariji o zn an il J e z u s o v o ro jstv o . - 14 2 . nečistosti: P rešu štv o (»adultero«)! S to b esedo, sim b o lo m n ed o vo ljen ih in um azanih p o slo v - p risp o d o b o , ki jo n avd ih u je n ebo V en ere , ko n ča tru b ad u r in d u h o v n ik F o lc o d v o jn i napad na p ap eštvo in F iren ce , b o ln i to č k i D a n te je v e g a d o m o to ž ja in užaljenega sam olju b ja. P esn ik k o n ču je s v o j sp ev z n ap o v e d jo o bližnji katarzi. P o m nenju n ekate rih m eri s tem na sm rt papeža B o n ifacija , p o m nenju večin e pa izraža trd n o n ad o, da bo km alu p rišla reform a C e rk v e in sveta vob če.
D KSHTI SPHV
)
6
j
12
i/
G le d a je Sina sv o je g a v L ju b ez n i, ki eden k ak o r d ru g i jo po raja, je V ir m oči, n a jp rv i, ned osežni, kar v du h u in p ro sto ru se nahaja, u stvaril v redu, da strm é očesa, ko zrêjo to, in duša se naslaja. P o v z d ig n i, bralec, v zvezdn ata kolesa z m enoj p o g le d tja v tisto stran višin e, k jer d v o je gib an j krešejo nebesa, in tam se razvesêli u m etnine B o g a , ki m u tak lju b a je ideja, da oči ne u m akne s sv o je m o jstro vin e . P o g le j, k ak o od tam kaj se razveja p o še v n i k ro g , k jer roj p lan e to v teka, v u teh o zem lji, ki p o njih jo žeja. Č e bi p o šev n a ne bila ta vlék a , bi m alo hasnila nebesna sila
1-27. Č u d o v iti red stv arstva / -6. Parafraza stvarjenja: B o g O če je u stv a ril sv et, gled aje v sv o je g a Sina (B esed o) kot v praidejo v seh stvari, in to v ljub ezn i (sv. D u h ), ki en ako izhaja od obeh. - P o besedah 'Tom aža A k v in s k e g a se O četu p rip isu je »potentia qae m axim e m anifestatur in creatione«, Sin u »sapientia per qu am agen s per intellectu m operatu r« in sv. D u h u »bonitas ad quam pertin et gu b e rn a tio deducens res in debito s fines et v iv ifica tio « . - 5. strmé očesa: D andanes E in ste in , na prim er, izkazuje »p on ižn o o b ču d o v a n je v išn je g a in brezm ejn ega duha, ra zv id n e ga iz najm an jših p o d ro b n o sti (v v eso lju ), ki jih lah ko zazna naš k rh ki in šibki razum .« - 9. dvoje gibanj: V točki en a k o n o čja, k jer se križata d n evn o (ekvato rialn o ) in letno (zo diak aln o) g ib an je, je m o č strm eti nad m o jstrsk o a rh itektu ro v eso lja , ki je je sam S tv a rn ik vesel in jo s sv o jim p o g led o m »vzdržuje». - 14. poševni krog: Z o d ia k , ki vsebuje o rb ite p lan e to v, p o katerih (oz. n jih o v ih v p liv ih ) h repeni naša zem lja. - 1 6 - 2 1: Pesnik sla v i b o žjo m o d ro st, ki se jav lja v tem , da son čna po t seče zem eljski ravn ik
492
Ra J
in m rla m ožn ost v svetu bi člo vek a. C e p ot bi od ra vn ik a p ro č krenila bolj ali m anj, bi nebu, zem lji tudi, 21 sv e to v n i red n esko n čn o pokazila. T i, b ralec, pa le v k lo p i se pom u d i in sam preu dari p rv ih v rst resn ico, 24 da duša zveseli se prej ko utrudi! P red te sem dal, zdaj p rim i sam za žlico: v sa m oja skrb se sn o v i p o k o ra v a , ¿j ki m i p ero je stisnila v desnico. P r v i od h lap cev, ki jih im a narava, ki m oč neba po širn em svetu seje p in s sv o jim žaro m čas m u u ra vn ava , je z zvezd o , ki sem jo om en il preje, p re k o neba zao k ro žil v tej sestavi, }} v kateri zdaj bolj rano nas ogreje, in z n jim v re d jaz; o vz p o n u v tej v iš a v i ve m to lik o ko t ta, ki razisku je, ¡6 k ak o se m isel je ro d ila v g la v i; saj B eatrice m alo p o treb u je, k o m e iz d o b re g a na b o ljše d v ig a , ¡9 in nje dejanja čas ne zaznam uje. K a k o od sebe žarn o v se zam iga v tem soncu , k am or p rišel sem od d oli, 42 ne v b arv i, tem več v lu či, ki jih vžig a ! 18
p o še v n o in v p ra v takšn em k o tu , da m ore son ce, » veliki hlapec n arave« - in z n jim v red ostali plan eti - kar n ajb lag od ejn eje v p liv a ti na zem ljo; b rez te uredb e ne b i na zem lji nič u sp evalo . 2 8 -8 1. P rih o d na sonce. V e n e c b o g o slo v n ih u čen jak ov 28 -33: So n ce je v ozv e zd ju O vn a (n am ig nanj v 8 .v .) u b ralo v iju g e (»spire« po P to lo m ejev e m sistem u) o d K o z o ro v e g a d o R a k o v e g a p o vra tn ik a ; na tej p o ti (»sestavi«) n am z d aljšu je dn eve. - 34. in ^ njim vredja% : » E d io ero con lui«! v z k lik a p esn ik, k i v e sam o to , da je p rišel tja g o ri, ne v e pa, k a k o se je to z g o d ilo . - 38. na boljše: N a v iš jo sto p n jo blažen osti. - 40. do sonca: Č lo v e š k a do m išljija ne m ore iz ču tn eg a o k v ir a , o k o pa v eč k o t son čne svetlo b e (še te ne!) ne zdrži. -
Deseti spev
4!
48
ji
J4
/7
6o
6)
66
69
493
M o j duh o b vsej veščin i bi niko li ne u spel, da to lep o to vam naslika, le ve ru j in da sam jo v id iš, m oli! Saj je u m ljiv o , da je p re velik a p re d sta vi vaši to likšn a višin a; o k o va m le do sonca gre - in pika. T a k a bila četrta je družina O četa, ki jo v e čn o nasiču je v sk riv n o sti sv ete g a D u h a in Sina. » Z a h v a li se,« v o d n ica m i svetu je , »zdaj soncu a n g e lo v , ki z v o ljo sveto k p o d o b i s v o ji čutni te d vig u je!« S rce člo v e k a n ik d a r b ilo vn eto ni za m o litev ne za b o žjo h valo , niti z veseljem tolikan j prežeto, kot v teh besedah m o je se je v ž g a lo ; p o lo žil van j sem tak o ko p rn en je, da za g o s p o nič v e č ga ni ostalo. N ise m n e v o lje žel, le vzrad o ščen je; očesi njeni pa m i v zarji n o vi spet razdele enotno h repenenje. Z a g le d a m b liske - k a k o r ž iv i o k o v i je naju v sred o vzel njih ven ec zlati - svetla je lu č, še slajši so g la so v i; k o t zvezd a, ki L a to n a ji je m ati, opaše se, k o so m ra k o v i g o sti, z o v o je m , ki ji žar svetlo b e krati. V n eb eškem d v o ru , ki m e im el je v g o sti,
49. četrta družina: D u še na son cu. - 50. nasičuje: »N asičen b o m , ko b o zasvetila T v o ja slava« ( P s .X V I . 15 ). - 53. soncu angelov: B o g u , čig a r čutna p o d o b a je z em eljsko sonce. 63. enotnohrepenenje: P esn ik se je tako vn eto zah valil B o g u , da je za trenutek p o zab il na Heatrice in na s v o jo ljubezen d o nje. B eatrice je D a n teje ve g o reč n o sti vesela, nasm ehne sc m u in s tem zn o va o b rn e n je g o v o p o z o rn o st nase. - 64-69: D u še na So n cu (»bliski«) o b k ro žijo D an teja, p o d o b n o k o t vid im o L ato n in o hčer o b d an o s svetlim k o lo b arjem , kadar na zem ljo leže sopara. - 72. ni da bi j i h v%el: N eb e šk o k ra lje stv o je po ln o ču d ežev,
494
72
7;
78
81
84
87
Raj se tare d rag otin — vse krasotice, ki ni da vzel bi jih iz te svetlo sti. N jih b il je sp ev teh lu čk; k d o r peru tnice si ni nadel, da p oleti v nebesa, o tem o d m utca čaka naj n o vice. T a sončeca, p e vaje sred i plesa, ki trikrat so z vrtela se k ro g naju, kot zvezd e blizu trd n ega ojesa, kot žene, kad ar ples še ni p ri k raju , ob stan ejo , p o slu šajo m olčeče, d o k le r jih g o d b a spet ne z v ab i k raju. N e k d o prične: » K e r m ilosti n ajvečje, ki se iz nje lju bezen p ra v a neti, in raste le, če lju b il b oš g o re če , žar tolikan j b o g a t ti v du ši sveti, da pelje te v rh lestve, ki člo v e k a , ki se je spu stil, v id i spet se vzp eti, bi v sa k , k d o r v in o iz ču tare o d reka ti žejnem u, sv o b o d e n m o g e l biti
d o katerih naša pam et in iz k u stv o ne m oreta, saj so n ad n aravn i. E n o takih ču d o v itih d o živetij je bil sp ev zveličan ih na Son cu . D a n te p ra v i, da g a b o deležen le tisti, ki se že zdaj p rip ra v lja na o n o stran stvo . - 76. sončeca: P risp o d o b a za duše u č en jak o v , ki so že na zem lji p riž ig ali luč b o g o slo v n e znan osti. - 78. kot %ve%de: B liz u osi je v rte n je bolj po časn o ; »os« vrtečim se dušam sta bila D an te in B eatrice. - 79. %ene: P risp o d o b a sred n jev e šk e g a plesa o b n ap ev u »ballate«. 8 1 - 1 3 8 . T o m a ž A k v in s k i in n je g o v i to va riši 82. N e k je : T o m a ž A k v in s k i, sholastični filo z o f in c e rk ven i učitelj, z n an stven i utem elji telj D a n te je v e g a » sveto vn e g a n azora« (12 2 5 - 12 4 7 ) . P o u če v al je te o lo g ijo v K o ln u , kjer je b il učen ec A lb e rta V e lik e g a , n ato pa v P arizu in N ea p lju . S v o je v e lik o filo z o fs k o in te o lo šk o znanje - im en o va li so g a D o c to r an gelicu s - n am je zapustil p re d v se m v d veh Sum ah (» T h eolo giae« in »contra G en tiles«) in v K o m e n ta rju k A risto te lu , kar vse p re d stav lja en o n ajv e čjih sintez člo v e šk e m isli. N je g o v n au k - tornizem -, ki slo n i na A risto te lo v ih d o g n an jih , je v tisn il k ršča n stv u in telektu aln i pečat in g a p o d p rl z razu m skim i d o kazi, o b katerih so se kresala in km alu lo čila m nenja m islecev takratn ih in nasledn jih ča sov . N je g o v i p ristaši se im en u jejo (n eo)tom isti, pri Slo v en cih na pr. dr. A leš U šen ičn ik. - 87. k i se j e spustil: K d o r je o k u sil nebesa, g a bo več n o žejalo p o n jih. 90. ko t voda: Č e ne bi u stregel D an teju , ne bi bil svo b o d e n , kajti sv o b o d o v nebesih
Deseti spev 90
9)
96
99
10 2
roj
10S
m
495
k o t v o d a , ki se v m o rje ne o d teka; ti rad spoznal c v e to v e bi v tej kiti, ki h repeneče o k r o g g o sp e ig ra se, z m o č jo katere sm el v n eb o si priti. Iz tro p a sem , ki ga D o m in ik pase, tak o da so jagn jiči m u rejeni v s i, razen tak ega, ki h od i zase. T a p r v i z desne je m oj brat učeni in m ojster: A lb e rt V e lik i se kliče, T o m a ž A k v in s k i pa im e je m eni. Č e rad spozn al še d ru g e bi o g n jič e, beseda m o ja naj o k o ti v o d i t e z ven ec ta, ki b lažen stvo g a m iče. T a d ru g i, ki se sm eje na o b o d i, G ra zian je, k i je b il ob e p ra vic i sp o jil, tako k a k o r n eb eso m go d i. T a , ki naš k o r krasi m u na desn ici, je P ete r, ki je z v d o v o zbral zaklade in dal jih C e rk v i, naši vlad arici. A peta lu č, n ajlepša iz te o g ra d e , je v ir lju bezni tak, da m ed kristjan i v se duše o n jem v e č z ved ele bi rade: B o g m u je dal sp oznanje v duh izbrani
p redstavlja »caritas« - soču tje, ljubezen d o b ližn jega. - 9 1. cvetove: D u še , ki so o b en em s T om ažem na tem plan etu. - 9 5 .jagnjeta: S v . T o m a ž je b il d om in ikan ec; tem u redu je sv. D o m in ik , u sta n o vitelj, svetal kažip o t v nebesa, če se le držiš n je g o v e g a zg led a. - 98. A lbert V e lik i: K o ln s k i, ce rk ven i učitelj, T o m a ž e v učenik in v z o rn ik ( 1 19 3 - 12 8 0 ) . - 104. Grazian: Iz B o lo g n e , ve lja k v kan on skem in d rž avljan sk em p ra v u (»obe pravici«). - 10 7 . Peter: L o m b a rd u s, im en o van »M a g iste r sententiarum «, š k o f v P arizu (um rl o k r o g 1. 116 4 ), k o m p ila to r k n jig e » L ib ri sententiarum I V .« , u čb en ika v v seh b o g o slo v n ih šolah (iste dobe. T a k o ko t sveto p isem sk a v d o v a je vse sv o je p rem ožen je d a ro v a l C e rk v i. 109. peta luč: N ajlep ša lu č m ed d van ajsterim i je kralj S a lo m o n , sveto p isem sk i pisec P r e g o v o ro v , P rid ig a rja in V is o k e pesm i; v sredn jem v e k u se je m n o g o ra zp ra v lja lo , ali je v nebesih ali ne. O n je g o v i m od ro sti p ra v i sv . p ism o (»ko t je izročilo «): » G le j, dal sem ti srce m o d ro in razu m n o ta k o , da ni b ilo tebi p o d o b n e g a d o zdaj in g a ne bo poslej.« N a to m eri p e sn ik , k o p ra v i, da m u ni v rstn ik a m ed zem ljan i. - 1 1 5 . N a d a lje:
496
u jf
a/
120
i2 )
12 6
129
1)2
i}3
tak o g lo b o k o , da - kot je iz ro čilo v rstn ik se ni rod il m u m ed zem ljani. N a d a lje gled aš n jeg a zdaj svetilo , ki je n ajb o lje v id el že s telesom n a ra v o a n g elsk o in o p ra v ilo . V naslednji lu čk i se sm ehlja n eb esom ta z a g o v o rn ik p ra k ršča n ske srenje, ki A v g u š tin u služil je s peresom . C e sprem lja tv o je g a duha strm enje luč za lu čjo , k o t h vala o n jih se čuje, p o osm i zdaj ti vstaja hrepenenje. K e r v id i v ir d o b ro te , tu raduje se duša, ki g o lju fiv i svet razk riva ušesu v sa k o g a r, ki p ra v jo čuje. T e lo , na silo vzeto ji, p o č iv a v C ield au ru d o li, on a, m učenica, p re gn a n ka , pa tu zgo ra j m ir u živa. V g o rečem dihu tam svetle se lica B ed e, Izid o rja in u čenjaka, ki v e č je znal, k o t je lju d em p ravica. T a , ki p o g le d tv o j nam e spet p retaka, je svit duha, ki m isel m u nesrečna je rekla, da na sm rt p re d o lg o čaka.
D io n izij A e ro p a g it, učen ec ap o stola P avla ; v sredn jem v e k u se m u p rip iso v ali razp ravo o angelih »D e coelesti hierarchia«. — 1 1 9 . %a&ovornik : P a v e l O rožij (5. sto l.), pisatelj sv e to v n e z g o d o v in e , v kateri zavrača o čitke p o g a n o v , češ da je k ršča n stv o up ro p astilo rim sk o d rž av o . S v . A v g u š tin je u p o ra b il O ro z ije v e dokaze v sv o je m v elik e m d elu »D e civitate D ei«. - 12 5 . ta duša: B o e tij, pisatelj k n jig e, ki jo je D an te v is o k o čislal, »D e co n so latio n e p h ilo so ph iae« (»ki g o lju fiv i svet razkriva«). U m rl je v ječi v P a v iji, osum ničen pri cesarju T e o d o rik u , češ da p rip ra v lja veleizd ajo p ro ti G o to m . N je g o v g r o b se n ahaja v P a v iji v c e rk v i sv . P etra, ki se še danes im en u je C iel d ’ au ro (zlati nebes). - 1 3 1 . Bede: S v . B ed a V e n era b ilis, um rl 1. 735 na A n g le šk e m . - Izidorja: S v . Iz id o r iz S e v ilje , šk o f, ki se je b o n i p ro ti arianizm u. - učenjaka: R ih a rd , p rio r sam ostana sv. V ik to r ja v P ariz u , im en o va n »m agn us con tem plato r«. - 1 3 3 . ta: S ig ie rij, učitelj m o d ro slo v ja v P arizu (pred 1. 130 0 ); učil je v ulici »R u e de F o u arre « (vic o de li stram i - slam n jačarska ulica) in m n o g i m en ijo , da je bil D an te nekaj časa m ed n je g o v im i slušatelji. - K a k šn a
Deseti spev
t jS
14 1
144
14 J
497
S ig h ierija je to sv etlo b a večn a, ki v šoli, k o d e r pela je slam njača, do k azal je spozn an ja o p orečn a.« In k o t se ura o g la si dom ača o b zori, ko n evesta b ožja vstane in k ženinu zalju b ljen a se vrača, ter ena stran n asp ro tn o ji p regan e, tin tin p o jo č , tak m ilo se glaseči, da v h repen ečega ljubezen plane, tak o zarajal ven ec je slo v eči z g la so v i h arm on ije in m iline, ki jo spoznaš in te lah k o osreči le tam , kjer rad ost ve k o m aj ne m ine.
»oporečn a« spo zn anja je d o k a z o v a l, ni znano. D a n te p ra v i, da je m ož h repenel p o tem , k a k o bi se čim prej lo čil o d tega sveta. 13 9 -14 8 : P risp o d o b a z m eh aničn o b u d ilk o , k je r k o lo od k o lesa d o b iv a g ib an je. T a z v o n č ek , s katerim so se m en ih i klicali k jutran ji slu žb i b o žji (ko C e rk e v - n evesta časti Je z u sa - sv o je g a ženina), je m o ral biti D a n teju d o b ro v ušesih, saj p o ro ča jo , da je p rebil nekaj časa v sam ostanu S. C ro ce v Firen cah .
ENAJSTI SPEV
)
6
9
12
/;
ig
21
O prazne m arnje v u m rljiv ih gla vah , k ak o so n ep op oln i silo gizm i, ki v o d ijo va m k rila po nižavah ! T a j us si v o li, d ru g i z aforizm i peča se, tretji si k o lar zaveže; ta vlad a s silo , d ru g i le s sofizm i, ta rop a, d ru g i kru h p ra vice reže n ek d o za radostm i m esa se m eče, a n ekd o d ru g i kar v zapeček leže, jaz pa, odrešen teh o p ra v k o v ječe, sem z B eatrice tu v n eb eškem raju od duš sprejet bil n ič k a k o sloveče! P o tem ko v sa k d o zop et je na kraju , k jer bil v tem diadem u je predčasn o, o bstane v se k ot sveča na držaju, in že zaslišim zdajci b aklo jasno, ki prej sem jo spozn al, k ak o iz seva m o čn ejšeg a m i p ra v i b la g o g la sn o : » K o t m oja duša v b o žjem žarku o d se va, tak o očesu nje Se v lu či raja o b zren ju tv o ja m isel razod eva. T i d v o m iš in želiš, da ti o d kraja
1 - 1 2 : O b p o g led u na p rv a k e b o žje znanosti (teo lo gije) in n jih o v o srečo se D an te nasm iha nad zem eljskim i o p ra v k i in o b žaluje p o svetn a p rizad evan ja ljudi. K a k o m ajh n o je v se to »sub specie aeternitatis«! 4. aforizm i: H ip o k ra to v i, sim bol za študij m edicin e. - 1 5 - 18 : K o z b o r zveličan ih u stavi sv o j ples, z n o va s p re g o v o ri sv . T om a ž (»bakla jasna«). - 19 . kot moja duša: T o m a ž v id i v B o g u sebe, a tu di v sa b itja in n jih o v e m isli. - 22-27: D a n teju ne da m iru u g o to v ite v iz pre jšn jeg a speva, kjer sv . T o m a ž g o v o r i o d o m in ik an c ih , češ »da so v s i rejen i, razen
Enajsti spev
24
2j
¡o
)}
56
42
4;
499
spet razložim v razločn i g o v o ric i, tak o kot sluh u tv o je m u pristaja, k ak o ’ so v s i rejen i' in kaj klici ’ N i m u v r s t n i k . p o m e n i j o ; sem spada razlaga, da b oš znal ob e resnici. P re v id n o st b o žja, ki v e so lju vlad a p o sklep ih , ki jim bitje še n ob en o p ro d reti m o g lo ni d o dna prepad a, je v želji, da doseže zaželeno, n evesta N je m u , ki jo v glasn em k riku zaročil je s k rv jo b la g o slo v lje n o , g o to v a sebe in z vesta U čen ik u , d v a v e lm o ž a p o slala, da sledila bi jim a v vsem k o t sv o je m u vo d n ik u . E d e n bil se ra f je, lju bezen m ila, a d ru g i luč m o d ro sti im el je tak o, da zem lji k a k o r k eru b je svetila. O p rv e m ti p o v e m , ve n d a r enako o b a zadeneš s h v a ln ico ed in o, k er šlo v en cilj je n ju n o delo v sa k o . M ed T u p in o m in re k o , ki v d o lin o se spu šča z g riča U b ald a erem ita, leži p o b o čje p lo d n o p o d p lan in o, k jer se P e ru g i žar in h lad rod ita o d P o rta S o l; za n jo p o d jarm o m stoče
tistega, ki h od i zase«. K a k o je to m islil? P o le g tega m u ne g re v g la v o , kako je m o g el trditi o Sa lo m o n u , »da m u v rstn ik ni vstal še m ed zem ljani«. K a j p a A d a m in K ris tu s ? 28-36: B o žja m o d ro st, ki je lju d em n ed o u m ljiva , je p o slala, sledeč sv o je m u n ačrtu in K ris tu s o v im b esedam , g rešn i zem lji d v a p a stirja , da bi jim a C e rk e v - n evesta m učen ega b o žjega sina - sledila in tako d o seg la zveličan je. - 37. S era f: S v . F ran čiše k ; »Seraphim interpretatus ardentes«. - 39. K erub: »C herub im in terpretatu r plaen itud o scientiae« (po T o m . A k v .). 4 3 - 12 0 . T o m a ž A k v in sk i o p e v a ž ivlje n je sv. F ran čiška. 54-54: D an te najprej p o p iše leg o m esteca A ss is i, k jer je F ran čiše k 1. 1 1 8 2 zagled al luč sveta. D o li v U m b riji tečeta o d vz h o d n e strani v T ib e ro d v e v o d i, in sicer o d sev ero
5 oo
Raj
48
pa G u a ld o in N o c era kam enita. In tam , kjer padec iz g u b i p o b o čje , g lej, n o v o sonce je č lo v e štv u vsta lo , k ak o r od G a n g e sa ravn in e vro če. K a d a r se tem u k raju p o je h valo , im e A siz i v se g a ne prem ore: V z h o d naj se reče, da ne b o prem alo! B ilo ni daleč p ro č o d p rv e zore, k o iz n je g o v e m lade je k rep o sti svet črpal že n e k o lik o p o d p o re; saj bil se je z o četom že v m ladosti za n jo, ki je nihče od tega sveta, tak o kot sm rti, rad ne sprejm e v g o sti; tam v p rič o duš p a stirje v in očeta jo v z el je za ženo, a duša u b o g a jo iz d n eva v dan lju b ila je bolj vneta. In ona, v d o v a p rv e g a so p ro g a , na n jeg a tisoč sto let je čakala, brez d ru g a, tarča sm eha in p o ro g a .
¡1
/4
/7
60
6}
66
vz h o d a rek a C h iasso (o b njen em iz viru je ž iv el sv. U b ald ), od ju g o v z h o d a p a T u p in o . M ed n jim a se d v ig a g o ra M on te S u b assio , ki se na v rh u p o k riv a s sn eg o m d o pozne po m ladi, zato v e d ri in ob la či vrem e m estecu P e ru g i, na katero (točneje na njena vrata P o rta So l) g led a p ro ti zapadu. M on te Su b a ssio se v oni sm eri znižuje v ro d o v itn o p lan o to , na kateri sto ji A ssisi, m edtem k o sta na v z h o d u te plan ote (»pod njenim jarm om «) m esteci G u a ld o in N o ce ra. A ssisi se je v D a n teje vih časih im en o v a l A sc esi (t.j. »vzpel sem se«), a p ravičn eje bi g a bilo im en ovati O rien t (V zh o d), p ra v i D an te, kajti tu je k v išk u planilo n o v o sonce člo v eštv a , sv. F ran čišek, tako ko t zem eljsko sonce sine o d G a n ge sa sem . - 58. b il se j e \ očetom: S v . F ran čišek je bil sin b o gatega trg o v ca Piera B em ad o n a; ko je sredi najlepše m ladosti, veselega značaja, podjeten in h raber obrnil hrbet svetu in se zaročil z revščin o, katere se ljudje skoraj bolj boje k o t sm rti, ga je oče razdedinil in z avrgel. - 6 1. vpričo duš pastirja: O če je bil razžaljen, ker je F ran čišek tako m alo dal na n je g o v denar, zato je velel sinu, naj se vp ričo asiškega škofa slo vesn o odreče ocetne dediščine. »In Fran čišek se ni le z veselim srcem odrekel vsem u tem u (spom ladi 1. 1207), še več, pred šk o fo m G u id o m in v p ričo zbran ega lju d stva je slekel sv o ja oblačila in jih v rn il očetu rekoč: D o zdaj sem te im en oval na zem lji očeta, odslej p a lahko z g o to v o stjo rečem : O če naš, ki si v nebesih, tam , k jer je m oj zaklad in kjer p o čiv a m oje zvesto upanje«. (B ertoldi, O .C . p. 162). - 64-72: A p o teo za revščine: L e-ta je bila - pravi D an te - p o K ris tu s o v i sm rti o v d o v e la in zaničevana, kljub tem u da je pokazala to liko
Enajsti spev
501
Z a m a n se z A m ik la to m je izkazala, k o je le-ta zaslišal bil pred vrati 69
72
7/
78
81
84
87
90
93
gla s, ki pred n jim je zem lja trepetala; zam an zvesto b a in nje trd n o st h krati, k o tam , kjer v id el v v z n o žju si M arijo , na križu s K ris to m sm ela je jokati! Če tv o je m isli m i slabo sled ijo, znaj, da besede o vd an i si d v o jic i p ra v na F ran č išk a in R e v š č in o letijo. T a nju n a slo g a in v e se li lici, lju bezen , m il p o g le d in čudež hkrati so k svetim m islim brž p o stali klici; in že zb o sil se je B ern a rd b o gati in za tem m irom stekel neutešeno, k o t bi se bal, da b o ostal pred vrati. O p lo d n i m ir, b o g a stv o n eizrečeno! Z b o s i E g id ij se, zb o se ostali, sledeč m oža, z a v e ro v a n i v ženo! In šel je oče in učitelj m ali s s v o jo g o sp o , a z n jim sin o v i vd an i, k i so z v r v jo p o n iž n o se opasali. In ni o či p o b esil p red g ro b ija n i, da m u je oče B ern a rd o n e P iero , ta m o ž, o d vse h n ajb o lj zasm eh ovan i: k o t kralj prik azal trd o je nam ero p re d In o cen cem in iz n jeg a roke p r v i p rejel pečat za s v o jo ve ro .
p o g u m a v oseb i ribiča A m ik lata, ki je m irn o spal, k o je grm ela m im o C ezarjev a in P o m p eje va v o jsk a in m u je nen adom a u daril na uh o glas, »ki je p r e d ^ fim zem lja« - C ezarjev. In na križu je bila prib ita skupaj s K ristu so m , tj e p esn ik. Zposil se j e : S v . F ran čišk u , ki je 1. 120 9 o b le k e l h aljo in se p r e p a s ^ fc v r v jo , se je p rv i, p rid ru žil (»zbosil«) b o g ati m eščan B ern a rd , n jem u pa so s l e d i M š ^ E g i d i k ^ ^ e s t e r in ^ d ru g i, skupaj sedem to v a riše v , ki so p ostali jed ro velik e m u jn eSišken moža... ženo: F ran čišk a in revščin o . - 92. p re d Inocencem: P ap ež In oclgic I I I . jS
^02
96
99
10 2
10 j
108
m
114
n j
Raj K o si m nožil u božne je o tro k e on , čigar čudežno b ilo življen je je vre d n o božje h valn ice v iso k e , tedaj bil d ru g i ven ec p o d eljen je iz rok H o n o rja , od D u h a T o laž n ik a , šk o fu tem u za sveto hrepenenje. H itel je, žejen palm e m u čen ika, pred Sultan a, da ošabnežu oznani o b K ris tu dela a p o sto lo v ve lik a ; ker pa ostali glu h i so p o g a n i pred b la g o v e stjo , šel je zam u jeno p o p ra v lja t z ž etv ijo m ed Italijan i in tam v g o ra h m ed R im o m in B ib ien o p rejel od K ris ta ran o je p o sled n jo , za d v o je let m u v ude p oložen o. K o B o g , v o d n ik m u v d o b rem u ro sledn jo , ga vzel je k sebi, da m u da p lačilo, n je g o v e revščin e na zem lji v re d n o , so b rato m s v o jim v ded iščin o m ilo g o sp o je dal, ki m u bila je d raga, lju b a v do nje pa v sveto izro čilo ; nato v rn ila se je du ša b laga iz sv o je halje v raj, a n jo ed ino pu stila tru p lu , naj g a v g ro b p o lag a. Z d aj torej veš n je g o v o ve ličin o ,
so g la sje s trd im i p ra v ili, ki jih je F ran čiše k p red p isal sebi in sob rato m . - 98. rok Hondrija: P apež H o n orij I I I . je 1. 12 2 3 s lo v e sn o p o trd il (po n avd ih u sv. D u h a , trdi D an te) fran čiškan ski red, ki si je m ed tem časom p rid o b il n o v e člane in v e lik slo v e s. 1 0 1 . p re d sultana: S v . F ran čiše k je h repenel p o m učen iškem v en cu , zato se je 1. 1 2 1 9 o d peljal v E g ip t, da bi sam ega sultana sp reo b rn il h k rščan stvu . P ri tem ni im el uspeha. - 106 . v gorah: L . 12 2 4 se je u m akn il na g o r o A lv e rn a (m ed A rn o m in T ib e ro ), k je r je p rejel rane K r is tu s o v e (stigm atizacijo). D v e leti jih je sk riv aj n o sil na sv o je m telesu. — 1 1 6 . halje: P risp . revščin e; sv . F ran čiše k je u m rl » v njen em n aročju «. K o t v e m o , je o b sm rtni u ri vele l, naj g a g o le g a p o lo že v g ro b , češ, »n ag sem p rišel in n ag odhajam «. 1 1 8 - 1 3 9 . G ra ja d o m in ik an cev N a ko n cu se T o m a ž A k v in sk i spo m n i sv o je g a v z o ra sv. D o m in ik a , ki je b il vred en
Enajsti spev
120
12 )
12 6
129
1)2
i) j
13 8
503
ki P e tro v b ro d p o m a g a l je v o d iti p o ra vn i črti čez m o rja glad in o! In to je bil naš p atriarh častiti: k d o r g re v stezo, v kateri on p rv a č i, se z d o b rim b la g o m m o re založiti. A tro p n je g o v p o n o v i zdaj jedači je zah lepel, zato pa se d o g aja , da m u zab lod i v g o z d u in g lo b ači; in k o lik o r m u o v c a b olj uhaja, p o tep a se in sv o je trm o g la v i, b olj s p razn im v im e n o m jo v id i staja. R e s kakšn a je, ki ji b ojazen p ra v i, naj se tišči pastirja, a jih je m alo: k o s su kn a kute vse m lah k o n ap ravi! Č e si d o v o lj razu m el m o jo h v a lo , če p azn o si p o slu ša l m e do kraja, in p o m n il v se , k ar se je tu dejalo, naj d elno z a d o v o ljs tv o te ob h aja, saj d e b lo , o d k jer zdaj trsk e p ro č letijo , p ozn aš in z n jim p o p ra v e k , ki ga u vaja: ’ Č e p ra v g re d o , se d o b ro p o re d ijo !“«
to v a riš sv . F ran čišk u p ri krm ilu C e rk v e. K d o r n jega p osn em a, p ra v i A k v in e c , b o z zaležno p o p o tn ic o od šel v v ečn o st. - 12 9 . s p ra ln im vimenom: S v o je g la v i in sv eta željni sob ratje so k o t o v c e , ki se s prazn im vim en o m v ra č a jo s paše, t.j. n im ajo d o b rih del. L e m alo jih je še zvestih , takih , ki še sp o štu jejo red o v n a p ravila. ( 1 3 0 - 1 3 2 ) . - 13 6 - 1 3 9 : Z d a j veš, zakaj se le u b o g ljiv e o v čic e d o b ro p o re d ijo , saj p o znaš pastirja, sv. D o m in ik a , ki je d eblo m o g o čn e g a d re vesa, katerem u p a žal ne m an jk a suhih in p o lo m lje n ih vej.
DVAN AJSTI SPEV
3
6
9
i2
//
B rž ko b esedo zad n jo je izrekla ta b la ga duša in jo d o k o n čala, os m lina svete g a je z n o v a stekla, a ni se še do kraja zasukala, k o že pred nam a d ru g jo k ro g oklene, da bi si v plesu in petju d ru g o v a la . P o se k a jo v a s, m uze in sirene, trob en t teh rajskih slad ke m elod ije, k o t sončn i žar zrcaljene plam ene! K a k o r o b la k p ro so jn i v lo k u vije v z p o red n i zarji, v eno b a rv o odeti, k o Ju n o sv o ji p o to v k i zavp ije, a iz n otran je zunanja se zaneti k o t glas te nim fe, ki jo m o č lju b a vi je vzela k a k o r žar m e g lo po leti, v m o g o čn i znak, ki naj č lo v e štv u p ravi o b ožji o b lju b i, N o e tu p oslan i,
1 - 2 1 . D r u g i ven e c blaženih u č en jak o v V prejšn jem sp evu je d om in ikan ec sv . T o m a ž A k v in s k i h valil u stan o vitelja fra n čišk a n o v sv . F ran čišk a ; k o sv oj g o v o r k o n ča, se vseh d v a n a jst s v e tn ik o v zasuče v plesu D an te jih prim erja z v rtečim se m lin skim kam n om - vte m pa jih že o b k ro ž i d ru g i ven ec sv e tn ik o v . Sklad n ost o b eh v e n c e v p rim e rja p esn ik z d vem a vzp o red n im a lo k o m a m a v rice. 7. mu%e in sirene: Z e m e ljsk o petje je v p rim eri z rajskim k o t o d sev na v o d i v prim eri s soncem . - 12 . ju n o : ali H era, Z e u s o v a žena, ki je p o g rš k i m ito lo g iji n ajve čk ra t zapo slila n eb eško p o to v k o Iris (m avrico). - 14. glas: Z u n a n ji lo k m a vric e je k a k o r o d jek n o tra njega, v o d jek u pa je bila p o stari v e ri skrita n im fa E k o , k i je tako v en ela iz ljub ezn i do N arcisa, da od nje ni o stalo d ru g e g a k o t glas. - 16. mogočni z na^ : M a v ric o je po b ib lijskem izročilu B o g poslal N o e tu k o t znam en je, da so se v o d e veso ljn e g a po to p a um aknile.
Dvanajsti spev ¡8
21
24
2j
;o
ii
¡6
)9
42
505
da zem lje n ik d ar v e č nam ne p o p la v i, - tako so zdaj ti večn i tulipani v d v eh vencih rajali o k o li naju, zunanji po n o tran jih u ravn an i. K o sledn jič v radostn em tem d v o jn e m raju, ki zlil je b lisk e lic in pesem grla sosed n ih z u b ljev v blažen em sm eh ljaju , sta en o d u šn o ples in glas zam rla, k a k o r č lo v e šk a v o lja o b e zenici bi h krati z v e k o o d p rla in zaprla, o d n o v ih luči sem p riv re jo klici, iz srca ene n jih , da zasukala sv a k n jim se k a k o r igla k severn ici. » L ju b ez en ta, ki v njej tak o sem zala, v e li m i peti d ru g em u v o jv o d i, ki m ojem u p o njem se p o je h vala. K je r eden g re , je p ra v , da d ru g i h od i; če z ram o k ram i šla sta v b itk o o g n je n o , še slava n jiju d ru žn o svetla bodi! V o ja k i K ris ta , za n ezn an sko ceno nabran i v k u p , b an d eru so sledili v s e b olj re d k o , p o tu h n je n o in leno, k o je G o s p o d , v lad ar naš v e čn i, v sili p risk o čil na p o m o č že šib k i četi, iz m ilo sti, ne k er bi zaslu žili, in k o t v e m o , so p ro g i s v o ji sveti p o slal ju n ak a d v a , da b i b lod eče
2 2 -10 5 . S v . D o m in ik in n je g o v o življe n je 22-30: K o je utih n ilo petje in je p on eh al ples v o b eh v en c ih , s p re g o v o r i ed en n o v o d o šlih, fran čiškan sv. B o n a ven tu ra ; D a n te se takoj o b rn e h g o v o rn ik u , tako ko t se ig la v busoli o k re n e pro ti severu . - 32. drugemu vojvodi: F ran čišk a n b o op ev a l ž iv lje n je sv. D o m in ika, k o t je prej d om in ikan ec slavil sv . F ran čišk a . S to p o tezo h oče p esn ik p od ati zgled sožitju ob eh re d o v , ki sta se v tistem času m arsikdaj pisan o gledala. - 35. v bitko: z a n rav n o in v e rs k o čisto st člo veštva . - 37. vojaki K rista: K ris tja n i. - Z a neznansko ceno: »Redem pti estis... p retioso sanguine C hristi« - I. P etr. 1. 18 -19 . " 4 3 - soprogi: S v . C e rk v i. -
506 4j
48
;i
!4
/7
60
63
66
69
spet zbrala z z gled om in v besedi vneti. V deželi, k jer Z e fir m eh ko p o vleče in n o v o listje v s e p o v s o d razvije, ki v s o E v r o p o z n o v a naj ob leče, nedaleč tam , kjer v a l v o b alo bije, k i se za n jo , do k jer g re njena p ro g a, č lo v e štv u vsem u son ce včasih skrije, leži m i srečn o m esto K a la ro g a , ki v a ru je ga on i g rb slo v eči, v katerem le v u kazu je in u b o g a. In tam ro d il se je ljubej go re či krščan ske v e re , svet b o rilec h krati, m il sv o jim , a so vra žn im bič n ajvečji. K o bil je u stvarjen , du ši je p red vra ti že to lik o k rep o sti ž ive stalo, da p re ro k m u bila je lastna m ati. K o o b svetem v iru se je d o k o n čalo zaročn o slavje to m ed n jim in v e ro , ki z rajem je o b a o b d a ro v a lo , je žena, ki zanj dala je z ave ro , u zrla v sanjah čudežne d a ro v e , n jega in d e d ič ev sijajn o bero. D a b i im e b ilo o d se v zasn o ve, p rid e v e k N je g a , k i g o s p o d je vsem u , prin esel an gel v starše je n je g o v e -
46-54: S v . D o m in ik se je ro d il v Š p a n iji, o d k o d e r p rih a ja jo b lag e sape zefira in k je r ob p o lle tn e m so lsticiju son ce m rk n e vsem lju d em na se v e rn i p o lu ti. R o d n o m esto m u je k a stiljsk a K a la ro d a , k je r v deželn em g r b u s to ji trd n ja v a , n ad n jo in p o d n jo pa le v , ki ta k o »u kazu je in u b o g a « . - 60. p re ro k : M a te ri se je pred p o ro d o m san jalo , da je ro d ila b a k lo , ki b o zan etila p o ž ar p o v s e m svetu . - 6 1. ob svetem viru : P ri k rstu , ko se je fan t » z a ro čil s s v . ve ro « . T a z v ez a je b ila za o b a b lag o d e jn a : D o m in ik je d o seg el z v eliča n je in v e č n o s la v o , v e ra pa je v n jem n ašla v z tra jn e g a b ran ilca in zaščitn ik a . 64. %ena: B o tra , ki je n am esto deteta p ri k rstu re k la »da«, je v san jah v id e la na n je g o v e m čelu sija jn o z v e z d o , zn am en je, da b o fa n t sv e tiln ik č lo v e š tv a , e n a k o pa tudi n je g o v red . -
Dvanajsti spev
507
-
D o m ín icu s; zdaj h v a lo p o je m n jem u, d e lávcu , ki ga je iz v o lil K ris tu s 72 za sv o j v in o g ra d , v b o rb o p ro ti zlem u. G o s p o d in brat resn ičn o m u je K ristu s: lju bezen , n ajprej v n jem razgorén a, 7/ v e lja na svetu , ki ga dal je K ristu s. V e č k ra t v nocéh d o jilja p reb u jen a našla ga je m olcé na tleh ležati, 78 k o t bi dejal: ’ Z a to p rišel sem , žen a!‘ R e sn ičn o F e lik s oče m u! O m ati, p ra v ič n o ti im e je p o Jo a n n i! 81 če B o g u m ila m ore to veljati! N e za ta svet, ki zanj p o té zem ljani se v p ra v n ih b u k v a h ali pri skeletih , 84 tem več iz žeje p o resnični m ani p o stal je v e lik d o k to r v nekaj letih, tak , da je sklen il n ó g ra d obrezáti, 87 ki brž se p o su ši p ri slabih km etih. In šel je v R im , m ilejši tistekrati za p ra v o u b o štv o - k riv a ni tiara, 90 le p rid an ič, k i zdaj se z n jo košati! ne da za m anjše d a vščin e p o b ara, na p r v i p razn i beneficij čaka, 9 ) željan p au p eru m D e i m ilod ara, tem več p o list, da v b oj lah k o k o ra k a nad b lo d n i svet, za d o b ro b it sem ena, 96 ki štiriin d vajset rož k ro g té pretaka. N je g á u čen ost in v o lja z n jo iskren a
70. Dominicas: t.j. »g o sp o d o v « . - 75. nasvet: » A k o h očeš b iti p o p o ln , p o jd i, p ro d a j, kar im aš, ter daj u b o g im in im el boš zaklad v n eb esih ; po tem p rid i in h od i za m en oj.« (M at. X I X . 2 1) . - 79. F e lik s : L a t. »srečen«. - 80. Joanna: H eb re jsk o im e, ki e tim o lo šk o pom eni ženo, kateri je B o g m ilo stljiv . - 84. mani: D u h o v n a jed. - 90. pridanič: P ap ež v D an tejevih časih. - 93. pauperum D e i: D esetin a, ki p rip ad a u b o ščk o m . - 95. %a dobrobit semena: V/, katerega je v z k lilo o n ih štiriin d vajset s v e tn ik o v , k i o b k ro ž a jo D an teja. -
508
99
102
io j
roS
m
114
try
12 0
sta se s p ristan k o m papeža zagnali kot h u d o u rn ik z g o rsk e g a slem ena in v se razkoln e g o šče razdejali v n avalu , ki je butnil še m očneje tam , k jer so najostreje zop rvali. V p o to čk e , g lej, razlil se je pozn eje, da v rt kato lišk i se v njih nam aka in v njem zazelene bolj ž ive veje. Č e en ega kolesa n ra v je taka p ri vo z u , ki z n jim C e rk e v se branila in je p regn ala n o tran jega raka, se b o o d ličn ost d ru g e g a zjasnila, ki zanj b ila, do m o je g a prih od a, T o m a ž e v a beseda je tak m ila. A kolesn ica, ki jo ro b ob od a zarezal je, preraščena je s tra vo ; prej vin sk i kam en, zdaj plesn i posoda. V družin i, ki je v sled stop ila p ra v o , je v se n arob e in je p ra v vsak d an je, če najdeš rep tam , k jer iskal bi g la v o . O b žetvi prid e slab o o b d elo va n je na dan - in takrat Iju ljka bo tožila, da v žitnici ni v e č p ro sto ra zanje. Saj če bi list za listom ob rn ila
100. razkolne gošče: M išljen i so p re d vse m k riv o v e rn i A lb iž a n i. S v. D o m in ik se je zavze m al za jezik p re p riče van ja in ni im el m en da nič sk u p n ega s k riž arsk o v o jsk o , ki je I. 1 2 1 3 n esrečn o deželo utopila v k rv i. - 10 3 . v potočke: K o je 1. 1 2 2 1 sv. D o m in ik um rl, so d e lo v a li n je g o v i sob ratje že v šestdesetih sam ostanih. D e se t let kasn eje je bila n jeg o v em u redu p o verje n a in k viz icija, ki pa v tistih časih še ni bila tak o na slabem g lasu k o t v p ozn ejših stoletjih. 10 6 -12 6 . D e g en era cija fra n čišk an o v 1 0 6 - 1 1 1 : S v . B o n a ven tu ra prim erja o b a red o va s ko leso m a b o jn e g a vo za , v katerem se b o ri C e rk e v s k riv o v e rc i. - 1 1 2 . kolesnica: F ran čišk a n sk i red ne h od i v e č p o k o lesn ici, ki m u jo je bil zarezal sv. F ran čišek . Prej je b il red k a k o r b lago d išeč v in sk i kam en, zdaj pa se je sp rid il in je k o t plesen na dn u sod a v . 1 1 4 . - 1 1 8 . Ob fy tv i: N a sod ni dan se bo
Dvanajsti spev
i2 )
12 6
129
t)2
i) !
1) 8
5°9
v tej k n jig i, bi še našla g a , k jer piše: ž iv im ta k o , k o t h očejo p ra v ila , a ne iz C asala, A cq u a sp a rte hiše, k je r takšna d v a p o stav e nam k ro jita, da eden stiska jih, a d ru g i briše. B o n a v e n tu re lu č sem v e k o v ita in sem o d lo žil vselej tru d p o svetn i, k o sem o b lek el plašč arhim and rita. T u A v g u š tin , Ilu m in at R ie tn i, ki sta m ed p rv im i bila b o sjak a; ti v s v o jih h aljah B o g u so prijetn i. H u g o sa n v ik to rsk i kraj n jiju čaka, P ete r K o m e s to r in še ta iz Španije, ki iz k n jig žari k o t zvezd a d van ajstk rak a. T a m p re ro k in m e tro p o lit N a ta n je, A n ze lm a g le j, K riz ô s to m a , D o n ata, ki ni bil p re v iso k za p r v o znanje. T u je R a b an , kraj m ene pa lu č zlata, ki ji p re ro šk a m oč bila je dana
pokazalo, da je b ilo m ed red o v n ik i v e č lju ljk e k o t d o b reg a zrn a. - 12 2 . v tej kn jigi: fran čiškan skega reda. - 12 4 - 12 6 : V D a n teje vem času sta se v fran čiškan skem redu b o rili d ve struji: k o n ven tu alci (vo d itelj M atija iz A cq u a sp a rte ) so bili preoh lap n i, t.j. z o p er stro go u b o š tv o , spiritu ali (v od itelj U b e rtin o iz Casala) pa so bili za p rv o tn o s tro g o st reda. 12 7 -14 5 . B lažen i iz d ru g e g a ven ca l i j . Bonaventure luč: G o v o r n ik šele zdaj p o v e , k d o je. S v . B o n a v en tu ra , im en o v a n » D o cto r seraphicus«, je b il g en eral fra n čišk an sk ega reda in pozneje k ard in al ( 1 2 2 1 1274). - 13 0 . A vguštin: P ro v in c ia l fra n čišk an sk eg a red a ( 1 3 . stol.). - Ilum inat: iz R ietija , eden p rv ih u čen cev sv . F ran čišk a in n je g o v sp rem ljev a le c v E g ip t. - 13 3 . Hugo: M en ih v sam ostanu s v . V ik to r ja v P ariz u , m istik in b o g o slo v n i pisatelj. - 13 4 . Peter Comestor: l.j. »jedec«, ki je k n jig e k ar požiral, kan cler p ariške v iso k e šole (um rl 117 9 ) . ' x34- ^ Španije: P etrus H isp an u s, p o zn ejši papež Ja n e z X X I . (um rl 12 7 7 ), pisatelj d van ajstih knjig »Sum m ae logicales«. - 13 6 . N a ta n : sveto p isem sk i p re ro k . - 1 3 7 . A n ^ elm : N a d š k o f v C a n terb u ryju ( 1 0 3 4 - 1 10 9 ) , oče sholastične znan osti. - Kri^ostom: C a rig ra jsk i patriarh sv. Ja n e z Z la to u st, u m rl 1. 407. - Donat: D o n atu s, sla vn i slo vn iča r; n je g o v a slo v n ica je bila p rv a m ed sedm erim i t. zv. s v o b o d n im i ved am i (triv iu m in qu ad riv iu m ). - 139 . Raban: R ab an u s M au ru s, opat v F u ld i, n ato n a d šk o f v M o g u n c iji (766-856). - luč
51o 14 1
144
Raj
- K a la b rijc a Jo a h im a opata. D a takšn ega slavil sem velik an a, m e sp o d b u d ila je o g n je n a h vala T o m a ž a, iz sk rb n ih besedi izbrana, in z m ano še to va riše prign ala.«
O pat Jo a h im di F io re - ali de F lo re - ( 1 13 0 - 12 0 2 ) , ki je pisal razlago sk riv n e g a razodetja (A p o k a lip se ), a v to r znam enitih n ap ov e d i o tako im en o van i »tretji d o b i člo v eštv a « , ki bo k ra lje stv o sv ete ga D u h a. T u d i D an te naj bi bil p o sveče n v »joahim itizem «, ki je v kasnejših časih, zlasti v d o b i ro m an tike, v z b u d il to lik o o d m e v o v in ga je najti še do dan dan ašn jih dni.
TRINAJSTI SPEV
)
6
9
12
//
N a slik aj si, k o g a r d o g n ati m ika to, kar sem v id el (ko p o slu ša m ene, k o t trdna skala bodi m u ta slika!) petn ajst zvezd a, ki z go raj razpršene s tak o lu čjo o ž iv lja jo nebesa, ki zlahka n ajgo stejši m rak užene; naslikaj V o z , ki m u d o v o lj je lesa, ves dan in n oč, le n ašega p o lk ro g a in ne zastre nam ga vrtlja j ojesa; naslikaj si še usta tega ro ga, ki zraste tam , do k je r se je spustila steb lik a, ki os P rv e g a je k ro g a ; k ak o iz njih d v a ven ca sta se zvila, k o t ven ec M in o s o v e g a dekleta, k o sm rti hlad je v sebi začutila,
1-30. Ples in petje štiriin d vajsetih sv etn ik o v Potem ko je sv. B o n a ven tu ra utihn il, p o vzam eta o b a ven ca s v e tn ik o v g lasn o pesem in se pričneta v rte ti o k o li D a n teja in B eatrice, eden v n aspro tn i sm eri ko t d ru g i. D a bi do b ili vsaj š ib k o p re d stav o o lepo ti tega plesa, nas pesn ik p o z iv a, naj si v do m išljiji n aslikam o štiriin d vajset n ajsvetlejših zvezd neba in jih spletem o v d v a ven ca, pa bo še vseeno prim era šepala za resn ico. 4. petnajst %ye%dtz: K a te re k o li n ajsvetlejše zvezd e na nebu. - 7. vo%j Sedem zvezd V e lik e ga v o za , ki staln o tiči v »lesi« severn e p o lo b le . - 9. ojesa: Z v e z d e Severn ice. - 10 . usta tega roga: D v e z vezd i M a le g a vo za , ki sestavljata zad n jo prem o. M ali v o z so v časih im en o vali tu d i ro g za pitje: k o n ec naj b i bila z vezd a severn ica, že im en o van i zvezd i /adnje prem e pa b i bili ustje, k jer se pije. - 12 . steblika: Z v e z d a severn ica je ob en em (udi k o n ec o si, o k o li katere g re p rv o gib an je n eb es, t.j. od v z h o d a pro ti zahodu. - 14. Minosovega dekleta: P o n eki legend i se je B ak h u zasm ilila zapuščena A riad n a , h čerka kralja M in o sa, zato ji je vz el cvetličn i ven ec z g la v e in ga zalučal v n eb o , k jer je ob stal kot »severn a krona«. - 23. Chi&na: V sa ta p rim e rja v a zaostaja za resn ico ko t počasna toskanska rečica C hiana za b lisk o v itim vrte n je m n ajv išjeg a neba. -
512
iS
21
24
27
jo
jj
}S
p
k ak o se n jiju žar m ed sabo spleta, kako o b ad va sučeta se v raju in vsak n asp ro tn o d ru g em u se kreta pa v id el boš v b le d ik a vem sijaju, k ak o prišla sta in k ak o plesala d v a venca tistikrat o k o li naju: saj pam et tega ne bi zapopala, tak o kot ne ujam e naša C hiana neba, ki se v rti nad v sa ostala. T a m B ak h a ne p o jo in ne pajana, T ro jic e b o žje o p ev a se n arava in naša, v K ris tu s u le-tej dodana. Iztek la sta se ples in glasn a slava, ves sveti cv e tn ik naju zre in čaka, v e se l, da v n o v i stara sk rb ko n čava. P rek in e m o lk b o g o v s k e g a o b lak a luč tista, ki m i ču d ežn o življen je orisala je b o žje ga p ro sjak a, reko č: » K o p rv i sn op že otepen je in žito v kašči, o m latiti vleče še d ru g eg a m e slad k o p oželenje. Če v p rsi, m eniš, k jer b ilo sloveče je reb ro vz eto v e n za lep o lice, čigar p oh lep je v svetu v ir nesreče,
25-27: N a neb u n iso p re p eva li h im en na čast B ak h u niti p a jan o v na čast A p o lo n u , tem več pesm i o sv. T ro jic i in u č lo ve če n ju b o žjem . - 30. skrb : Ples in p esem se bosta u m akn ila razreševan ju D a n teje vih d v o m o v .. 3 1 - 1 x 1 . V čem je bil Salo m o n m odrejši m im o d ru g ih 32. luč tista: S v. T o m a ž A k v in sk i, ki je b il D an teju n ajvišja znan stven a avto riteta. - 34. p r v i snop: D v o m o n asledn ikih sv. D o m in ik a (prim . R aj X I . 2 1 . in sl.). - 36. drugega: D a n teje v d v o m o n je g o v i (T o m až ev i) trd itv i, da S alo m o n u ni b ilo v rstn ik a m ed zem ljani (prim . R aj X . 1 14 ) . T a d v o m se glasi: Č e A d a m in K ris tu s , ki sta bila n ep o sred n o ustvarjen a o d B o g a , nista d o b ila n ajvišje m o d ro sti in p o p o ln o sti, k d o naj bi ju b il po tem deležen? M ar Salo m o n , ki je bil rojen z iz virn im greh om ? (v. 37-48) - 37. p rs i: A d a m o v e , iz katerih je B o g vzel reb ro , da je u stvaril E v o ; le-ta je s sv o jim p o h lep o m (»jabolko«) z a k rivila p adec in n esrečo č lo v e šk e g a rodu. -
Trinajsti spev
42
4!
48
//
J4
/7
60
513
in v te, ki so, predrte od sulice, za prej in slej obilno zadostile in so odtehtale prav vse krivice, kolikor ljudska čud naj bi dobila luči - prav vso je položila vanje ta M oč, ki ju obadva je stvarila: čemu potlej to prejšnje modrovanje, kjer pravim, da nihče ni imel zaklada, kakor je ta, ki v peto luč vkovan je? O dgovor moj poslušaj duša rada, da vidiš, da se moja in tvoja vera z resnico kot središče s krogom sklada. Vse, kar ne umrje, in vse, kar umira, ni drugega kot živi sij ideje, ki B og rojeva jo iz ljubezni vira. Ta živa Luč, ki od Svetila veje in se nikdar od Njega ne razdvaja ne od Ljubezni te, ki v njiju greje, v dobroti silni svoje žarke oddaja v zrcala - v devetero samostati, pri tem pa ena venomer ostaja. Od tu spusti do zadnjih se podstati iz deja v dej, a vedno bolj brleče,
40. ta : P rsi K r is tu s o v e , na križu pred rte s su lico. - 44. luči: znanja in m o d ro sti. 38-87: V s v o ji razlagi o stvarje n ju p o trd i sv . T o m a ž n ajprej D a n te je v o p rep ričan je, da sta bila A d a m in K r is tu s ko t n ep o sred n o d e lo b o žjih rok edini p o p o ln i bitji na zem lji. P esn ik n am v n asledn jih v erz ih u m etn iško p o d a ja u spelo parafraziran i tom izem , - 52. V se...: B o g O če o d vek o m a j sp o zn ava in m isli sam ega sebe ter s tem ro je v a , z d ejem iz ljubezni, ž iv o slik o sam ega sebe, luč s v o je lu či, B esed o - Id e jo , k jer v id i v se m o žn o sti, p o katerih bi lah k o u stva ril v e s o ljs tv o . V tej Id eji - Sin u b iv a jo o d vek o m a j v se ideje s tv a rstv a , v se s tv a rs tv o (d u h o v i, č lo v e k , telesna bitja) je le o d sev te Id eje ali V z o ra . 55-57: K a k o B o g - sv. T ro jic a - u stva rja: Sin prih aja o d O četa, ki, združen z n jim v ljubezni (sv. D u h ), o d sev a k o t v z rcalo sam ega sebe v d e vete ro sam ostati-sub sisten c in s tem u stvarja. T ro e d in i B o g je torej k o t luč, ki žari iz vseh stvari, a je sam a v sebi večn o ena. - 61-63: B o g je u stva ril n ajprej čiste d u h o v e - d e v ete ro an g e lsk ih sam ostati, n ato p a je šlo u stv a rjan je n iže in niže: rezultat tega so stvari p rig o d n ice (con tin gen ze),
5 14
63
66
69
72
7/
/S
Si
84
Kaj dokler ni kratkih le prigodnic mati: prigodnice stvarem se tistim reče, ki jih posredno ustvarjene rojeva, s semenom ali brez, nebo vrteče. A vosek njih ni istega prideva s tem, ki jih gnete, in zatorej v snovi p rvotni vzor bolj ali manj odseva. Z ato isto drevo, a v sorti novi, vam boljši ali slabši sad poraja; zato rodiš se z raznimi darovi. Če vosek bil bi razmehčan do kraja in nébes v svoji najm očnejši zarji, pečatna luč bila bi kot iz Raja; vendar priroda vedno kaj pokvari, kot treseta um etniku se roki v obrti, že privajeni in stari. In če ljubezen gorka vid globoki P rve luči razliva in pečati, je vse popolnosti tam v ir visoki. T ako iz ila m ogla je nastati popolna duša ob pričetku veka, tako D evica je postala mati; in hvalim to, kar misel ti izreka, da ni bilo v ljudeh narave take
k ratko trajn e in u stvarjen e po sred n o - per causas secu n darias, t.j. z v p liv o m z vezd , ki v p liv a jo na sem ena in jih ra zvija jo ; tak o se p o sred n o u stva rjajo tu di člo v e šk a telesa. N ep o sred n o je torej B o g u stva ril sam o an gele, zvez d e - planete in tako še u stvarja č lo v ešk e duše. - 6 7-72: K e r je telesna s n o v ali »vo sek« različna, ra v n o ta k o pa tudi v p liv n eb esn ih teles, ki »ni istega p rid eva« , je rezultat S tv a rn ik o v e g a n ap ora v e č ja ali m anjša p o p o ln o st. P ra v e p o p o ln o sti ni n ik jer, zato so v se p o sred n o u stv a rjen e stv ari le slab o d se v V zo ra -Id eje. - 73-84: T e n ep o p o ln o sti ni k riv a Id eja , k a k o r ni k r iv um etn ik, ki im a lepo id e jo , a se m u ro k a p ri delu trese in u m etn in o skázi. P ri d o b ri d isp o ziciji bi se pač d o segel rezultat, ki bi b il p o p o ln o st sam a, a to se je p rip e tilo sam o d v ak rat: A d a m u in K ris tu s u je b ilo telo n ep o sred n o u stv a rjen o , zato je v teh d ve h p riro d a sijala v vsej p o p o ln o sti in d u šev n e z m ožn osti so bile v n jiju n ajv išje. -
I 'rinajsti spev 87
90
9)
96
99
102
10 j
108
m
in je ne bo, kot sta ta dva človeka. Ce zdaj ustavim besedi korake, se brž glasilo tvoje bi vprašanje: K a k o da duše njemu ni enake? D a se razjasni skrito ti spoznanje, glej, kdo je bil in čemu je prositi želel, ko ’P rosi‘ je zaslišal v sanje. D o vo lj si čul, da moreš razločiti, da bil je kralj, ki prosil je m odrosti zato, da dober kralj bi m ogel biti, ne pa da znal število bi kreposti, ki raj vrte, ali če za ’necesse1 ’necesse‘ in ’contingens‘ sta že dosti; niti ’si est dare prim um m otum esse‘ , ali če p olkrog kdaj trikot odeva, v katerem nikdar pravi kot ne uzre se. T a brezprim erni um, ki vanj zadeva lok m ojih misli - vštevši prejšnjo hvalo in to sedaj - je torej le m odrost kraljeva. In če se jasno ozreš sedaj v ’ni vstalo1, boš videl, da le kraljem to pripada, ki jih je m nogo, dobrih pa le malo. Ce to z distinkcijo boš vzel, se sklada do kraja s tem, kar tvoja vera sodi, kaj bil je Adam in kaj naša nada.
90. njemu: K r a lju Salo m on u. - 93. »P ro si«: »P rikazal se je b il G o s p o d Sa lo m o n u v spanju in m u rekel: R e c i, kaj hočeš, da ti dam ! In rekel je Salo m o n : D aj svo jem u služabniku k ro tk o srce, da b o m o g el sod iti tv o je lju d stv o in ločiti d o b ro od zlega.« K ra l. II I. 5-97. - 10 2 : Sa lo m o n ni p ro sil za te o lo šk o znanje, k o lik o je na prim er a n g elskih z b o ro v , ki v rte n eb o ; niti za dar d ialektik e - na pr. ali m ore iz slu čajn ega, združen ega z n u jn im , slediti n u jn o ; n iti, da bi b il p o d k o v a n v m etafiziki in bi lo čil, ali b iva p rv o g ib an je, p o v z ro č e n o p o nečem d ru g e m , kar se splo h ne g ib lje ; niti ni p ro sil za d ar g eo m e trijsk e speku lacije, da bi v trik o tn ik u , ki m u je opisan p o lk ro g , našel tri kote, o d katerih eden ne bi bil p ra v i (90°). - 10 3 -10 8 : T o m a ž e v a trd itev v seb u je torei m isel, da je b il Sa lo m o n le k o t kralj n ajm od rejši, in v tem si lah ko lasti oni su perlativ, ki sicer v e lja za A d am a in K ristu sa kot cela člo vek a. - m . nada: K ristu s.
5 i6
114
n/
120
12 3
12 6
129
13 2
Raj
Distinkcija, to nogam svinec bodi, da šel boš k skritim ’da‘ in ’ne‘ s koraki počasnimi kot ta, ki stežka hodi! In vsakdo je tam zadaj med bedaki, kdor brez preudarka ’da‘ in ’ne‘ izreče pri odločitvi taki ali taki, saj čestokrat se krivo opoteče mišljenje, ki prehitro se izleže, a strast razuma več spustiti neče. Več kot zaman zapustil bo obrežje poprejšnji se ne vrne več k obali ribič resnic, nevešč metanja mreže. Saj to so svetu jasno dokazali Parmenid, Bris, Melis in njim enaki, ki šli so, ne da bi svoj cilj poznali, Sabél in Arij in vsi ti veščaki, ki Pismu svetemu bili so meči, da mu obraz podoben bil je spaki. Ljudje, v sodbah nikar preveč goreči ne bodite, kot ti, ki šteli radi bi zrnje njivi, komaj še zoreči! Vso zimo gledal trnje sem v ogradi,
1 1 2 - 1 4 2 . O p reuranjen ih sodbah »M orala« te d o lg e razp rave bi bila: T r ik ra t p rem isli, p reden kaj storiš, ali p o D a n teje v o : D istin g v ira j (razločuj)! »D istin kcija« , ta sicer sho lastična d e ja vn o st, je za n ašega pesn ika - in p o p ravici! - p revažn a stvar, zato ji p o sv e ti ves kon ec speva. Z d istin g v iran jem p ra v i D a n te - bi se u čen jak i o g n ili zm otam , v s i, učen jak i k o t p re p ro sto lju d stv o , pa to lik o in to lik o pre d so d k o m . T i verzi so danes tak o aktualn i, k a k o r so bili za D an teja, in m o rd a še b o lj. K a j ne o b so ja m o tako radi zaradi en ega dejan ja vse g a č lo v e k a , zaradi ene slabe o seb e v s e g a stanu, zaradi en ega sloja celeg a n aro da, češ: T a k i so! D a , s svinčen im i n o gam i bi m orali delati sod b e o b ližn jem , ne pa v sk o k u ! ( J . D e b e v ec) 12 2 . poprejšnji: K e r ne zna iskati resnice, bo z n ap ačno m eto do zlah k a zabredel v zm oto. - 12 4 - 12 9 : F ilo z o fi, ki so s p rem alo distin kcije zašli v zm ote: Parm enid: ustan o vitelj eleatske filo zo fsk e šole; M elis: p rip ad n ik te šole; Brisos: g ršk i filo z o f, ki je razm išljal k v a d ratu ro k ro g a ; Sabelij: filo z o f, ki je zan ikal sv. T r o jic o ; A r i j : začetnik v elik e sekte a rijan cev, ki je od p ad la o d k ato lištva. - O zadn jih d v e h in o n jiju po d o b n ih pravi D an te, da so razm esarili o b ličje sv . pism a s sv o jim i k riv im i nauki.
Trinajsti spev
vse trdo, divje je bilo svečana, a rožo spet pognalo je spomladi. Videl sem ladjo: preko oceana kot ptica ravno je vso pot predela in šla na dno pred vrati je pristana. Ne misli torej, Jaka ali Špela, če eden v cerkev nosi, drugi krade, da božja volja je tako hotela; saj ta lahko še vstane, oni pade.«
ŠT IR IN A JST I SPEV
3
6
9
12
ij
iS
O d srede k robu in od roba k sredi, če zunaj ali znotraj kaj udari, pom akne voda se v ok rogli skledi; ta prim erjava, glej, zagospodari mi v umu, kadar slednjič um olknila A k vin čeva je duša v svoji zarji, iz sličnosti, ki se je porodila med rekom njega in glasom Beatrice, ki je za njim veleti izvolila: »Ta poleg mene v sebi nosi klice, ki jih ne glas ne misel ne izdaja, da šel do dna še druge bi resnice. Recite mu, če luč, kjer cvet poraja vaša podstat, na veke bo ostala tako kot zdaj; in če tako ostaja, povejte še, kako takrat, ko vstala s telesi vam bo hkrati m oč očesa, pri gledanju ne bo vam škodovala.« K o t fantom in dekletom sredi plesa n ov val veselja včasih v srca plane,
1-78. O p o veliča n ju vstalih teles 1-9: B esed o p o vzam e B eatrice. N jen glas, usm erjen k ven cu blaženih, ki o b d aja pesn ika in n jo sam o, je ra v n o n aspro ten glasu T o m a ž a A k v in sk e g a , ki je d on el o d o b o d a ven ca k sredin i (glej prej. spev!) O b tej p rilik i se pesn ik spom ni na fizikaln i p o ja v , ko v o d a z a v a lo v i v p o so d i o b n o tran jem ali zun an jem sun ku. - 1 3 . če luč: B eatrice sproži v p rašan je, ki ga je T o m a ž A k v in s k i o b ra v n a v a l v sv o ji Sum i: A li se b o d o telesa zveličan ih po v stajen ju svetila in ali ne b o ta lesket o v ira l v id a oči? P ra v tam T om až o d g o v a rja , da se b o d o telesa svetila, p o besedah sv. pism a, M at. 13 : »P ravičn i se b o d o svetili k a k o r son ce...« , razlaga pa to sv e tlo b o iz v p liv a zveličan e duše na telo. -
Štirinajsti spev 21
24
2j
jo
))
}6
42
4j
izvabi vrisk in vzburka jim telesa, tako te prošnje, ustrežljive, vdane, osrečile tedaj so venec sveti, rodile raj in lica vzradovane. K d o r tarna, da mu tostran je umreti, da tam bo živ, ne ve, kako obliva te s hladom rosa go ri v večnem sveti! B o g , eden, dva, trije - T ro jica živa na veke - ki v treh, dveh in enem vlada, in neobdan obdaja vse, kar biva, glej, N jem u trikrat pela je livada teh blaženih neizrečne m elodije, ki vsem zaslugam bi bile nagrada. N ajzaljša luč, ki v m anjšem krogu sije, o d g o v o r svoj nakloni mi tak m ilo, kot glas je angela šel do M arije: »D okler nebo to svatbo bo slavilo, toliko časa bo ljubezen naša vsem tkala to sijajno oblačilo. Sijaj nam ogenj notranji prinaša, ogenj vizija, ta pa je tem večja, s čim večjo m ilostjo se kdo ponaša. K o si telesa, sveta in sloveča nataknem o, popoln bo vsak do kraja, do kraja N jem u ljub, ki nam je sreča, saj zrasel v luči bo, ki jo razdaja zastonj najvišje D o b ro , ki nas pase,
25. tostran: N a zem lji... da bi zaživel v večn o sti. - 34. najdaljša luč: K ra lj Salo m o n . - 36. glas: K o t je b il glas angela, ki je M ariji ozn an il Je z u s o v o ro jstv o . - 37. D okler: se b o m o veselili zveličan ja, t.j. več n o . - 40-42: Z d a j se svetijo sam o naše duše in to tem b o lj, čim bolj lju b im o ; lju b im o tem b o lj, Čim g lo b lje g led a m o v b istv o b o žje, g led a m o pa tem b o lj, čim v e č m ilosti n am je B o g d o d e lil nad naše zasluženje. - 45. N jem u : B o g u ; po v stajen ju se duša združi s telesom in v tej p o p o ln o sti b o S tva rn ik u še bolj d o p a d ljiv a . M ilo st, ki jo b o vsta li člo v e k našel v b o žjih o čeh , se bo o čito va la v n jeg o v em sijaju ,
Raj 48
//
)4
/7
60
6)
66
69
v tej luči, kjer naš vid B o ga nahaja. In to bo dan, ko naš pogled narase, in zrase ogenj, ki se v njem zaneti, in ves sijaj, ki z njim potléj obda se. K o t oglje, ki v plamenih se zasveti, a samo znotraj še bolj živo sije, tako da jasno m orem o ga zreti, tako ta sij, ki o k rog nas zdaj lije, takrat bo klonil pred lučjo telesa, ki dandanašnji doli v zemlji gnije. T rpel ne boš od tolikega kresa, organi bodo láhko odoléli vsem ú, kar radostilo bo očesa.« Tak od srcá in naglo so zapeli ’Amen* obojni zbori tu pred nami, kot po telesih bi zahrepeneli: ne toliko za sé kot v radost mami, očetu in vsem , ki so jih ljubili, preden so šli med ognje nad zvezdámi. O koli, glej, v enaki luči m ili nad p rvo zarjo druga se usloči, kot nad obzorjem dan bi opazili. In kot ob času, ko večer napoči,
g lo b lja b o n je g o v a vizija in večji b o žar ljub ezn i (v. 4 6 -5 1). - 52. K ot oglje: K a k o r o g lje žari svetleje o d plam en a, v katerem g o ri, tako se b o p o v eliča n o telo p rem očn o od ražalo iz sv ita, ki ga zdaj iz ža reva jo duše. P o v e liča n b o ob en em tudi v id , tako da b o o k o lah ko d o jem alo v se, k ar bo b laženim v veselje. - 6 1-6 6 : K e r bo p o vstajen ju blažen ost še v ečja, ni ču d a, da ti d u h o v i h repen ijo p o n jem ; tako uči tu di sv. T o m až. D an teju se je zdel m enda ta n agib sebičen, zato p ra v i, da si b laženi ne želijo z d ru ž itv e s telesom to lik o zaradi sebe kot pa zaradi sv o jih d ragih na zem lji, ki bi jih na ta način laže p repo zn ali in se jih razveselili. - S to g lo b o k o n o to č lo v e šk e g a h repenenja, ki si želi po sm rti z n o va ugled ati vse tiste, ki so m u bili v ž iv lje n ju d ra g i, k o n ču je pesn ik s v o jo ap o teo zo vstajen ja, zasn ovan o p o in telektu aln i, pa tudi silo v iti ču stven i po treb i m ožap regnan ca in n epo tešen ega ljub im ca, ki je na zem lji lju b il, pa m u je b ilo o d v ze to . 67-75: K o se pesn ik in B eatrice p o sla v lja ta o d So n ca, se d vem a ven cem a, ki ju o b d ajata, prid ru ži še tretji, v e lik o večji.
Štirinajsti spev
72
7/
78
81
84
87
90
9}
96
99
521
se v novih čudežih nebo zasveti, da več ne veš, če prav oko razloči, tako so vžigali se novi cveti tam pred menoj in v urnem kolu kmalo krog vencev dveh zarajali so vneti. G lej, svetega Duha iskrenje zalo, vršelo in bleščalo je pred mano, da je oko v slabosti zamižalo! In Beatrice uzrem, tak lepo, nasm ehljano, da je zaman vsa sila dom išljije, da bi naslika) nje krasoto rano. K o se vrnila mi je m oč vizije, pogledam in spoznam , da sva dospela z vodnico v višji hram te domačije. B ilo mi jasno je, da sva se vzpela iz sončnega nasmeha zvezde nove, ki m nogo bolj kot prejšnje je žarela. Iz dna srca sem vzdignil te glasove, ki so v vseh dušah isti, da Očeta zahvalim za te m ilostne darove. Se je drhtela duša od obeta m olitve, ko spoznal sem, da mu prija daritev m oja in da bo prišteta, saj sredi, glej, škrlatnega se sija prižge v dveh žarkih duš sijajna kita in pravim : »D ober si plačnik, Elija!« K o t se od večjih, m anjših zvezdic svita od tu do kraja neba R im ska cesta, največjim m odrecem uganka skrita, tako z lučjo posuta žarka gresta
7 9 -12 7 . P rih o d na M ars 84. v višji hram : V n eb o M arsa. - 94. škrlatnega sija: N a neb u M arsa b iv a jo - k o t bo m o zved eli - ž ivo rd e če duše blaženih m u čen cev, ki so prelili s v o jo kri za K ristu sa . - 96. E lija : H elio s (S o n ce -B o g ). -
522
102
io j
ro i
m
¡14
iij
120
12 3
12 6
Raj v globino Marsa, znak tvorec častiti, ki s krogom spaja se na štiri mesta. Zdaj pred spominom um se mora skriti, zakaj na križu tem žarel je Kristus tako, da vam ne znam ponazoriti; a kdor svoj križ prenaša kakor Kristus, oprostil bo, če tu povest mi zéva, ko njemu z lesa bo zasvetil Kristus! Od dna do vrha, desna stran in leva, povsod gre potok lučk in ko se ena srečuje z drugo, iskro izžareva kakor zdaj ravna, zdaj neurejena, urna in kasna, vsa iskreča reka telesc, ki so različno razdrobljena, zapleše v žarku, ko le-ta preseka hlad senčnice, ki z njo se človek brani umno in vešče v času, ko pripeka. K o t z gosli ali s harfe zvok ubrani ti z mnogih strun potrka na ušesa, ljubo, čeprav v besedi nepoznani, tako iz onih lučk je preko lésa kipela pesem, ki ji besedila ne vem, pa vendar dušo mi pretresa. Brž sem spoznal, da je Boga slavila: kot ta, ki sliši oddaljene glasove, ’vstani4 in ’zmagaj4 čul sem iz vabila.
1 0 1 . %nak častiti: D u še na M arsu sesta vlja jo o rjašk i križ, »častito« znam enje, spom in trp ljen ja in sm rti K ris tu s o v e in sim b o l vstajen ja. (K riž je g ršk i, to p o m en i, da nastane, če se v k ro g u d v a prem era sečeta p o d p ra vim k o to m .) - 108. ko njemu: K a d a r bo sam prišel v nebo. - 1 0 9 - 1 1 7 : D u še se p re ta k ajo p o križu k a k o r p o to k lučk. N jih o v o g ib an je prim e rja pesn ik z go m azen jem d elcev v son čnem žarku , k ad ar le-ta p reseka tem nejši p ro sto r, ki g a je č lo v e k zg rad il - se zdi p rim ern o d o stav iti D a n teju -, da se v an j zateka pred p rip e k o . - 1 2 1 . preko lésa: P re k o križa. - 12 6 . V stani... omagaj'- V z k lik Je z u su , ki je zm agal sm rt in vstal iz gro b a.
Štirinajsti spev
129
13 2
13 j
13 8
52 3
Z a g rn il me je val lju bezn i n o v e , tak o da ni stva ri, ki bi p o p reje tak m ile kdaj nadela m i o k o v e . M o rd a iz besedi mi d rzn o st veje: kje pa sta zdaj očesi lju b e zn iv i, k jer našel si u teh o sv o je žeje? K d o r v e , da vseh lepot pečati živi tam v v rh u bolj cv e to in da jaz van je še nisem gled al na tej božji n jivi, b o rad o p ro stil m eni to dejanje, ki si g a očitam , ko resnico sliši: ta sveta slast n ik d ar se ne požanje, saj v e d n o bolj je čista, ko je višji!
12 .7 -13 9 . D a n teje v a ekstaza O b p o g le d u na to lep o to in resn ico se D a n te »zaljubi v križ« tako m o čn o , da se m u zdi, da je b ilo vse p rejšn je prazen sen. D a pa m u ne bi očitali lah ko m iseln o sti, češ, kaj pa B eatrice, n am pesn ik d o p o v e d u je n aslednje: B eatricin e oči, »vseh lepot pečati ž iv i«, so o b d v ig u na M ars n ed vo m n o tudi po stale lepše, on pa van je na tem neb u še ni p o g led al. Č e je za hip po zab il p o g led a ti v B eatricm e o či, ni zaradi te g a n jih lepo ta p rav n ič usahnila, p ra v n asp ro tn o , čim više g reš v n eb o , bolj so čiste in duha polne.
PETNAJSTI SPEV
3
6
9
12
//
it
2i
D o b ro tn a v o lja , ki se v njej razliva lju bezen, ki nam ra vn o p ot utira, k o t iz h ud obn e strast v re p o ž eljiva , stori tedaj, da u m olkn e sveta lira; in glej, že utihn ile so strune m ile, ki le desnica božja jih prebira. K a k o p ro šn je p ravičn e ne ganile bi duš le-teh, ki da p o g u m v z b u d ijo za p ro šn jo m i, m olčati so sklenile! In p ra v je, da na ve k e v s i trp ijo, ki iz lju bezn i do tega, kar m ine, lju bezen, tisto p ra v o , iz g u b ijo . K o t iz p o k o ja n očn e se jasnine zasvetijo nam isk re kratkočasn e in zganem o o k o , ki zre v višin e , nato pa zvezda pade in u gasn e, a razen tam , za h ip, k jer se razkrije, n eb o ne iz gu b i lepote jasne, tak o iz krila desn ega iz vije se zvezd a in se h k riža dnu p o to či iz ro ja svetle g a, ki tam kaj sije. D em an t s trak u n a v z d o l zd rsi sijoči,
1-3 7 . P rih o d C acciagu id a 3. hudobna: V o lja , ki v o d i k zlu, je antiteza »dob rotn e« v o lje , ki v o d i k B o g u . * 4. sveta lira : Z b o r blažen ih , ki so v K riž u M a rso v e g a n eba (glej p redh. sp ev). 7. prošnje: L ju d i, ko se p rip o ro ča jo svetn iko m . - 1 0 - 1 2 : K o v id i pesn ik n jih o v o p lem en ito p o z o rn o st, z n o va p o h v ali »ljubezen d o d o b rega«, ki vn em a blažene in bi m o rala g o reti tu d i v ljudeh. - 22-24: Z v e z d a ni zdrsn ila n ara vn o st n avz d o l, tako k o t pade dem an t s
Petnajsti spev
24
2j
30
3}
36
39
42
4)
48
525
a ta p o žarku sem je prisijala iz alab astra, ki za n jim se boči. T a k senca se A n h iza je p o gn a la, če sm em o knezu p e sn ik o v verjeti, k o v E liz e ju sina je spoznala. »O m o ja k ri, o m ilost, ki ti sveti jo B o g je dal, ko m u k o t tebi sm ela n ebesa d v ak ra t vrata so o dpreti!« T o lu č je rekla in me vsa p revzela; h g o sp e se ozrem , ki stala je kraj m ene, in zop et duša mi je o strm ela: njene oči bile so vzrad oščen e, tak o da m islil sem , da višek raja u živam in vse m ilosti želene. V e se l, da tu o b sebi m e nahaja, je duh p o v z e l stvari tak o d o g n an e, da nisem jih razum el koj od kraja. N e da n am enom a stva ri neznane g o v o r il bi, le m isli dou m eti n je g o v e pretežk o je za zem ljane. K o sled n jič u m iril se je razvn eti lju b ezn i žar, da v ro č e g a izliva je sm isel naš razum u spel d ojeti, je p rv a stv a r bila m i razu m ljiva: »S veta T ro jic a , oj b la g o slo v lje n a , k er za m oj ro d tak o si m ilo stljiva!«
traku, te m v eč je p rišla k pesn iku p o enem izm ed ž a rk o v , ki jih križ rad ialn o izžareva na vse strani. B liš č k riža prim erja pesn ik z b a r v o alab astra, t.j. bela sn o v , iz katere so v T o sk a n i izd elo vali vaze. - 26. km%u pesnikov: V e rg ilu , ki p rip o v e d u je v E n e id i, k a k o je E n ej v sv etu m rtvih srečal očeta A n h iz a in k a k o g a je le-ta p risrčn o p o z d rav il (E n . V I. 684). - 28. O moja k r i: P re v o d iz lat.; d u h , ki je D an teja n a g o v o ril v latinščin i, je C a cciag u id a, D a n te je v p raprad ed. - 30. dvakrat: Z d a j in p o sm rti; C a cc ia g u id o v v z k lik izraža v e lik o rad o st nad tem , da je bil p ra v n je g o v p o tom ec deležen to lik šn e božje m ilosti, da je sm el ž iv p riti v raj. 38-97. R a z g o v o r m ed d e d o m in v n u k o m
526
ji
J4
/7
60
6)
66
69
j2
Raj in » Ž e ja , d a v n o v m eni p o ro jen a, ki se o b k n jig i tej mi je vzb u d ila, kjer jota ne prem akn e se noben a, ob tebi, sin, to luč je zdaj m inila, v kateri sem : o blažena devica, ki ti za višn ji let je dala krila! T i ve rješ, da ti m isel v me p ronica od N je g a , ki je p rv i, k ot iz ene, če znana je, izpelje se šestica, zato ne skušaš zved eti od m ene, k d o bil sem in zakaj radost o b haja m e bolj k o t d ru g e duše vzrad oščen e. V e ru je š p ra v , ker blaženih iz raja se v rsta v tem Z rc a lu o gled u je, k jer m isel je, še p reden v vas prehaja. A da ljubezen sveta, k jer m i čuje p o g le d na ve k e in ki v ir je želje, da te utešim , še bolj se izp o ln ju je, p o v z d ig n i gla s, da sliši se veselje, in v o ljo s v o jo , željo m i p o v e d i, ki jo sp oln iti B o g m i da p o ve lje .« O b rn em k B eatrice se s p o g le d i, ki m i u g o d i, še preden sem g o v o ril, s sm ehljajem , ki je k rila dal besedi. »R azu m in ču stvo ,« sem ga n a g o v o ril,
49-54: V ečn i B o g je za blažene ko t velik a kn jiga, kjer se n ikd ar ne izprem eni niti »jota« (grški »i«). V njej je Cacciaguida bral o D an tejevem p o to va n ju in žejo, ki m u jo je bila ta vest vzbu d ila, je pesnik p o B eatricini zaslu gi — »ker m u za višn ji let je dala krila« - s svo jim p rih o d om potešil. - 55-57: B o g je večen in iz v o r vsem u stvarstvu : ko t ti jasna ideja m atem atične enote posreduje razum sko v iz ijo o vseh nadaljnjih številih, tako iz spoznanja B o g a kot absolutne enote izvira jasna predstava o p ra v vsem , torej tudi o D an tejevih m islih, ki p o tej lo gik i »pronicajo« v C acciaguido. O n torej v e za vse p esn iko ve m isli kot tudi za u slu go , ki m u jo prip ravlja božja m ilost, in se tega neizm erno veseli. - 6 1-6 3: B o g je za blažene tudi zrcalo vseg a, kar se d o gaja v človeški duši, le da to zrcalo pokaže sliko , še preden je predm et - v tem prim eru člo veška m isel - spočet. 64-69: »...da pa ljubezen, v kateri g o rim in večn o buden zrem v B o g a , zago ri še z višjim plam enom (»še bolj se izpolnjuje« - s tem da ustreže D a n teje vi želji), naj...« -
Petnajsti spev
7/
j8
81
84
87
90
9}
96
527
»ko p r v o sklad je va m je z azorilo, je S tv a rn ik vsem en ak o n a to v o ril, k er v so n cu , ki vaš žar je in n etilo, sta žar in pa sijaj tako enaka, da v se vz p o red je tu o d v e č bi bilo. Iz v z ro k a , ki ve zanj tu duša vsaka, želje in pam et naše pa n arave p e ro t različna za p olete čaka; zato jaz, sm rtn ik , ču tim te p o ja v e n ezd ru žn osti - in h vala ti iskren a zatorej za o če to v sk e p o z d ra ve. Z d a j p ro sim te p o n iž n o , sij plam en a, ki u vezen v d rag u lja si b leščavi, o d k rij m i tajn o s v o je g a im ena!« »M oj list, ti bil si m i u žitek p ra vi v čakan ju , jaz sem tv o ja korenina!« tak o v o d g o v o ru m e duh p o z d ra v i, nato pa: »O n, ki se p o n jem ro d b in a im en u je, sto let m o ra se že gn ati tam d o li, k jer gre v p rv i ro b planina. O n je m oj sin in tv o j p rao če h krati; da skrajša se m u kazen naložena, b i tv o je d elo m o g lo kaj izdati. - F lo re n ca , s starim z id o m o gra jen a ,
74-75: ko p rava skladnost: B o g , v katerem so vse o d lik e en a k o p ra v n o porazd eljen e, je tudi blažen im d o d elil en ako m ero razum a in ču stva, brž ko jim je »zasvetil sv it o n stran ske g lo rije « , t. j. k o jih je vz el k sebi. T ista en ako st ali sk lad n o st ču stv a (»žar«) in razum a (»sijaj«), k i se očituje v b ožjem »son cu«, pa je tak o p o p o ln a, da n ik jer ne najdeš enake. - 79. vzroka: G le j ko m . v . 55-57. - 7 9 -X j: V člo v e šk i n ara v i ču stv o in razum (želje in pam et) ne g resta v k o ra k in se često b ijeta, k ar pesn ik tudi sam o b ču ti. 86: dragulja: K riž a ; prim . v . 20. - 88-93: C a cc ia g u id o v a žena se je im en o v a la A la g h ie ro ali A lig h ie ro in n jun sin, ki je sedaj v p rv e m k ro g u v ic , m ed ošabn eži, je to im e o b d ržal. N je g o v e m u sin u B ellin cio n u se je ro d il A lig h ie ri I I , tem u pa D a n te, ki je torej C a cc ia g u id o v p ra p ravn u k . - 96. tvoje delo: D an te m u b o lah ko p o m agal z m o litv ijo in d o b rim i d eli, ko se b o v rn il na svet. 9 7 -14 8 . O p is starih F iren c
528
99
10 2
io ;
io S
m
114
iij
12 0
12 )
Kaj k jer u ro še je slišati z z v o n ik a , bila je m irna, sk ro m n a in poštena. Z a p estn ic , k ro n še ni pozn ala m ika, b ah avih su ken j, p a so v v sa k e bere, ki ve č p o k ažejo k a k o r lastnika. Ni ru va l las si še ob ro jstv u hčere njen oče: leta zam ož in pa dota p o starem še držala sta se m ere. H iš praznih nisi v id el izza pota in ni ve lja l še zgled Sard an apala, naj d om blešči do zad n jega se kota. V a š P tičn ik ni u gn a l še M on tem ala, a k ot F lo re n ca R im je p re k o sila , tako nečastn o spet b o p od en j pala. In B ellin cio n u pas usnjen sklenila koščen a sp o n ka je, a n jeg a žena p rišla je od zrcala brez ličila. In v id e l sem , k a k o nep od ložen a o b lek a p le m stv o je z a d o v o ljila , in njih žene kraj v o tk a in vretena. O , srečne tiso čk rat, v sa k a d ob ila je g ro b dom a in ni b ilo n obene, ki F ran cija bi p o g ra d ji spraznila. K ra j zibelke sk rb n o so stale ene, besede deške g o v o re č z m ilin o, ki radosti so staršev neizrečene, spet d ru g e bajale so tam z d ru žin o ,
98. z Zvon^ a : I z c e rk v e b e n e d ik tin c e v , B a d ie , ki je stala v n ajstarejšem o b z id ju F ire n c , z g rajen e m še v rim sk ih časih . - 10 4 . dota: V D a n te je v e m času so se m o žile že d esetletne in d o b iv a le v ča sih tak o n eizm ern e dote;, da se je č lo v e k la h k o sam o v p r a še v a l: o d k o d ? - 10 6 . H iš p r a ln ih : Z a ra d i iz g n a n ste v in v o js k a . - 10 7 . Sardanapala: A sir s k i k ra lj, znan p o razsipn em in ra zk o šn em ž iv lje n ju . - 1 1 2 . Bellincionu: Č a stit in po šten p lem e n itn ik iz F ire n c ( X I I I . sto l.). - 12 0 . F ra n c ija : F lo re n tin c i so v D a n te je v e m času m n o g o p o to v a li p o trg o v s k ih in p o litičn ih o p ra v k ih ter p u šča li ta k o žene sam e.
Petnajsti spev
12 6
129
i} 2
i) !
i;S
14 1
144
147
iz preslice p u k aje, sred i dela, F ie so l, T ro je , R im a z g o d o v in o . B il čudež vid eti bi Saltarella ali C ian g h e llo , k o t če b i na sveti zdaj C incin at, K o rn e lija živela. V tak p o k o j, k jer lepota je živeti, v tak svet zaupanja d o som eščana m e dala je v tem b laženem zavetji M arija, v k rik ih m atere p o zvan a; a v o d a v h ram u Ja n e z a K rs tn ik a sto ri m e C accia g u id o in kristjana. M o ro n t in E lize j sta mi vrstn ik a in brata, ženil pa sem se o b P ad u , o d tam je im e, ki tebi se pritika. N a to sledil cesarju sem C o rra d u , za viteza m e je o pasal km ali, tako o d lik o v a l sem se v spopadu . Z a n jim na v o js k o šel sem tja k o bali nad ro d , ki z o b la stjo se nad k ristjan i, p o k riv d i p ap ežev, p regrešen h vali. In tam iztrgali so m e p o g a n i tej zem lji g o lju fiv i in n esrečni, ki k v a ri v se , ki so p re v e č ji vd an i, iz m u čen ištva šel sem v p o k o j večn i.«
12 7 . Saltarella: L a p o Saltarello , plem en itaš, ki je b il v F iren ca h zelo na slabem g lasu . 12 8 . Cianghella: R azuzdana plem kin ja iz F iren c. - 12 9 . Cincinat: R im sk i d ik tato r. Kornelija: P lem en ita R im lja n k a, m ati b ra to v G r a k h o v , sim b o l d o b re m atere in d rž a v ljanke. - 1 2 7 - 12 9 : Sm isel: V m o jih časih n i b ilo dan današnje p o k v a rje n o sti, tak o ko t zdaj ni v e č prejšn je krep o sti. - 13 4 . v hramu Ja n e ta K rstn ika: C e rk e v sv. Ja n e z a K rs tn ik a (B ap tisterij) v F iren cah . - 13 6 . Moront in 'E liz e j: O n jiju ne v em o n ič n atan čnega. - 13 7 . Ženil: V e rje tn o v F e rra ri (glej kom . v. 9 1-9 3 ). - 13 9 : Corradu: C esar K o n r a d II I. H o h e n stau f ( 1 1 3 8 - 1 1 5 2 ) , k i je 1. 1 1 4 7 od šel s k riž arsk o v o js k o v S v e to deželo, ni n ik o li prišel v Ita lijo . M ord a m isli C acciagu id a na C o rra d a II. (10 2 4 -10 3 9 ), ki je šel v K a la b r i jo, k i so jo tedaj pusto šili Saraceni, in se je bil pred tem u sta vil v Firen cah . - 14 3 : rod: Saraceni, ki so d o k o n čn o zavlad ali S v e ti deželi, k er se tedanji papeži ( X I V . sto l.) ne zm en ijo v e č zanjo.
ŠESTNAJSTI SPEV
)
6
y
12
/;
O m o d ra k ri, o žlahtnost ti n ičeva, če s tabo se p o n ašajo n arodi tam d oli, kjer č lo v e šk i ro d je reva, ne b o m p ra v nič se ču d il, saj sem todi se z n jo bahal, sredi n eb eške zarje, k jer sla h oten ja ra vn a p o ta hodi. B rž kratek je tvo j plašč, četudi star je, in če se iz d n eva v dan ne p o k rp a v a , čas nadenj g re in ga d o b i p o d škarje. Z ’v i ‘ , ki im el je v R im u čast p o z d ra va , a se pri v n u k ih z g u b il je docela, p ričn em svo j g o v o r ; g lej, to lik a slava v go sp ej ob m eni glasen sm eh je žela: tak b il je, k n jig a piše, kašelj dam e, k o je G in e v ra p rv ič spodrsela.
1-9. N ič e v o st p lem ištva O b d e d o v i p rip o v e d i (glej p redh. sp ev!) je D a n teja ob še l n em ajhen pon o s o b m isli na sta ro d a v n o st sv o je rodbin e. T a k o j n ato p a se p e sn ik , ki sicer ni v erje l, da bi se krepo sti p o d e d o va le - saj v svojem spisu C o n v iv io b ah anje z dedi g ra ja k o t n eu m no st zave sv o je z ab lo d e in v z k lik a : Č e sem v n ebesih , k jer je v o lja n ag n jen a sam o k d o b rem u , p o d leg e l tej sk u šn ja v i, po tem ni ču d n o, da je na zem lji, k jer je naše h oten je v elik o slab otn ejše, to likan j p o d o b n e b aharije! P rista v lja še, da je sicer k r v n o p le m stv o lep plašč, da pa g a kaj h itro o b strižejo škarje časa, če g a ne krpaš o d dne d o dn e, t. j. če m u ne dod ajaš n o v ih v rlin . 10 -3 3 . D a n te sprašuje deda o pred n ikih 10. Z » V i « : V tej h ipn i slab o sti n a g o v o r i D an te sv o je g a deda z » V i«, kar se m u je z g o d ilo le p ri sv o je m učitelju B ru n ettu L a tin iju (v p eklu ) in pa seved a vselej pri B eatrice. T o v ik a n je so m enda u ve d li R im lja n i za časa cesarstva, p o zn ejši ro d o v i p a so to n av a d o o p u stili, nam z o b ža lov a n jem p o ro ča D an te. - 14. knjiga p i k : R o m a n o L an ce lo tu p rip o v e d u je , k a k o je o b srečan ju viteza L an celo ta z lepo kra ljico G in e v r o kjer sta se zaljub ljen ca spo zab ila d o p o lju b a - d v o rn a dam a svareče zakašljala, h oteč ju
Šestnajsti spev
i!
21
24
27
30
13
36
39
53'
» V i ste m oj oče,« p ra v im , »vi zdaj vam e m o č v liv a te za g o v o ric o sm elo in čez m oj stan p o v z d ig a te mi rame. Iz to lik ih stu d en cev mi p riv re lo ve se lje je, da je že rad ost zase to, da ne p o či mi srce veselo. P o v e jte m i, o m oje p rv o klasje, o sv o jih starih, pred k o lik o leti ste v i p re živ lja li o tro šk e čase, kaj držal v o g ra d u je Ja n e z sveti o v č ic , kd o so bili m ožje p op reje, ki so n a jvišje sedali v sosveti!« K o t o g lje o ž iv i, če piš zaveje, tak o d o b rik a n je tej svetli ptici je g o d ilo , da se blešči jasneje, in k o t polepšan a se zdi zenici, tak o ušesu, slad ka in p rem ila, zven i - a ne v današn ji g o v o ric i p o v e st: »O d k a r se ’ Z d r a v a “ je glasila, do dne, k o m oja m ati, zdaj svetn ica, je legla, da ro d i, k ar je nosila, petsto triin trid esetk rat plam en ica je naša k L e v u šla, da si razbeli tam p o d n je g o v o šapo s v o ja lica. K o t ves m oj ro d z ajo k al sem v zibeli p ra v tam , k jer šesti o kraj načno s k o p iti
p o sv ariti, naj ne g resta predaleč (om enjen o m esto nam v rom an u ni o hran jen o ). T e g a p rizo ra se sp o m n i p esn ik, k o se je B eatrice n asm eh ljala n jeg o v em u n avd u šen em u v ik a n ju , k o t bi h otela reči, prijatelj, počasi! - 25. Jane% sveti: Ja n e z K r s tn ik , zavetn ik Firen c. - 29. svetli p tici: S v e tli duši C acciag u id e. - 34-39: P rv i d ve p e sn ik o v i v p rašan ji sta ro d b in sk e g a značaja in C acciag u id a m u tako le o d g o v a rja : O d M arijin eg a oznanjenja (pričetek n ašega štetja) d o m o jeg a ro jstv a je planet M ars 5 S o k r a t »vedril« v o zv e zd ju L e v a . (M ars preteče s v o jo p o t o k o li sonca v 687 dn eh , torej je bil C acciag u id a rojen 1. 10 9 1). - 4 1 . p ra v tam: H iša C acciagu id e in pozn eje A lig h ie rije v je stala na m estu, kjer se
532 42
4!
48
//
¡4
/7
So
6j
R
aj
ob letnih dirkah k o n ji p ob esn eli. O m ojih dedih bo d o v o lj znabiti; o n jih o v ih pa, kje so ti se vzeli, b o lje m olčati je kot g o v o riti. V s i ti, ki so takrat lah ko prijeli za m eč, od M arsa pa do K ršč e n ik a , m ord a petin o so dan ašnjih šteli, a rod m eščan o v, ki se danes lika tam iz C ertalda, Č am pa in F eg h in e, bil čist je, do p o sled n jega ob rtn ik a. O jo j, m ar bi ostale te m rcine sam o sosedje! K a j jih je pustila dežela, da va m tako v m esto rine! T ed aj z id o v va m ne bi zasm radila p ro stak iz S ign e in iz A g u ig lio n a , ki le prežita, kje bi kaj skupila! K e r ro d , ki v greh u m u prip ad a kron a, s K n e z o m kot m ačeha ra vn a, ne b lago , k o t m ati s sinom , pa se g re barona v F iren cah , m enja in p ro d aja d rag o tak, ki bi brž se v rn il v Sim ifo n ti, k jer ded m u je na cesti stal z b isago.
je pričel šesti in zadnji firenški o kraj (vrata s. P iera); p ra v tam so v o kraj p rid irjali jezdeci ob letni d irk i sv. Jan ez a . - 45. molčati-. Z d i se, da D an te sv o jih p re d n ik o v p re k o C acciagu id e ni p oznal ali pa n iso bili vred n i om em be. 4 6 -15 4 . K d o so bili stari F lo re n tin ci 47. od M arsa...: Stara F lo re n ca je segala o d M a rso v e g a kipa na P o n te V ecc h io (kip je stal d o 1. 13 3 2 ) d o B ap tisterija sv. Jan ez a K r s tn ik a ; štela je petkrat m anj p re b iv a lce v ko t za D a n teje vih ča sov . - 4 9-57: V m o jih časih - p ra vi C a ccia gu id a - m eščan stvo še ni b ilo p om ešano z o k o lišn jim i p re b iv a lci, ki so po zn eje n av a lili v m esto iz C ertald a, Č am p a in F eg h in e. M estn a o b čin a je segala sam o d o G allu z z a in T resp ian a (2 ital. m ilji) in to je b ilo m estu v nič kakšen p rid! Šele kasn eje je p rišel v m esto k m ečki sm rad iz ob čin Sig n a in A g u ig lio n e , prin esli pa so g a n o v i lju d je, ki jim je b ilo sam o d o zaslu žk arstva. - 58. rod: C e rk e v in d u h o v n ik i; D an te jim n ap rti k riv d o - ker so sp o d b ijali cesarsko av to rite to - za to, da so F iren ce p re p la vili takšn i p a rven iji in nem an iči, ki so jim očetje m orda še b eračili, o k o li m esta. T o m ig rac ijo p re b iv a lstv a , ko je m ed d ru g im tudi
Šestnajsti spev
66
6<,i
72
7/
78
81
84
87
533
In M o n te m u rlo bi d ržali C o n ti, v A co n i bil bi C erch i za župana, a v V a ld ig rie v i m o rd a B u o n d elm o n ti. Č e skupaj deneš km eta in m eščana, je zlo za m esto, kot po n o v i jedi telo č r v ič i, ker še ni uležana. In d o sti prej slep bik b o padel v čredi k o t slepo jagn je; včasih z eno sabljo odrežeš v e č k a k o r s p etero , vedi! Č e sp om n iš se na L u n o , U rb isa g lio , kam sta p rišla in kam gresta p o v rsti za n jim a C h iu si in še S in a g a g lio , če spom n iš se ro d b in , ki so že v krsti, b oš zlahka razum el, b rez m isli skrite, da g re d o v prah g ra d o v i n ajb olj čvrsti. S m rt vas k o n ča in v s e , k ar nared ite; le v č a sih p rita ji se v k akšn i reči, ki traja dlje, a v i k ra tk o živite. K o t m enja luna svo j ob raz bleščeči in m o rju b re g p o k riv a in ra zk riva, tak o F iren ce so p o d lo ž n e sreči. Z a to ne čudi se, če zdaj zb u d iva sp o m in na F lo re n tin ce te n a jvečje, ki slava z njim i v g ro b u zdaj p o čiva.
staro d avn o p lem stv o iz g u b lja lo sv o je graščin e in se selilo v m esto , je p o v z ro č il b oj m ed cesarjem in papežem , m ed katerim so se F iren ce tak o o k re p ile , da so začele igrati v e lik o p o litičn o v lo g o . (v. 58-66). - 68. p o novi jedi-. Č e starih g r iž lja je v d o b ro ne p re b a v iš, ti vsak n o v , na silo d o d an , p o v z ro č i težave. - N e k d o b o m o rd a u g o v a rja l, češ, če p ra v so sc F iren ce n ap oln ile s faloti, pa so v en d a r p o stale ve č je , torej m očn ejše. C a ccia g u id a (t. j. D an te) pa o d g o v a rja , da h itreje pade v e lik in slep n aro d - prim e ra z b ik o m - k o t pa m ajhen, pon ižen in skro m en (jagnje). Č im večja je m asa, m anj je v njej razum a, duha. P rav tako odrežeš v e č z e n o , a o stro sab ljo, k o t s p etero to pim i. - 73-78: K a k o da slavne ro d b in e tak o p o v rs ti izum irajo? N ič ni ču d n ega - razlaga C accia g u id a - če izg in evajo lju d je, saj še m očn i in čv rsti g ra d o v i razpadajo v prah in pepel, k o t na pr. L u n i, U rb isag lia itd. - 84. sreča-. F o rtu n a v la d a F iren cam k o t plim a in o sek a m o rju : zdaj so na v išk u slave, zdaj na dnu prepada. - 85-93: Stare, p lem en ite ro d b in e iz X I I . sto l.,
534
90
9)
96
99
102
io j
108
m
Raj V id e l sem U g h e, C atelline, G re ce , F ilip p e in O rm an e, A lb erich e, v zatonu že, m eščane te sloveče, in dalje, nič manj stare kot ve lik e rod bin e Sold an ieri in Sanella pa še A rd in g h e , A rch e in B ostich e. N a d v ra ti, k jer si danes gn ezd o dela ta barab ija, težka in v e lik a , da skoraj šla na dn o b o ladja cela, bili so R a v ig n a n i: n jih m ladika je g r o f G u id o n in v sa k d o , k d o r izpriča im e od B ellin cio n a ob lastn ika. Z n a l je že u m etnost va jeti in biča la Pressa, m eč je svo j že G a lig a io p ozlatil od držaja do glaviča. N a v išk u so bili Sacchetti, V a io , F ifa n ti, G a lli, G iu o c h i in B arru cci in ti, ki m ern ik spom n i jih na krajo. S ad ika, iz katere so C alfu cci, bila je lepa že, a v m agistratu so že sedeli Sizzi in A rig u c c i. O , kje sem v id el nje, ki zdaj so v blatu radi napuha! K v sa k i zm agi znani F lo re n co kitile so k ro g le v zlatu! O d takih d e d o v so v a m ti m eščani,
ki so v D a n teje vem času že izum rle ali prop ad le. - 97. Ravignani: N ek d aj slavn a ro d b in a, ki je im ela utrjen o palačo ra v n o nad m estn im i vra ti, tam k jer je danes (t. j. za časa D an teja) g n ezd o n o v o se lsk ih stran k arjev - »belih« C e rc h o v , ki ženejo F iren ce v p o g u bo. Z a R a v ig n a n i je palačo p o d e d o va la g ro fo v s k a ro d b in a G u id i; om en jen i g r o f G u i do n je bil p ra v n u k sla vn ega B ellin c io n a , čig a r h v a lo n am p o je 15 . s p e v (v. 1 1 2 ) . - 10 5. in ti: C h iaram o n tesi; 1. 129 9 je D u ra n te , eden od n jih o v ih , k o t o sk rb n ik z alo g e soli upo rab ljal pri p ro d aji k r iv o m ero, da b i sam im el v eč d o b ička. - 109 . nje: R o d b in a , ki je zdaj »v blatu zaradi napuha«, so slavn i U b e rti. - m . krogle v t^latu: G r b ro d b in e L am b erti, zelo zaslužne v z g o d o v in i F iren c; o b e zadn je našteti ro d b in i sta b ili v p rijateljsk i zvezi z n em škim i H oh en stau fi. - 1 1 2 . ti meščani: V isd o m in i, T o s in g h i in
Šestnajsti spev
[ 14
117
12 0
12 }
12 6
129
13 2
535
ki, da le š k o f u m rje, p ri tej p riči si tolšče n ab eró , v so sv e t p o zvan i. S v o ja t o b jestn a, ki se brž zapiči b ežečim v h rbet, a če k d o p okaže jim zlat ali zob é, so k o t ja gn jiči, b ila je m ajhna, ve n d a r je bilá že, tak o da se je z m rd o va l D o n a to , ko u v e l ga tast je v s v a štv o take baže. Ž e doli s F ié s o l v tržn ico b o g a to p rišel je C ap o n sacco , že odlična m eščana im el si G u id a , In fa n g a to . In to - stva r n everjetn a, a resnična: tak rat p eljala k stari je trd n javi še d v e r, ki se klicála je P eričn a. K d o r lep o znam enje im a v zastavi p o knezu, ki m u im e in h rab ro lice se o b T o m a ž e v i sp o m in ja slavi, p o n jem d o b il je red in p re d p ra vic e; le-ta, ki z zlatom ró b i p ra p o r beli, m ed lju d stv o šel je, da izrav n a krivice. Im p o rtu n i, G u a ld e ro tti so cveteli; m irn ó bi B o r g o spal, ko bi bili so sed je n o v i m u za v ra t ne séli. O h iši - k jer so va m g o rjé ro d ili
A liv e tti so b ili v a ru h i in o sk rb n ik i šk o fije , k ad ar je bil sedež prazen , in v erje tn o ne v s v o jo š k o d o . - 1 1 5 . objestna svojat'. K a j m alo znani A d im a ri (»piccola gente«) so po sta li v X I I . sto l. ta k o m očn i, da je dal prej o m en jen i B ellin c io n e en o sv o jih hčera n eko m u od njih za ženo; s tem si je n ak o p al v e lik o n e v o ljo starejšega zeta U b ertin a D o n a tija , deda D a n teje v e žene. A d im a rije je im el D an te precej v ž elo d cu , k er so se baje p o lastili n je g o v e g a im etja, k o je sam m o ral v iz g n a n stv o . - 12 6 . Perična'. M estn a v ra ta so d o b ila im e p o ro d b in i P era; to je b ilo zelo n en a vad n o za stare F iren ce. - 1 2 7 - 1 3 2 : Sedem ro d b in , k i so v se im ele g rb » ve lik eg a b arona«, t. j. H u g o n a m ejn ega g r o fa T o s k a n sk e g a , k i je u m rl 1. 1 0 0 1 ; n je g o v sm rtn i dan so sla vili na dan sv. T o m a ž a. E d e n izm ed teh sedm ih ro d o v (della B ella) je pozn eje p re sto p il v lju d sk o stran k o (belih); g rb je im el o b ro b ljen z zlatom . - 1 3 5 . sosedje novi: B u o n d elm o n ti, ki so se 1. 1 1 3 5 p reselili s s v o je g a g rad u o b rečicah G rie v e in E m a v F iren ce . Z a n je p ra v i C a c d a g u id a , da b i b ilo b o lje , da
Kaj
¡¡S
14 1
14 4
¡4 7
1)0
ij)
v p ravičn em srdu , ki je vas zam oril in iz F iren c p re p o d il p o k o j m ili, - in njenih v sa k d o je lep o g o v o ril: O B u o n d elm o n t, ki si p oslal snubače o d njene hčere k d ru g i, kaj si storil! In pel bi m arsik d o , ki danes plače, če B o g bi dal, da E m m a te n ap lavi, ko p rv ič v id el naše si palače. A v še č b ilo je sohi tej k rn ja v i, ki va rje m ost, da si je ž rte v vzela iz F iren c v p o sled n jem m iru v tej d ržavi. G le j, ti lju d je in d ru g a še vlastela tak o sp o k o jn o vlad ali so v m esti, da jo k in stok sta čisto obnem ela. Z njim i delil je m ir in slav o zvesti n jih n aro d , ki na d ro g u lilij sv o jih n ik d a r n arob e n osil ni p o cesti in n iso rdele v b rato m o rn ih b o jih .«
jih je p o g o ltn ila E m a , p reden so p rišli v m esto. Z a k a j? E d e n B u o n d e lm o n tije v je bil 1. 1 2 15 zaročen z n evesto iz rod b in e A m id e i, a se je tik pred p o ro k o sk u jal in vz el d ru g o dekle, iz ro d b in e D o n ati. R azžaljen i A m id e i so ga na v e lik o n o č n o ju tro , ko je jahal čez m ost, k je r je stal o krn jen i kip b o g a M arsa, napadli in ubili. T a uboj je sp ro žil uso d n o klan je m ed prip ad n ik i o b eh ro d b in , »belim i« in »črnim i«, n jih o v im i soro d n ik i in p rija te lji in se je pozneje prenesel na p o litičn o p o lje z daljn o sežn im i po sled icam i, žrtvam i, pre g n a n stv i (D ante!) in v o jn a m i. - 14 5 . sobi: Ž e o m en jen i b o g M ars; z d nem , ko je padel B u o n d elm o n ti, se je ko n čal m ir v F iren cah . - 15 2 . lilij-. Z n a k F iren c; k o so zgoraj naštete ro d b in e p ra v ičn o in m irn o vlad ale m estu, ni flo ren tin ska zastava n ik d a r p lap ola la n aro b e, t. j. v znak predaje, n iti je n iso o k rv a v ili sp o p ad i, v katerih je brat m oril brata. A u re a p rim a sata est aetas... N ek d aj so bili zlati časi!
SED EM N A JSTI SPEV
3
6
9
12
i}
iS
K o t h K lim e n e prišel je p o n asvete, da zve, za kar so ga o b re k o v a li, ta, ki stro g o sti naj uči očete, tak o b ilo je z m ano; to spoznali sta B eatrice in sveta lu č, ki zam e b ila je m enjala sv o j sedež zali. »N aj plane,« se g o sp a o b rn e nam e, »zdaj o gen j tv o jih želj, sam o da v ro č i pečat celotne duše s sab o vzam e; a ne zato, da v id naš n eu m rjo či p o raste, tem več da iz p o v eš se žeje, da v e se, kje naj č lo v e k ti natoči!« »M oj d rag i stro k , ki cveteš tu brez m eje in k ot na zem lji je č lo v e k u jasno, da to p ih k o to v d veh trik o t ne šteje, tu zgo raj v sa k o stv a r doženeš časno, še p reden je, saj gled aš jo v O četu, ki v si v e k o v i m u p o jo so glasn o :
1-30 . D an te sprašu je o s v o ji b o do čn o sti 1. Kot h Klimene: K a k o r so F aeto n ta, sina So n ca in kraljičn e K lim e n e , b olela n a m ig o v a nja s o v r s tn ik o v , češ da ni b o žje g a p o k o le n ja , p a je zato šel k m ateri, da b i izved el čisto resnico - s čim er si je izko p al g ro b , kajti son čni b o g m u je za en dan prep u stil s v o j v o z , neizkušeni m laden ič pa se je na v o ž n ji p re k o n eba p restrašil g ro zn ih nebesn ih znam enj, izpustil v ajeti ko n j, strm o g la v il na zem ljo in o b ležal m rte v, o četo m še danes živ o p o m in , naj bi ne streg li nespam etn im željam sv o jih o tro k , - tak o je D a n te želel spoznati s v o jo p rih o d n o st in to sta m u v d uši prebrala B eatrice in ded C a cciag u id a. 10 - 1 2 : »ne da bi nam s tem p o v ed al kaj n o v e g a , tem več zato, da se n avad iš p ro siti...« . 15 . trik o t K o t v em o , im a trik o tn ik lah ko sam o en to p i kot. - 16. časno-, ki je v času. C acciaguida v id i v se stv ari, še preden so, t. j. v id i jih v b o žje m um u, k i o b se g a večn o st.
538
21
24
27
3»
36
p
Raj k o stopal ob V e r g ilu sem poetu na g o ro , k jer se dušam z d ra vje vrn e , ko doli h od il sem p o m rtv em svetu , sem za p rih o d n o st čul besede črne, čep rav sem tn alo vse m u darcem sreče, kar jih lah k o , so vražn a, nam e zvrn e. Z a to o d vas bi zved el rad sledeče: kaj v se n ezgo d usoda nadm e k liče - če v id iš p šico , u d ari m anj skeleče!« T a k o p o v e d a l v zlato sem o b ličje, ki prej m i bajalo je, iz srčne nuje sem rekel, k o t v e li m i B eatrice. N e u g a n k , ki z n jim i člo v e k pam etu je o d n jeg a dni, p reden b ilo zaklan o je Ja g n je b o žje, k i naš greh plaču je, tem več z b esed o jasn o in d o g n an o o č e to v sk i m i n au k ta du h p o d ari, sk rit in o d k rit v sm ehljaju tam pred m ano: » P rig o d n o st, zaob jeta v va ši tva ri, k o t v k n jig i, je ob en em zvesta slika N je g a , ki v e čn o v id i in p reu d ari, a n u jn o sti ji s tem še ne p ritik a
- 20. na goro\ V ic . - 2 1 . p o mrtvem svetu:-V p eklu . - 22. besede črne: O s v o ji prih o d n o sti (prim . P ek . X . 79) 2 1 ; X V . 6 1 ; X X I V . 14 0 ; V ic e V I I I . 1 3 3 ; X I . 139 ). - 25. tnalo: Č e p rav sem že n eo b ču tljiv (»ben tetragon o«) za v se udarce u so d e; prim . P rešeren , Son etje nesreče: »naprej m e sreča tepi ali g lad i, m e našla tnalo b oš n e o b ču tljiv o ...« - 27. pšica: P rim . O v id : »N am p ra ev isa m in us laedere tela solent«. - 28. vek £/«?//: V p rejšn jem spevu. 30-45. B o žja v e d n o st in č lo v e k o v a p ro sto st 3 1. ugank: C acciagu id a ni p o ved al ka k šn ih d v o u m n ih p o g a n sk ih o ra k lje v , kakršn e je svet po slu ša l pred p rih o d o m Je z u sa K r is tu s a (» Ja g n je b o žje...«), tem več je g o v o r il D an teju jasn o in g lasn o . - 36. sk rit in odkrit: S k rit v sv etlo b i in o d k rit v ču stvih . - 37. Prigodnost: K a r je d o g o d k o v na zem lji, v k ra lje stv u tv a ri, so v s i p rig o d n i, to p o m en i da niso n u jn i; iz ven tv a rn eg a sveta, v d u h o v n i sferi pa v la d a jo zak o n i n u jn o sti. - 39. Njega: V s i ti d o g o d k i, p retek li ali sedan ji, sto je »zapisani« v B o g u , k i je v e č n o st sama. B o g jih v id i o d v e k o m a j, to pa še ni d o v o lj, da po d ležejo zako n u č lo v e š k o p o jm o v an e n u jn o sti; saj tu di č lo v e k v id i lad jo , ki p la v a p o rek i, s tem pa še ni rečen o , da je o n , s
Sedemnajsti spev
42
4;
48
//
¡4
/7
kot ni v očeh, kjer p lo v b a se zrcali, v z ro k , da po reki ladja se pom ika. K o t o rg e lsk e v uho p o jo p iščali, od tam kaj meni v re p o d o b a zvesta v e tro v , ki b od o nadte p riv ršali. K o t m ačeha, b rezb ožna in zločesta, n ek o č p regn ala iz A ten je sina, tak o F lo re n ca te spodi iz m esta. T o se p rip ra v lja , to je cilj zločina, ki b o od tam p rišel, kjer je vsakd an je, da s K ris tu s o m cv ete jim trg o v in a . K r iv ic i b o sled ilo o b re k o v a n je , k o t ve d n o , a p ričak al boš o sveto , da z n jo opere tv o je se dejanje. V s e , kar im aš n ajraje, ti bo vzeto: to so izgn an stva p rv e b olečin e, k o lo k te u seka s p u ščico napeto. O k u sil b o š, k ak o je kru h tujine
s v o jim gled an jem v z ro k n jen ega gib an ja. P rig o d n o s t v svetu izhaja torej iz sv o b o d n e .vo lje, ki jo je B o g dal č lo v e k u , pada pa p o d n ačelo v z ro č n o sti, ki je pri B o g u ni. A li p o v ed an o dru gače: B o g s s v o jo o d m ak n je n o stjo »vzdržuje« n ujn ost vseg a d o g aja n ja, ki si v p rig o d n em , t. j. fizičn em svetu n ad eva vid e z v z ro k a in posledice. V z r o k i in po sled ice p rig o d n o sti so torej n ekaj, k ar se »o dslikuje« na ozad ju božje vsep riso tn o sti. (P o T o m . A k v .) - 4 3. piščali-. C acciagu id a v id i v B o g u vse č lo vešk e d o b e, vsi d o g o d k i na svetu so zanj k o t u b ran a pesem o rg elsk ih piščali. 4 6 -10 0 . D a n te izgnan ec 46. mačeha: F ed ra , ki je izgnala iz A te n sv o je g a p asto rk a H ip o lita , T e z e je v e g a sinu. T a k o m a čeh o v sk o p o tezo so zagrešile F iren ce , oz. stranka črn ih g v e lfo v , ki je izgnala bele n asp ro tn ike, m ed n jim i tudi D a n teja , iz m esta in jim zaplenila prem oženje (n o v . 1. 130 0 ). - 50. od tam\ O d papeža B o n ifacija V I I I ., ki je bil p o D a n teje vem m išljen ju k riv v se n esreče b elih , saj je on p re g o v o ril F ran co za K a rla V a io is a , da je v d rl v T o sk a n o , »pom iril« F iren ce in iz roč il o b last v m estu črn im . P ap eški d v o r prim erja pesn ik tržnici, k jer se za d o b e r denar p ro d aja K ris tu s o v n au k. - 52. obrekovan: N asp ro tn ik i so pesn iku n esrečo zag ren ili še s tem , da so m u h oteli o b latiti tudi im e; ob d o lžili so ^a nam reč p o d k u p ljiv o sti (baratteria). - 53. ka^en: C acciag u id a n ap o ve d u je b o žjo kazen za F lo r e n tince, ki bo o b en em tu di izpričala D a n te je v o n ed o lžn ost. - N e v em o , ali je D an te slutil, k a k o se b o d o F iren ce d o lg a stoletja pulile za čast, da sm ejo p repeljati n je g o v o tru p lo iz R av e n n e in g a p o k o p a ti p o d sv o jim k ro v o m . - 58-60: S lo v ite tercin e, v katerih p rip o v e -
540
So
6)
66
69
j2
7/
Raj g re n ak , k ak o ti čez stopnice tuje b o s težko n o g o u birati stopinje. A tisto, kar zadene te n ajhu je, b o druščin a, n ičvred n a in zblodela, ki va n jo b oš zašel, da ti d ru g u je. S v o ja t ta n eh valežna b o zbesnela in nadte šla; ve n d a r čez k ratke čase pa njim , ne tebi, senca b o d o rdela. Sp ozn ali b o d o jih, kad ar izda se živ a lsk o st njih , a ti b oš k a k o r cvetje, k er p ra vi čas p o stal si stran ka zase. N a d g la v o k ro v in p rv o tam zavetje L o m b a rd p rijazn i ti b o dal v palači, ki o rel z lestvo va rje m u im etje. O b ziren b o do tebe k o t dom ači: m ed ’dam ‘ in ’p ro sim te‘ m ed vam a vselej b o p rv i ta, ki sicer ne predn jači. Z n jim n jeg a v id e l b o š, ki ga v zibeli ta zvezd a je tak o zazn am ovala,
duje D a n te, k a k o se m u je g o d ilo kot ub ežn iku . P rim . Je n k o , T ro jn o g o rje: » G o rje , k d o r se useda za tu jo m izo živ e dn i, v sa k griž lja j m u p reseda, p o ž irek v s a k m u zagreni!« - 62. druščina-. B eli g v e lfi, D a n te je v i sotrp in i v iz gn an stvu . N e v em o n atan ko , s čim so se pesn iku tako zam erili, d o m n ev a m o pa, da sta bili tem u v z r o k o z k o st in seb ičn o st n jih o v ih stran k arskih in tereso v. P ri p rv ih p o iz k u sih belih, da bi se z o b o ro ž e n o silo v rn ili v F iren ce , je D a n te še so d elo val, p o zn eje pa ne več, b o d isi da m u je zam rzelo p re liva n je k r v i (»rdeča senca«) b o d isi da m u je p resedala »živalsko st«, t. j. n izk otn o st n jih o v ih n am en o v. In to ni nič ču d n ega. K a k o bi m o g e l ob ičajen flo ren tin ski m eščan , ki ni m islil na d ru g e g a k a k o r na to, k a k o bi se čim prej v rn il v F iren ce in p reg n al sosed a, ki m u je sedel v h išo , slediti D a n teje v im v iz ija m o o b n o v ljen e m rim skem cesarstvu in sv e to v n i d ržavi? Z a to se je p esn ik km alu lo čil od sv o jih belih to v a riše v in postal stranka zase (»parte per se«). - 7 1 . 'Lombard-. P rv o z avetje je našel pesn ik v L o m b a rd iji pri m o g o čn ih S calig erih , ki so im eli v g rb u leste v s cesarskim o rlom . O n jih o v i g o sto lju b n o sti trdi pe sn ik , da je prej dajala, k o t p a je bila n ap rošena. 75. njega: N a tem d v o ru je D an te v id e l še k o t d e vetle tn eg a dečka C an gran d a d ella Scala, na k a te reg a (po m nenju n ekaterih d a n to lo g o v ) v s v o ji K o m e d iji to likan j n am ig u je kot na b o d o če g a rešitelja Italije. M lad en ič se je izkazal k o t v r l vlad a r, še p reden je G a sk o njec papež K le m e n t V . p o v a b il cesarja H en rik a na k ro n an je v Ita lijo in se m u nato
Sedemnajsti spev 7
Si
84
S/
90
93
96
99
10 2
io j
541
da n jeg a d elom sla v o b o d o peli. V e n d a r ga zem lja ni še prepozn ala, ker je še m lad - koles n ebeških zarja let d e vete ro m u je naplesala, a prej k o ukani H en rik a cesarja G a sk o n je c , zažari n jeg a o d lik a, ne b o on štedil zn oja in denarja. N je g o v a slava b o tako ve lik a , da tudi tisti, ki ga zdaj zavrača, ne b o ob d ržal nem ega jezika. P o čak aj nanj, on naj ti tru d poplača: tak rat b o d o lju d je sv o j stan m enjali, on b o predjal b o ga tca in berača. O n jem b oš zved el n ekaj, kar drhali zam olči!« - In stvari zvem , neverjetn e za tiste, ki jih b o d o dočakali. »M oj sin,« d od a, »razjasnil sem ti pretn je, ki si jih čul; zdaj skrite veš zasede za nekaj k ro g i sfere te um etne. A n očem , da zavid al bi sosede, saj ti naprej boš ž ivel, kad ar nanje se zru ši kazen za p re lo m besede.« K o sveti duh z avil se je v m olčan je, spo zn am , da v o te k v e č m u v e sti n oče o sn u tka, ki sem ga bil dal na tkanje, in dem k o t č lo v e k , ki o m ah u joče želi, da svet p ri m o žu sm el bi čuti, k i lju b i, v id i v se in v e , kaj h oče:
p o sta vil n asp ro ti (1. 1 3 1 2 ) - in n je g o v o zan ičevan je b o g a stv a je b ilo p ra v p rislo v ič n o . C a n g ra n d o v i b o d o či vla d a v in i je D an te p rip iso v a l kar e v a n g eljsk e lastn osti (prim . v. 90; » P rv i b o d o zadn ji in zadnji b o d o p rvi.« ) - 98. %a nekaj krogi: C acciag u id a naj bi g o v o r il te besede 1. 13 0 0 , D an teja pa je iz g n a n stv o zatelo d v e leti p ozneje. - 97-99: T o la ž b a D an teju : Č e se n je g o v i sosed je zdaj vesele in u ž iv ajo , naj to p esn ika n ič ne m oti, zakaj njem u je sojen a n esm rtn ost. - 10 2 . osnutka'. P o p rejšn je p e sn ik o v o v p rašan je
542
10 8
m
114
11j
120
i2 )
12 6
129
»M oj oče, vem , da čas ko t jezdec kruti d rv i, da udarec zvrn e m i na ram e, ki je še težji zanj, ki nič ne sluti, zato p re v id n o st je o ro žje zam e, če naj po izgu b i p rv e d o m o v in e to petje mi še d ru g ih ne o d vzam e. T a m doli v svetu , jezeru gren čin e, na g o ri, ki z nje krasn ega slem ena o k o g o sp e me neslo je v višin e, na nebu od plam ena do plam ena sem čul p ren eko ve st; če se razglasi, p re m n o g e zvila kislica b o njena, če pa p o v e m jo tih o in počasi, se m i p ri n jih je za ž ivljen je bati, ki jim antika b o d o naši časi.« L u č , kjer sm ehljal se je zaklad b o g a ti, ki sem ga našel tam , je zažarela, ko t sonce z aiskri se v p lo šči zlati: » L e slaba ve st, ki ji sram o to dela tuj ali lasten greh ,« p risp e iz zarje, »besede tv o je b o za h u d o vzela. V e n d a r tv o j sp ev laži naj se o b varje: na zem ljo nesi razod etje celo in daj, da p rask a se, k d o r im a garje. C e tv o je petje trp k o se b o zdelo
o p rih o d n o sti. - 1 0 9 - m : D an te se b o ji, da bi se s s v o jo p e sn itv ijo kom u zam eril, tak o da bi ga p o le g F ire n c še kakšn o d ru g o m esto ali d v o r p o sta vila čez p ra g . - 1 1 2 . svetu: V peklu. - 1 1 3 . Na gori: V ic . - 1 1 7 - 1 2 0 : P e sn ik o v a d ilem a je n aslednja: C e p o v e v se, kar je vid e l in slišal na p o ti, b o zam ere in hude k rv i na le v o in desn o; če pa kaj zam o lči ali olepša, g a b o d o p rih o d n ji ro d o v i im eli za nežnačajneža. K a k o torej? - 1 2 4 - 1 4 1 : D e d o v o d g o v o r je jasen: D an te naj p o v e v se. G r a ja b o ko ristila tistim , ki so je po treb n i, čep rav jo b o d o sp rva težko p o žrli. N aj se ne o b o ta vlja p o v ed ati resn ice, če p ra v bo s tem po tresel n ajvišje v rh o v e . Z a to pa je tu di v id e l v o n o stran stvu duše tistih, ki so nekdaj slo v e li; lju d je nam reč bolj verja m em o p rič eva n ju v iso k ih in po m em b n ih oseb , en ako tu di d o g o d k o m , v katerih n asto p ajo im ena znanih po ko len j in sta ro d a v n eg a izvora.
Sedemnajsti spev
i} 2
i}j
13 8
14 1
543
v p rič etk u , k o n astaviš, p o p re b a vi pa k a k o r so k ž iv lje n jsk i b o zadelo. T v o j k rik b o k a k o r v e te r p o p lan ja vi, ki le d reves v rh o v e n ajb o lj stresa, in k rep k a b o stop n ica k tv o ji slavi. Z a to re j so kazale ti nebesa, ta g o ra in to brezn o bolečin e le duše, ki slo v e z a v o ljo česa: saj duh o b p o slu šan ju z g o d o v in e ne b o v e rje l kaj do sti v p ričeva n je o seb , ki ne p o zn a jim koren in e, ali v d o k az, ki svetu nep oznan je.«
Opomba: A v to b io g ra fs k i p o d a tk i, ki jih D a n te p o la g a dedu na usta k o t p re ro k b o , naj bi bili p o p rv o tn e m n ačrtu - prim . P e k e l X . 1 3 0 - s n o v za B ea tricin o n ap o v e d . Iz te g a je ra zv id n o , da je D a n te m ed pisan jem K o m e d ije sv oj n ačrt sprem in jal.
O SEM N A JSTI SPEV
}
6
9
12
//
18
2i
In srečno paslo se je v sv o ji m isli zrcalo sveto , m o jih pa sladica že ob ču tila p rio k u s je kisli, k o reče m i g o sp a , k B o g u vod n ica: »P roč te sk rb i, saj v e š, da sem soseda N je m u , ki p o ra v n a , kar je krivica!« Z a lju b im gla so m šla sta m i po gled a: g le j, pred lju b e zn ijo , ki so jo zorne oči sijale, ob n em i beseda - ne, ker ne upal v sile bi g o v o rn e , tem več k er du h , česar ne zapopade, pač ne p o v e brez p o m o či p o d p orn e. L e to še reči v e m od te naslade, da ko v g o sp o o či so zrle m oje, sem si želel jo b rez v se d ru g e nade, da le ve selje v e čn o , čig a r soje o d se val lepi je o b raz vo d n ice, teši me s p re o b lek o zarje svoje! O či, sm ehljaja n jen ega jetnice, g o sp a m i kara: »P ro č glej in p o slu šaj, saj ni ve s parad iž le m o je lice!«
1 - 5 1. C a cc ia g u id o v i v rstn ik i v križu z. %rcalo: b o žje luči, t.j. C a cciagu id a, k i u m o lkn e in se ves srečen z n o v a p o sv e ti božjim m islim . T u d i D a n te g a posn em a, a kaj k o m u veselje nad tem , da je spoznal sv o jo p rih o d n o st, g ren i n ap o ve d o bližn jem iz gn a n stvu . V e n d a r g a B eatrice brž p o to la ži, češ, va m e zaupaj in pa v B o g a , ki izravn a vse k rivice . - 7 -18 : O b teh besedah se D a n te zazre v B eatrice. N jen o b raz o b sije takšna lepo ta, da je pesn ik s p rv a v es p revzet in si tisti hip ne želi n ičesar več. T o pa je le tren utn o zadoščenje, saj D an te v e , da je B eatrice le
Osemnajsti spev
24
27
30
33
36
39
42
4/
545
K o t č lo v e k m arsikdaj z očm i p o sk u ša izraziti lju bezen , če je taka, da p o ln a je je vsa n je g o v a duša, tak o b lisk an je svete g a o b laka, ki sem spoznal ga , m i je razo d elo , da na b esed o ali d v e še čaka. In p ra v i m i: » T o peto v e jo celo d revesa, ki ž iv i od v rh a , v cvetu je v e d n o in n ik o li ni u v e lo , p o sed ajo svetn ik i, ki na svetu , p red en so šli v n eb o , so glas im eli, ki bi o b iln a paša b il poetu . A zdaj čez k rila križ p o g le j veseli: v si ti, ki jim g o v o r il b o m im ena, k o t b lisk v o b la k u b o d o zablesteli.« In g le j, čez križ zablisn e lu č o gn je n a, k o » Jo z v e « se g la silo je p o v e lje ; im e kar nič čakalo ni plam ena. K o ’M a k a b e j' izrazil ded je želje, z agled am jasn o luč v v rte n ju ko la, a b ič v rta v k i je b ilo veselje. O rlan d in K a r e l V e lik i - d v a p o la svetleča sem z očm i sledil n apeto, k o t lo v e c zasled uje let sokola.
p risp o d o b a, p rilik a b o žje lep ote in več n eg a veselja. - 2 5 . svetega oblaka: K o t so č lo v e k o v e o či zrcalo n je g o v e duše, ta k o je bil C a cc ia g u id o v lesket D a n teju z g o v o re n d o k a z, da m u želi rajn i še n ekaj p o ved ati. - 28. peto vejo: P eto n eb o paradiža se tu p rim e rja z več n o zelenim d re v eso m , ki d o b iv a ž iv lje n je od v rh a , t.j. o d B o g a . - 37-48: C acciag u id a n ašteva sv o je blažene to v a riše v k rižu , in sicer d v a iz Stare in šest iz N o v e zaveze; v si ti so bili v živ lje n ju b o rci za sv e to stvar. T o so: J o z v e , M o jz e so v n asled n ik, ki je Ju d o m iz v o je v a l o b lju b ljen o deželo ; Ju d a M ak a b eje c, o sv o b o d ite lj J u d o v izpod sirskeg a jarm a; K a r e l V e lik i in O rlan d (R o lan d ), slavn i cesar in n je g o v še sla vn ejši v ite z in n ečak; G o ttfrie d B u illo n sk i, v o d ite lj p rv e k rižarske v o jsk e , jeru zalem ski k ra lj; V ilje m O ran šk i, junak fra n co sk ih sred n jeve šk ih ro m a n o v ; R e n v a rd (R in o ard o ), krščeni Saracen , ki se je p ro sla v il p o d V ilje m o m O ran šk im ; G u isk a rd R o b e rt, n o rm an ski vite z, zm ag o v ale c S a racen o v na Siciliji.
546
48
//
/4
/7
60
63
66
69
-72
R e n v a rd in V ilje m , v o jv o d a G o ffre tto in pa G u isk a rd , v s i ti im en o van i o k o p rip eli so m i v deb lo sveto . N a to pa duh, ki m i je stal o b strani, odšel je m ed luči, da m i pokaže, kak p e vec je m ed brati nebeščani. N a desn o sem p o g le d a l zdaj, da laže v go sp ej bi v id el, kaj mi je storiti - m o rd a m i reče kaj, m o rd a ukaže, a v id im nje oči v n ebeškem sviti tak radostne, da p re k o se g o to v o v s e d ru g e in svo j lesk, n azadnje o d kriti. K o t č lo v e k , ki o b ču ti rad ost n o v o , k o d o b ro dela, in v sa k dan sp o zn ava, k ak o sp o d b u ja to k rep o st n je g o v o , tak zro č v ob raz, ki raste m u b leščava, o pazil sem , k ak o n eb o in m ene v v se ve čjem lo k u g ib lje ta v iša va. In k o t v tren u tku , k o z ob raza žene izgin ila je sled rd ečice v ro č e , ki s čela jo belina spet prežene, tak iznenadi lesk belo sijoče m e zvezd e, k o o kren em tja zenice, že šeste, ki m e vzela je v naročje. N a n eb u , glej, te b la ge plam enice se žar lju bezn i, ki je tam na ve ke , p o k aže v črkah naše g o v o ric e .
5 2 - 1 15 . V z p o n na Ju p it r o v o n ebo 57. nazadnje odkriti: P o tem k o je C acciagu id a u m o lk n il (prim . začetek speva!). - 58-63: B eatricin sm ehljaj je bil D an teju znak, da se je lo k n ju n eg a gib an ja razširil in da sta se vz p ela v v iš je n eb o ; tak o je na p r. p ri člo v e k u rad o st nad d o b rim znak v iš je k rep o sti. 64-69: Š esto , Ju p itr o v o n eb o je b elo , a M ars je bil rdeč. T a n agla sprem em ba o b u d i v pesn iku spom in na d e k lišk o lice, k jer se rdečica in belina ig ra je m en javata. - 72. v črkah: K o t b o m o čez čas v id e li, se pesn iku p rikažeta d v a sta vk a, k i ju sesta v lja jo d u še blaženih
Osemnajsti spev
7/
78
81
84
8j
90
9j
96
99
10 2
547
K o t se ž e rja v i d v ig n e jo iz reke v k lin ali v lok in radosti velik e , ker siti so, začuješ tam o d jék e, tak o v lučeh sem v id e l jaz svetn ik e, ki zib ljejo se in p o jô ter hkrati D , I in L zarišejo mi like. S p rv a ob pesm i v id im jih plesati, kad ar pa k d o postan e ud p isave, k o ra k u stavi in pričn e m olčati. O b o žja M u za, ki studenec slave in n em in ljivo sti si za poete in z njim i v re d za m esta in države, razsvetli m e, da b o m zdaj lik e svete, k o t sem jih v id el, znal u p o d o b iti, in vd ih n i m o č v te ve rze započete! V p etkrat sed m ero črk sem v id e l priti te duše in razbiral sem njih dele, k ot so sledili si v b lesteči kiti: D I L I G I T E I U S T I T I A M - žarele so g la g o l in im e, nato pa v rede: Q U I I U D I C A T I S T E R R A M so hitele. N azad n je v M -u pete so besede z vrstile se, tako da z am iglja m i sreb rn Ju p ite r iz zlate srede. In slap z neba o b lije m u z zvezdam i v rh črke, tam p o jô k o t p rik o v a n e D o b ro ti, ki jih kliče k sebi sam i. K a k o r če n o g a čo k g o re či zgane, iz n jeg a v su je isk er se k rd elo , iz česar b ab je vern i srečo u gane,
na Ju p itru . - 9 1-9 3 : D I L I G I T E I U S T I T I A M Q U I I U D I C A T I S T E R R A M ! (lat.): L ju b ite p ra v ičn o st, (v i,) ki sod ite zem lji! - 94-99: P o tem ko so zarisale ta napis, se duše (zvezde) zberejo v M -u zadnje b esede, ki na ta način zlato o d sev a od b elega (srebrn ega)
548
to ;
rog
rrr
114
u j
no
i2 )
tak o čez tisoč lu čk je tam k ip elo n a v z g o r, ta šla je nižje, ona više, kot Sonce jih v rsti, ki jih je vn elo. K o v sa k a sv o je m esto si poišče, g le j, o rla vra t in g la v a sveto lik a na zlatem neb u se tedaj zariše. N i treba u ka N je m u , ki to slika, saj sam uči in v o d i tisto silo, k jer zem skim gn ezd o m se ro d i o b lik a. D ru g o sv e tn ištv o , ki je srečn o bilo, ko v M -u lilijastem dotlej je stalo, pa z lah nim g ib o m risb o je sklen ilo. O slad ka zvezd a, kaj m i zam igljalo d ra g u lje v je, v d o k az, da je p ra vica le hči neba, ki je od tebe zalo! N aj O n , ki ti srce je in desnica, enkrat p o g le d a l bi, o d k o d se p ari ta d im , ki m aže tv o ja svetla lica, da spet z ažvižga b ič nad m ešetarji v svetišču , k i so ču d ežev m u znaki in m u čen iška k ri b ili zidarji! O v i, ki gled am v a s, neba v o jšč a k i, m olite za z gu b lje n ega č lo v e k a ,
Ju p itr o v e g a neba. - 10 5 . Sonce: B o g , ki daje v s a k i d u ši p ra v iče n delež sreče. - 10 7 . O rla: G o ts k i M d o b i na sredin i zgoraj še k o n ico , ki jo sesta v lja jo n o v o d o šle duše (»slap z neba«), tak o da je iz v seg a tega m o č uzreti p o d o b o orla. - 109 . N jem u : B o g , ki v se to slika, ne p o tre b u je u k a za s v o jo um etn o st, saj je sam v ir p riro d n ih sil, iz katerih n astajajo zem eljski o rli in n jih o v a gn ezda. - 1 1 4 . risbo j e sklenilo: D u še v M -u so d o p o ln ile o r lo v o p o d o b o , tako da je bila jasna in razločna. - 1 1 7 . hči neba: Č e so se duše na Ju p itr u p red stavile v svetem znaku p ra vičn o sti (orel je sim bo l d rž av e in p rava) - si m isli D an te -, potem je to n ajb o ljši d o k a z, da zem eljska p ra vica in njen i n o silci d o b iv a jo v p liv e p ra v o d Ju p itra . T a m isel v z b u d i v pesn iku g ren k e o d m ev e , k o se spom ni na zem eljske p rv a k e , zlasti na papeže, katerih d v o r je b o lj p o d o b en g n o jišču ko t pa tem plju p ra vice . - 1 1 8 . On: B o g , p o o se b lje n a p ra v ica . - 12 2 . v svetišču: P ap eški R im , ki sta g a po zid ala k ri m u čen cev in v rsta ču d ež ev , razodetih v sla v o b o žjo . P o d sedan jim i papeži (D an te m eri tu na Ja n e z a X X I I . , ki je v lad a l o d 1. 1 3 1 6 dalje) pa se je
Osemnajsti spev 12 6
12 9
i) 2
i) !
ki slab so zgled m u zem eljski p rva k i! M eč služil je za boj od p am tivek a; zdaj pa tepo se v tem , da kru h se krati, ki O če naš ljudem ga ne o dreka. O ti, ki pišeš in že brišeš h krati, P eter in P av el še sta tu, svetn ika, za trto padla, ki je zdaj v osati! A ti porečeš: T a me najbolj m ika, ki ž ivel od p u šča v sk eg a je vetra in ples naredil ga je m u čen ika, zato ne vem za P av la ne za Petra.
hiša m o litv e sprem enila v jam o ra zb o jn ik o v in je že skrajn i čas, da nekd o pride z bičem nad vse te m ešetarje in o sk ru n jeva lce. - 12 8 . kruh se k ra ti: N e k o č so se b o rili z m eči, zdaj pa nam esto tega seg a jo po izob čen ju, s katerim papež o d v /a m e č lo v ek u p ra v ic o do »božjega kruha« - obh ajila, ki g a B o g n ik o m u r ne krati. - 13 0 . T i: Ja n e z X X I I . , ki je danes izob čil, jutri pa to spet preklical in o b ratn o. T a papež je bil m enda velik trg o v e c ; k ro n ist V illan i trd i, da si je s s v o jo trg o v s k o žilico n abral 25 m ilijo n o v flo ren tin skih z latn ik o v. - D an te papeža svari, češ, P eter in P a v e l te gledata z neba, a p o stola, ki sta dala ž iv lje n ji za to C e rk e v (»ob trti«), katere g ro b a r postajaš s sv ojim i g reh i in slabim v zgle d o m . - 1 3 3 - 1 3 6 : O d g o v o r papeža - iz D a n teje vih ust - je ciničen: K a j mi m ar Peter in P avel! M oj B o g je Jan ez K rs tn ik - p o d o b a na flo ren tin sk ih zlatn ikih ! - 13 5 . ples: O m en jen ega Jan ez a K rs tn ik a je p rip ra vila o b ž ivlje n je H ero d iad in a h čerka, ki sije ko t n ag rad o za s v o j ples zaželela n je g o v o g la v o in jo tu di dob ila.
DEVETNAJSTI SPEV
}
6
9
iz
//
/S
z/
P red m ano, glej, peroti je razpela p o d o b a lepa, ki jo je zgradila v n eb ešk i slasti tru m a duš vesela; njih v sa k a je ru b in , k jer sonca sila p rižgala je tak o bleščeče sije, da v m o jih je očeh o d sv it d obila. T e g a , kar m o ja pesem zdaj razkrije, ni pel še glas, ne pisala peresa niti d ojela sila fantazije, saj v id e l sem in slišala so ušesa, da k lju n g o v o r il je, da ’ jaz‘ in ’ m o je' nam esto ’ m i‘ in ’n as‘ sem čul iz kresa. » K e r sem p ra vič en bil in svet,« zapoje, »p o višan sem v tej slav i neizrečeni, k i vseh željd u to laži n ep o k o je. N a zem lji je ostal sp om in p o m eni tak, da h u d o bn ež sčasom a slavi ga, če p ra v ne v leč e ga m oj zgled storjeni.« K o t v e č o g o r k o v sk u p en žar p rižig a, tak o le-tukaj iz te svetle ptice od sto lju bezn i en n a p ev se d v ig a . In jaz: »O , n even eče v é cvetlice
1-34 . - N e b e šk i O rel sp re g o v o ri 1 - 2 1 : L ep a p o d o b a orla, ki se z razprtim i krili svetli pred p e sn ik o m - sesta v lja jo jo d uše, lesketajo če se k a k o r rubin p o d son čn im i žarki - o d p re kljun in p ričn e g o v o r iti, k a k o r bi bila en o sam o bitje, če p ra v je g o v o re č ih v resn ici na tisoče. Iz n je g o v ih besed iz v em o , da so na tem neb u zveličan i p ra v ič n i v lad a rji, ki so na zem lji p ustili svetal
Devetnajsti spev
24
2j
30
33
36
39
v eselja v e čn eg a, ki vas d išave k o t ena b o ža jo mi zdaj nosnice, naj posta reši me dih vaše slave, saj d o lg o lačen h od il sem o k o li, ker zem lja m i jedi mi dala p rave. V e m , če na neb u d ru g i so p restoli zrcala b o žje p ra v d e , je m eglen e tukaj p ri vas ne vid ite n ikoli. Saj veste v i, kako mi d o b ro dene, k o ču jem v a s, in kaj je u gan k a zam e, ki k riv a je, da v d v o m ih duša vene.« K o t so k o l, ki m u lo v e c kap o snam e, izp ro ži g la v o in s perotm i stresa, strasti p o d o b a in lep ote sam e, tak o je sto ril znak, čig a r peresa so b o žjo m ilost s p e sm ijo slavila, k o t zn ajo ti, ki u ž iv a jo nebesa. In p ra v i: » M o č, ki je z o stjo šestila p o seg la v kraj sveta in v k ro g n otran ji
spo m in na s v o jo v la d a v in o , z g led , ki še dandanes vz b u ja o b ču d o v a n je, če p ra v na žalost nim a v e č p o sn em alcev. - 28. vem: D an te se p rip ra v lja , da bi duše v p rašal o svo jem d v o m u g led e b o žje p ra vičn o sti, zato p ra v i blažen im , češ, v i gledate b o žjo p ra v ico nezastrto, tako k o t tretji a n g elski k o r, zato v a m b o o d g o v o r lahek in niti ni p o treb n o , da b i s v o je vp rašan je izrekel. 34-99. N e d o u m ljiv o st b o žje p ravičn o sti P red en p reide O rel na D a n te je v d v o m , se n ajprej ra z g o v o ri o n ed o u m ljiv o sti b o žjih uredb. B o g ni m o g el d ru g a če u stvariti v e so lja in m u vtisn iti sam ega sebe, k o t da je s s v o jo bo žan sko zam islijo o stal daleč izven (transcendenten) u m sk ega d o seg a v se g a , kar je b il u stvaril. Z a to n o b en o stv arje n je ne m ore p o g led a ti v dno m o d ro sti sv o je g a S tva rn ik a in tam najti o d g o v o r na vse d v o m e o resn ici, za katero teži. In k ad ar so nam resnice razodete, jih m o ram o v e ro v a ti, če p ra v se naši b o rn i pam eti, ki sod i le po o m ejenih iz k u stvih , zde n everjetn e; n everjetn e p ra v zato, ker jim ne v id im o v z ro k a. R esn ičn o znanje je v takšn ih p rim erih le p o n ižn o p rizn an je razodetja. Sem sod i tudi b ožja p ra v ičn o st. Iz razodetja v em o , da je n ez m o tljiva, čep rav se nam v časih ne zdi tako. - N am esto da bi O rel rešil D a n teje v d v o m , ga torej o p o m n i, naj s v o jo pam et u klon i n ad n aravn em u razo detju, kar »zgub ljen e g la v e zem skih beštij« tak o s težavo store.
Raj 42
4j
48
ji
J4
/7
60
6)
66
v s e sk rito in o čito razdelila, ni m o g la vtisn iti v ta sv e t b rezd an ji Sebe ta k o , da ne b i sv o je m isli n esk o n čn o o d m ak n ila v se m u znanji. D o k a z ? O n ,, ki se p rv i im el je v čisli, cv et stv a rstv a , ni p o čakal razsijaja, zato od p ad el je k o t sadež kisli. In vsa n a rava nižja o d to d izh aja, je ubožen hram D o b ro ti tej častiti, ki s sabo m eri se in je brez kraja. Z a to vid en je naše m o re biti le eden ž a rk o v pam eti v se z ro či, ki iz u stvarjen ih o d se va b itij, in lastna m o č m u n ik d a r ne p re d o či to lik o , da ne m o g lo nje p o če lo bi uzreti m n o g o v e č , k o t č lo v e k loči. Z a to p o g le d , ki p o ln i va še čelo, z g u b i se v tej m o d ro sti, k i ne m ine, k a k o r o k o , ki v m o rje b i h otelo: četu di d n o razločil b i z b režine, ga s srede m o rja v e č ne u zro očesa; saj je, a s k riv a jo ga g lo b o čin e . L u č je, k o sije s tisteg a n ebesa, ki ne m rači se; n o č je v se o stalo, senca m esa in stru p tega telesa. D o v o lj sem ti o d strl z ag rin jalo ,
46. doka%: B o g je ocean , čig a r g lo b in e ne m o re p rem eriti n o b en o u stv a rjen o o k o . O šab n i an gel L u c ife r, ki je to p rv i po iz k u šal in hotel iz sv o jih zm ožn o sti p riti na dno v se h resnic, je teleb n il v prepad (pekla) in tam o stal na vek e. - 49. narava ni^ja: Če n ajlep ši in n ajp o p o ln ejši an gel, k a r je L u c ife r b il, ni d o u m el B o g a , kaj šele nižja n arava, torej tu d i č lo v e k ! - 56. nje počelo: N je n S tv a rn ik , t. j. B o g- - 6 1. % brežine... s srede morja: E n o sta v n e jše stvari č lo v e k še doum e, čim b o lj zapletene p o sta ja jo , teže jim sledi, d o k le r m u ko n čn o ne zbeže iz u m sk eg a do sega. - 64. JL#/.- P ra v o in p o p o ln o spozn anje, lu č o d z g o ra j, t. j. razodetje, ki g a sprejm eš p o v eri. V s e d ru g o p o d leg a n e g o to v im ču tn im iz k u stv o m in pa strastem , ki m o tijo in ra zd v a jajo naš razum (»senca m esa in stru p tega
Devetnajsti spev
<9
jz
7/
7#
Si
84
90
9}
96
553
ki skrita je za n jim m o d ro st v se v e d a in ki o njej p o d v o m il si nem alo, reko č: ’ N e k d o ob In d u svet zagleda in tam n ih če m u K ris ta ne o d k riv a , o njem ne učita p ism o ne beseda. Z a to , kot v id i pam et u m rljiv a , v s e p ra v je, kar sto ri, za k ar se vn am e, ne ro k a niti jezik nista k riva . B rez krsta in brez ve re sm rt g a vzam e - in je preklet. K d o je, ki to d o v o li? L e v čem je ve n d a r k riv , če ne ve rjam e?“ A k d o si ti, ki segaš p o p restoli, da so d il tisoče bi m ilj v d a ljav o , pa le za pedenj v id iš n aoko li? D a P ism a ne im eli bi n ad g la v o , zares bi v d v o m ih se lo v il p o šten o , k d o r se z m enoj p o g la b lja v to p o sta v o . O , zem ske beštje z g la v o iz g u b lje n o ! Saj p rv a V o lja , d o b ra iz sebe sam e, je s sab o , v s o D o b ro to , vselej eno! V s e je p ra v ič n o , k ar se z n jo ujam e, ro je n o d o b ro k sebi je ne tira, le on a s sv o jim ž ark o m n jeg a vn am e.« K o t što rk lja z ao k ro ž i v m rak večera nad gn ezd o m , k o je m ale n ahranila, a sita m ladež se za n jo ozira, tak o p o g le d sem v z d ig n il, taka bila je blažena p o d o b a , ki p ero ti ji d v ig a la je te m o d ro sti sila.
telesa«), - 70-78: D a n te je v d v o m : A li je p ra v ič n o , da b o č lo v e k , ki n ik o li n i slišal za K ristu sa , p o g u b ljen ? - 7 9 -8 1: K d o pa si ti, da si drzn eš sod iti B o g a ? - 8^-84: O čite k : Č em u v a m p o tlej sv . P ism o , če na takšn a vp ra ša n ja ne n ajdete o d g o v o r a ! - 85-90: K a r B o g h oče, je d o b ro in p ra v ičn o ; zato naj se stvari ra v n a jo p o S tva rn ik u , ne pa o b ratn o . - 94. tako pogled sem vzdignil: D a n te je v a v ed o ž eljn o st je p o tolažen a in h v alež n o se o zira
Raj
554
ff
10 2
/o /
io
S
m
1 14
//7
K r o ž e č je pela, klicala na poti: »V se večn e sodb e so za vas zem ljane kot m oj n ap ev, ki ga ne um eš po noti!« N a to u zrem , kako m i bakle, vžgan e p o svetem D u h u , spet ta znak prib liža, ki nad ves svet p o v z d ig n il je R im ljan e, rekoč: » D o našega ni paradiža p rišel nihče, ki v e ro v a l ni v K rista , prej ali p o tlej, k o je visel s križa. A m n o g i kličejo zdaj: K ris ta , K rista ! pa b o d o dlje od n jeg a ob sodnem dn evi k ot taki, ki ne v e jo še za K rista . E tio p kristjane take klel b o v g n e v i, k ad ar se d v o je b ra to v tam razstane, eden b o ga t za v e čn o , d ru g i v revi. K a j del bo P erz na va še kastelane, kaj vid el b o v tej k n jig i črn o beli, k jer n jih p re gre h e so zazn am ovane! T a m našlo se m ed A lb e rta b o deli to, ki b o v k ratkem d v ig n ilo p isalo, ker je vsa Č ešk a v p rah u in pepeli. T a m žalo van je v id e l b o š, ki vsta lo
za O rlo m ko t siti što rk ljin i m ladiči za m aterjo. - 99. p o noti: N a p e v sicer slišiš, a n o t ne p oznaš. - 100 . bakle: S v e tn ik i v O rlu , znam en ju rim ske države. - 106. K rista: P rim . »P o v em va m pa, da jih b o v e lik o p rišlo o d v z h o d a in zahoda in b o d o sedli za m izo z A b rah a m o m in Iza k o m in Ja k o b o m v n eb eškem k ra lje stvu , o tro ci kra lje stv a pa b o d o vržen i ven v tem o; tam bo jo k in škrip an je z zob m i.« (M at. V I I I . 1 1 . , 12 ). - 109 . E tio p : S im b o l p o g a n a ; na sodni dan b o d o celo p o g a n i sram o tili take kristjan e, ki jim je vera sam o na jeziku . - m . razstane: E n i na d esn o , v raj, d ru g i na le v o , v p o g u b ljen je. - 1 1 2 . Per%: K a j b o d o dejali p og an i o b p o g led u na zla dela krščan skih v la d a rje v , se sprašuje D an te in nato ošib a v se g la v a rje tedanje E v r o p e , o d ib ersk e ga p o lo to k a d o Č ešk e , od britan skih o to k o v do Jeru zalem a. 1 1 5 - 1 4 8 ; G re šn i e v ro p sk i vlad a rji 1 1 5 . A lb e rt : A lb e rt A v s t r ijs k i, ki je o p u sto šil Č e šk o . - 1 1 6 . v kratkem : T a k riv ičn a v o jn a bo v b o žjih letop isih zapisana p o d 1. 15 0 4 ; pesn ik seved a p rip o v e d u je v prih o d n o sti,
Devetnajsti spev
120
12 }
12 6
12 9
i} 2
i} !
13 8
555
o b Seni je, ker k riv e zlate kuje ta, k i ga p rašič b o p o k o p a l km alo. T a m stala b o ošab n o st ta, ki ščuje in je A n g le ž a , Š k o ta o b n o rila , da ne strpi o b sv o je m , h oče tuje. T a m k a j p o h o tn o sti b o š v id e l sila in v s o m eh ku žn ost Šp an ca in o C eh a, ki se k rep o st jim a je odtu jila. T a m u zreš, k ak o jeru zalem ska V eh a v d o b ro ti z I ocenjen b o o čito , a M m u značil b o o b ilje greha. T a m stalo z a jč e v stv o b o sk o p o rito teg a, ki v a rje o to k o g n je n ik o v , k jer sklen il je A n h iz starost častito; da je n iče, ti jasn o dal b o slik o napis, ki se z o k ra jša n k am i služi in z m alo črk b eležil b o v e lik o . T a m svet u zre, kaj g rd o b ije druži b rad ača z b rato m , ki sv o j ro d v ite šk i in d v o je k ro n m o čila sta v kaluži. T a m p o rtu g a lsk i kralj in kn ez n o rv e šk i b osta na situ ter v la d a r iz R a še,
ker n je g o v a v iz ija datira, k o t že v e m o , iz leta 13 0 0 . - 1 1 9 . ob Sen i: F ra n co sk i k ralj F ilip II. L e p i je k o v a l slab den ar in s tem p o v z ro č il o b ilo hude k rvi. L . 1 3 1 4 se je p o n esrečil na lo v u na m erjasca. - 1 2 1 . ošabnost: N a m ig - v e rje tn o - na E d v a rd a I. A n g le šk e g a , ki si je h otel p o d v re č i Š k o tsk o . - 12 5 . Španca ino Čeha: F erd in a n d I V . K a s tiljs k i in V e n če sla v I V . Č eški, katerim a so so d ob n ik i očitali len o b o in p o h o tn o st. - 12 7 . jeruzalem ska V eha: (»Ciotto«) P ri šepastem K a rlu II. N ea p e ljsk em , n aslo v n e m k ralju jeru zalem skem , je b ilo d o b ro p ro ti slab em u v razm erju I p ro ti M , t. j. 1 p ro ti 1000. - 13 0 . zajčevstvo: F rid e rik II. S ic iljsk i, k ralj »otok a o g n je n ik o v « , k jer je u m rl E n e je v o če A n h iz (V e r. E n . II I. 707). O tem vla d a rju b o k n jiga življe n ja pisala sam o s kraticam i, v z g o v o r e n d o kaz, k a k o m alo je b il vred en . - 1 3 7 . bradača in brata: Ja k o b , kralj M a jo rk e , in n je g o v brat J a k o b II. S ic iljsk i, n ato A ra g o n s k i; da bi izsilila v eč ji delež p ri d ed iščin i, sta se d ru žila s s o v ra ž n ik i sv o je rodb in e. - 139 . portugalski k r a lj: D io n iz ij A g rik o la , ki je v tem sp isku verje tn o le zaradi D a n te je v e n epou čen osti. ( 1 2 7 5 - 1 3 2 5 ) . - knez norveški: N o r v e š k i kralj H ako n V . ( 1 3 0 0 - 1 3 1 9 ) , k i je m enda stisk al C e rk e v in o p u sto šil D a n sk o . - 140 . vladar ¿z
5 5<>
14 1
144
14/
K aj
ki je nesrečn o gled al k o v beneški. Srečni M ad žar, če bi te slabe paše se n aveličal, srečna ti, N a v a ra , če h rib o k ro g postal bi o ro žje vaše! In vsak naj ve, da je že tem u ara, če beštija v F am a g o sti, v N ik o z iji p o v z ro ča jok in v rišč , da srce para, saj zvesto v b o k gre sv o ji šp a n o viji.«
Kaše: Srb sk i kralj Štefan U ro š II. ( 1 2 8 2 - 13 19 ) iz rodu N em a n jičev. Z a vlad e n jeg a in n je g o v e g a brata so v R asi ko va li »groše«, ki so bili za las p o d o b n i ben eškim sreb rn i kom , le da so bili nekaj lažji. Ben eška vlada se je zaradi te pon everb e razkačeno p rito ževala, p rišlo je celo d o sod nega procesa v B o lo g n i (13 0 5 ). P rim . M ilk o K o s : D a n teje v i sle d o vi m ed Ju g o s lo v a n i, R e s o v A lm an ah, str. 276. - 1 4 1 . nesrečno: K e r je zaradi tega prišel na slab glas. - 14 2. M adžar: Srečn i M adžari, če bi se otresli vlad e A n d reja 111. San štefan skega! - 14 3 . N a vara: V špan ski N a v a ri je vlad al L u d v ik , sin Fran co za F ilip a L ep e ga in kraljice Jo a n e N a v a rsk e . T e j deželi je gro zila fran co sk a ob last, zato ji D a n te svetu je, naj se opaše o k r o g in o k ro g s P iren cji, da se bo laže branila. D o k a z , da b o d o F ran co zi v N a v a ri slab o g o sp od a rili - p ra v i d alje D a n te, je o to k C ip e r (»ara«) z m estom a F am ag o sta in N ik o z ija , k jer pašuje kralj H en rik I I., fran co sk eg a rodu. j o k in v rišč n je g o v ih p o d lo ž n ik o v d o k azu je, da je vred en pajdaš svojih v r s tn ik o v , p ra v k a r naštetih »krščan skih« vlad a rjev.
DVAJSETI SPEV
3
6
9
i2
ij
iS
K a d a r se son ce, luč v e so ljn e zem lje, spu sti za n ašega neba o b alo , tako da dan že v s e p o v s o d i jem lje, se na n eb o , ki prej je z n jim sijalo, n em u d om a prip elje svetla čreda zvezd a, ki ene luči so zrcalo; to m en o nebesa m i du ša gled a, k o znaku zem lje in g la v a r je v njenih je v k lju n u blaženem p o šla beseda; saj ž iv a jata teh k resn ic, v plam enih žareč, tak sp e v p o v z d ig n ila je vn eta, da g a sp om in le v sanjah zre m eglen ih . L ju b e z e n slad ka, v m il sm ehljaj odeta, k a k o tvo j žar je lil iz teh p iščali, k i z d ih om p o ln i jih le m isel sveta! K o sled n jič jasni in d ra g i o p ali, ki v n jih se k o p lje šesta luč vsem ira, m ir z v o n č k o m a n gelsk im so u kazali, se zdi, da slišim žu b o ren je v ira ,
1-7 2 . D u š e p o b o žn ih in p ra vičn ih d rž a v n ik o v 1-12: O re l, ki je g o v o ril p retežn i del p re jšn jeg a sp ev a , tu u m o lk n e, o g la se p a se n eb eške m elo dije tiso čerih g la s o v , ki jih je b ilo po p rej u n iso n o slišati iz O rlo v e g a kljun a. K o D an te to v id i in zapopade, se m u zdi, k o t bi zašlo son ce, v zam eno pa bi zago rele n eštete zvezd e, v katerih p o sred n jeve šk e m p o jm o v a n ju o d sev a son čna iuč. - 8. ¡¡paku: O rlu , sim b o lu cesarske o b la sti in njen ih n o silce v. - 16 . opali-. D ra g o c e n i kam n i; tu duše z veličan ih . - 17. Usta luč: Ju p ite r. - 18 . zvončkom angelskim'. A n g e lsk i pesm i, ki je v rela iz n jih o v ih g rl. - 15-21: K o so duše u m olkn ile, se D a n teju n aen krat zazdi, da sliši glas, k o t b i p o to k žu b o rel čez sk alo v je. T a g las (glej v . 21-27) se še o jači, k ip i sk o zi O r lo v v ra t in na k raju zadoni iz klju n a k o t č lo v e šk a g o v o ric a . N a isti n ačin, p rip o m in ja
55»
21
24
27
p
H
36
M
42
4j
Raj ki se čez kam enje v d o lin o toči in b o g a tijo g o re očem odpira. K o t se na vratu lire z v o k p o jo či ro d i, ali k o t sapa, ki zapiha na diple, v o d p rtin ah se o z v o č i, tak o je o rlo v o m rm ranje stiha kip e lo sko zi v ra t - k o t skozi p razn o , ne da p riv o šč ilo b i si oddiha. T a m glas postan e in d o n i p rijazn o m i sko zi kljun v besedah , ki čakalo jih je srce, k jer pisal sem jih pazno. » T ja , kjer m oj v id je,« se m i je dejalo, »kjer tudi zem ske orle sonce bije, u p ri o k o in ga ne u m akn i k m alo, saj k ro n a vseh p la m e n č k o v , k ar jih lije m oj lik, in njih n a jv išja stopn ja raja je p ra v v očesu, ki iz g la v e m i sije. T a , ki m u pu n čica je lesk sm ehljaja, je svete g a D u h a o p e v a l silo in sk rin jo s kraja n o sil je do kraja. Z d a j za to petje je d o b il p lačilo , k o lik o r zraslo v g la v i je n je g o v i, z en ako m ero se m u je v rn ilo . O d petih , ki o b rv i so m i o k o v i, je ta, ki v k lju n p rim ik a se o g n je n o , za sina sm rt tolažb o n u d il v d o v i.
izved en i D an te, se og la si z v o k na o dprtin ah piščali ali na v ra tu lire, k jer ig ralec u b ira strune. - 26. kot sko^i pralno-. Z v o k je don el, k o t bi res prih ajal iz v o d e cevi. - 30-36 : O rel p ra v i p esn iku : P o g le j m e v o k o , tam so zbrane n ajim en itn ejše d uše, kar se jih veliča (vsak a na sv o ji sto pn ji) na neb u Ju p itra . - 37. punčica-. N ajim e n itn ejši, kot p u n čica v očesu , je kralj D a v id , p e v e c sv eto p isem sk ih p salm o v (»silo svete ga D uh a«); on je bil prenesel S k rin jo zaveze iz A b in a d a b o v e h iše v O b e d e d o m o v o in nato v Jeru z ale m . K o lik o r se je sam ra d o v o ljn o o d lo čil, da sla v i G o s p o d a , p ra v i D an te, to lik šn a je tudi m era n je g o v e g a zveličan ja. - 44. v kljun p rim ik a se\ V O rlo v i o b rv i tiči pet d uš; n ajb ližji očesu je cesar T ra ja n , ki je bil p ra viče n v la d a r in je p oslu šal to žb o sirom ašne v d o v e ter
Dvajseti spev
48
ji
J4
/7
60
63
66
559
Z d a j v e , k ak o v is o k o plača ceno, k d o r je b rez K ris ta , sk u ša jo č na sebi n eb ešk o rad ost in n asp ro tje njeno. V k ro g u za lu čjo , že po zn an o tebi, sledi p o g o rn je m lo k u ta, ki v p ra vi p o k o ri je za k ra tk o ušel p o g reb i. Z d a j v e , da večn e so d b e ne p o p ra v i G o s p o d , če p ra v z m o litv ijo se v a šo o d danes kaj na ju trišn je p restavi. N a sle d n ji je s p o sta v o in silo našo, d o b e r nam en, ki dal je sadje g n ilo p o g rč il se in dal p astirju pašo. Z d a j v e , da m u to zlo , ki g a ro d ilo je d o b ro d elo , tukaj ne šk o d u je, četu di zem ljo je v ra zd o r pahnilo. G le j, V ilje m v sp o d n jem lo k u tam d om u je; dežela, ki p o d ž iv im K a rlo m joče in F rid e rik o m , n jeg a o b jo k u je . Z d a j v e , k ak o o n stran stvo lju b i v ro č e p ra v ič n e k ra lje , in to še v lesketu sv o je luči p o ve d a ti v a m hoče. K d o bi v e rje l tam d o li v zm otn em svetu , da je T ro ja n e c R ife j peta v redi
k a zn o v a l tiste, ki so ji bili ub ili sina. B il je sicer p o g a n , to d a m o litev papeža G r e g o r ija V e lik e g a g a je rešila pekla in m u utrla p o t v nebesa. O n torej iz sv o je izku šn je v e , kaj se p ra v i živeti s K ris tu s o m (»nebeška radost«) in kaj brez n jega (»nasprotje n jeno«). 50. ta: N asled n ji je ju d o v s k i kralj E z e k ija , ki m u je bil p re ro k Izaija že n ap o v e d a l sm rt. S p o n ižn o m o litv ijo p a si je kraij iz p ro sil od B o g a 15 let o d lo g a , k o t p o ro ča sv. P ism o . - 53. z molitvijo: So d b a b o žja je ostala ista, če p ra v jo je v red n a m o litev p re m ak n ila od danes na jutri. - 5 5. Naslednji: C esar K o n sta n tin , ki je iz R im a p rem akn il sedež cesarstva (»s p o sta v o in silo našo«) v g ršk i B izan c in tak o o d sto p il b iv šo pre sto ln ico papežu. N am en je bil d ob er, pripom in ja pesnik, le posledice so se izrodile. T u k a j v raju sicer tega ne občuti, ker uživa plačilo p ravičn ika, na zem lji pa je n jego v ukrep (kasneje) p o v z ro č il cerkveni razkol, pa tudi sp o ru m ed cesarstvom in papeštvo m je p ra v ta razdelitev prip ravila pot. - 6 1. V iljem : D o b ri, kralj Sicilije ( 1 16 6 - 1 18 9 ) , ki še z^aj žaluje za n jim , ko ji p o vzročata b rid kosti K a re l in F rid erik (prim . sp ev X I X . v. 12 7 ). - 68. Trojanec
560 6p
72
7/
jS
Si
¡4
Sj
po
od svetih lu čk , nanizanih v te m c v e tu . Z d a j v e precej tega, kar lju d sk i v e d i o b ožji m ilosti ni uzreti d a n o ,
čeprav mu dna ne najdejo po gled i.« K o t se šk rjan ček v z d ig n e čez p o lja n o , gla sn o p o jo č, in slad ke m e lo d ije pijan utihne n e p riča k o v a n o , tak o stori m i slika, vtis g o stije na v e k o v ve k e , ki nje želja v s a k a stva ri, k ak o r v resn ici so, ra z k rije . Č e p ra v m oj d v o m in jaz bila s v a ta k a k o t steklo in b arv a, ki ga v s a p re v le č e pa v du ši ne strpi, m olcé ne č a k a , tem več: » K a j pa je to?« v usta d rh te č e n je g o v a peza b utne m i z v s o s ilo , da v se n a o k ro g se v o g n ju z alesk eč e. T ed aj o k o se je še b olj zjasn ilo in brž m i p ra v i zn âm nje v e k o v it o , da ne bi to strm enje m e h ro m ilo : » V to stva r verjam eš, ker sem jo o č ito izrekel, a p rezrl si nje n a ra v o ; k ar je p o v e ri, ti je torej sk rito . S tô ri k o t tisti, ki si v b ije v g la v o im e stvari, in če k d o ne p o m a g a , ostane tuje m u n je b istv o p ra v o . L e silo, glej, trp é nebesa blaga
R ifej: T ro ja n sk i v o d ite lj, o katerem p o je V e r g il: »C adit et R ip h e u s , mstissimus m us, qui fu it in T eu c ris et servan tissim u s aequî.« (E n . II. 426) - Č lo v e k bi se zveličan ju R ife ja ču d il, saj v en d a r ni b il kristjan . 7 3 -13 0 . Č lo v e k o v a vera in zveličan je 76. slikar. O rla, a pesn iku že tu d i »sled sence zarje on stran ske glorije«. - 77. fy ÿ a : Č e h oče dožene v sa k o stvar d o njene p rave in p rvo tn e pod o b e. - 79. dvom: P esn iku se p o ro d i d v o m , ki pa O rlo v em u očesu ne uide, saj g a vid i kot b a rv o p o d steklen o p revleko . K a k o torej, se v p rašu je D an te, m ar g red o tudi po gani v raj? - 85. p eZa: D v o m a . - 95. bistvo pravo: »quidditas«, b istvo , k ajstvo ; sholastični term in. - 94-96: E v a n g e ljsk a m isel
Dvajseti spev lju bezn i in nade, ki ne o b u p u je: 96
99
102
io j
10 S
m
114
to
dvoje le nad božjo vo ljo zmaga.
A ne k o t m ož m oža na silo v k u je , zm ag a jo , ker je sam a željn a pasti, in zm agan a z d o b ro to še zm agu je. P r v a in peta lu č v očes nadrasti sta zate ču d o , saj ju zreš strm eče n aslikan i v tej an gelsk i oblasti. N ista p o g a n a šla iz trupla ječe, k o t m isliš, k o t kristjana sta verjela v n o g e , doslej in za naprej trpeče. D a iz p ek la, k jer kes in d o b ra dela ne rešijo , se v rn e k d o k skeleti, je m ilo st n adi, ki je v n jem živela tak m očn a, da je dala poleteti željam , ki naj gan ile b i O četa, da bi o d sto p il v sv o ji v o lji sveti. T a slavn a du ša, spet v m eso odeta za m alo časa, v N je g a je verjela,
ki jo lahko je rešil s tega sveta; v v u lk a n lju b ezn i take je vzp lam tela v tej v e ri, da k o d ru g ič je u m rla,
/77
lahko prišla v nebesa je vesela. T a z n jim - iz m ilo sti, ki je p rid rla
prim . M at. X I . 12 : » R e g n u m co e lo ru m v im partitu r et v io le n ti rapiu n t illu d .« - 96. nad bo^jo voljo\ Se v ed a ne nad a b so lu tn o , kajti ta je n ep re m ak ljiv a . L ju b ez en in upan je lah ko p rem akn eta ali om ilita sam o tak b o žji sklep, ki je p o g o jen tu di s č lo v e k o v o v o ljo . V takem prim eru B o g rad p o p u sti, saj to p o p u ščan je pred silo ljub ezn i in upan ja pom en i ra v n o z m ag o b o žje d o b ro te. (97-99) - 100 . p rv a in peta luČ\ T ra ja n in R ife j. - 104. kot kristjana'. K a r je duš v n ebesih , so se v se zv eliča le ali p o veri v O d rešen ika, ki bo p rišel in trpel (fide in C h ristu m passuru m ) ali p o v e r i v O d rešen ika, ki je že p rišel in trp el. 1 0 6 - 1 1 7 : T raja n a je iz pekla p o te g n ila m o litev papeža G r e g o r ija V e lik e g a ; po tem k o se je bil za k ra te k čas v r n il na svet, je v e ro v a l, zato je sm el p riti v raj (po T o m . A k v .) 1 1 8 - 1 1 9 : R ife j je p o po seb n i b o žji m ilosti - p re d o d lo č itv i ali predestin aciji - z a v o ljo sv o je p ra v ičn o sti vid e l v duh u za tiso čletje n aprej o se b o K riu s tu s o v o ; p rejel je torej k rst želja, saj je častil sv ete tri žene, k i jih je D a n te v id e l v V ic a h , o b desnem ko lesu
Kaj
562
120
12 )
12 6
129
1)2
i) j
13 S
14 1
iz takšn ega tolm u n a, da n ik o li ljudi zenica ni m u dna uzrla, v p ra v ic o se zalju bil je tam d oli, v njej B o g m u m ilostn o je razo d eval, da blizu je rešitev naši boli. V to je od takrat v e ro v a l in z gn eval ga je p o g a n stv a sm rad od ure tiste, da v se , ki v njem so rasli, je ošteval. K r s t so prinesle m u tri žene čiste, ki si jih gled al desno o d v o z n ik a, tisoč let p rej, k ar nas k rstil je K riste . P re d o d lo čite v , g le j, k ak o um ika se tv o j k oren očesu, ki iz v o ri so tv o ji zanj celota p revelika! Č e sodiš, člo v e k , to p očasi stori: še nam , ki O četa zrem o, ni m o g o če spoznati, k o g a v se O n vzel b o go ri. V zad ržku tem se ve se lim o v ro č e , ker d o b ro naše v tem se b o sp o ln ilo , da h očem o le to, kar O če hoče.« T a k o to b o žje znam enje je m ilo , zato da v id zbistri m oj n eokretn i, m i b la g e g a z d ra vila natočilo.
triu m faln eg a K ris tu s o v e g a vo za , t. j. V e ro , U p an je in L ju b ez en . (P rim . V ic e , X X I X .
I 2I-I26) 13 0 -14 8 . O predestin aciji (p red o d lo čitvi) P rim er z veličan ja d veh p o g a n o v n avd ih n e pesn ika, da o b ču d u je v eličin o b o žje predestinacije, ki ji člo v e šk a pam et ne v id i koren in . - M i pa se m edtem lah ko v p ra ša m o , kaj je D an teja n agn ilo k tako sam o svo je m u p o seg u v te o lo g ijo , k o t g a sp riču je prim er T raja n a in R ifeja . L o g ič n o o p ra v ič ilo n ju n eg a z veličan ja je m o č n ajti v sh o lastiki T om a ž a A k v in sk e g a , izbira o seb pa je za p esn ika m o čn o značilna. S tem da je p o v z d ig nil T ro ja n ca in R im lja n a, je hotel D an te k o t že v e č k ra t doslej p o d črtati k o n tin u iteto rim skega cesarstva ter p o m em b n o st in v z više n o st n je g o v e ideje, ki je na tem m estu p re k o sv o jih n o silce v R ife ja in T raja n a v d ružb i zveličan ih k ristjan o v zad o b ila svetn iški sij. -
Dvajseti spev
14 4
14 7
563
K o t m o jstra p e v ca k itarist um etni na stru nah sprem lja s svira n jem vib ra ta, da so g la so v i petja bolj p rijetn i, tak o se zdi m i, ko je p tica zlata tam g o v o rila , da besede njene d v e lu čk i sprem ljata, ob n jih m ig ljata, tak o k o t v e k a z v e k o h krati trene.
14 5. dve lučki\ T a k o k o t kitarist sprem lja pe vca na svo je m glasb ilu , sta duši T raja n a in R ife ja p ritrje v ali O rlo v im besedam 2 lesketan jem , ki je b ilo tako slo žn o k a k o r utrip d v e h v e k na obrazu.
ENAINDVAJSETI SPEV
}
6
p
12
ij
/
S pet so se m o je oči v ob raz zazrle go sp ej in duša se je z n jo sklen ila, vse d ru g e želje pa so m i zam rle. N i sm eha v njej: »Če bi se nasm ehnila,« m i de, »si k o t Sem ela, ki v p rg išče pepela se je v h ipu sprem enila. Č e si lepote, ki čez to stopnišče palače večn e v ve čjem o g n ju sije, kot zreš, čim v iše tv o j p o g le d jo išče, ne b rzd am , g lej, iz nje tak o gen j bije, da je p red n jim vsa tv o ja m oč u m rljiv a k o t k ro šn ja, ki jo strela pou žije. N a sedm em kresu zdaj m id v a sto jiva , ki izp o d p rsi L e v a , z n jeg a silo p re k vaše n , tja na zem ljo žar izliva. O k o naj tv o ji duši b o v o d ilo , a v n jem naj k o t v zrcalu se izrazi lik , ki ga to zrcalo b o o d k rilo !«
1-24 . V z p o n na Saturn 1. spet: P o tem ko je prejel o d O rla »slad k ega z dravila« (glej predh. sp ev!), se D an te zn o v a o b rn e k B eatrice in o b n jen i lepoti po zab i na v s e d ru g o . - 4. ni smeha: V o d n ic a se to po t ne nasm ehne in »brzda s v o jo lepo to«, kajti n jen nasm eh im a zdaj p re v e lik o m oč in pesn iku bi se z g o d ilo k a k o r Sem eli, h čerk i teb an skeg a kralja K a d m a . N jo je lju b o sum na Ju n o n a n a g o v o rila , naj si za h ip želi vid e ti Ju p itra , Sem elin ega lju b im ca, v vsem n je g o v e m veliča stju ; res g a je vid e la , a takoj nato zgo rela. - 8. v večjem ognju: Č im više v o d i B eatrice D an teja, tem bolj žari njen ob raz. - 13 . na sedmem kresu: P o v zp e la sta se na sed m o , S a tu rn o v o n eb o , im en o van o p o starorim skem b o g u , vlad a rju zlate d o b e č lo v e š tva. - 14 . Leva: Saturn je stal tedaj (v času D a n te je v e g a p o to va n ja - m arec 1. 130 0 ) v znam enju L e v a in je tako sv o je m u v p liv u na zem ljo p rid ru žil še m o č tega o zvezd ja. 18 . lik : D a n te je v o o k o bo v »zrcalu« b o žje luči - Satu rn u u g led alo p o d o b o lestv e (v.
Enaindvajseti spev
21
24
27
30
33
36
39
42
565
K d o r ve , k ak o na blaženem obrazi se srečn o paslo takrat m i o k o je, k o d ru g o sk rb so dali ji ukazi, b o brž spoznal, k a k o lah k o b ilo je u b o g ati g o sp o , ki v raj me v o d i, če le na teh tn ico b o dal o b oje. Z n o tra j kristala, ki ves svet o b h o d i in si p o lju b em kralju im e n ad eva,
ki je pod njim um rlo zlo v prirodi, zagledam zlato lestev, ki odseva lu č son čn o in se v take pne v iša v e , da tja o k o zam an si p rizad eva. Č ez klin e dol pa v sip a se v n ižave tak slap lu či, da m islim , da n ap roti m i z liv a, k ar n eb o p re m o re slave. In k o t se vra n e, k o je dan na poti, tiščijo v k u p , k er jih n avad a strne, da m rzle si ogrej aj o p ero ti, nato pa ena g re in se ne vrn e , te spet nazaj g re d o , k je r prej so stale, a tretje k ro ž ijo v v iš a v i, črne, tak o bi rekel, so m i tam m ig ljale te isk re, ki so v k u p p rišle iz raja in se ob n ek em su n ku razsejale. N a jb liž ja nam a vž g a n a je v sijaju
28). 2 1 . ukazi: D a n teju , naj p o g led a drugam . 25-42. N eb e šk a lestev N a neb u Saturn a se p esn ik u prikažejo svetn ik i-k on tem p la n ti, ki so se na zem lji o d lik o v a li v p re m išljeva n ju B o g a . K a k o r p re m išljeva n je b o žjih resn ic v o d i d u šo v is o k o g o r i k B o g u , tako v o d i s tega planeta lestev, p en jajo č se v take višin e , da jih p e sn ik o v o o k o ne doseže. 25. kristala'. P lan et Saturn . - 26. kralju'. P rim . kom . v . 1 3 ! - 32. slap luči: Blažen ih k o n tem p lan to v. - 42. oh nekem sunku-. K o so p rišli d o n eke to čke na rajski lestvi. 4 2 -10 2 . O n ed o u m ljivo sti predestin acije 43. ta: D u ša , s katero se bo p esn ik kasn eje ra zg o v a rja l. -
566
4)
48
//
/4
/7
60
6)
66
69
Raj tako, da kom aj vzd ržal sem se vzk lik a : »L ju b ezen vsa je v tv o je m že sm ehljaju!« A ona, ki je m eni klju č jezika, trenila ni, zatorej ji vp rašan ja ne upam staviti, če p ra v m e m ika. K o pa zagledala je v z ro k m olčanja v v id u N je g a , ki vid i v se v v e so lji, m i de: »P o vej željo, ki te razganja!« »Iz lastnih bi zaslu g ne sm el nikoli,« dem , »upati na iz p o ln itev želje, ve n d a r po n jej, ki p ro šn jo m i d o v o li, te p ro sim , sveta duša, ki v veselje zastrta si, da razodeneš silo, ki priti sem ti dala je p o v e lje . P o v e j, zakaj to k o lo p ritajilo je s v o jo u b ran o sim fo n ijo raja, ki v nižjih doli se glasi tak m ilo.« » T v o j sluh k ot v id zem ljana te izdaja,« o d g o v o ri, »zato nam petje otem a to, kar g o s p o je o ro p a lo sm ehljaja. P o sveti lestvi sem do tega prem a se spustil le, da rad ost te p o z d ra vi z besed o in lu čjo , ki m e objem a. V ir n aglice ni v ve čji bil lju b a v i, saj takšna ali v e čja odslej se neti, k o t p ričajo ti b lisk i p o v iša v i. U sm iljen je, ki v njem sm o sužnji vn eti m o d ro sti, ki sveta je vlad arica,
46. ena: Beatrice. - 49. v%rok molčanja: B ea trice je v B o g u prebrala v z ro k D a n teje v eg a m o lk a, nam reč bojazen . - 6 1-6 3 : D u h o d g o v o r i D a n teju n ajprej na p r v o v p rašan je, zakaj je n eki na tem n eb u v se tih o, ko pa je ves raj, kar g a je doslej spo zn al p esn ik, p o ln petja in plesa. O d g o v o r se glasi: K o t ne m oreš prenesti B ea tricin e g a sm eh ljaja, tako je tu di sla d k o st n ašega petja p re v e lik a za tv o ja čutila. Z a ra d i tega se on a ne sm eje in mi m o lčim o . - 64-72: O d g o v o r na d ru g o p e sn ik o v o v p ra ša n je, zakaj je ra v n o ta duša
Enaindvajseti spev 72
7/
7
81
84
9o
93
567
o d b ira nas ta k o, k o t m oreš zreti.« » Ž e vid im ,« p ra v im , »sveta oljen ica, da je sv o b o d n a v o lja v b ožjem hrám i d o v o lj, da ti P re v id n o st je vo d n ica ; težko pa vid eti je du ši sam i, zakaj je b il p re d vid en p ra v tv o j plam en za ta o p ra v e k m ed vsem i zvezdám i.« N ise m še v sv o ji p ro šn ji rekel am en, k o je luči sredina os postala, v rte č se k a k o r u rn i m lin sk i kam en, lju bezen znotraj nje pa je dejala: »B ožan sk a luč se p re k o m ene steka sko z to , ki m i n aro čje je postala, in z m o jim v id o m n jé k rep o sti reka tak o me čezm e d v ig a , da o d k rijem lah k o n a jv išjo b it, o d k je r priteka. P ri njej v s o p lam enečo rad ost p ijem in k o t o k o razbira v se jasneje, v en ak o jasnem z u b lju jaz zasijem . Se on z nebá, ki sije n ajb istreje, seraf, ki najbolj v id i B o g u v lice, ni v stanu p o tešiti tv o je žeje, tak o g lo b o k o je na dnu krnice večn ih p o sta v k to, k ar želiš uzreti,
p rišla s p o z d rav i d o n jega. V z r o k tem u - o d g o v a r ja duh - ni v v e č ji lju b ezn i, p a č pa v tem , da g a je b o žja m o d ro st za to p re d o d lo čila , p redestin irala. - 73-78 : V id im - p ra v i D an te - da tukaj v nebesih ne potreb u jete izrecn ega b o žje g a ukaza, tem več v a s sam a sv o b o d n a v o lja n avaja v p r a v to , k a r B o g želi; n e v id im pa v z ro k a , zakaj si m ed to lik o d u h o v i p ra v ti dolo čen za to , da m e p o z d raviš. - 8 3 -10 2 : L u č , ki m e prešin ja o d g o v a r ja d u h - in s katero v id im b itn o st b o ž jo , p rih aja o d te b itn o sti sam e. M o je g led an je sam o p o sebi ne zadostuje, tem več lah k o le združen o z b o ž jo s v e tlo b o uzre prab itn o st - B o g a . Iz te viz ije in njej sorazm ern o izhaja veselje, ki žari iz m ene. A tudi n ajsv etle jši d u h o v i, M arija ali S e rafi, ne m o rejo ustreči D a n te je v i želji, kajti sk riv n o st pred estin acije je B o g prid ržal zase. T o naj p esn ik p o v e ljudem . In p red estin acija je že v raju zag o n etk a, kaj šele na zem lji, k je r č lo v e š k o pam et z ag rin ja in om eju je dim čutil!
568
99
102
ioj
i o
S
m
114
//7
120
da u m an jka m oči u stvarjen e zenice. K o stal boš zopet v u m rljive m svéti, jim to p o v e j, da se nihče ne usod i za take dalje p o t p o d n o g e vzeti. N a zem lji se sm odi, kar sije tódi; k ako naj pam et doli bi storila, česar ne zm ore tu kaj, pri G o sp o d i?« T a k o me ta beseda je u k lo n ila, da duši nisem vrta l v e č v glo b in e, le to sem sk ro m n o b áral, k d o je bila. »M ed m orjem a v Italiji so pečine, v iso k e , da p o d njim i g ro m vih ari, in tam , nedaleč tv o je d o m o v in e, K a trije v rh sam oten g o p o d a ri, a spodaj tiho m i leži zavetje m en ih o v, p o svečen ih le oltárji.« T a k bil p ričetek p rid ig e je tretje; »T am služil B o g u sem tak o g o re čn o ,« g la silo se naprej je n jeg a petje, »da u živajo č le o ljn o jed netečno, z lah k o to sem pren ašal m raz, v ro čin o in v m islih p ri B o g ú ž ivel sem srečno. K a j je naš k lo šter sp ra v il v to v išin o sadú! A zdaj - sram ota naj b o znana! P rep red en čez in čez je s p a jče vin o . T a m z vali so m e P etra D am ijan a, k o t P eter G re šn ik pa v e lja l sem v hrám i
10 6 -14 2 . S v . P eter D am ijan 10 5. Kdo j e : D u h , ki je g o v o r il p esn iku , se sledn jič razodene. Izv e m o , da je to sv . P eter D am ijan (10 0 7 -10 7 2 ,) nekd aj opat stro g eg a sam ostana A v e lla n a ali S. C ro ce v sam oti u m b rijsk ih A p e n in o v pod g o ro C atria. - 106 . med morjema: Ja d ra n sk im in T iren sk im . 1 1 2 . tretji: T re tje g a n a g o v o ra (prim . v. 6 1, v . 83!). - 1 1 9 . sadu: Z v e lič a n ih . - 1 2 1 . Petra D am ijana: K o t deček je n ekaj časa pasel prašiče, a starejši b rat D a m ija n je po sk rb el zanj in ga pričel p o u čeva ti. Iz h valežn o sti do brata je Peter, ko je p o stal re d o v n ik , p riv z e l še ime D am ijan . - 12 2 . Peter grešnik: Iz sk ro m n o sti se je na m n o g ih pism ih p o d p isal P eter
Enaindvajseti spev 12 }
126
129
i) 2
i) !
1)8
14 1
569
N a še G o s p e , tam na b reg eh Ja d ra n a. M o čn o sem se že bližal g ro b a jam i, k o so n a vle k li m i k lo b u k v išn je v i, ki s slab ega na slabše g re m ed vam i. P riše l je K e fa , p rišel v rč k ra lje v i D u h a , ob a b osa, o b ad v a suha, ki jedla sta v a m m alod ane v h levi. A danes šk o fa g le j, to je potu ha: eden g a vlač i, d ru g o b lači, tretji od zadaj ga p o p rim e, debeluha. K o ž u h n je g o v še k o n ja m ore greti, da sta p o d eno d lak o d v e živali. D o k le j b oš gled al to, o B o g p resveti!« K o to je v z k lik n il, so n a v zd o l p o skali se v plesu z liv ali plam en čki n o v i in v vsa k e m k o lu lepši so postali. T o lu č so o b k o lili v si d u h o v i in takšen k rik zagnali čez nebesa, da n i p rim ere sili tu n je g o v i; nisem um el ga, g lu h na o b a ušesa.
g re šn ik , P eter n evred n i itd. D a bi g a tako im en o vali v sam ostanu S. M aria di P o rto v R av e n n i (»ob b rege h Jad ra n a« ), čig a r u stan ovitelj naj bi b il, ni z g o d o v in s k o izpričan o. 12 5 . klobuk višnjevi: Z a ra d i v elik e učen osti je km alu zaslo v e l in papež Štefan I X . ga je 1. 10 58 im en o va l za kardin ala. P eter D a m ija n se je im en o va n ju upiral, a je m o ral u b o g a ti in g a sprejeti, k e r so m u zažugali z izob čen jem . N ek aj let pred sm rtjo pa se je kard in alski časti o d p o v ed a l in um rl u b o ž n o v s v o je m sam ostanu. - K o t o seb n ost spada m ed n ajizredn ejše m ože sv o je do b e in C e rk e v g a časti k o t c e rk ven e g a učen ika. V e lik o je storil za refo rm o svetn e d u h o v šč in e, slo ve l je k o t pisec in asket. 1 2 7 - 1 3 5 : O b sp o m in u na k a rd in alsko čast se P eter D a m ija n spo takn e o b navadah sedan jih p re la to v , p ro ti katerim je že za sv o je g a ž ivlje n ja grm el: »Č ast š k o fo v sk a ne o b sto ji v d ra go cen ih k ožu h ih in frfo tajo čih v lečk ah , ne v ob iln em sp rem stv u in o g n je v itih ko n jih , m a rve č v sveto sti ž iv lje n ja , k a k ršn o je b ilo K e fo v o (P e tro v o ) in P a v lo v o : (» Izvo ljen a posoda«). - 13 6 -14 2 : B esed e P etra D a m ija n a , ki je klical b o žjo jezo na n ev re d n o d u h o v šč in o , so n ešteviln i d u h o v i na istem n eb u p o d p rli s tako g ro m o v itim k rik o m , da je D a n te sk o rajd a o glu šel.
DVAINDVAJSETI SPEV
)
6
9
12
ij
iS
T rd od strahu p o g le d a l sem k vo d n ici k o t dete, ki bi tja, k jer se p o m o či nadeja, vselej steg n ilo ročici; in k a k o r m ati v po m agaj p risk o či, ko sinek bled ji sope v n aročaju, z b esed o, ki u tolaži strah o tro čji, m i ona de: »N e v e š-li, da si v raju , ne v e š-li, da ves raj do k o n ca svet je, da je g o re čn o st v ir v s e g a v tem kraju? K a k o bi tebe sprem enila petje in m oj nasm eh, ti ni težko spoznati, saj duh ti že od k rik a ves p re vze t je. A če b i m o g e l p ro šn jo v njem doznati, že b il bi svest o svete si skeleče, ki p rid e, prej ko ti b o sm rt pred vrati. N e z ih to niti p rek asn o ne seče srp b o žji, razen tistem u, ki v želji ga p ričak u je ali pa boječe.
i - 2 1 . B eatrice p rig o v a rja D an teju i. trd od strahu: K r ik a , ki so g a zagn ali blaženi kon tem plan ti o b zadn jih besedah P etra D am ijan a (glej. predh. sp ev), se je D an te p restrašil k a k o r m ajhen o tro k , zato si brž p o išče tolažb e p ri B eatrice. - 9. gorečnost: T a k rik se je p o ro d il iz plem en ite vn em e blaženih, da p o d p ro g ra jo na račun izprijen ih d u h o v n ik o v ( X X I . s. v . 12 7 - 13 5 ) . - 1 0 - 1 2 : B eatrice n am ig u je na d e jstv o , da se on a še n i nasm eh n ila na tem n eb u , p ra v ta k o k o t so d u h o v i b laženih p ritajili sv o je petje, u p o šte v ajo č n em o čn o st D a n teje v ih čutil. - 13 . prošnjo: D an te k rik a ni u m el, m enda p a je v s e b o v a l p re ro k b o o kazni, ki b o p rišla nad n evred n e papeže. R az lag a lc i m en ijo , da je s tem m išljen nap ad na papeža B o n ifa cija V I I I . v A n a g n iju in »b a b ilo n sk o su žn ost papežev« o d K le m e n ta V . dalje. - 16 - 18 : B o ž ji m lini m eljejo p očasi, a g o to v o !
Dvaindvajseti spev
21
24
2j
}o
})
)6
39
42
57 1
O dslej pa le oči d ru g am p o p elji; kaj duš boš v id el s slavn im i im eni, če jih ravn al p o m ojem b oš p o v e lji.« O či zatočil sem p o v o lji njeni in uzrl m o rje son čec, ki m n ožilo si je lep o to z lastnim i pram eni. K o t tisti bil sem , ki du ši na silo g e jz ir želja in se b o ji vp rašan ja, k er m isli, da b o k o g a užalilo; a že naj večja in najbolj sem anja teh cvetk pred m ano je našla p o k o ja , da s sabo plača m i p rič ak o va n ja . »Ce v id el bi,« zaslišal sem iz soja, »kot jaz, lju bezen, ki g o ri m ed nam i, bi že b esed o našla m isel tvo ja. D a ne bi čakal, cilja nad zvezdam i zam u jal tu k aj, le najbolj v p ijo č i o d g o v o rim m ed tv o jim i željam i. V g o ro , ki ji C assin o ždi v p o b o č ji, so že h o d ili, p ra v p o d n jen o g la v o lju d je, trd i in v zm oti ta v ajo č i, jaz pa zanesel sem tja g o ri slavo N je g a , ki je na zem lji v ir resnice, te, ki nam to likan j žlahtni n aravo . Z m o čjo n je g o v e m ilostn e desnice p re g n a l sem tam z o k o lišn je g a im etja
22-96. S v . B en ed ikt 23. sončec: »S p en ile« - duše b laženih na rajski lestvi. - 28. največja: S v . B en ed ik t (480543), u stan o vitelj reda b en ed ik tin cev, oče zapadn ega m en ištva. - 3 1. če videl b i: Č e bi pesn ik v ed el, kakšn a ljubezen d o b ližn jega vlad a v n ebesih , se ne bi o b o ta v lja l z vprašan jem . - 35. najbolj vpijoči: Ž e lji, zvedeti, s ko m g o v o ri. - 37. v goro: L . 528 se je sv. B en ed ik t n ap otil na g o r o M o n te C assin o , dal razdreti A p o lo n o v tem pelj, ki je o n d i še o b stajal, in sp reo b rn il h k ršča n stvu o k o lišn je p re b iv a lstv o , d o takrat še p o g a n sk o (»ljudje trdi in v zm oti tavajoči«). - 4 1 . N jega : K ris tu s a , ki je na zem lji kažip o t k
572
Kaj
4;
ta kult, ki svetu p ot je do krivice. T i o g n ji z m ano, vešči b o go zretja , v tem zublju vsi bili so do li vž g a n i, ki sveto sadje nam ro d i iz cvetja. M ak a rij, R o m u a ld sta mi ob strani in bratje v si, ki v celico zaprli so se in vztrajali v besedi dani.« » T o , da srce ste sv o je m i o d p rli,« m u p ra v im jaz, »in vsa d o b ro ta vaša, ki razod eva jo vaš plam en v rli, v zaupanje mi takšn o m oč prinaša k ot sonce vrtn ici, kad ar se v m aju razpre, k o lik o r m o re, njena čaša. Z a to te vp rašam , oče, sem -li v raju v to lik i m ilosti, da brez o v o ja p o d o b o tv o jo v id el bi na kraju.« » V iso k a želja, brat,« m i de iz roja, »se izp o ln ila s sfero je p o sled n jo , k jer se utešijo v se , k o t tudi m oja. T a m v sa k a želja d o k o n č a se v re d n o , se spoln i in d o zo ri; le tam ed ino je v se na m estu, k jer b ilo je ve d n o , za p ro sto r ne v e d o č ne za o so v in o ; tja se prislan ja naša lestev m ila, zato v b rezk o n čn o st se ti pne v višin o .
48
//
j4
/7
60
S}
66
69
resnici, duše rajnih pa p o v z d ig n e k sebi v raj. - 45. ta ku lt: N am e sto starih p o g a n sk ih svetišč je dal B en ed ik t zidati krščan ske ce rk ve. - 46. T i ognji-. B e n ed ik to v i sob ratje ko n tem plan ti, ki skupaj z n jim u ž ivajo rajsko veselje. D v a od njih svetn ik im en u je. T o sta M akarij (u. 1. 404), učenec sv. A n to n a p u šča vn ik a , ki je ž iv el v p u šča v i m ed N ilo m in R d ečim m orjem , in R o m u ald (u. 1. 10 2 7 ), ki je u stan o vil red kam ald u len zo v. - 50. bratje: sv. B en ed ikta, ki so živ eli tako , kot jim je bil o n predpisal. - 52-60: O b z irn o st in d o b ro ta , ki vejeta iz B e n e d ik to v ih besed, p o lo žita D a n teju na jezik nasledn je, m alo d rzn o vp rašan je: A li bi sm el v id e ti tv o jo p o d o b o n ezastrto z lučjo? - 62. j- sfero poslednjo: V id e l m e boš v E m p ire ju , o d g o v a rja sv. B en ed ik t, tam , k je r se v se želje d o kraja sp o ln ijo . T o n eb o , ki je n eprem ičn o , im a m o č, da p o lo ži v s a k o stv ar tja, k am o r sodi.
Dvaindvajseti spev
72
7/
/8
8i
84
8j
jo
573
D o tja oči je Ja k o b u v o d ila , k o v sanjah v id el je njen k on ec zlati in se p o d an geli je kar šibila. A zdaj n ih če ne gre v e č m ed sobrati p o n jej, ker le na zem lji v sa k obstan e, s p ra v iln ik o m pa le p a p ir se trati. Z id , ki n ek o č je ščitil sam ostane, je zdaj ra zb o jn išk i b rlo g , a kute so v re če , z m o k o sk v a rje n o naphane. N i v o d e ru štv u tak žalitve krute B o g a , k o t N je m u se m enih zam eri, ko iz k ro tk e duše zrase do nadute. Z a k aj v se to, kar C e rk v i se p o v e ri, u b o žec naj im a, ki v B o g u p ro si, ne stric ali s o ro d n ik o v kateri! M eso lju d em sk u šn ja ve take n osi, da unese vn em a se n o viciata, prej k o h rastič sv o j p r v i želod strosi. U sp el je P ete r brez sreb ra in zlata, m eni m o litev in p ritrg o v a n je , F ra n č išk u u b o štv o je ro d ilo brata.
T a m sta večrfost in m ir, brez časa, brez p ro sto ra in brez v rte n ja ; tja tudi v o d i lestev, katere začetek g led aš tu na sedm em , S a tu rn o ve m nebu. - 70. Ja ko b u : »In sanjalo se m u je, in g lej, leste v je bila p o sta vljen a na zem ljo in v rh njen je segal d o neba; in glej angele b o žje, sto pajoče g o ri in doli p o njej« (G e n . X X V I I I ) . - 73. a i(daj: D an d an ašn ji pa je B e n e d ik to v e sob rate m in ila žeja po n ebesih ; n jih o v e oči b lo d ijo le p o zem eljskih u žitkih , red o v n i p ra v iln ik pa je m rtva črk a, za katero se nihče v e č ne zm eni. - 78. skvarjeno: M išljen e so p o k va rjen e n rav i. - 79. v oderuštvu: D e n a r, ki so si g a m en ih i basali v žepe in g a p o rab ljali v kaj p o svetn e nam ene. P rim . dekret papeža A lek san d ra I I I .: »Q u o d m on achi, abbates et p rio ri accipiu n t, g ra v iu s est usura.« - 83. ubožec: K i prosi v b o g a jm e , ne pa za d o b ro b it m en ih o v in v se n jih o v e žlahte. - 85-87: N o v in e c , ki stopi v sam ostan, prej iz g u b i s v o jo g o reč n o st, preden iz želoda zraste h rastič in z n o v a rodi želod. - 88-90: J a z - p ra v i sv . B en ed ik t - sem si z m o litv ijo in p ritrg o v a n je m n am nožil sam o stan sko d ru žin o , sv . F ran čišek je isto sto ril s p o p o ln im u b o štv o m , a k a r se a po stola P etra tiče, p o znaš n je g o v e besede: » Z la to in sreb ro nista m oja.« (D ej. I I I . 6). K d a j sm o torej m i trije h lepeli p o den arju, katerem u se danes klan ja n evred n a C e rk e v ? -
Raj
96
99
102
10 ;
10,f
In v id el boš, da k ak o r n oč in dan je vse to, kar p o sejali sm o m i trije, in tisto, kar se dandanašn ji žanje. P o m o č pa pride! - Jo rd a n , k ad ar lije k iz viru , in m o rje, ki se razgrn e, ko h oče B o g , so ve čje um etnije.« T a k o konča in k sv o jim se p o vrn e , brž skupaj stisne m nožica se cela in se v n eb o k a k o r vrtin ec zgrne. N a lestev g o ri, za sledjo krd ela, m igljaj g o sp e p relju b e m e p o rin e, ki mi ob njem vsa teža se je vzela; in ni ga, ki bi šel in pal z višin e v n a ravi d o li z n a g lico , ki enaka bila bi tej, ki z n jo pero t mi šine. Č e naj m e, bralec, še kedaj pričaka to sv eto slavje , ki ga v z d ih u jo če srce želi in zanj nad gre h i plaka,
96. ko hoče Bog: B o g je storil že v ečje čudeže, k o je o k re n il rek o Jo rd a n (Jo z . I I I . 14 ) ali razm aknil R d eč e m o rje (E k s. X I V . 2 1) , zato m u tu di zdaj ne b o težko stegn iti sv o jo ro k o in p o b o ljšati sv o je g rešn o lju d stvo . Opomba: P o stan ek na sedm em neb u je b il kratek, zanj je pesn ik p o ra b il sam o p o ld ru g sp ev. N a tem nebu se m u B eatrice ne sm eh lja, petja blaženih ne sliši, d v o m glede pred estin acije se m u ne razreši. T u d i želja, da bi v id e l sv. B en ed ikta iz o b ličja v ob ličje, se m u ne izp o ln i, pač pa ga prestraši silen k rik . Z d i se, k a k o r da naj se ra v n o tu posebej o b ču ti razlika m ed živ lje n je m b laženih in življe n je m še živečih . Z a k a j p ra v na Satu rn u , se sprašuje Scartazzin i, a ne v e o d g o v o ra . - Z d i se nam , da je ra v n o sfera k o n te m p la n to v tisti p ra g m ed v eč n o stjo in to stra n stvo m , ki g a še živeči člo v e k lah ko p restop i, in da je D an te p ra v to hotel p o d črtati z vsem i p o p rej naštetim i efekti, ki u stva rjajo v tis prazn in e ali n en adn o zasekan ega prehoda. V d uši p o z o rn e g a b ralca naj se na ta način u stva ri n eka n apetost, n eki v a k u u m , ki naj ga p o tegn e k v iš k u , n o v im , bolj sub lim n im d o ž ive tje m n ap roti. P reh o d iz a k tiv n eg a v p a siv n o (v etim o lo šk em sm islu) ž iv lje n je , ki g a p esn iško pon azarja n eb eška leste v na n eb u zveličan ih k o n te m p la n to v , naj tak o d o b i n ajširše d im en zije - o d m eva naj v so č u stv u jo če m in sod elu jo čem srcu, katerem u je K o m e d ija nam enjena. 9 7 -15 4 . V z p o n na Z v e z d n a to n eb o, v o zv e zd je D v o jč k o v 1 0 6 - 1 1 1 : T a k o g o to v o , k o t si želim - p ra v i D a n te - še kdaj p riti v raj, bi ti, b ralec, ne
Dvaindvajseti spev
///
114
//7
12 0
12 6
12 9
i) 2
575
ne zm akneš prsta iz ž erja vce v ro č e tak u rn o , k ot sem v id e l zn ak, ki B ik a p o d i, in h krati m u zletel v naročje. O slavn i zvez d i, v išjih sil redn ika, ve s du h , ki ra zsvetlju je m i m o žgan e, p riz n a vam , v a ju sad je in o d lik a; z va m a je v sta l in sk ril se v oceane oče v se g á , kar ž iv o je in um ira, k ad ar sem p rv ič v d ih n il zrak T o sk an e . In zdaj, ko m ilost m i n eb o od p ira, da stopam v k ro g v is o k i, ki va s kreče, na v a jin kraj m i padla je izbira. K vam a zdaj duša p ro si hrepeneče za m oč, da se ne u straši težke b itve, ki j o tak n e u sta v ljiv o k sebi vleče! » T a k o si blizu uri o d rešitve, da ti oči,« g o sp a m i dé ob ram i, »naj b o d o jasne, ostre k a k o r b ritve . A p red en bolj prim akn eš se njej sám i, p o g le j tja d o li, k o lik šn o v e so lje sem ti p u stila spodaj p o d n o gam i, da ti srce b o k ar n a jb o ljše v o lje , k o se p re d sta vi z m a g o sla v n i čredi, ki srečna v tem o k ro g le m etru pólje.« V s e h sedem sfer sem b il naštel s p o g le d i, a k o o k o na zem lji m i je o b stalo ,
izm akn il ro k e iz žerjavice h itreje, k a k o r sem jaz p o letel v o zve zd je D v o jč k o v (ki sledi B ik u ). - 1 1 2 - 1 2 3 : D an te se spom n i, da je b il rojen v času, k o je b ilo son ce p ra v v o z v e z d ju D v o jč k o v in se zato z ah vali ob em a z v ez d am a za v s e u m sk e d a ro v e , ki jih je bil o d n jiju p re je l, h k ra ti pa p ro si za p o m o č , da ne o m ag a » v težk i b itv i« , k i g a še čaka. - 1 1 2 . rednika: S o n ce je v zn am en ju D v o jč k o v m aja, ko je v se v n a jv e č je m ra zcv etu , zato so a s tro lo g i trd ili, da je to o z v e z d je n ak lo n je n o p e sn ik o m , p re ro k o m in u čen jak o m . - 1 1 6 . oče vsega: S o n ce , ki je o b D a n te je v e m r o js tv u (m aja 1. 12 6 5 ) v z šlo in z ašlo v z n am en ju D v o jč k o v . - 1 2 7 . njej sam i: U ri o d re š itv e (»ultim a salute«), k o b o u g led al B o g a . - 1 3 1 . zmagoslavni Čredi: D u š e K r is tu s o v e g a triu m fa (glej nasl. s p ev i). -
5j
6
ijj
138
14 1
¡44
14 /
j
;
o
Raj sem kar nasm ehnil se tej re v i bledi. In p ra v dam tistem u, ki ceni m alo jo ali nič; k d o r h oče pa v m o d ro sti še več, m u im e m ozá bo o b velja lo . L a to n e h čer sem v id e l v vsej svetlo sti, brez sence, ki m i v z ro k b ila je zm oti, da v njej pram en i redki so in gosti. B le sk tv o je g a sinú ni bil napoti océm , H ip ério n ; v a ju , D ió n in M aja, ob njem zagledal sem na krožn i poti. T a m b la g i Ju p ite r ro k ó podaja očetu in sinu; zdaj m i šla je v g la v o n estan o vitn o st n jih o v e g a kraja. T a k o spozn al sem v se h sed m ero, p ra v o n jih v e lik o st, kak n a g lo se v rtijo , k ak o jim réperji delé d aljavo . V rtič , čig a r o tro ci tak besn ijo , sem v id e l v e s, na njem g o ré in pian o, v rte č se z D v o jč k o v v e čn o d o m ačijo ; in spet v oči lepé ozrem se vd an o .
139. L a to m hčer: L u n a ; njena g o sto ta je p esn ik u delala p re g la vice (prim . R aj II). - 143. H iperion: O če So n ca; D a n te je v o o k o je zdaj pren eslo v e lik i sončni b lesk. - vaju, Dion in M a ja : Z v a ln ik : tv o je g a sina M erk u rja , o M aja, in tv o jo h čer V e n e ro , o D io n , sem vid e l b lizu So n ca, k a k o ubirata svo j k ro g o to k . - 145. Ju p iter: B la g i plan et Ju p ite r je m ed sino m M arso m in očetom Satu rn o m , pri čem er blaži v ro čin o p rv e g a in h lad n ost d ru g e g a. - 147. nestanovitnost: K a k o sp rem in jajo sv o je m esto gled e na zvezd e stalnice. 148. vseh sedmero: L u n a , M erk u r, V en era , So n ce , M ars, Ju p ite r in Saturn . - 1 5 1 . vrtič: ali tudi »gredica« (»aiuola«), k o t D an te p o m ilo v a ln o im en u je Z e m ljo . S te višin e se m u zdi v resn ici m ajh n a in u b o ga (prim . v . 133-138), zato se nasm eh n e o b m isli na člo v e šk i rod, ki se tako tepe zan jo in za n jene dob rin e. - 154. v oči lepé: B eatrice.-
TRIINDVAJSETI SPEV
}
6
9
/2
ij
7S
2i
•
K o t ptica, ki čutni v dom ačem lesu o b gn ezd u , kjer je m ale izvalila, v s o d o lg o n o č, ki svet otm e očesu, da zaželeno čim prej bi o d k rila , a tudi hrane kaj za n eb o gljen e, p ri čem er težka dela so ji m ila, pred z o ro na v rh v e je se požen e in h repeneče sonca p ričak u je , kdaj zbu d il g a b o zarje sv it rum ene, tak o g o sp a zdaj m o ja p o v z d ig u je p o z o rn o sv o j ob raz tja k tisti strani, k jer sončna ob la bolj p očasi plu je. In k o p o g le d sem njen z a v e ro v a n i u zrl, m i k o t tistem u je b ilo, ki nekaj h oče in ga u p nahrani. L e m alo časa je m edtem m in ilo, k o čakal na sv e tlo b o sem v širja v i in k o n eb o se h itro je jasn ilo. » G lej tru m e vse,« m i B eatrice p ra v i, »ki zm aga K ris tu s a jih je zajela, glej sad zvezd a, ki k ro ž ijo v v iša v i!«
1-8 7 . K r is tu s o v o zm ag o sla vje 4. ^a^ektie: Izvaljen e m ladiče, ki jih bo videla šele takrat, ko bo sinil dan. - 1 1 . k tisti strani: K je r je son ce o po ld n e; takrat se nam zdi, da se bolj počasi prem ika. - 1 - 2 1 : K o t p ri čakuje ptica jutranje zarje in sončnega vzh o d a, tak o je B eatrice čakala na prih od večn ega sonca, K ristu sa . - 15 . k i nekaj bole: K i se zaenkrat zad o vo lji z upanjem , da bo zaželeni predm et čim prej tu. - 19. trume: M n o žico blaženih, ki jih je K ristu s otel p eklu , prim erja pesn ik s sp revo d o m zajetih, ki so jih v trium fu n eko č vo d ili R im ljan i. - 2 1 . sad %ye%dd:
5 7»
24
27
jo
j}
¡6
39
42
4j
_
Raj
V ob raz tedaj tako je zažarela, v očeh ji radostne je v ž g a lo sije, da so ob tem mi usta obnem ela. K o t če na jasnem nebu luna sije in n a o k ro g se večn im n im fam sm eje, ki sv o d k rasijo božje d om ačije, tak o zagled al sijev sem brez m eje, a zgoraj so n čn o luč, ki v se je vž gala, k ot naša spodaj žar plan etom seje. Z lu čjo m i ž iv o je v o b raz sijala bleščeča luč tak o, da m i zenica te jasnosti neizm erne ni vzdržala. O B eatrice, slad ka ti vo d n ica! In p ra v i m i: » K re p o st vsez m a g u jo ča n ezad ržljivo vate zdaj pro n ica. In njej je m oč in v sa m o d ro st m o go ča, ki zem lji p ot o d p rla je v višin e, kar d o lg o že bila je želja vro ča. In k ak o r strela iz o b lak a šine tak daleč, da se iz n jeg a b o rešila, in, kar n aravn o ni, na zem ljo rine, tak o m i pam et zrasla od jedila je tega, da ni v sebi v e č ostala in iz sp om in a vse je izgu b ila. »O d p ri o či, g lej, kakšn a sem postala: k er m o g e l zreti žarke si sijoče,
Z n a n o je, ko lik šen v p liv na člo v e šk a ž iv lje n ja je D an te p rip iso v a l zvezd am . - 26. večnim nimfam : Z v e zd a m . - 29. sončno luč: K r is tu s , k i je blažen im p rižgal žar sv eto sti, tak o ko t son ce daje s s v o jim o g n je m življe n je plan eto m , se je prikazal pesn iku k o t lun a m ed zvezdam i, a v takem b lesku , da g a D a n te je v o o k o ni vz d rža lo . - 37-39: K r is tu s je s s v o jo sm rtjo o d p ri ljudem tolikan j zaželeno p o t v nebo. » ja z sem p o t, resnica in ž ivljen je. N ih č e ne p rid e k O četu , razen p o m eni.« (Ja n . X I V . 6). - 40-45: K o t b lisk , ki bi se rad rešil o k le p o v ob la k a , p redre stene sv o je ječe in v ž elji, da bi p rišel čim d lje, šv ig n e na zem ljo, ne pa v n eb o, kar bi b ilo sicer n ara vn o , ta k o je D a n teje v a pam et o b vid e n ju K r is tu s o v e g a sp re v o d a (»od jedila tega«) p re k o rač ila sv o je n aravn e m eje (»ni v
Triindvajseti spev
ji
¡4
/7
60
63
66
6$
72
b o tv o ja duša m oj p o g le d zdržala.« K o t tisti bil sem , ki d o g n ati hoče o b ču tek že pozab ljen e vizije, ki spom n iti se je mu ni m o g o če, ko čul besede sem , ki naj o v ije jih h vala, ki n ik d ar ne bo m inila v spom in a k n jig i, ki p retek lo st krije. Če v rsta bi je z ik o v se glasila, ki P o lih im n ija jih je s sestram i o b slad kem m leku n ajb olj izredila, da m i p o m a g a , vstala bi pred nam i le bleda senca svete g a sm ehljaja in luči nje tam zgoraj nad zvezdam i. In ko va m slikam tu p o d o b o raja, p re sk o či m n o g o sp ev ta p o svečen i, k o t tisti, ki pred n jim zap reka vstaja. K d o r m isli pa na to v o r neizrečeni sn o v i in da č lo v e k u je na ram i, ne b o zam eril, če težak je m eni. A za to d rzn o p lo v b o m ed v o d a m i ni taka lad ja, ki v sa k val jo stresa, ne tak b ro d n ik , ki tru d ga ne zam am i. » Z a k aj tak vam e liješ žar očesa in ne ob rn eš na ta v rt p o g le d a , k jer cv etk e K ris tu s o v a luč raztresa? T a m ro ža je, ki božja je beseda
sebi v e č ostala«) in nato vse izgu b ila, kar je bila dojela. -49-69: P esn ik se zam an tru d i, da bi p o p isal n eizm ern o lep o to B eatricin ega o b raza, k a m o r je tedaj u prl oči. - 52. besede: K o m u je velela, naj jo p o g led a. - 56. Polihim nija: M u za lirsk e po ezije, ki je jeziku to, kar je o tro k u slad k o m leko. - 5 5-57: Sm isel: Č e bi m i po m a ga li n ajb o lj razviti in n ajb o lj kulturn i jeziki s sv o jim i izrazn im i sred stv i... - 62. preskoči: Č esar ni m o g o če o p isati. 64-66: K d o r b o p o m islil, da je ta neizm ern a s n o v na ram i u m rljiv eg a č lo v e k a , ne bo zam eril, če om ah ujem p o d njeno težo. - 67-69: V sv o je o p ra v ičilo p o v e pesn ik še to , da bi kd o d ru g to n alo g o še slabše o p ra v il. - 7 1 . vrt: P rim . v . 19S - 73. ro^a: M arija , ki je rodila Je z u sa K ristu sa (»In Beseda je m eso postala in m ed nam i prebivala« - Ja n . I. 14). -
•i 80
7/
7
Si
84
87
po
P)
96
Raj m eso p ostala v njej in lilij cveti, ki v ir dehteči lep ega so zgleda.« T a k o je rekla, njeni so nasveti m e sp o d b u d ili, toda še b orila se je zenica, ker ni m o g la zreti. In k a k o r sončna luč bi p o svetila sk ozi ob lak in cvetn i v rt brez kraja zasenčenim očem bi o d g rn ila, tako zagledal sije sem iz raja, ki višn ji žar o g rin ja jih z b leščavo , ne da dou m el bi, o d k o d prihaja. K re p o st, ki jih z lu čjo prežem aš p ra v o , n a v z g o r si šla, da bi se o d p o čilo o k o m i, ki te s tak o zre težavo! Im e cvetlice, ki z b esed o m ilo zvečer in zjutraj jo m oj duh p o z iva, m e vn e lo je za jasnejše svetilo . In ko očesu je ta zvezda živa ves sij in v e lič in o s v o jo lila, saj tu in spodaj je n ep rem a g ljiva , se p rek neba b leščava je spustila, k o t ven ec, ki k ro g g la v e se o v ije , o k o li nje zarajala je m ila.
74. lilij cveti: A p o sto li; k o t dajejo lilije o m am en v o n j, ki p riv a b lja č lo v ek a, tak o ap o sto l ska dela in besede iz p riču je jo krščan sko k rep o st, ki v o d i lju d i na p o t zveličan ja. - 77. še borila: P esn ik je z n o va p o g led a l na tisto stran, o d k o d e r je p rih ajala luč, ki m u je bila že prej zaslepila p o g le d (prim . v . 32). - 79-84: K o t sončni žarek p red re o b lak in razsvetli cveteče trate, pri tem pa son ce o stan e zakrito , tak o so se pesn iku tedaj prikazale duše blaženih (»siji«), luč, ki jih o sve tlju je (K ristu s), pa se je p o m ak n ila više, da bi D a n teje v o o k o lah ko zajelo to lepoto. (85-87) 8 8 -139 : M arijin o vn eb o v z etje 88-90: Im e M arije, h kateri se D an te zateka v jutran ji in večern i m o litv i, je p e sn ik o v p o g led na M ater b o žjo (»jasnejše svetilo«). - 95. tu in spodaj: K o t blažene v sijaju, tak o se v čedn ostih v z d ig u je nad č lo v e š k o n aravo . - 94. N ad an g el G a b rije l, ki zaraja o k o li M arije in z ap o je njej na čast (»lira« v v .
o b rn ilo prekaša bleščava: 100). -
Triindvajseti spev
ff
¡0 2
io j
10 S
m
114
///
12 0
12 }
5»i
In spodaj v se najslajše m elod ije, ki duša bi o b njih kar o b n em ela, b ile kot g ro m bi, ki o b la k e bije, v p rim eri z liro to , ki je zven ela, ko ven čan b il safir je m oj p rekrasn i, ki so ob njem nebesa zažarela. »L ju b ezen an gelsk a sem , ven ec jasni rad o sti, ki v telesu je vz k ip ela , k jer b il želja je naših hram začasni. In rajal b om , k raljica, ko se vzp ela za sin om boš v v rh b ožje dom ačije in jo z b o g o v s k o slavo b oš odela.« T a k o so izzven ele m elod ije o k o li n je, a klici sije v zlili so se v preblažen o im e M arije. K r a lje v i plašč, ki m ed vsem i vrtili p režem ajo ga želje n ajb olj v ro č e p o b ožjem dihu in p o b o žji sili, razpenjal svo d e je, v n o tra n jo st zroče tak daleč, da n je g o v e m i b leščave o d tam kaj zreti ni b ilo m o go če. V e n d a r o k o še ni im elo p ra ve m o či, da ven čani b i sij sledilo, ki se za sinom d v ig n il je v v iša v e . K o t dete, ki se m leka je n ap ilo, širi ro k e, da bi ga m ati vzela, k er hrepen en je ga je sp o d b u d ilo ,
1 0 1 . venían: V e s p rim er daje vid ez kron an ja M arije (»safir«), ki je s sv o jim žaro m tedaj razsvetlila v se nebo. - 10 3 -10 7 : G a b rije lo v a pesem : Ja z sem angelska ljubezen in rajam o k o li M arije, ki je v svojem telesu nosila Jez u sa , katerega sm o si tolikanj želeli, o k o li nje, ki je zatorej v ir naše n ajvečje radosti. - 1 1 2 . kraljevi plašč: P rv o gib alo ali d eveto n eb o, ki »odeva« vsa ostala nebesa, je najbliže B o g u in se najhitreje vrti. K o t v sak o n ebo je tudi p rv o gib alo koncentrična kro gla, znotraj prazna; D an te p ra vi, da od tam , iz osm ega neba, še ni m o gel uzreti n je g o v e g a n o tran jega o b o d a. - 119 . venčani sij: M arija. -
582
12 6
129
i)2
i) !
i) 8
Raj se v sa k a teh luči n a v z g o r je vzpela, tak o da n jih o va ljubezen m ila se do M arije mi je razodela. T a m g o ri vrsta njih se je sklenila, » R e gin a coeli« slišal sem jih peti, da radost m e odtlej ni zapustila. K a j blažen osti m o rejo im eti b o ga te skrin je te, ki za življen ja sejalci d o b ri so bili in vneti! T u se z a k la d o v vesele trpljenja, ko v b ab ilo n ski su žn osti izgnani ostali so brez v se g a prem oženja. T u radosti se, v zm agi iz b o je va n i, p o d sin om b o žjim , sredi v se b leščave, kjer blaženi iz ob eh Z a v e z so zbrani, iz vo ljen i k lju čar te silne slave.
124. navzgor: M arija se za K ristu so m d v ig n e v E m p irej in duše blaženih ji sled ijo. - 128 . Regina coeli: L a t.: kraljica nebes; začetek v e lik o n o čn e h valn ice. - 1 3 0 - 1 3 2 : P o p re g o v o ru : ko t boš sejal, tako boš žel. T i, ki so na zem lji z g led n o ž iveli, so tu deležni zvrhan e m ere veselja , zato jih pesn ik prim erja z b o g atim i skrin jam i. - 1 3 3 - 1 3 5 : S v e t naj bi bil za ljudi to, kar je bila n ek o č b ab ilo n ska sužnost za Ju d e , ki so bili tedaj o b v s o posest. K d o r je bil torej tak ko t oni in si je v trp ljen ju na zem lji nabiral o n stran sko p rem o že nje, ta se bo teh d u h o vn ih z ak la d o v po sm rti več n o veselil. - 1 3 6 - 13 9 : S v . P eter, ki m u je K ris tu s izročil ključ v eso ljn e C e rk v e , se tu g o ri sredi blaženih iz Starega in N o v e g a testam enta veseli zm age nad hudim .
ŠTIRIINDVAJSETI SPEV
j’
6
9
¡2
i;
/S
2i
»O sva tje, ki vas Ja g n je je iz v o lilo k ve čerji slavn i in tako vas hrani, da, kar želite, v seg a je o b ilo , k er njem u B o g je dal m ed nebeščani p o k u siti, kar z vaše m ize pade, prej ko m u sm rtn o u ro čas oznani, ozrite se na n jega v ro č e nade, rosite ga - saj pijete iz vo d ice, ki to či, kar bi n jem u m isli rade.« G le j, duše, o b besedi tej vo d n ice, že v ven cih k ro g tečajev zavrte se, v plesu žareč k o t z vezd e repatice. In kot na uri suče se ko lesje p r v o stoji, a d ru g o isto časn o v rti se, bi dejal, k d o r vanj zazre se, tak o kazalo je to k o lo krasn o z različnim p lesom s v o jo b o g a tijo , eno bolj u rn o , d ru g o bolj počasn o. Iz n ajd ražjega, ki on d i se v rtijo , p riše l je kres, tak o sijo č v ob ličje, da u gn a l je v lesk u v s o to va rišijo . T rik ra t zarajal je k ro g B eatrice in pel tako b o žan sk o pesem h krati,
1- 3 3 . P rih o d apo stola Petra 1-9 : B ea trice , ki je D a n teja p rip eljala d o o sm e g a neba, pro si zbrane nebeščan e, svate v e lik e v eč erje K r is tu s o v e , naj n jenem u v a ro v a n cu vsaj n ek o lik o p o g a sijo žejo po n ebeški sk riv n o sti. - 1 3 . kolesje: P rim era 2 u ro , k jer se eno k o lo hitreje v rti, tako da d ru g o , po časnejše, naredi vtis, ko da se ni prem akn ilo z m esta. - T a k o so se v
5 84
Raj
24
da jo zaman zdaj dom išljija kliče. Pero, preskoči to, ne znam pisati! Beseda naša in predstave sila za takšne gube sta prem alo zlati. »O sestra m oja sveta, ki molila si v ta namen, priprošnja tvoja vroča od venca lepega me je ločila.« K o se um irila bakla je sijoča, h gospe svoj dih okrene in zastavi besedo, kot vam to moj spev poroča. »O večna luč moža,« mu ona pravi, »ki naš G o sp o d mu izvolil je pustiti ključ, svetu podarjen, k tej rajski slavi, zdaj v točki, bolj ali manj koreniti, kot se ti zdi, izprašaj ga o veri, ki ti po jezeru je dala iti. K aj ljubi veruje, kam up mu meri, to veš, saj gori videl si vse troje, kjer vse naslikano je, zdaj in zmeraj. A ker to carstvo državljane svoje le z vero potrdi, naj zdaj se čuje še glas n jegov, sam naj ji slavo poje.« K o t se sholar m olče oborožuje,
27
jo
})
p
42
4j
različnem ritm u zavrteli ven c i blaženih. - 27. premalo z ja ti: Z a p o p is n o v o d o šle g a »kresa« (ap o stol Peter) je naša d om išljija p rešib k a. P rim era je vzeta iz slik a rstv a, k jer se slikajo o b le k e z lepim i gu b am i (v zlati b arvi), katerih senčenje zah teva p o seb n o n atan čn o st in d elikatn e odten ke. - 28. o sestra: A p o s to l P eter se o b rn e k B eatrice, ki g a je p riklicala s s v o jo m o litv ijo . - 35. klju č: K r is tu s je P etra iz v o lil za s v o je g a nam estn ika na zem lji in m u dal ključe n eb eškeg a kra lje stv a. 3 3 - 15 4 . S ku šn ja iz vere 38. o veri: A p o sto l P eter je bii m ož trdn e vere , saj nam sv. P ism o p o ro ča , k a k o je z n jen o p o m o č jo h od il p o v a lo v ih G e n e za re šk e g a jezera: »In stop il je P eter iz b ark e, h od il p o v o d i in p rišel k Je z u su .« (M at. X I V . 25) - B eatrice zato n ap rosi ap o stola vere, naj D an teju zastavi lažja ali težja vp rašan ja o tem p redm etu, saj je ra v n o v era tisti p ra g , pre k o katerega se p ride v n eb eško k ra lje stvo . - 46. sholar: D a n te je stal pred P etrom ko t
Štiriindvajseti spev
48
//
¡4
/7
60
6)
66
69
d okler učenik mu teze ne postavi, ki naj ne sodi je, le dokazuje, tako sem brusil jaz dokaze v glavi tačas, da bi ne bil v zadregi zanje pred takim m ojstrom , v tolikšni razpravi. »Povej, kristjan, pokaži svoje znanje; no, kaj je vera?« - V zdignil sem poglede v to luč, ki mi je dihnila vprašanje, nato pa še v gospo, ki brez besede mi daje znak, naj v o d a se razlije iz skritega studenca m oje vede. »M ilost, ki duši da, da se razkrije,« pričnem , »vpričo orlovskega očesa, naj jadra m ojih misli p rav razvije! Iz verodostojnega jaz vem peresa, kot pisal je tvoj dragi brat, moj oče, ki z njim si R im u kazal pot v nebesa, da vera je podstat nadeje vroče, dokaz stvari, ki ni jih m oč zaznati; to, zdi se, da apostol reči hoče.« »Prav dobro meriš,« čujem v luči zlati, »če le to veš, zakaj je vera dana k podstati in še med dokaze hkrati.« Ja z pa takoj: »Skrivnost ta nepoznana, ki le svoj videz daje mi uzreti,
šolar pred učiteljem in v m islih že p rip ra v lja l o d g o v o re , še preden so padla v p rašan ja. 48. ne sodi j e : K o t v sh olastičn ih disputacijah: d o k a z o v a l je učenec, ko n čn o b esedo pa izrekel učitelj. - 58-60: P ara fra za sp o v e d n e g a o b razca, p o katerem se sp o v e d u jo či n aj prej p rip o ro či za b o žjo m ilost in b la g o slo v . - 6 0 -6 1: N a p rv o vp ra ša n je, kaj je vera, o d g o v o r i D a n te z b esedam i sv. P a v la (H ebr: X I . 1): V e ra je p o d lag a , tem elj, p o d stat tega, česar ne vid im o (» E st autem fides sp eran daru m sub stan tia - h vpo stasis - veru m , argu m en tu m n o n apparentium «). - 67. P ra v dobro meriš: S v . P eter p o h v ali D a n te je v o d e fin icijo , a vp ra ša dalje, zakaj sv . P ave l v e ro n ajprej im en u je p od stat (substantia), nato pa še do kaz (argum entum ). - 70-78: V is o k e stv ari, ki jih jaz tu v id im p o p o seb n i m ilosti - p ra v i D an te - so živem u Človeku tako zakrite, da ve o njih sam o p o v e ro v a n ju .
s 86 />
7/
7
Si
84
S;
90
9}
96
Raj
tako zakrita je očem zemljana, da vanjo možno mu je le verjeti. N a veri tej gradi visoka nada, zatorej kot podstat jo smemo vzeti. Iz vere sklepati nam je navada, kjer ni sledu o drugem razodetju; in tu ime dokaza ji pripada.« »Če tak umeli,« čujem v svetlem cvetu, »m odrost bi slehernega učenika, sofistom bi odklenkalo na svetu!« T ako goreča mi ljubezen vzklika in še doda: »N o, sodim , da vzdržljiva sta kov in teža tega srebrnika. Pa prav zares v m ošnjičku ti počiva?« »Da,« pravim , »tu je, okrogel in se sveti, tako da kovnica mi ni sum ljiva.« Tedaj iz luči, ki tam nebo je neti, prispe: »O dkod ti biser dragoceni, ki nanj se mora vsa krepost opreti?« »Neizm erni dež,« glasi moj rek se kleni, »ki sveti D uh rosi ga iz višine po starem in po novem pergam eni, za me resnica takšne je ostrine, da proti njej je vse dokazovanje kakor rezilo otopele kline.«
V e ru je , ne da bi jih vid el. In ker na to v e r o k a k o r na tem elj g ra d i vse sv o je v elik o upanje o B o g u in p o sm rtn em ž ivlje n ju , se v era p o p ra v ic i im enuje p o d la g a ali substat. K e r pa iz iste v ere n u jn o delam o sklepe o resn ičn osti n eb eških do b rin - d ru g ih d o k a z o v n am reč n im am o, se im en u je v era tudi do kaz. - 8 1. sofistom: Ce bi v sa k o učen o st na svetu razum eli tako n atančno kot D a n te, bi b ilo h itro kon ec sofistik e in d ru g ih relati v iz m o v . - 82-87: S v . P eter prim erja D a n te je v o znanje s k o v a n c em , ki im a p ra v iln o zm es in p ra v o težo, in sprašuje pesn ika, če v resn ici p o sed u je ta sreb rn ik. D a n te je v o d g o v o r je n ed vo u m en : Im am v e ro v sv oje m srcu , čista je, živa in p ra v a . - 89. biser: V era . P e tro v o d ru g o vprašan je se glasi: O d k o d tebi vera? - 9 1. neizmerni d ež' v p rašan je o virih razodetja (fontes revelation is) o d g o v a r ja D an te: B eseda sv. D u h a, ki mi rosi iz
Štiriindvajseti spev
99
102
io j
10S
m
114
117
5 X7
»K ak o pa veš, da Bog,« sledi vprašanje, »ti g o vo ri skozi le-te postave, stare in nove, ki prisegaš nanje?« In jaz: »D okaz, da to steze so prave, so čudeži, ki niso z nakovala ne izpod kladiva matere narave.« »A kdo ti pravi,« luč me je vprašala, »da res bili so? T o si v knjigi uganil, ki sama bi dokaz potrebovala.« »N o, če potlej se svet je pokristjanil brez čudežev, je to pač čudo tako, da drugih sto odtehta,« sem se branil. »Ti šel si ves ubog in tešč na tlako, pa si m ladiko vsadil nam, ki trta bila je. A zdaj - glej trnovo navlako!« Tedaj se čula s svetega je vrta v nadzemski m elodiji božja hvala in poletela čez nebesa odprta. Velm ož, čigar vprašanja so peljala od ene veje k drugi me, sholarja, dokler pod samo krošnjo nisva stala,
Stare in N o v e zaveze, je zam e neizčrpen v ir razodetja in d o kaz n eizpod b itn e ostrin e. 97. K ako p a veš: T re tje P e tro v o vp rašan je: K a k o pa v eš, da je v sv. Pism u res božja beseda? D o k a z za to - o d g o v a rja pesn ik - so ču deži, ki so tam popisan i. - 1 0 2 - 1 1 1 : Sv. Peter v rta dalje: A k d o ti je p o ro k , da so se ti čudeži res zgo d ili? M ar se boš spet sk licev a l na sv . P ism o , ali ni to circu lu s vitio su s? T ej »pasti« se D an te iz o g n e z a p o lo g e tsk im o d g o v o ro m : Saj sta že razširjen je k rščan stva in p reob razb a sveta po njem čudež v seh ču dežev. Ce v se d ru ge iz p o d b iješ, tega ne m oreš. D an te se tu o p ira na A v g u š tin o v o »D e civitate D e i« , X X I I . 5: » D en im o , da čudeži, p rip o v e d o v a n i v sv. P ism u , n iso resn ičn i; je pa to n ajv e čji čudež in p o trd ilo krščan ske resnice, da je stroga krščan ska v era , ki ljudem n alaga zatajevan je strasti, svet p rid o b ila brez ču d ež ev , oznan jevan a o d sirom ašn ih , n eu kih rib iče v , zan ičevan ih in brez u gled a p ri ljudeh.« K d o r bi tajil v red n o st in v e lja v o tega čudeža in tega dokaza, bi m oral tajiti tudi v e lja v o in n ačelo z d rave g a razum a, ki p ra v i: N i učin ka brez zado stn ega v z rok a (»N on d a u u r effectus sine causa sufficiente«). - 1 1 0 . dobro seme: P eter, n euki rib ič, je vsejal sem e, ki je p ostalo v eso ljn a C e rk e v ; a sedanji papeži m o čn o k v a rijo uspeh a p o sto lo v eg a d e l a . - i m . V elm ož: A p o sto l P eter, ki je D an teja z veščim i vp rašan ji v o d il p rav pod vrh d r e v e s a
588
120
i2 )
12 6
129
1 )2
i)5
1 )8
14 1
pa reče: »M ilost, tvo ji duši zarja, ti dosihdob besede je ravnala, tako kot prav je, da se odgovarja; zato potrdim tvoja spričevala. A v kaj verjam eš, zdaj mi reci glasno, kje tvoja vera je kali pognala?« »O sveti oče, duh, ki vidiš jasno, v kar si verjel, tako da si prem agal pri grobu m lajšo nogo, bolj počasno,« pričnem , »zdaj hočeš, da bi ti razlagal vse to, kar jaz prepričano verjam em , in vir, ki k veri mi je bil pom agal. T ako je: V enega B o g a verjam em , ki nepremičen vse nebo prem ika z ljubeznijo in željo v sebi samem. N e le iz m etafizike to vznika in fizike, bolj vre mi iz p otokov resnice, ki z neba rosi velika - iz M ojzesa, iz psalm ov in prerokov, iz E van gelija in kar pisali v i ste, ko D uh vam z ognjem je glave obokal. Verjam em v tri osebe, ki so iste narave večno trojne, vendar ene, da sme se reči: E n a si in T ri ste. Skrivn osti božje, pravkar izrečene,
resnice. - 12 2 . A v k a j verjameš: Č e trto , sklep n o P e tro v o vp rašan je: V kaj v eru ješ in kateri so ra zlo gi tv o je g a ve ro v a n ja ? - 1 2 2 - 1 3 2 : D an te n ajprej p o h v ali P e tr o v o v e ro , zaradi katere je b il ap o sto l na velik o n o č n o ju tro prej p ri K ris tu s o v e m g ro b u k a k o r po letih m lajši Ja n e z E v a n g e lis t, n ato pa o d g o v a rja v sm islu v e ro iz p o v e d i, im en o van e sym b o lu m A th an asian um : V e ru je m v en ega B o g a , a tri b o žje osebe. - 1 3 2 . ^ ljubeznijo: B o g p rem ika nebesa s tem , da je zaželen in lju b lje n ... - 1 3 3 * 13 8 : R a z lo g i v e ro v a n ja so d v o jn i, n aravn i in n ad n aravn i. Z a p rv e p o sk rb ita fizik a in m etafizika, d ru g i p a prih ajajo iz razo d etja, p re d vse m iz sv. P ism a. - 13 8 : ko D u h: K ris tu s je p o slal nad ap o stole sv. D u h a v o b lik i ogn jen ih je z ik o v , ki so se jim p rikazali v rh g lav e . - 1 3 8 - 1 4 1 : P arafraza sv. T ro jic e. -
Štiriindvajseti spev
144
147
//»
ijj
589
na več straneh evangeljskega beriva tako pečatijo duha in mene. T o je počelo, to je iskra živa, ki buhne v plamen z neugnano silo in kakor zvezda v meni soj razliva.« K a k o r gospod, ki vest posluša milo, služabnika, ko utihne, brž objam e, hvaleč ga za veselo oznanilo, tako mi trikrat je ovila rame luč apostolska, ki mi prej velela je k spovedi, in b lagoslo v je name klicala, m ojih besedi vesela!
14 4 : pečatijo: P režem ajo m i z g o to v o stjo duh a in v se m o je bitje. - 14 8 - 15 4 : S v . Peter p o h v ali D a n teja za u spešn o o p ra v lje n o sk u šn jo iz vere. P rv a stop n ica k bo žjim s k r iv n ostim je s tem prem agan a, pesn iku p reostan eta še d v e , upanja in ljubezni.
P E T IN D V A JSE T I SPEV
j
6
i)
iz
//
Če kdaj z g o d i se, da ta pesem sveta, katero zem lja in nebo ravnata in ki od nje že hujšam d o lg a leta, p rem aga zlo, ki m i zaklepa vrata v lepi o v čn ja k , kjer jagn je spal sem m lado , g o ra k vo lce m , ki tam jih k o lje jata, se z g lo b ljim glaso m in red k ejšo brad o p o et p o v rn e m , da d o b im na kraju o b lju b e krstne ven ec za nagrad o. T a m v v e ro , ki v nje slad kem naročaju v sa k d o B o g a spozna, sem sto p il, dete, zan jo me Peter je o k ro n al v raju. V tem k nam a sine luč iz sfere svete, o d k je r p rišla je p rv a plam enica v ik a rje v K ris tu s o v ih slavn e čete, in že zakliče m i g o sp a vo d n ica
1 - 1 2 : V zd ih p o d o m o vin i P riču jo č i sp ev, v katerem b o g o v o r o n eb eškem upan ju, pričen ja D an te - izg n an ec - z g in ljiv im i besedam i zem eljskih n ad, ki pa se m u na žalost n iso izpoln ile. T a k o le p ra v i p esn ik: Če bo m o ja p esn itev o m ilila kruti izrek, ki m i zapira vrata ro d n eg a m esta, potem se bom s sla v o oven čan vrn il v F ire n ce in se p ri sv , Ja n e z u , k jer so m e krstili, dal o k ro n ati z lo v o ro v im ven cem . - M i v e m o , da je b ilo upanje prazn o . N e sam o da pesn ik ni d o ž ive l zaželene p o ča stitve , tu di rodn ih F iren c ni n ik o li v eč ugled al. 2. katero %em(ja in ne^° ravnata: D a n teje va p esn itev, o d p o to m cev im en ovan a »božanska«, je delo neba in zem lje, o tip ljiv e g a m esa in o n stran skeg a hrepenenja. - 3. dolga leta: P o zn avalci m en ijo, da je D an te sn o v a l in pisal K o m e d ijo vsaj deset let. -5. lepi ovčnjak: F iren ce (prim . R aj X V I . 23). - 6. volcem: Stran k a rsk im in šču va šk im som eščan o m . - 7. ^ globljim glasom: N e več m lad, tem več zrel in že o sive l m ožak. 13 - 10 0 : S v . Ja k o b in sku šn ja iz upanja 14. p rva plamenica: A p o sto l Peter; iz iste tru m e blaženih »sine« tudi ap o sto l sv. Ja k o b . -
Petindvajseti spev
/
21
24
27
30
j)
36
59 ’
veselo: »G lej, poglej si tam prelata, ki v K om posteli ga časti Galicija!« K o t če se najdeta golobčka brata in grulita in se o k rog vrtita, da povesta si, kak se rada imata, tako sem videl velm ozá slovita, ko p rvi došlega sprejel je vdano in hvalil jed, ki tu od nje živita. K o bil je kraj pozdravljanju, pred mano m olcé vsakd o od njiju se postavi in zaslepi moj vid z lučjo neznano. Sm ehljaje jima Beatrice pravi: »Prejasna duša, ki te božje staje in njé obilja dal opis si pravi, naj glas o upu zadoni v te kraje: o njem ti pism o tolikokrat piše, kot K ristu s trojico imel je raje.« »N o, kar pogum in vzdigni glavo više; vse, kar iz solzne pride k nam doline, naj dozori pod soncem naše hiše!«
18 . v Komposteli: V kraju San tiago de C om postella (Št. J a k o b K o m p o steljsk i) v španski G a liciji, kjer je g ro b apostola Ja k o b a starejšega; d o lg a stoletja je bila to za R im o m največja božja p ot krščan ske E v r o p e (prim . P rešeren, Soneti: »M arsikateri rom ar v R im gre, v K o m p o stelje...« ). - 24. je d : P rim . »N asičen b om , ko se prikaže tv o ja slava« - (Ps. X V I . 15). - 26. vsakdo od njiju: Pred p esn ikom sta zdaj ob a apostola, P eter in Ja k o b . - 30. opis: V svo jem pism u (I. 9. 17 .) piše sv . Ja k o b takole: » K d o r izm ed vas potreb uje m od rosti, naj jo prosi o d B o g a , ki jo vsak o m u r v obilnosti deli, ne da bi kaj očital, in se m u b o daia.« N a te besede, ki o d g o v arja jo D an tejevi definiciji upanja (prim . v. 67-69), se oslanja p esn ik o va o d lo čitev, da p o sta vi sv, Ja k o b a za apostola upanja, dasi sv. P ism o o tem izrecno ne g o v o ri. T em u pesn ikovem u sklepu je b o tro v alo tudi d ejstvo , da je Ja k o b tretji o d trojice a p o sto lo v, ki je bila n ajvečkrat skupaj s K ristu so m . - 33. imel j e raje: V sv. P ism u najdem o, da so bili apostoli Peter, Ja k o b st. in Jan ez sam i s K ristu so m ob sprem enjenju na g o ri T a b o r, pri ob u d itvi Ja ir o v e hčerke in na O ljsk i go ri. S v . Jan ez Z lato u st piše, da so bili ti trije »excellentes«, in sicer P eter »in dilectione quam h abuit ad Christum «, Jan ez »in p rivileg io am oris q u o a C h risto d iligeb atu r pro pter suam virgin itatem« in Ja k o b »propter praero gativam m artyrii«. (Sum . T h . I I I 45, 3.). - 36. naj dogori: T u se izpopoln i vse, kar je na zem lji n epopoln ega. -
K aj
39
42
4!
48
//
J4
/7
60
6j
T a svet iz druge bakle k meni sine, jaz pa oko povzdignil sem na gori, katerih prej so zm ogle me višine. »K er m ilost hoče, da pred sm rtjo gori pred našega vladarja smeš stopiti prav k njemu v izbo z blaženimi zbori in bo spomin na d vor ta vekoviti okrepil v tebi in še v duši koga ta up, ki ti edini da ljubiti, p ovej, kaj up je in kako uboga ga tvoja duša, kje ga je rodila!« T o iz ognjenega prispe mi kroga. G ospa, ki mi peroti je vodila, da pred nebeškimi stojim zdaj vrati, pa pred menoj tako je odvrnila: »Nim a otroka Cerkev, naša mati, ki bolj bi upal; to je črkovano tam v soncu, ki drži naš rod v pozlati. Zato iz E gip ta uiti mu je dano v Jeruzalem , v veselje to brezdanje, ko doli ni še v se dobojevano. A druge točke, ki si vprašal zanje, ne sebi v uk, tem več da svetu javi, kolikanj všeč ti je to bogoznanje, so zanj, ki z levo jih ’ roko odpravi, ne da bi se prevzel. Naj od govarja, a m ilost božja se m u ob bok postavi!« K o t v snovi, kjer se čuti gospodarja,
38. na gori: Svetla sija Petra in Jak o b a , pred katerim a je prej om agal D an tejev vid . - 4 1. našega vladarja: B o ga. - 42. v i%bo: E m pirej. - 46. povej: 1. K a j je. upanje; z. K a k o se očituje v tvo ji duši; 3. K je se je rodilo. - 49. ljuba: Beatrice tu poseže v ra zg o v o r in pravi sv. Jak o b u : K a k o r lahko sam prebereš v B o g u (»soncu«), ima D an te krščanskega upanja kakor noben dru g kristjan. R a v n o zato je smel pred sm rtjo priti iz zem eljske sužnosti (»Egipt«) v nebeški Jeruzalem . - S tem Beatrice kar sama o d g o v o ri na d ru go Ja k o b o v o
Petindvajseti spev
66
69
72
7/
78
81
84
87
učenec rad p okaže sv o je znanje u čitelju in nič ne preu d arja, tak o jaz: »U p je rad ostn o čakanje p rih o d n je slave, ki sta mu rednika nebeška m ilost in zaslu g dejanje. Iz d o k aj zvezd ta luč se mi svetlika, a p rv i z njo zavd al, iz pesm i sv o je , mi p e vec je n a jv išje g a vlad ika. T a k o v p salteriju on B o g u poje: ’ K d o r tv o je im e pozna, naj vate u p a ...‘ K d o zanj ne ve , če si od vere m oje? T i si natočil slad kega mi strupa potlej še s P ism o m ; kar je od vas prejela, zdaj d ru g im toči m oja poln a kupa.« K o to sem rekel, g lej, ž iv o drhtela v o srčju te grm ad e luč je mila in na g o sto , ko b lisk z neba, žarela. » L ju b a v , ki v njej g o rim ,« mi je dehnila, »še za k rep o st, ki z m an o šla je sveta d o palm e, kadar b itka je m inila, želi, naj ti po m eni razodeta b o njena radost; naj zato p oslušam iz p o v ed tv o jo : K a j ti up obeta?« » N o v i in stari list p o m n ik sta dušam ,
vprašanje, nam reč o veličini D an tejevega upanja. - 67. up je : N a p rvo vprašanje, kaj je upanje, o d g o v o ri D ante z besedam i znanega b o go slo vn eg a pisatelja Petra L om barda, im enovanega »m agister sententiarum«: »Spes est certa expectatio futurae beatitudinis veniens ex grada D e i et ex meritis praecedentibus«. - 70-78-. D antejev o d g o v o r na d ra g o vprašanje, odkod m u up. V ir upanja so m u D a v id o v i psalmi (»pevec najvišjega vladika«) na pr. Ps. I X . 1 1 : »Sperent in T e qui n overunt nom en T uum « - pa tudi sam o Ja k o b o v o pism o na v eč m estih poziva k upanju. - 79. ko to sem rekel: P esn ikovi o d g o v o ri razveselijo apostola Jak o b a , kar se pokaže v n jegovem večjem sijaju, pa tudi svetn ikove besede to jasno po ved o (v. 82-87). - 82. ljubav: A p osto l Ja k o b je vesel D anteja, zakaj n jegova (Jak o b o v a ) ljubezen g o ri s p rav istim žarom kot tistega dne, ko je na zemlji prejel m učeniško palm o. - 88-96: O d g o v o r na četrto Ja k o b o v o vprašanje, česa se pesnik nadeja. Predm et krščanskega upanja - pravi D ante - je napovedan v sv. Pism u ob ojega zakona. V
Kaj
90
93
96
99
10 2
10 j
108
m
ki B o g jim bil prijatelj je edini; to kažipot je zame,« se poizkušam . »Izaija pravi, da bo v dom ovini njih vsaka dvojno haljo si nadela; ta dom je tu, v tej blaženi družini. T v o j brat še bolj natanko to obdela, saj nam pove v besedah Razodetja, kako je videl oblačila bela.« T o zadnje pa že utone v zvoku petja; tam gori pojejo: »Naj upa vate...« in to v en glas povzam e venec cvetja. N ekd o zlati se tam iz svetle jate. O , če sijal bi tak dragulj iz Raka, pozim i brž iz mesca dan imate! In kot se vzdigne lahkega koraka dekle in stopi v ples, da počastila ta mlado bi in ne, ker hvale čaka, tako se svetla bakla je spustila k dvojici, ki po spevu kolo spreda, kot jima da ljubezni žarka sila. V napev in raj sprejela ga je sreda, vodnica pa mi vanj pogled upira, kakor nevesta, ki m olči in gleda. »On je, ki ležal zadnjega večera
Stari zavezi g o v o ri prerok Izaija ( L X I . 7), da bo člo vek v nebesih prejel d vo jn o obleko: poveličano telo in poveličano dušo. Pom en d vo jn eg a oblačila še podrobneje razlaga sv. Jan ez E van g elist (Ja k o b o v brat) v Skrivn em razodetju. - 97. to %adnj e: O b zadnjih D anteje vih besedah že ves nebeški zbor poje enajsto vrstico psalm a I X : »Sperent in T e...« 10 0 -13 9 : P rih o d apo stola Jan ez a 1 0 1 : O, Če sijal: Iz zbo ra blaženih se izvije tretji svit, apostol Jan ez. T a k o svetal je, da bi zem eljski m esec (pol decem bra in p o l januarja), v katerem se p o sončnem zahodu prikaže ozvezd je R ak a, im el vse n oči svetle in bi torej v es m esec bil kot en dan, če b i le ena zvezda ozvezd ja tako svetila k ako r apostol. - 10 3 . In kot se vzdigne: K o t se družica na svatb i spusti v k o lo le zato, da bi počastila n evesto in ne da bi sam a požela h v alo , tako se je sv. Jan ez pridru žil plesu prejšnjih d veh a p o sto lo v. - 1 1 2 : On j e : S v. Jan ez je im el m ed dvanajsterico a p o sto lo v pom em b n o m esto. P ri zadnji večerji je slonel na prsih
Petindvajseti spev
114
117
120
12)
12 6
129
1)2
r jj
1)8
595
na prsih našega je pelikana, nanj šla je s križa velika zavera.« T o rekla mi gospa je vzradovana, a kljub p o go vo ru se mi je zdela kot prej z očm i na zubelj prikovana. K o tisti, ki očesu silo dela, zato ker sončni m rk slediti hoče, pri tem pa, videc, oslepi docela, tak bil sem jaz zaradi bakle žgoče, ki kara me: »Čemu slepota taka? T i iščeš, česar najti ni m ogoče. T elo je doli v prahu prah; tam čaka z ostalim i, dokler številka naša s to, ki jo skriva B o g , ne bo enaka. V tem vrtu z d vojn o haljo se ponaša le dvojica, ki zdaj v nebo se vzpenja; to glej, da sliši doli zemlja vaša!« T o rekel je, a svetlo kolo jenja in z njim yred tudi harm onija mila, ki sad bila je dvojnega vršenja; kot vesla, ki poprej v od o so bila, na žvižg kot eden hkrati bi obstala, v počitek ali ker grozi jim sila. O joj, kak mi je duša vztrepetala, ko sem pogledal k svojem u dekletu, pa je ne vidim več, čeprav sva stala ram o ob rami gori v srečnem svetu!
K ristu sa (»našega pelikana«) k o t n je g o v n ajljubši učenec in ko je U čen ik visel na križu, je prav Jan ez u izročil sv o jo m ater v o sk rb o in ljubezen. - 1 18 - 12 6 : N ek ateri so iz evan gelija p o Jan ez u ( X X I . po gl.) sklepali, da je ta apostol m orda tudi s telesom v nebesih, zato D ante prid n o strm i v b leščavo, če se v njej res razloči telo, a pri tem skoraj oslepi. Sv. Jan ez m u nato razloži, da sta le d v e osebi tudi s telesom (»z d v o jn o haljo«) v nebesih, to sta K ristu s in M arija (v. 128). - 13 3 . kot vesla: O b zadnjih besedah Ja n e z o v ih ko lo blaženih obstane, tako ko t ob m iru jejo vesla na ladji, kadar m orn arji u gled ajo pred sabo čer ali pa zaslišijo ž v iž g kapitana. - 1 3 8 . p a j e ne vidim več: O slepljen od svita sv. Jan eza.
ŠESTINDVAJSETI SPEV
)
S
p
12
/;
¡S
M ed tem ko trepetal sem , revež slepi, p o z o rn o st m o jo , g lej, ob rn e nase dih iz grm ad e, ki o k o m i lepi, rekoč: » D o k le r ti z n o v a v id ne zrase, ki m oja luč do k raja ga je strla, v zam eno tv o jih ust naj slišim glase. Pričn i in reci, kam se je zazrla du ša tvo ja! In v e d i, da zenica ti zab lodila je, ni pa um rla. G o s p a , čez b o žjo n jiv o ti vo d n ica, s p o g le d o m te o d reši te bolezn i, k ot nekdaj A n a n ije v a desnica.« A jaz: » K a d a r želi, naj m i iztrezni o či, ki zam e d v e r bile so krasna, ko v me prišla s plam en om je ljubezn i. V d o b ro ti, ki ta d v o r teši brezčasna, zrem alfo in o m e g o v se g a , kar brala je kdaj ljubezen tiha ali glasn a.« T a duša pa, ki strah m i je p regn ala, k o na oči m i legla je zavesa,
1-69. S ku šn ja iz ljubezn i 1. slepi: D a n te se b o ji, da b o za v se le j sle p , k e r je p o g le d a l v p re m o č n i b lišč a p o sto la Ja n e z a (g le j p re j. sp e v !). - 3. dih i^ grm ade: S v . Ja n e z , a p o sto l lju b e z n i; p r a v o n jej b o zdaj b esed a. - 7. ka m : P r v o J a n e z o v o v p ra ša n je se g la s i: K a j je cilj in p re d m e t tv o je lju b ez n i? - i z . A n a n ijeva desnica: B e a tr ic e b o p re g n a la D a n te je v o s le p o to , ta k o k o t je D a m ašča n A n a n ija p o v r n il v id s v . P a v lu s tem , da je p o lo ž il nanj ro k e . - 16 . dobrota: P e s n ik o v o d g o v o r je jasen : a lfa in o m e g a v s e m o je lju b e z n i je B o g . - 1 7 . b ra la : D a n te p r e d sta v lja A m o r ja k o t u č ite lja , ki z v e č jim ali m a n jšim p o u d a rk o m ra z la g a s tv a r i, ki
Šestindvajseti spev 21
24
¿7
30
3}
¡6
¡9
42
4!
597
n a p rej še v a m e v r ta ra d o z n ala in p r a v i: » T a n jše sito zdaj p re tre sa tv o j re k ; n o , re ci, da se n am o d k r ije , k e d o tv o j lo k n a m e ril je v n eb esa?« A jaz o d v r n e m : »Iz filo z o fije in ra z o d e tja , ki z n eb a p rih a ja , ta v z v iš e n a lju b e z e n v a m e lije. K e r d o b ro , če je d o b ro res d o k ra ja , lju b e z n i v s u je nam tem b o lj g o re č e , čim v e č d o b ro tn o s ti se v n jej n ah aja. Z a to r e j k B iti, v ir u ta k šn e sreče, da v s a d o b ro ta zu n aj m o č i n jen e je le o d s e v s v e tlo b e te n a jv e č je , z lju b e z n ijo naj v s a k a d u ša k ren e , b o lj k o t d r u g a m , če le re sn ic o lo č i, ki tem e ljn i d o k a z je te p o d m en e . R e s n ic o to v d u h a m i p r e r o k to č i, k o m i p o v e , kaj je lju b e z e n sv e ta v s e h teh , k i tu ž iv ijo n e u m rjo č i; ču l sem jo o d n e b e šk e g a O če ta, k je r M o jz e s u s v o j b la g o r ra z o d e v a : ’ Z m en o j v s a sreča ti b o r a z o d e t a ../ ; in ti o d k r iv a š m i jo , p e v e c sp e v a , v k atere m to n e v id e n o ž iv lje n je b o lj k o t iz v s a k e k n jig e m i o d m e v a .«
jih je tre b a lju b iti. - i z . tanjše sito: Iz ja sn i se b o lj n a ta n k o , k a te ri so t v o ji n a g ib i, da lju b iš B o g a n a d v s e . - 2 5 -3 5 : P e s n ik o v o d g o v o r se g la s i: T o sta razu m (filo z o fija ) in ra z o d e tje . R a z u m p r a v i ta k o le : D o b r o , p riz n a n o in s p re je to k o t ta k o , p r iž ig a lju b e zen d o seb e, k i je tem v e č ja , k o lik o r b o lj p o p o ln o in v e s o ljn o je d o b ro sam o . B o g pa je n a jv iš je d o b ro in v s e d r u g e d o b rin e so le o d s e v n je g o v ih ž a r k o v , z a to re j m o ra b iti B o g n a d v s e lju b lje n . - 34. resnico: R e s n ic a , na k a te ro se o p ira ta s ilo g iz e m , je ta, da je B o g n a jv iš je d o b ro . T o re sn ico da č lo v e k u n a jp re j ra zu m (» m o d rec« - ra z la g a lc e m ni ja sn o , ali m isli D a n te s tem P la to n a , A ris to te la ali m o rd a D io n iz ija A e r o p a g ita , ki so v s i u č ili, d a je B o g p o č e lo v s e g a ), še b o lj p a ra z o d e tje . P e s n ik je b ra l o M o jz e s u , ki se m u je ra z o d e l sam B o g ( E x . X X X I I I . 19 ): » O sten d a m tib i o m n e b o n u m « , pa tu d i
598
48
51
¡4
/7
60
6)
66
Kaj »P o tv o ji p am eti,« sem ču l v rš e n je , »po v se m , k ar p ra v i b o ž ja ti b esed a, ti B o g n a jž la h tn e jše je k o p rn e n je . M o rd a pa te še d ru g a v e z z ap re d a in v le č e k N je m u ? N a j se ču je, s k o lik o želi te lju b a v u jed a!« P r a v n ič za m en e n iso b ile tu je n a m ere K r is t u s o v e g a s v e tn ik a ; sp o z n a l sem , k am m i s p o v e d n a p e lju je , in re k e l: »Č e m e ta k o želo p ik a , da se srce še b o lj v n eb o z atek a, m i je v lju b e z n i to p o m o č v e lik a ; da b iv a m jaz, da b iv a s v e t od v e k a , sm rt b o ž ja , ki ž iv lje n je m i je d ala, in v s e , k a r u p je v e r n e g a č lo v e k a , v sp o z n a n ju te g a , k a r s v a p re j d e ja la , m e iz m o rja stra sti je p o te g n ilo na b re g , k je r m e lju b e z e n je čak ala. A lis tju , ki je v r t z az elen ilo v r tn a r ju v e č n e m u , lju b e z n i d a je m , k o t n jem u n eb o je m ilo s ti d e lilo .« K o u m o lk n il sem , ted aj n ad b o ž jim k ra je m se d v ig n e sla d e k s p e v in B e a tric e
sam Ja n e z E v a n g e lis t (» p eve c sp ev a « ) v p r o lo g u s v o je g a E v a n g e lija sp rič u je re sn ico , »da je B o g n a jv iš je d o b ro , k er je p o sla l č lo v e š tv u e d in o ro je n e g a sina«. - 5 1 . s koliko Ž eli: K a k š n i so še d ru g i n a g ib i, da B o g a čez v s e lju b iš? - 55-6 3 : V s e , k a r m e sp o d b a d a k b o ž ji lju b e z n i, m i je d o b r o d o š lo ; sp o d b a d a jo pa m e razen b o ž je d o b ro te še p o g le d na s tv a r s tv o ž iv lje n ja , ki g a im am iz b o ž jih ro k , sm rt Z v e lič a r ja , k i se je zam e d a r o v a l, in v e č n a b la ž e n o st, n a g ra d a n aši v e r i in z v e s to b i. V s e to m i je d a lo p r a v o sp o zn a n je in m e p o te g n ilo iz v a lo v m o rja n ap ačn e lju b e z n i (»strasti«) na b re g lju b ez n i b o žje . - 64. listju : L ju d i in a n g e le (» listje v e č n e g a v rtn a rja « ) p a lju b im , k o lik o r so o n i B o g u lju b i. - 67. ko u m olkn il sem: S k u šn ja iz n e b e šk e lju b e z n i je s tem k o n ča n a. V e s raj z a p o je h im n o B o g u (» S v e t, s v e t, s v e t si ti G o s p o d , B o g n eb esn ih čet, p o ln e so n eb esa in zem lja tv o je s la v e , h o z a n a na v iš a v a h « ), k a te ri se p r v ič p rid ru ž i tu d i B e a tric e .
Šestindvajseti spev 69
/2
7;
7#
Si
84
8j
90
9)
599
» S vet, svet, sv et...« pela je z ve so ljn im rajem . In k a k o r o stra luč iz sna p rik liče nam v id , ki žark o m se svetlo b e zorne o d p re in d v o je open si razm iče, a v tem , kar v id ijo , oči so b orn e, da zam iže tedaj p o d silo tako, d o k le r jim um ne da m oči p o d p orn e, tak o iz oči pom ete zdaj n a vla k o m i žar iz B ea tricin e g a očesa, žareč m ilijo n k ra t bolj kot son ce v sa k o . Ja s n e je k a k o r prej zdaj zrem nebesa in zbegan vp rašam po četrtem žaru, ki tam kaj ga zagledam sredi plesa. G o s p a m i de: » T u n otri v tem požaru se gled a s s v o jim stv a rn ik o m ljubeče n a jp rv a duša, kar jih B o g je u stvaril.« K o t list, ki čezenj lahen piš p o v leč e, v ršič e k sk lo n i, a potlej zravn a se iz lastne sile, ki ga k v iš k u vleče, tak bil sem jaz, k o slišal sem te glase; p o g u m a si n abere duša plaha iz reke besedi, ki v m eni rase. »O ja b o lk o ed ino,« dem b rez daha, »rojen o zrelo, staro d a vn i oče, ki v sa k a žena ti je hči in snaha, ro tim te v d a n o , k o t m i je m o g o če,
6 9 -14 2. P r v i člo v e k A d am 70-78: K o t son čni žarek pre b u d i člo v e k a iz sna, tak o je B eatricin p o g le d p reg n al D an teju slep o to , kateri je pesn ik p o d leg e l o b p rih o d u sv. Jan ez a . - 79. po četrtem ž aru: T re m sv ito m , tj. apo stolo m P etru , J a k o b u in Ja n e z u , se je prid ru žil še četrti, A d am , » n ajp rva d uša, k ar jih B o g je u stvaril« (v. 84). - 85-90: P esn ik se očetu člo v ešk e g a ro d u n ajprej sp o štljiv o p rik lo n i (prim era z listjem , ki se u p o g n e , ko ga p o b o ža v eter), nato pa se o p o g u m i in g a n a g o v o ri. - 9 1. ja b o lko edino: A d am je edini č lo v e k , ki je bil u stvarjen v zreli m o šk i d o b i; on je oče vseg a č lo v e štv a , kot tudi oče in tast v seh žena. -
6o o
96
99
102
10 }
10 S
m
11 4
117
da g o v o riš; vse želje so ti znane, da brž te ču jem , dlje beseda noče.« K o t se žival p o k rita včasih zgane in iz tegá, kak g u b a se p re vlek a, se njen nam en p rijazn i brž ugane, tak o mi duša p rv e g a č lo ve k a je pokazala sko zi svetle o k o v e veselje, da m i m ore najti léka. »N e da bi slišal te,« se m i o d z o ve, »um evam tv o je želje jaz bolj čisto, k ot vid iš ti stva ri najbolj g o to v e , saj m i o d k riv a jih zrcalo tisto, ki kaže slik o vsem stvarem na sveti, v n ob en i pa ne najde sebe isto. R a d zved el bi, pred k o lik e ro leti m e dal je B o g v ta v rt, k am o r vo d n ica tako v is o k o dala ti je speti, doklej so zrla ga vesela lica, kaj jeze božje bil je v z ro k pozneje in kakšna m i bila je g o v o ric a . T o , da sem ja b o lk o o k u sil z veje, ni sám o v z ro k v e lik e g a eksila: sin, k riv sem , ker se nisem držal m eje. D o tle j, da šla g o sp a je p o V e rg ila , štiri tisoč tristo d v a son čna obrata
97. kot se žival: M alce n eokretn a p rim era z ž ivaljo (na pr. pes), ki je p rekrita čez in čez, in se njen i nam eni u g a n ejo le iz gib an ja p o k riv a la , ki jo o d eva. T ak šen v tis je zbu d il v D an teju A d a m , zagrn jen v bleščeč sijaj. - 10 2 . léka: Z d ra v ila D a n teje v e rad o ved n o sti. 106. frcalo tisto: B o g . - 1 0 9 - 11 4 : A d a m iz g o v o ri n am esto p esn ika štiri v p rašan ja, ki so bila v sred n jem v e k u m ed sh o lastiki predm et živah n ega razp ravljan ja: 1. K a j je b il p ra v i v z ro k izg o n a iz raja; 2. K o lik o let je m in ilo, o d k a r je b il B o g p o sta vil A d am a v rh g o re o čiščevan ja; 3. K a k še n jezik je A d a m g o v o r il; 4. K a k o d o lg o je ostal v paradižu. - 1 1 5 . ja b o lk o : je b ilo le sim bo l. V z ro k izgon a iz raja je bila n ep o k o rščin a p rv ih staršev, ki sta p reko račila m eje, katere jim a je B o g začrtal. - 1 1 8 . tam: V p red p ek lu , kam o r je B eatrice šla p o V e rg ila , proseč g a , naj reši D an teja (P ek. U . 52), je A d a m čakal na O drešen ika
Šestindvajseti spev 120
12 3
12 6
12 ?
13 2
13 ;
13 8
14 1
m i duša željn o je p o raju vp ila , v se sv o je zvezd e pa je o b la zlata d evetsto trid esetk rat o b iskala, k o m e n osila zem lja je gru d ata. B esed a m oje d ob e je p rop ala, p reden so šla N e m ro d o v a krdela na d elo, ki ga niso d o ko n čala. N ič tega, kar č lo v e šk i um izdela, ne izdrži, zakaj lju dem u gaja sp rem in jati, k o t zvezd a b o velela. Č lo v e k o v g o v o r iz n arave izhaja; tak ali tak, pa v sa k d o sam izbira, ko t zdi se m u lep o in m u pristaja. P red en sem šel v p ek len sk i kraj nem ira, za vrh n je D o b ro I b ilo je slo v o , o d k o d e r radost v re , ki me zastira, nato pa E L : ti ved el b oš g o to v o , da lju d sk i o b ičaji so k o t listje na v e ji: staro g re in p rid e n o v o . V rh g o re , ki se n ajb o lj vz p n e, taiste, ki m e je v čisto sti in v g reh u zrla, od p rv e ure ž ivel sem do tiste, ki s son čn o m eno šesta jo je od p rla.«
4 302 leti; na zem lji je bil živel 930 let. - 12 4 . Beseda moje dobe: Je z ik , ki g a je g o v o r il A d a m , je bil m rte v , p reden so N im ro d o v i sin o v i začeli gra d iti b ab ilo n sk i sto lp . - V s v o je m latinskem spisu »D e v u lg a ri eloqu en tia«, n apisanem pred K o m e d ijo , je bil D an te g led e A d a m o v e g a jezika d ru g a čn e g a m n en ja. T a jezik naj bi se g o v o r il d o b ab ilo n ske zm ešn jave je z ik o v , potem pa naj bi ga p o d e d o va li H eb rejci. A d a m bi bil po tem takem g o v o r il h eb rejsko ali vsaj tem u slično. T o »p an o n sko teo rijo« je pe sn ik , k o t v id im o , v K o m e d iji z av rg e l. - 12 8 . k e r ljudem ugaja spreminjati: G o v o r , d ar n arave, je lasten vsem ljudem , kakšen jezik pa g o v o r e , je o d v isn o od lju d i sam ih, razum a itd ., in je torej k o t vse č lo v e š k o p o d v rž e n o sprem em bam , pa tu d i snara B o g se je sčasom a sprem enilo . N ajp re j je b ilo I (k a k o in zakaj, ne v ejp o ^ i^ ta n čn o ), natd£ pa E L (hebr. »m očni«). - 13 9 . vrh gore: A d am je o stal v zem eljskecp paradižu g^L jutra, ko je bil ustvarjen (» p rva ura«), pa d o ure, ko son ce sprem eni k p a ^ a n t (4 ^ ^ ^ ^ |g a 6 ur), t.j. d o sedm ih. V raju je bil torej sedem ur, po D a n teju sevedat 3 jrugi ra ll& g a |g s\ P ism a so trdili, da je ondi b ival m n o g o d lje, m enda celih 34 let. \\ ^
SEDEMINDVAJSETI SPEV
j
6
9
12
//
7S
O četa, Sina in D u h a T ro jic i je g lo rija po raju zadonela, da so upijan ili me slad ki klici. D a se nebesa sm ejejo vesela, sem m islil, kajti v id in sluh presrečna o p o jn o st m ilo p iti sta hitela. O sreča, o rad o st ti neizrečena, ž ivljen je , p o ln o m ira in lju b a v i, o blaženost, ki brez želja si večna! Ž a re le štiri b akle so v v iša v i tam pred m enoj in ta, ki p risijala je p re j, se v v e čji v ž g a la je b leščavi in taka je nen adom a p ostala ko t Ju p ite r, če on in M ars rdeči bila b i ptici in p erje zam enjala. P re v id n o st, ki deli tej v e čn i sreči d o lžn o sti, blažen im je od red ila, da v s i ob stali so tedaj m o lčeči, in ču jem : »Če me, b a rv a zdaj ob lila je d ru g a, se ne ču d i, vse m iz raja
1-6 7 . A p o s to l P eter o b to ž i papeža V eso ljn i z b o r blaženih, ki sprem lja K r is tu s o v vn eb o h o d , se zdi D an teju n ajprim ern ejši fo ru m za izbru h svete jeze na papeža B o n ifa cija V I I I ., ki je b il k r iv n je g o v e g a izg n an stva. A p o sto lu P etru p o lo ži na jezik n ajo strejše b esede in jeza, ki bi m o rala biti b lažen stvu tuja, o b lije duše in v se v e so lje s šk rlatn o b a rv o : zdi se n am , ko da b i plam en p e sn ik o v e g a so v ra štv a zajel v se nebo. 9. bre% Žef a : N jih o v a blažen o st je p o p o ln a in si ne ž elijo n ičesar več. - 10. štiri bakle: T rije ap o sto li, P eter, J a k o b in Ja n e z , ter A dam . - 12 . j e p re j: A p o s to l P eter je p rv i p rišel k D a n teju ; prim . R a j X X I V . - 1 3 - 1 5 : P esn ik h oče reči, da je P eter p o škrlatel. -
Sedemindvajseti spev 2/
24
27
30
33
36
39
42
4j
603
ob m o jih rekih se b o sprem enila. T a , ki na zem lji si m oj tron p risv a ja , m oj tro n , m oj tron , ki m i brez v se p ravice pred sin om b o žjim prazen zdaj ostaja, kraj m u čen ištva je v o d to k g n o jn ice sprem en il in k rv i, tako da sije v ve selju doli sata n o vo lice!« K o t če z večer in zjutraj z o r ob lije o b la k o v trop e, od son ca razsvetljen e, tak o tedaj n eb o škrlat o v ije , in k o t d ek liču , ki n ra vi poštene in v srcu trdn a je, k o gre h e tuje p o slu ša, kdaj ji v lica k ri požene, tak B eatrici k ri v o b razu plu je; v e so lje v se o g rn e se v m ra k o v e , ko tak rat, ko je K r is t trpel n ajhuje. N a to besede g o v o re n je g o v e z g la so v i, ki jih jeza sprem enila ni m anj, k ot b a rv e prej d o b il je n o ve: » N e vesta K r is to v a se ni ro d ila iz k rv i m o je, L in a , A n ak leta zato, da bi c e k in o v p rid o b ila , tem več da duša v raj b ila b i vzeta, K a listu , S ik stu , P iju in U rb an i je v b olečin ah lila k ri p resveta. N ism o h oteli, da ob desn i dlani
22. ta: P ap ež B o n ifacij V I I I . - 23. moj tron: P eter je bil p r v i papež; trik ratn i v z k lik izdaja v s o razkačen ost, ki se ga je lotila o b m isli n an j, »ki si p risv aja « (»usurpa«) n je g o v o m esto. P red božjim i o čm i je torej pap eški pre sto l prazen (vacat), kajti n eb o ne priz n av a tak ega n evredn eža. - 25. k r a j mučeništva: G le j dalje v . 40-45. - 36. ko takrat: N a sto p il je m rk , k o t o b času K r is tu s o v e sm rti. - 37-39: S tako sprem enjen im g laso m , k o t je prej sprem enil b a rv o . - 40-45: J a z in m o ji n asledn iki, L in , A n a k le t, S ik st, P ij, K a lis t in U rb an n ism o zato p retrp eli m u čen iške sm rti, da b i si C e rk e v p rid o b ila zem eljskih z ak la d o v , tem več da b i dušam p rid o b ila večn o st. - 46-48: N a m ig na stran-
604
48
ji
;4
/7
60
63
66
69
se papeževi so zgrn ile jate, p ro č od k ristja n o v tam na le v i strani; m ar sem zato d ob il jaz ključe zlate, da bi s tem svetim zn ak om na zastavi z v o js k o nad krščene h od ili brate; m ar va m zato stojim v pečatni g la v i, da se časti p ro d aja jo lažn ive, in m i zard evati je v tej v iša v i!? V p astirsk i h alji m i zveri g ra b ljiv e o d tukaj vid im o na zem ski paši: o strele b ožje, ste-li sp lo h še žive! Ž e K a o rsa n in G u a sk po k rv i naši hlepita: o začetku ni kaj reči, le kam zdrčali b oste sam opaši! A B o g , ki v R im u s Scipia je m eči o b ran il čast sveta, že ro k o steza, k o t vem , da v o z u b o p o m a g a l steči. T i pa, m oj sin, ki te b o tru pla peza še gn ala v svet, ne štedi m i jezika, ne sk riv a j, kar ne sk riv a m o ja jeza!« K o t roj snežink p o časi se p o m ik a z neba na zem ljo, k ad ar z ro g o m g la v e nebeška koza sonca se dotika, tak o tedaj so p re k o v se širjave
karje (g v e lfe in gib elin e), ka m o r se m eša tu di papež. - 49. ključe: K i jih je P eter po izročilu p rejel o d K ristu sa , k o t znak v rh o v n e o b lasti v C e rk v i. - 52. v pečatni glavi: P ap ežev pečat. Z n jim so p o trje v ali listine o ce rk ven ih službah, s katerim i se je takrat m n o g o p re k u p č eva lo in ki so bile često krat n eo sn o va n e (»lažnive«). - 55. v p astirski h alji: P ap ež in šk o fje. - 58. Kaorsan in G uask: P ap eža Ja n e z X X I I . iz C ah o rsa in K lem e n t V I . iz G a sk o n je ; pesn ik ju o b to žu je, da sta s p ap eškim p o lo žajem stregla sv o ji am biciji in poh lepu. - 6 1. p r i njem: K o t je B o g poslal R im u Scip io n a, k o je b il H anib al pred m estn im i vra ti, tak o b o p o m agal tudi s v o ji C e rk v i, kadar b o sila najhujša. 67-99. V z p o n v d e veto n eb o ali P r v o g ib alo 69. sonca se dotika: K o je son ce v o zve zd ju K o z o r o g a ; m išljen je čas, ki se začne z zim skim solsticijem . -
Sedemindvajseti spev
72
7/
7
81
84
¿7
po
P)
605
n a v z g o r se vsu le radostn e m eglice, ki prej so 2 nam a b iva le b leščave. Z a n jim i sem o b račal sv o je lice tak d o lg o , d o k ler p ro sto r ni zagrnil z d a lja v o mi nem očne je zenice. K o vid ela g o sp a je, da o d v rn il p o g le d sem iz v iš a v , mi dé: »P o vesi o k o in glej, k ak o si se ob rn il!« O d k a r sem p rv ič doli u p rl očesi, sv a p o t p o tistem lo k u n ared ila, k jer se sredina tro p o v v kraj p revesi. K r a j G a d a doli se m i je o d k rila U lik sa n ora p o t, d ru g je obala, kjer je E v r o p a slad ko brem e bila. In ta gred ica bi m i pokazala še v e č , a k ro g la p o d m enoj ogn jen a že v e č k o t za en znak je odbežala. L ju b ez en do g o sp e , ki ji plam ena n ik d a r ne zm anjka, vn ela me je vd an a, da sem o či o b rn il v lica njena: in k ar n arava je v telo zem ljana ali u m etn ost v slike p o lo žila, da paša b o očem in srcu hrana,
7 1 . radostne meglice: D u še blaženih. - 74. prostor: M ed n jim i in p esn iko m ; d o k le r m u niso izgin ile izp red oči. - 79. dol: N a zem ljo (P rim . R aj X X I I ) . - 80. po tistem loku: P rej je bil pesn ik to čn o nad m erid ian o m Jeru z ale m a, zdaj pa je nad m eridian om C alixa (»G ad d e«), k jer je bil p o takratn i g e o g ra fiji k o n ec p rv e g a k lim atskega pasu (»tropi«), ki se je začenjal pri ek vato rju . Jeru z ale m je bil na sredi tega p asu , torej je pesn ik n ap rav il lo k (nebesa se g ib lje jo o k o li zem lje!) od n je g o v e srede d o kraja ali 90° p o takratn ih p red stavah , k a r ustreza času šestih ur. - 82. k r a j G ada: C a d ix na špan ski o b ali, m im o katere je O d isej o d p lu l na »n oro pot«. (P rim . P ek X X V I ) - 83. obala: F en iča n sk a o b ala, kjer je Ju p ite r v p o d o b i b ika u gra b il lepo E v r o p o ; dal si jo je na h rbet in jo tak o p re k o m o rja od n esel d o zem lje, ki je nato d o b ila im e p o njej. (O v. M et. II. 8 32-8 75) - 85. gredica: Z e m lja . - 87. en %nak: P esnik je bil v o zv e zd ju D v o jč k o v , a son ce p o d n jim v o zv e zd ju O vn a ; m ed n jim a je bil sam o B ik (o zvezd je - »znak«). V z h o d n a stran zem lje je
Raj
6o6
96
99
102
/0;
10 8
m
114
vse to le bleda bi p o d o b a bila lepote rajske, ki m i je vzsijala, ko v lica nje zam akn il sem se m ila. K re p o s t, ki njen p o g le d je v m é poslala, m e iz gn ezd a vzela je, k jer L e d a b iva, in me v n ajurn ejše n eb o p ogn ala. T a sfera, najbolj vz v išen a in živa, p o v so d je ista in ne v e m im ena za k raj, kjer z B eatrice zdaj sto jiva. V id e č , da želja m e teži iskren a, m i dé z o b razo m , ki ga sv it ob daja, k o t bi se B o g naselil v lica njena: » N a ra va, ki sredini m ir po raja, vse d ru g o pa d re v i o k o li tega, p o če lo sv o je v nebu tem nahaja. T a s v o d iz b ožje pam eti ne sega: lju bezen, ki ga suče, v njej zajem a in m oč, s katero nižji sv et ob lega. L ju b e z n i in luči ga pas ob jem a, ko t on ostale; in ta k ro g edino O n sam , ki o pasu je g a , dojem a.
m o rala biti takrat že v
senci. - 98. kjer L eda biva: O zve zd je D v o jč k o v ; n jun o
m ater
L e d o je zapeljal Ju p ite r v p o d o b i laboda. 10 0 -12 0 . O n aravi P rv e g a gibala 100. ta sfera: D e v e to n eb o ali P r v o g ib aio . - 10 6 -10 9 : Sred in a, ki m iru je, je zem lja; kro žn o g ib an je , ki se v e d n o začne in črpa h itro st iz n eprem ičn e sredin e, p ri v rte n ju nebeških sfer ne iz vira iz centra, tem več iz n ajh itrejšega neba, ki je P r v o g ib alo . 1 0 9 - m : V se n eb eške sfere so k o n cen tričn e k ro g le in so torej k ra je v n o do lo čen e, le P r v o g ib a lo , ki v se zajem a, to determ in iran ost izg u b i. N ep rem ičn i E m p ire j, sedež B o g a , katerem u se s s v o jo h itro stjo n ajbolj p rib liža, daje P rv e m u g ib alu ljub ezen , ki g a v rti, in pa k rep o st, s katero to n ebo »oblega« potem v se d ru g e n eb eške sfere. - 1 1 2 - 1 1 4 : K o t to n ebo v seb u je vsa d ru g a , tako »pas luči in ljubezn i« E m p ire ja v seb u je n jega: »d o je ma« g a torej le »O n , ki g a o pasu je«, t.j. B o g : » D io che n on circo n scritto tutto circo n scriv e «.«...; »in ta pas je v rh n ja zgrad b a sveta, ki v seb u je v e s sv et in iz v en njega ni ničesar. N i pa na kakem k ra ju , tem več je b il ustvarjen v b o žji m od rosti« (C o n v . I I IÏ I. i t ) . -
Sedemindvajseti spev
117
120
12 J
12 6
129
13 2
13 ;
N i ga, ki bi izm eril m u b rzin o, sam je m erilo g ib a n ju p o v so d i; k o t g re deset na p o l in na petino. D a čas si koren in e v tej p o so d i z a k riv a , svet pa liste zre n je g o v e , to ti odslej p o v se m ra zvid n o bodi! O ti p o h lep , ki zem ljine sin o v e tak o p o tap ljaš, da ne m ore g la v e nihče čez tv o je v z d ig n iti valo ve ! Saj lju d sk a v o lja v z cv e te brez težave, v e n d a r nenehna km alu b o dežnica z g n ilo b o uničila p lo d o v e zd rave. N e d o lž n o st najdeta se in resnica le p ri o tro cih , a še tam zbežita, še p red en p rv i p u h p o k rije lica. K o še jeclja, p o sti se, k o razvita pa jezik sta in um , nažre jestvin e na p etek ali svetek se do sita. K o še jeclja, p o slu ša o p o m in e in lju b i m ater, k o je ve šč p rep ira, pa h oče, naj m u čim prej v g ro b izgine. T a k o črn in a b elo p o lt zastira, k i sp rv a h čer krasila je očeta,
n 5 - 1 1 7 : N ih č e ne m eri g ib an ja P rv e g a gib ala, ki sam o služi k o t m erilo d ru g im g ib a n jem (ko t son ce ra v n a zem eljski čas) in sistem om , k o t iz desetice lah ko d o b im o p o lo v ic o ali p etin o (prin cip u lo m ka). - 1 1 8 - 1 2 0 : Č e je to n eb o iz v o r vsem u g ib an ju , izhaja iz n jega tudi čas, ki g a m erim o p o g ib a n ju p lan e to v : čas je torej d re v o , čig ar ko ren in e so sk rite v g ib a n ju P rv e g a gib ala, ki g a ne m o rem o izm eriti, listi pa so v g ib an ju p lan e to v, ki g a lah ko zazn am o in izm erim o. 1 2 1 - 1 4 8 . Č lo v e š k i g reh , v z ro k i in o b lju b ljen o z d ravilo B eatrice p reide sedaj na č lo v e š k o n ara vo , ki se p rem alo zanim a za te v z v iše n e n eb eške stvari. O stro napade č lo v e š k o po želen je, ta p o h le p za zem eljskim i d o b rin am i, ki je v z ro k v se m p regreh am . 124 . volja: »D u h je v o lja n , ali m eso je slabo«. - 12 5 . delnica: V sa k d a n ji k v a rn i v p liv o k o lja . - 1 3 6 - 1 3 8 : T a k o po črn i člo v e šk a n arava, ki je bila v začetku vsa bleščeča in
6 o8 i}8
14 1
144
147
ki nosi zor in pušča m rak večera. N aj se ne čudi duša ti prevzeta, naj zm isli, da na zem lji ni vlad arja; o d to d zabloda in slepota sveta. A preden še pom lad b o januarja, ker za stotin ko šepa dan zem ljana, nebo zarju lo b o z m o čjo vih arja in R o k a , tolikan j p ričak o va n a, zam enjala bo kljun in k rm o ladje: tedaj b ro d o v ju p ra va sm er b o dana in cvet potlej ro d il b o d o b ro sadje!«
vred na sv o je g a očeta sonca (tu je m išljen o bolj d u h o vn o son ce - B o g). - 140. vladarja: N e cerk v en e ga (prim . v. 23) ne po sv etn e g a (prim . V ic e V I.) - 14 3 . t^a stotinko: P o julijan skem koledarju je dan p rib ližn o za to lik o zaostajal za p ra v im son čnim d n evo m ; to n ap ako je p o p ra v il papež G r e g o r X I I I . 1. 15 8 2 . - Sm isel v. 14 2 : Preden bo zaradi te napake jan u ar pom ladn i m esec (to naj bi b ilo v kakih tisoč letih) ali tudi: T o niti ni tako daleč, kot si vi m islite, k o ... - 14 5 . roka: U sod n i red, s katerim bo P rev id n o st p o seg la na zem ljo in ki o njem p rip o v e d u jejo sveto p isem sk a vid en ja. — 14 5 -14 7 : P rim erja v a člo v ešk e g a hotenja z ladjo: člo vek bo tedaj p ra v iln o v id e l svo j cilj.
OSEMINDVAJSETI SPEV
)
6
¡2
ij
iS
T a k o v člo v e šk ih rev življen je zdanje m i je p o svetila z lu čjo resnice ta, ki v nebesa d v ig a mi spoznanje, in kot v zrcalu ogen j plam enice u gled aš, ki za tabo se je vžgala, P rej> kot ti prid e v um ali v zenice, pa se ozreš, če slika o gled ala ni laž - a luč in sij, ki se je javil, k ot nota z m ero skladn a sta dom ala, tak o se sp o m n im , da sem jaz n a p rav il, ko gled al sem očes lep o to zalo, kjer A m o r zan k o m i je bil nastavil. K o sem se o b rn il in o k o d o g n alo je vse, kar ti n ebesni sv o d razkrije, k d o r p ra v od streti zna m u zag rin jalo , zagledam T o č k o , ki sv e tlo b o lije tak o stro , da zagrn e nje ostrica s slep oto v sa k o g a r, k o m u r p osije; in zvezd a, tukaj m ajhn a kot kresnica,
1-96. B o g in d e vete ro a n gelskih k r o g o v 1-42: P o tem ko je B eatrice p o ved ala nekaj b rid k ih resn ic na račun grešn ih p ap ežev in č lo v ešk e g a ro du v o b če (glej p redh. sp ev), z agleda D a n te v njen ih očeh p lam en čke ko t o d sev siln ega bleska. O zre se, da bi v id e l, o d k o d p rih aja ta b leščava, in kaj razloči? P rejasn o to čk o , o k o li katere se v rti devet o g n je n ih k r o g o v . B eatrice m u razloži, da je to B o g z d e v ete ro an gelskim i zbori. 9. k o t nota z mero: K o t se v p esm i sk la d a ta m e lo d ija in ritem . - 1 1 . očes lepoto %alo: B e a tric e , ki je b ila za D a n te ja v e d n o o g le d a lo b o ž je g a b istv a in p re d m et lju b e z n i, n a jp r v o k o t tv a r n o b itje -d e k le , p o te m pa k o t m isel - b o g o s lo v n a v e d a . - 16 . Točko: M atem a tičn i p o je m to č k e , ki n im a ra z se ž n o sti, je p e sn ik u n a jb o lj u stre za l k o t sim b o l
Raj
21
24
27
30
33
36
39
42
4j
b ila bi lu n a, če s v e tlo b i tak i k o t z v e z d a z v e z d i g le d a la b i v lica. In k o t z a sv e ti v b a r v i se en ak i k r o g lu či k o lo b a r, sijo č v o b se n i, ki jo d o b i, ko se z g o s te o b lo k i, o k o li T o č k e šel je k r o g o g n je n i, tak n a g lo , da p r e k o sil b i g o t o v o n a ju rn e jše n e b o v svetji aren i. T e g a sp et d r u g i je o b d a l na n o v o in te g a tre tji, tre tje g a če trti p a p e ti, š e s ti...; k ro ž n ic o n je g o v o zajem a sed m i, a v tak širn i črti, da ni g a m o č d o k ra ja z a o ib se č i Ju n o n e m a v ric i, d o tal ra z strti; in o sm i in d e v e ti, ta n a jv e č ji; in v s a k d o se o b ra č a b o lj p o č a sn o , čim d lje m u šteti k E n i je g o re č i. A o n i se b le šči p a č n a jb o lj k ra sn o , se z d i, čim b liž e čisti is k r i p la v a , saj b liže n jej p o s ta ja v s e b o lj jasn o . G o s p a , k o v id i, da je m o ja g la v a v z a g a ti, p r a v i: »Iz te T o č k e izh aja n e b o , o d tu iz h a ja v sa n a ra v a . P o g le j ta k r o g , ki z n jo se n a jb o lj sp a ja, in v e d i, da tak n a g lo se p re m ik a , k e r g a lju b e z e n čista v to n a v a ja .« In jaz: »C e re d sv e ta res b il b i slik a te g a , k ar k a ž e jo m i ta k o le sa ,
B o g a , p rin c ip a n e sk o n č n e su b lim a c ije in n a d č a s o v n o sti. - 22. kolobar: k i o b so p a ri v zra k u te sn o o b d a so n c e ali lu n o in se o b a r v a v n ju n i lu či. - 35. bolj počasno: C im d lje je o d en ic e - T o č k e . - 39. p ostaja vse bolj ja s n o : (s ’ in v e ra ): K o t lu č in k o t resn ica . - 4 1 : 1z te točke izh a ja : A ris t o te lo v a m ise l (p rim . M e t. X X X . 7) - 4 3. ta kro g: S e r a fi naj v iš ja v r s ta u stv a r je n ih a n g e lo v . - 4 6 -5 7 : P r v o D a n te je v o v p ra ša n je se g la s i: K a k o da je tu g o r i v P r v e m g ib a lu v rte n je p o č a s n e jše , čim d lje je o d o si? V m ateria ln em
Osemindvajseti spev 48
j/
!4
/7
60
6)
66
69
/2
b ila to zam e u teh a bi v e lik a , a v č u tn e m s v e tu v id ijo o če sa v rte n je , ki je to lik a n j h itre je , č im b o lj o d m a k n je n o je o d o je sa . Č e d o ž iv im naj k o n e c s v o je žeje v tej v e ž i a n g e ls k i p re č u d o v iti, ki le lju b a v in lu č p riz n a za m e je, b i sliša l ra d , k a k o le m o re b iti, da v z o r s p o s n e tk o m ni na isti p o ti; saj m en i tu zam an se je tru d iti.« »Č e p rs ti v o z la , ki ti je n a p o ti, ne z m o re jo , ni č u d o to n o b e n o , saj trd je , k e r n ih če se g a ne lo ti,« p rič n e g o s p a , n a to : » K a r ti re čen o b o z d a j, z a je m i, da te žeja m in e, v e n d a r o b tem z a m isli se p o šte n o . V s a k tv a rn i k r o g se z o ž i in o d rin e , če v e č ja a li m a n jša m u je m era p o g o n a , k i jim v s e p la ti p re šin e . V e č ja d o b ro ta širše d lan o d p ira , v e č je d a rilo v e č n eb a zajam e, če z e n o m e ro se p o v s o d ra zstira . In ta, k i je v e s o ljn e g a sistem a g o n iln a m o č , z ato rej o d g o v a r ja k r o g u , k i n a jb o lj lju b i in d o je m a .
s v e tu (p la n e ti, zem lja) je p r a v n a ro b e , tam h itro st v rte n ja ra ste z ra z d a ljo o d sre d iš ča. K a k o to re j, da se n a d ču tn i, d u h o v n i s v e t (» v z o r« , m o d e l, id e ja ) n e s k la d a s tv a rn im s v e to m (» p o sn etek «)? - 6 4 -78: T v a r n i k r o g i so širši ali o ž ji g le d e na m ero k re p o sti ali d o b ro te , k i jo d o b iv a jo o d s v o je g a U m a -p o k re tn ik a (in te llig e n z e m o tric i - » p o g o n « ), ki jih g ib lje . T o je n a r a v n o , z ak a j k o lik o r b o lj se ra zd a ja k r e p o s t ali d o b r o ta , to lik o širše p o d ro č je ji je p o tre b n o , da se la h k o iz raz i. Z a to r e j d e v e ta s fe ra ( P r v o g ib a lo ), ki zajem a in o b se g a v s e d ru g e te r jih p re m ik a s s v o jim g ib a n je m , o d g o v a r ja p o k re p o sti ali d o b r o ti n a jb o g a te jš e m u k r o g u o d tis tih , k i se v r t e o k o li žareče to č k e . T o p a je r a v n o » n a jm an jši« , v sa j ta k o d o k a z u je ta ž ar in n je g o v a h itro st. Iz te g a je ra z v id n o , da so tv a rn e s fe re in a n g e lsk i k r o g i m ed seb o j v
Raj
7;
7
Si
84
#7
90
93
Č e m e riš m o č , ki n eb es jo iz ž a rja , in ne z am o tiš se z o b širn o sta jo p o d sta ti teh v o b lik i k o lo b a rja , b o š v id e l b rž, k a k sk la d n o se im a jo , v e č z v e č jim , m anj pa z m a n jšim , ti s ijo č i s v e to v i s tem , k ar z re jo in sp o z n a jo .« K a k o r n e b o , k i se n ad n am i b o č i ja sn o k o t rib je o k o , k o p ih a B o r e a iz k r a je v s e v e rn ih , k o n iso v r o č i, in re še n o m e g le n e g a je m o rja , da k o d e r g re o k o , se ti z asm e je z le p o to v s e g a s v o je g a o b z o rja , tak b il sem ja z, k o m e je re šil žeje o d g o v o r B e a tric e , da re sn ic o k o t z v e z d o v n o č i v id im n a jja sn e je . T o reči slišal sem ted aj v o d n ic o , k o n e b e si v z is k r e , k o t b i is k r ilo želez o v r o č e se nad p la m e n ic o . V ta k res v s e is k re , g le j, je p o te g n ilo , da v tiso če g re n jih k rd e lo ja sn o , k i šah b i z z rn je m d v o jn o n a p o ln ilo . In z b o r za z b o ro m p o je e n o g la sn o tej č v r s ti T o č k i, k i d rž i jih g o r i,
č u d o v ito sk la d n e m o d n o su , če le v z am e š za m e rilo k re p o st in d o b ro to (dan es bi re k li » in ten z ivn o st« ). B o lj se a n g e l tišč i B o g a , b o g a te jš i je in z ato je tu d i k r o g n je g o v e g a d e lo v a n ja širši. O d g o v o r , z ak aj h itro st s p o v e č a n je m a n g e lsk e g a p o lm e ra ra ste, p la n e tn e g a p a p a d a (o b ra tn o s o ra z m e rje ), je na d la n i: P r v a a lte ra c ija »b eži« o d B o g a , d r u g a p a is to č a sn o »teži« k n je m u , en a se » p o v n a n ja « , d ru g a » p o n o tra n ja« . 79-84: B e a tric in a ra z la g a je b ila D a n te ju to , k a r je h la d n a b u rja z a m e g lje n e m u n eb u : k o t v e t e r p režen e o b la k e , ta k o je o n a p o m e tla s p e s n ik o v im i n ap ač n im i p re d sta v a m i. - 9 3. šah b i £ %rnjem dvojno napolnilo: L e g e n d a p r a v i, da je in d ijsk i b ram a n , iz n a jd ite lj šah a, o d p e r z ijs k e g a k r a lja z a h te v a l za n a g ra d o e n o p še n ičn o z rn o za p r v o p o lje , d v e za d ru g o , štiri za tre tje , o se m za če trto itd . 64 š a h o v sk ih p o lj b i v r g lo v e č k o t 18 t r ilijo n o v z rn c. Š t e v ilo a n g e lo v , p r a v i D a n te , p a je b ilo še m n o g o v e č je .
Osemindvajseti spev 96
W
10 2
ioj
io S
m
114
n
7
12 0
k jer so bile in k jer b o d o brezčasno. A ona, ki m e v d v o m o v težki m ori u zre, m i dé: » K a r p rv i n im b obseže, so S e ra fo v in K e r u b in o v zbori. Z a to hité, ker jih ljubezen veže: k o t m o re jo , p o O si se ra v n ajo , a m o re jo , čim g lo b lje v id jim seže. T i d ru g i k rési, ki le-te o b d a jo , im en u jejo se T ro n i b o žje slave, zato, ker p rv i tro jn i k ro g kon čajo. In v e d i, v sebi im ajo sreče p ra ve, k o lik o r k o p lje se jim v id v resnici, ki je za sledn ji um studenec sprave. O d tu sledi, da b lažen stvo v resnici izhaja iz d u h o v n e g a vid en ja , ne iz lju b ezn i, o n eg a slednici; v id e l pa b o š p o m eri zasluženja, ki jo sveto st ro d i in m ilo st vlije: to g re n ap rej, do k jer se k ro g razpenja. D ru g i tern arij, ki v e se lo klije v n eb eški v e sn i tej, nen eh n o m ladi, ki n o čn i O v e n je n ik d a r ne u bije, se z v e čn o ’ S la v o ' v e se li p o m lad i in tro jn a radost tro jn o pesem spleta, ki trije z b o ri jo p o je jo radi. N a k o rih teh so d ru g a bitja sveta: najprej G o s p o s tv a , tem M o č i sled ijo ,
9 6 -139 . A n g e lsk e h ierarhije 98. p r v i nimb: N ajb liže B o g u so Serafi in K e r u b i, le-te o b d aja jo T r o n i in s tem je p rv a a n g elsk a h ierarhija (ternarij) zaključen a. - 109 . od tu sledi: T u iz v em o , da blažen osti a n g e lo v ni v z ro k n jih lju b ezen , tem več »b ogo zren je« , k i pa sledi iz z aslu g , p rid o b lje n ih z b o žjo m ilo stjo in z lastn im i deli. T e j »lo g iki« se p o k o ra v a vseh d e vet an g e lsk ih k o r o v (»do k je r se k ro g razpenja«) - 1 1 5 . drugi ternarij: G o s p o s tv a , M o či in O b la stv a ; tu nam pesn ik p o v e , da vlad a v raju v ečn a po m lad , ki je O ve n (o z vez d je jesen skega n eb a - 2 1.
614 i2 )
12 6
129
1)2
i) !
1)8
O b la stva pa p red stavlja v rsta tretja. P red zad n ji trojn i ven ci pa v rtijo P rv a štv a in N a d a n ge le pob ožn e, a v zadnjem A n g e li se veselijo . T ja g o ri gled a jo vse vrste složne, p ri tem pa v e ž e jo n a v z d o l: ko t vleče jih k B o g u , sam e v le č e jo podložn e. G le j, D io n iz je gled al hrepeneče n jih v rste to lik an j, da jih n azval je in lo čil kot zdaj m oje oči strm eče. G r e g o r d ru g ače v id el je n jih slavje k ot D io n izij: brž ko je sp regled al na nebu tem , pa sebi se sm ejal je. Č e to lik e sk riv n o sti je razpred al u m rljiv zem ljan, se tem u ni čuditi: o n , ki je v id el, m u jih je p o v e d a l, in d ru g e tajn osti teh kro žn ih bitij.«
sept. do 2 1. o k t.) n ik d a r ne »ubije«. - 12 4 . predzadnji trojni venec: P rv a š tv a , A n g e li, N ad an g eli. - 1 2 9 .podložne: N eb esa, ki jih a n g e lsk i zb o ri vrte . - 130 . D ionizi/: A e ro p a g it, a v to r kn jig e »D e coelesti hierarchia«, ki je p ra v iln o d o g n al ta a n ge lsk i red. - 13 3 . Gregor: V e lik i, papež, ki se je to lik o z m otil, da je na peto m esto p o sta vil P rv a š tv a , na sedm o pa M o č i. - 138 . on, k i j e videl: D io n iz iju je te sk riv n o sti razodel sv. P a v e l, ki jih je bil vid e l p o svo je m zam akn jen ju v tretje nebo.
DEVETINDVAJSETI SPEV
6
y
12
//
7S
K a d a r d v o jic a m atere L a t one, p o d O v n o m in p o d T e h tn ic o zakrita, na istem k ro g u vzh a ja in zatone, za tren zravn a ju tehtnica zenita, a že o d n jiju vsak se o sv o b a ja teg a pasu , ko nebes sprem enita, - tak čas je z licem , k je r n asm eh ostaja, m olčala B eatrice, v lu č gled aje, ki m e bila p o to lk la je d o kraja. N a to m i de: » N e v p ra ša m , rečem raje, kaj si želiš, saj vid ela sem tisto v N je m , ki d rži v s e čase in v s e kraje. N e da m n ožil b i si d o b ro to čisto , k ar m ožn o ni!, tem več da lu č b i srečna lah k o v o d se v u rekla m u: S u b sisto , v z cv e te la v ve čn o sti, v času neizrečna in n ed o u m ljen a, k o t je hotela, v lju b ezn i n o v e je lju bezen večna.
1-4 8 . B e a tric in m o lk ; o s tv a rje n ju a n g e lo v 1. dvojica matere L a to n e: S o n c e (A p o lo n ) in L u n a (D ia n a ), sin in h či b o g in je L a to n e . K a d a r sp o m la d i s o n c e v s ta ja na v z h o d u v z n a m en ju O v n a , L u n a p a isto č a sn o to n e n a z a p a d u v z n a m en ju T e h tn ic e , se z g o d i, da se zn a jd eta za tre n u te k v isti r a v n in i, o b a e n a k o v is o k o n ad h o r iz o n to m (»za h ip z ra v n a ju te h tn ica zen ita«), Z e v n asled n jem tre n u tk u pa se to ra v n o te ž je p o r u š i, so n c e g re g o r i, lu n a pa z aid e za o b z o rje m (»n eb es sp rem e n ita« ). - T o lik o ča sa k o t ta a stro n o m s k i p o ja v je trajal B e a tr ic in m o lk , p o te m k o je b ila (v p re jš n je m s p e v u ) o b ra z lo ž ila D a n te ju a n g e lsk e h ie ra rh ije . - 1 1 . k a j si %eliš: D a n te je v o ž e ljo , da b i z v e d e l, z akaj so b ili u s tv a r je n i a n g e li, je B e a tric e p re b ra la v B o g u , k je r so p ris o tn i v s i ča si in v s i k ra ji ( o g n i u b i e o g n i q u a n d o ). - 1 3 - 1 8 : Z a k a j je to re j B o g u s tv a r il a n g e le ? N e z a to , da b i p o v e č a l s v o jo b la ž e n o st (» d o b ro to čisto « ), te m v e č z ato da b i a n g e l, o d s e v » srečn e lu či« ,
616
21
24
27
30
¡3
}6
A p rej n ik a k o r ni b ila b rez dela: ne prej ne p o tle j ni b ilo ta k ra ti, k o je B esed a nad v o d a m i ve la . L ik , tv a r , čista in z d ru ž en a v p o d s ta ti, ta tro jic a b rez g ra je je iz p ala , k o t z lo k a treh te tiv tri p šic e h k rati. In k o t iz ste k la , a m b re in k rista la z a sv e ti b le sk , ta k o da o d p rih o d a d o z a p o ln itv e n i m u in te rv a la , ta k o z a g o re l tro jn i sad G o s p o d a je v b iv a n je p o p o ln , ne da lo č il bi čas sp o p o ln je n ja in čas p o ro d a . S o u s tv a rje n bil je red , k i je d o lo č il p o d s ta ti s to p n je , v v r h sv e ta pa seže to , k ar je v čistem d eju B o g iz ro č il. P re p ro sta tv a rn o s t n iž je d o li leže, na sred i pa se z d ru ž i dej s tv a rin o v v e z , ki n ik o li v e č se n e razve že . H ie ro n im v a m je p isa l z g o d o v in o
la h k o rek el: B iv a m (» su b sisto « ). Iz n e s e b ič n o s ti in d o b ro te je to re j p r v a L ju b e z e n , n e d o u m lje n a in n ed o sež n a, » v z c v e te la v n o v e lju b ez n i« , t.j. u s tv a rila a n g e le . T o se je z g o d ilo v v e č n o sti, v b re z ča sju in b re z p r o s to rju . - 19 . a p r e j: V p ra š a n je , ki so ga lju d je o d n ek d aj p o s ta v lja li: Č e se je s stv a rje n je m a n g e lo v p rič e l ča s, kaj p a je B o g prej d elal? B e a tric e o d g o v a r ja : T o v p ra ša n je je n esp a m etn o , k e r v e č n o s t ne p o zn a n iti »p reje« n iti »p ozn eje«. - 12 - 3 0 : N a s le d n je v p ra ša n je : A li je B o g p re j u s tv a r il čiste lik e (fo rm a p u ra - a n g e li), čisto tv a r (m a te ria p rim a , pu ra) in šele k a sn e je s e sta v lje n e p o d sta ti? - L a te r a n s k i c e rk v e n i z b o r se je 1. 1 2 1 5 iz re k e l ta k o le : » D e u s sim u l ab in itio te m p o ris u tra m q u e de n ih ilo c o n d id it c re a tu ra m , sp iritu a le m et c o rp o r a le m ...« B e a t rice to re j p o n jem u či, da je B o g v istem tre n u tk u u s tv a ril v s e tro je , k o t bi z lo k a s tre m i te tiv a m i n a e n k ra t iz le te le tri p u šč ic e . N o b e n e g a in te rv a la (p re sle d k a ) ni b ilo m ed u s tv a r itv ijo (»čas p o ro d a « ) en e o d teh tre h s k u p in , k a k o r n i p re sle d k a v tistem fiz ik a ln e m p o ja v u , k o ž are k zad en e o b s te k lo , ja n ta r ali k ris ta l: ko zad e n e, je tu d i že v e s n o tri. - 3 1 . soustvarjen'. Isto č a sn i sad stv a r je n ja je b il tu d i n e k i red , n e k o s to p n je v a n je v re d n o s ti. N a jv iš je s to je a n g e li, ki so čisti d e ji (actus p u ru s), b rez p rim e si tv a r i, n ajn iž ja p a je tv a r (p u ra p o te n tia - m o ž n o s t, k o t n ek aj p a siv n e g a , k ar se lah k o iz raz i k o t k a m en , ra stlin a , ž iv a l itd .); v sred i s to je n eb e sa (p la n eti in z v ez d e) k o t sp o j d e ja in m o ž n o sti (tv a r i), trd n o z v e z a n i z v e z jo , »k i se n ik o li v e č n e ra zv e že « . - 37.
Devetindvajseti spev
39
42
4/
48
//
j4
/7
617
a n g e lo v , k o t d a jih je B o g u s tv a ril s to le tja p re d to v iš n jo d o m o v in o ; re sn ic o o tem p a v e č k ra t je p o u d a ril p isa te lj s v e te g a D u h a - u zreti jo u te g n e š, če b o š m a rn o v n jem v o g lä r il. Se um jo m o re s k o n ce m d o u m e ti, saj se m u u p ira , da bi ta g ib a la b rez h ask a m o g la to lik a n j strp e ti. Z d a j v e š, k d a j, kje in pa k a k o se v ž g a la je ta lju b e z e n ; t v o ji želji vn e ti t ro jic o z u b lje v s tem sem p o k o n č a la . P rej ko d o d v a js e t m o g e l si p re šte ti, pa n e k a te ri a n g e li sk a lili red e le m e n to v so na v a še m s v e ti. D r u g i o sta li so in se sk le n ili v p le s, ki g a v id iš tu k a j, v ta k i slasti, da v e k o m a j ne b o d o g a o p u s tili. P re k le t n a p u h v e le l je o n im p a sti, n a p u h n je g a , ki si g a v id e l v ja m i, tam p o d sv e ta v e s o ljn im i b ala sti.
H ieronim : P rim . H ie r o n im o v o p is m o T itu : » S e x m illia n o n d u m n o stri te m p o ris com p le n tu r a m o ru m ; et q u an ta te m p o ra , q u a n ta sq u a e sa e c u lo ru m o rig in e s a rb itra n d u m est in q u ib u s A n g e li, T h r o n i, D o m in a tio n e s, ca e te riq u e o rd in e s D e o s e r v ie ru n t!« 40. resnico: D a so b ili a n g e li in s v e t u s tv a rje n i is to č a sn o , n ah a ja m o na v e č m estih sv . P ism a ( E k l. c. 16 ; G e n . I. 1). - 4 3. Še um: A n g e li (» gib ala« ) g ib lje jo n eb e sa ; če le-teh še ne b i b ilo , b i b il o b sto j a n g e lo v b rez h a sk a , n jih o v o b itje n e b i b ilo p o p o ln o (»san za p e rfe z io n « ). - 4 8. trojico Rubljev: T r i ž elje - tri v p ra ša n ja o a n g e lsk e m stv a rje n ju . 49-84. U p o r a n g e lo v ; an gelske zm ožn osti 49'6
Raj
50
66
6$
72
7/
7
51
84
T i g o rn ji sk ro m n o so prizn ali sam i, da so le sad d o b ro te, ki stvarila jih je, da v se u m ejo nad zvezdam i. K e r n jih o v v id sta siln o p ožlahtnila m ilost, ki razsvetli, in zasluženje, im a njih v o lja čv rsta, p o ln a krila. N e d v o m i, tem več sprejm i v p od u čen je, da b o žjo m ilo st m o č je zaslužiti, čim glasn ejše je v tebi hrepenenje. O dslej b oš ta k o legij v e k o v iti lah ko p re gled al brez p o m o či tuje, če si besede m oje znal shraniti. K e r pa na zem lji šola p o d u ču je, češ da je taka an gelska n arava, da h oče, se sp o m in ja in p o jm u je, ti še p o v e m , da v id i tv o ja g la v a čisto resn ico, ki jo je skalila s ta k o v im b ran jem širjena zm otn java. B rž k o zveselil je ta b itja m ila ob raz B o g a , ki se m u nič ne skrije, o d n jeg a oči v e č n iso od m akn ila. N o v predm et ne p re trg a jim viz ije, zato ni treba jim še p o jm o v a n ja , ki ga sp om in razločen o p o v ije , tak o da d o li oči o d p rtih sanja, k d o r v v e ri ali b rez u či resn ico; bolj k riv je zadnji, vre d e n sram o van ja.
58. skromno: K o t je g rešn e an gele p o k o p a l n ap uh, ta k o je d o b re p o v z d ig n ila p o n ižn o st. - 70. Šola podučuje: V D a n teje vem Času so te o lo g i u čili, da im ajo a n g eli razen um a in v o lje tu di spom in. P esn ik p a (po T o m . A k v .) razlaga, da an gelom spo m in jan ja ni treba. K a r se tiče n jih u m o v a n ja , je seved a d ru g a čn o k a k o r naše, č lo v e š k o ; ni jim treba d o lg e g a p reu d arjan ja in sklep an ja iz razn ih prem is (»razločeno«), te m v eč v B o g u n ara v n ost in n ep o sred n o zro v s o resn ico. T u d i n jih o v a v o lja ne m o re v e č kreniti s p ra v e po ti. T e o lo g i, ki g led e tega n ap ačn o u č ijo , so san jači; tisti, ki se tega z av e d ajo , pa so p o v rh u še m alo pridn eži.
Devetindvajseti spev
90
93
96
99
10 2
10 j
V i doli ste zgrešili to stezico v filo z o fiji, ker vas tak zanaša lju b a v do zdela s s v o jo g o v o ric o . A to še v e d n o laže se prenaša tu g o ri, k a k o r pa če v stran o d riv a ali m aliči B ib lija se naša. P o m isli, kaj k rv i se še p re liv a za n jen o setev v svet in kaj bila bi rad ost n jeg a, ki tih o z n jo p reb iva! Z a vid ez vsak duha in tru da rabi, zanj p rizad eva p rid ig a r se v zn oju , vtem ko se sveti E v a n g e lij zabi. T a de, da se je v K ris ta sm rtn em b oju nazaj pred sonce lu n a zatočila in p o t zaprla son čn em u je so ju , a laže, saj se lu č je sam a skrila: zato je S p an cem , In d o m o n k raj sveta, tak o k o t Ju d o m , h krati u gasnila. N e srečaš v e čk ra t Ja n k a in F ran ceta v F iren cah , k o t ta b ajk a pleteniči se z lece dan za dnem prek v se g a leta! Z a to n eved n e o v c e in jagn jiči
8 5 -12 6 . M a lo p rid n o st filo z o fo v , p rid ig a rje v in o d p u stk arjev V eselje in p o n o s, da m ore spozn ati takšn e resn ice, k o t so stvarje n je a n g e lo v , njih n arava itd ., se v p esn ik u h itro sp revrž e v žalo st in srd nad n aved en im i teo retiki, p rid ig a rji, o d p u stk arji, nad n jih o vim i zab lodam i in p re vara m i, najsi jih p o čn o h ote ali ne. C e lo beseda »svin ja« (»porci«) prileti na n jih o v račun , in to v raju! - Z a tren utek se zazdi, k o t da tu di več n o st ni več v a rn a pred č lo v ešk im i dim en zijam i... 87. ljubav do %del&' »am or d e ll’ apparenza«: P o v z d ig o v a n je n avid ezn ih vred n o t, d e m ag o g ija. - 88. la%e se prenaša: B o ljše d e m ag o g , a p ra v e vere , k o t k riv o v e re c ! - 9 1. krvi'. m učen cev. - 9 3. radost njega4. K o lik šn a je rad o st tisteg a, ki u b ira tihe steze sv eto p isem skeg a življen ja! - 94. %a p^ eZ ] Z a p o veliča n je lastne m od ro sti in za p o v z d ig o seb n eg a prestiža. - 97. ta de: E n a takšn ih p rid ig a rsk ih izm išljotin je bila razlaga son čn ega m rka o b K r is tu s o v i sm rti. P o tej razlagi naj bi b il m rk delen, v resnici, p ra v i D a n te, pa je bil po p o ln in v id en p o vsej zem lji. - 10 3 . ne srečaš: V F iren cah ne srečaš tako p o g o sto č lo v e k a z im en o m L a p o ali B in d i (v resn ici jih je b ilo na k u p e, k o t p ri nas Ja n e z o v ali
620
jo S
m
114
//7
12 0
12 }
12 6
129
prim ek etajo s paše zraka siti; da ne v e d o za zlo, jih ne o p ra viči. N i rekel K r is t pred p rv im i leviti: ,P o jd ite čenče oznanit zem lji celi’ , tem več jim dal je tem elj krem eniti. T i ukazi v ustih n jih so zagrm eli, k o v bitki za ta sveti ogenj vere oščep in ščit p o stal je E v a n g e lij. Z d a j greš na leco, rečeš nekatere osladne šale, da je v ce rk v i sm eha, kap u co si napneš - in k o n ec bere! T a kapa pa p ostan e p tičk u streh a...: o , da ga v id iš, v id e l bi še h krati, kaj ti ve lja l b o tak od p u stek greha! Z a to n o ro st na zem lji se košati; k ar brez d ok aza, ki naj um prepriča, je p re ro k v sa k d o , ki va m kaj naklati. O d teg a svet A n to n redi prašiča, pa d ru g i zraven , ki so ve čje svin je, saj g re d o p lačevat, a brez beliča! N o , m alo sva zašla; to o p o m in je, naj tvo j p o g le d na p ra v o stezo pade, da s časom sk rajša jo se i stopin je. T a stan tako preid e v se p regrad e
F ran ce to v ), ko t p a si v c e rk v i m o gel ču ti p o d o b n e m arnje o b v sak e m d n ev u čez v se leto. - 109 . levite'. A p o sto le . - 1 1 8 , ta kapa\ Z a l - p ra v i B eatrice - n eu k o lju d stv o ne zapazi v p rid ig a rje v i kapuci ču d n eg a ptiča-hud iča in n ič ne vp ra ša , ali je tak o d p u stk ar v resnici po slan od papeža ali šk o fa. K o bi lju d je ved eli, da je m ed o d p u stk arji m n o g o sle p arje v , k i sam o v leče jo denar, bi znali p ra viln e je ceniti n jih o v o ro b o . - 12 4 . svet Antom Z o p e r an to n ije vce (red A n to n a p u šča v n ik a , slik a n eg a s prašičem o b n o g ah ) se je že leta 1 2 1 0 papež In oc en c I I I . p rito ž eva l, češ da m n o g i sleparji h o d ijo n ao k o li v n jih o v ih o b la čilih in m am ijo iz lju d i denar. P ap ež je takrat izdal b u lo , k je r p ravi: » R a zk rin k ajte take lju d i in ra vn a jte z n jim i k o t s tatovi!« 1 2 7 - 14 5 . K a k š n o je š tev ilo a n g e lo v ? 130 . stan\ A n g e lsk i. -
Devetindvajseti spev
ip
ijj
i) 8
14 1
j 44
v številu , da ne zm ore svet jezika in ne du h a, ki to naj zapopade. In če pregled aš to, kar D an ie l slika, u zreš, da so n je g o v e tisočice številk a , n ed o lo čen o ve lik a . P ra lu č , k i an gelsk o o b a rv a lice, v to lik ih deležih se v nje razlije, k o t je o d s v ito v , ki so ji družice. K e r pa ro d i se ču stv o iz v iz ije, zato slad ko st, ki se v lju bezn i sk riva , tu m anj, tam zopet bolj g o rk o zasije. O j veličastn a, vselej d o b ro tljiv a n eb eška m oč, ki je te širne reke zrcal u stvarila , kjer se razliva, E n a za se - kot p rej, tako na veke!«
13 3 . Daniel: J u d o v s k i p re ro k , ki piše (D an . V I I . 10): T iso č i in tiso či so m u slu žili in d esetkrat sto tiso č jih je stalo o k o li N je g a . B eatrice se - p o T o m . A k v . - naslanja na ta izrek in p ra v i, da člo v e šk i um števila a n g e lo v ne m ore izraziti, to lik o da jih je. - 136 . PraluČ: B o g - pralu č - se razpršuje na to lik o različnih ž a rk o v , k o lik o r je a n g e lo v , v katere p ro d ira in se z vsa k im posebej spaja, k ajti, vsa k angel je v rsta (species) zase. In k a k o r v sa k an gel sev a s s v o jo p o seb n o (specifičn o) s v e tlo b o , tak o se tu di n jih o v a ljubezen po seb ej razliku je glede m oči (»bolj ali m anj g o rk o zasije«). - 14 4 . z rca^ A n g e li, ki so zrcalo božje luči. - 14 2 - 14 5 : K o n č n i B eatricin v z k lik , ki razod eva vse o b ču d o v a n je b o žje n esko n čn o sti in veličastva.
TRIDESETI SPEV
)
6
9
iz
i;
M o rd a šest tisoč m ilj tam za g o ram i je p o ld n e že, a senca prebu jen a p regrn e d o o b zo rja svet p red nam i, ko se neba g lo b in a neizrečena jasni v se b o lj, tak o da g o ri izgin e nam m arsikatera zvezd a zatem njena; d lje ko ta jasna dekla son ca sine, vse v e č svetil, m ed n jim i najbolj lepa, n eb o zagrn e v sv o je glo b o čin e . T a k v rsti a n g e lo v , ki ven ec sklepa o k ro g luči, k i m e je v se g a zm o gla, sijoča v njih, ki v sebi jih zaklepa, b leščava je počasi o b n em o gla; k o se stem né, ozrem se k B eatrice, in pa, ker me lju bezen je p rem o gla.
1-4 5. P rih o d v E m p ire j. »N a cilju! B eatrice je pripeljala pesnika p re k o v seh d evetih n éb eso v v deseto ali ogn jen o nebo (em pyreum od gr. pyr, t. j. ogen j), p ra vo b ivališče a n g elov in svetn ik o v ter B o g a sam ega, sv. T ro jic e. T o n ajvišje, p ra vo nebo v id i D an te v o b lik i rajske rože ali v elikan skega am fiteatra, na čig a r dnu v k ro g u teče m o rje svetlo b e, iz dna pa se d v ig a jo v n edosežno v iš a v o stolbe in stopnice, na tisoče in tisoče n jih, ved n o višje in višje, na katerih sedé izvoljen ci b ožji, na n ajvišji stopn ici M arija, M ati b ožja; nad to rožo pa presv. T rojica. Cilj je s tem dosežen - vid en je izgin e... D an te se znajde spet na zem lji. - V se to n ajvišje zam aknjenje p o pisuje v zadnjih spevih : X X X . - X X X I I I . (J. D ebevec). 1 - 1 5 . D e v e te ro an ge lsk ih o b ro č e v p ričn e bledeti in n jih o v a sv etlo b a p o lag o m a ugaša, tako k o t zvezd e zjutráj zbeže pred p rih o d o m son ca (prim . P rešeren , Son eti ljubezni: » K o se zlati o b la k o v tru m a b leda, nazaj p rip e lje zarja g a rum ena, tak zem lja je v ljub ezn i v sa z gu b ljen a, da van je ne o b rn e v e č po gled a...«). 1- 3 : Sest tisoč m ilj daleč od nas je m o rd a p o ld an , tu pa je son ce še tako n izk o za g o ro , da njena senca pada tja d o n asp ro tn eg a o b zo rja. - 7 .ja sn a dekla: Ju tra n ja zarja. - 10 . vrsti angelov: P rim . R aj X X V I I I . - iz . od njih sijoča: A n g e li p re d stavljajo b o g a stv o luči, ki jih
Trideseti spev
¡S
21
24
27
30
¡}
¡6
¡9
42
Č e v se , k ar se do zdaj ji slave kliče, b i v eno sam o h v a ln ico strnili^ težko da v re d n o ji slavi o b ličje, zakaj lepota njena on stran sili č lo v e šk ih mej in m islim , v trd n i v e ri, da v s o u živa le njen stva rn ik m ili. O d tu naprej p rem agan v taki m eri se ču tim od p o v e sti p riču jo če k o t k o m ik in traged le m alokteri. K o t zaslepi o k o nam son ce žgo če , tak m i p o d o b a slad kega nasm eha z m rv i du h a, k o sp om n iti se hoče. O d k a r nje lice m i b ilo uteha je p rv ič , pa do teg a zdaj p o g le d a , p ri slavi nje požel sem kaj u speha, zdaj ču tim pa, da peša m i beseda, k o nje n ad zem sko va m lep o to slika, k o t p esn ik u , ki kon ec sv o j zagleda. In ona, ki naj ji trob en ta v z k lik a g lasn ejši k a k o r m oja, ki nehuje in se pred silo zdaj sn o v i u m ika, k o t v o d ja , k i težave so m u tuje, m i de: » Z n a jvečje sfere zdaj letiva v n eb o , v katerem čista lu č dom uje: d u h o v n a lu č, ki z n jo lju bezen b iva , lju bezen do B o g a , k je r rad o st rase, ta rad o st, ki od vse h je n ajb o lj živa. T u v id e l d v o jn e raja b oš opaše,
je ustvarila. - 33. kot pesniku: k i je izrab il vse s v o je sile. - 34. trobenta: N aj jo o p ev a vred n ejši o d m ene. - 38. ^ največje sfere: P r v o g ib alo . - 39. v nebo: E m p ire j, ki je čista, d u h o v n a luč (»luce intelettual«). - 4 3. dvojne opaše: D v o jn o stražo n eb eškeg a kra lje stv a, t. j. angele in duše zveličan ih lju d i; p o sled n je v id i pesn ik v tej p o d o b i, k o t se bo člo v e k uzrl o b sod nem d n evu , k o m u bo v rn jen o telo.
624
4j
48
ji
¡4
/7
60
6}
66
69
izm ed katerih ene v tej o p ra vi, ki člo ve k jo ob sod b i del bo nase.« K o t nagel b lisk , ki nas ob v id p rip ra v i in n eb o gljen em u očesu skrije stvari, ki v ve čji sijejo b leščavi, tako tedaj me živa luč o b sije, zastre zenico b liska m i zavesa, nič več ne vid im b ožje dom ačije. » L ju b ezen , ki u m irja ta nebesa, v s a k o g a r, ki gre k n jej, tako p o z d ra vi, zato da sveča se p riv a d i kresa.« In g le j, ko mi tako v o d n ica p ra v i, že ču tim , da m i iz m o či neznane k ip i k rep o st, k a k o r je ni v n aravi, v p o g le d u n o vem v m e tak ogenj plane, da ni n ik jer tako svetlo b a huda, da z m o gla bi oči m i obsijane. K o t d ivn a reka, vid el sem brez truda, razliva se ta luč, a na b re g o v e p o m lad cveto ča slika s v o ja čuda. Iz reke v re jo iskre, v e d n o n o ve, in k o t zlato, z ru b in i o k o v a n o , v obrežne se ra zliva jo cv e to v e . N a to pa vse k a k o r v o n ja v p ijano nazaj v to v re lo ču d ežn o se zgrin ja: ti n oter, d ru g i spet kipe na piano. » V iso k a želja, ki ti um p rešin ja,
4 6 -8 1. R e k a luči 52. ljubezen: B o g , ki um irja E m p irej, k jer torej vlad a večn i m ir. - 54. da sveča: T a luč, ki o slepi slehern o d u šo , ko p ride v E m p ire j, je le p rip ra v a neizm ern ega b o žje g a svita. 55-60: D an te začuti, da v njem vstaja n o v a v id n a m o č in v nasledn jem trenutku spregled a. - 63. pom lad razsipa: »rive dipin te di m irabil p rim avera«. - 64. i \ reke: L u č E m p ire ja se pokaže pesn iku v p o d o b i n eizm erne reke, iz katere se v s ip lje jo angeli (»iskre«), b re g o v e pa ji krase duše b laženih (»cvetje«). - 67-69: P esn ik prim erja to luč s
Trideseti spev
625
da b i o vsem d o b il zdaj pojasn ila,
72
ug a)a mi> čim bolj te opominja.
93
A p re j, ko željo ti b o m potešila, iz te bleščeče reke m oraš piti,« luč m o jih je oči s p re g o v o rila in še: » T a reka, siji ču d o v iti, ki v njej v r v e , cv etlice te vesele so sk ritih b la g r o v u m o tv o rn i ščiti. N e da bi te stvari bile nezrele, to tv o je je o k o le z a k riv ilo , ker zdaj so p rv ič se m u razodele.« N i dete z usteci še n avalilo tak k m leku m aterin ega telesa, če se p o sv o ji uri je zb u d ilo , kot jaz, da v id si izb istrim očesa, sem sk lo n il k reki se, ki jo ro d ila v p o b o ljša n je člo v e k a so nebesa. In k o zenica žejna tam je pila, se m i zazdi, da se ta d o lg a reka v n esk o n čn em k ro g u je tedaj razlila. K o t če nam k rin k a skrila je č lo ve k a , pa je potlej ves d ru g , k o se p reo b leče in vid ez ni resnici v e č zapreka,
96
tak o m en java, p razn ičn o bleščeče, se cvetje, isk re, d o k le r n isem vid el pred sabo d v o jn ih v rst n eb eške sreče.
7/
jg
gi
84
g7
90
čudežn im v re lo m , ki s s v o jo v o n ja v o p riv a b lja an gele k o t p rašn ik i čebelo. - 75. luč mojih oči: B eatrice. - 78. ščiti: K o t sim boli, ki z a k riv a jo p ra v i ob raz stvari. - 79. nezrele: N ep o p o ln e. - 8 1, p rvič: D an te jih lah ko zapo pade šele zdaj, ko m u je dan d u h o v n i v id . 8 2 -14 8. N eb e šk a roža 85-90: K o D a n te zasliši B eatricin e besede, se željn o z agleda v rek o lu či, ki prin aša d u h o v n o m o č (»poboljšanje«) in jo nen adom a uzre v kro žn i o b lik i; zdi se m u, k o t bi se pred n jim o d p rla v e lik a vrtn ica. - 94. praznično bleščeče: V id i jih b o lj slo v e sn e in po po ln e. - 96. dvojnih vrst: A n g e li in zveličan i ljudje. -
6z6
9P
10 2
io j
10 8
m
114
n7
120
iz j
O b ožji svit, ki v tebi jaz sem vid el kraljestva p ra v e g a vrh u n ec sveti, p o m a g a j, da p o ve m , kaj vse sem vid el! T a m luč je, ki da S tvarn ik a uzreti tej stvari, ki le takrat m ir u živa, ko ji iz lica v lice O n zasveti. K o t roža v p ro sto r g re in se razliva, d o k ler da ne razgrn e si o b od a, ki je še soncu p reo b širn a n jiva. V se , kar se vid i tam , je žar G o sp o d a , o d b ite g a od p rv e g a gib ala, ki v njem živi in črpa m o č zaroda. In kot pečina gled a radoznala v tolm u n p o d sab o, da razveselila se cv etn eg a lah k o bi p regrin jala, tak o k ro g luči, v vrstah brez števila, o g le d o v a le so se duše tistih, ki m ilost jih je nebu p o vrn ila . In če že dno to lik o ž a rk o v čistih o b sega, kaj bo rože te cveteče širina šele pri n ajskrajn ih listih! O k o v b rezm ejn osti m i ne vztrepeče, tem več p ožira iz neznane žeje v s o m oč in ves o b se g te silne sreče. T u bliže ali dlje se nič ne šteje, zakaj k je r B o g brez sred n ika kralju je, tam se o su jejo n aravn e m eje.
100. Tam luč j e : V tej p o d o b i angeli in blažen i v id ijo B o g a . - 106 . i% žar^ a: Ž a r k i, ki izhajajo iz božje lu či, se o d b ijajo o d zun an jega o b o d a P rv e g a gib ala in se zop et vračajo . - m , v vrstah: K o sledi sv o ji v iz iji n eb eške rože, n am pesn ik slika raj k o t neizm eren am fiteater, v čig a r sredin i sveti b o žja luč, duše, sedeč v vrstah , pa se v njej o g le d u je jo ko t v zrcalu. - 1 1 4 . povrnila: P ra v i d o m lju d i naj bi bil v nebesih. - 1 1 5 . če dno: Ž e tu bi se son ce kar iz g u b ilo (prim . v. 10 5); k a k o n ezn an ski je m o ral biti šele zun an ji k r o g te rože! - 12 0 . vso moč in ves obseg: D an te lah ko s sv o jim d u h o vn im vid o m zajam e v so
Trideseti spev
12 6
129
i) 2
i) !
1) 8
14 1
14 4
14 7
6 27
V ta soj zlata, ki v večn i roži p lu je, ki v vrsta h širi se in v o n je h vale do son ca d v ig a , ki v se p o m laju je, m e v se g a v željah, ki pa so m olčale, p o tisn e B eatrice: »G lej število ,« m i reče, »belih d u š, ki so se zbrale. G le j naše m esto, kam razteza krilo ; tak p o ln o gled aš n ašo d o m ačijo , da m alo jih b o še n eb o iz v o lilo . V ta p restol, k am o r ti o či strm ijo , ker k ro n a ti nad njim je zažarela, še p reden k nam prišel b oš na g o stijo , se du ša knežja H en rik a b o vzp ela, ki p rišel b o , da Italijo ob rn e na p ra v o p o t p re j, k o t za to bo zrela. P o h lep pa slep n eu m n o v s e p reo b rn e, tak o k o t če o tro k , ki ni še shod il, sestradan je, pa m leka v ir zavrn e. A C e rk e v tistikrat b o takšen v o d il, ki z ja v n o in p rik riv a n o p re v a ro ne b o p o ti s cesarjem iste h od il. L e m alo B o g m u p u stil b o tiaro, potlej tja d o li treščil ga b o v stisko , k jer S im o n v ra č je za p re g re h o staro, ta iz A lá g n e pa b o šel bolj nizko.«
» k v an titeto « in » k valite to « n eb ešk e ro že. - 1 2 5 . vonje hvale: H v a ln ic e a n g e lo v in b laže n ih na čast v eč n em u son cu (B o g u ), ki daje ra ju n e m in ljiv o p o m lad . - 12 9 . belih dus: O d etih v b elin o : » ...o p ra li so s v o ja o b la čila in jih o č istili s k r v jo Ja g n je t o v o « . (R a zo d . V I I . 1 3 - 1 4 ) - 1 3 6 . duša H en rik a: H e n rik V I I . L u k s e m b u rš k i, ki je b il 1. 130 8 iz v o lje n za cesarja; 1. 1 3 1 0 je p riše l v Ita lijo in se zam an b o ril p ro ti flo re n tin sk im g v e lfo m . N je g o v a n en adn a sm rt (I. 1 3 1 3 ) je b ila za D a n te ja h u d u d arec, saj je v n jem v id e l rešitelja Ita lije in o b n o v ite lja rim sk e g a c e sa rstva . - 15 9 . pohlep: S tra n k a rsk i. - 14 2 . takšen: K le m e n t V . (prim . R aj X X V I I . 82); u m rl je leta 1 3 1 4 , p o te m k o je b il pren esel p a p ešk i sedež iz R im a v A v ig n o n . - 14 7 . Sim on: T r e tji pas o sm e g a k r o g a , k je r trpé p re k u p č e v a lc i s ce rk v e n im i slu žb am i ali sim o n isti (prim . P ek . X I X ) . - 14 8 . ta i% A lá g n e: P ap ež B o n ifa c ij V I I I .
ENAINTRIDESETI SPEV
)
6
9
12
//
¡S
K o t v rtn ic o tedaj sem v beli zarji zagledal sveto v o js k o , ki p rek svo je k rv i jo K r is t p o p eljal je k oltarji, a d ru g a, ki na krilih zre in p o je slavo N je g a , ki ji lju bezen vn em a, in b la g o r, ki ji v ž ig a svetle soje, kot ro j, ki p rašn ik e c v e to v ob jem a, čebele pa nenehom a h itijo spet tja, k jer n jih o v a m edi se vn em a, obletala je cvet, ki ga krasijo to lik i listi, potlej pa hitela, v lju bezni sv o je v e čn o dom ačijo. K o t ogenj so jim lica plam enela, p eroti v zlatu, d ru g o iz tančice, ki bolj k ak o r v sa k sneg bila je bela. T ja doli v cv et, sto p n ico do stopnice, so m ir n osili in h oten ja sveta, ki jih d ob é, ko vz p n e jo perutnice. N a p o ti od B o g a pa tja do cvéta bila od p o ln o sti te razprostran e
i - j i . D an te strm i v E m p irej 1-2 7 . E m p ire j, ki je p ra v o n ebo zveličan ih , se je pesn iku p re d stavil k o t n eizm erna bela v rtn ic a, ki jo ob le ta vajo angeli tako k o t čebela cvetn e prašn ike: o b leté jo , nato pa se z n o va v ra ča jo k sv oje m u iz v o ru — k B o g u . 3. k oltarji: C e rk ev , o b če stvo duš, je K ris tu s o v a n evesta, p rid o b ljen a s k r v jo s v o je g a O d rešen ika. - 4. druga: A n g e li; o d v o jn i v o js k i raja glej R aj X X X . - 43-45.-9 . spet tja: K o t se v satnikih h rani in m edi čebelina bera, tako se v B o g u o v e k o v e č i in sublim ira angelska ljubezen. - 1 8 . k o vzpnejo perutnice: V an gelskem letu se izražata m ir in ljubezen b ožja: »Sancti angeli qui sunt in p len issim a partecipation e d iv in ae b on tatis, qu id q u id a
Enaintrideseti spev 21
24
2j
30
¡j
¡6
39
42
629
žar in v iz ija nista prizadeta, ker b ožji sij sk o zi v e so lje plane, k o t k o m u r g re , s tak o n ezn ansko silo, da lu č pred njim n o b en a ne obstane. T o v a rn o , rad ostn o k ra lje stv o m ilo , k je r d om Z a v e z e n o v e je in stare, v id in lju bezen v eno je sklen ilo. O tro jn a L u č , ki v svitu ene zarje jim svetiš pred očm i in si jim hrana, ozri tja doli v naše se vih arje! K o t če b arb ari tam od oceana, k jer v sa k o n oč z n eba M e d v e d k a sije in s sinom se v rti, ki m u je vd an a, g led aje R im in n jega um etnije, strm e, ko L a te ran p red n jim i vstane, in v se , kar člo v e k zgra d il je, zakrije, kaj n eki jaz, ki v rajsk e sem p o ljan e p rišel z zem lje, iz časn ega tja v v e čn o , in iz F iren c m ed b la g e nebeščane, strm eti m o ra l sem tedaj n eizrečn o! B re z želje, da kaj reče ali čuje, srce m o lčalo o su p lo je in srečno.
D e o percipiun t, subiectis im partiu n tu r.« (T o m . A k v . S. T . 106 ,4 ) " 2 4 - ^ nobena-. B o žji luči se ne m ore u sta vlja ti n o b en a d ru g a , zatorej o n a sam a (»iuce in telettual, piena d ’ am ore«) p ro d ira , k am o r h oče - nezm an jšan a p o Času ali p ro sto ru . - 27. vid in ljube\en\ U m in ču stvo . 28-30: V z k lik sv. T ro jic i. K o v id i n jen o sla vo , se D a n te sp o m n i člo v e šk ih r e v na zem lji. 3 1 - 5 1 : D a n te strm i nad ču dežem , ki se m u razo d eva. D a bi v re d n o p o p isal sv o je o b ču d o v a n je, se sp o m n i b arb arsk ih n a ro d o v , ki so s severa (k je r se noč in dan na neb u v rtita V e lik i in M ali v o z , p o G r k ih M e d v e d k a in n jen sin) n av a lili v R im - v e rje tn o za jubilej 1 . 13 0 0 - in o b strm eli pred L atera n o m , ki g a je bil papež N ik o la j I V . k o n ec 14. stoletja izredn o p o lep šal, tako da je takrat v resn ici p re d stavljal p r v o ce rk e v krščan stva. K a k o ne b i p esn ik strm el, k rh k i in u m rljiv i č lo v e k , k i je p rišel iz sp letk arsk ih F iren c naenkrat sem g o ri v n eb eški m ir, v kraj b ožje ljub ezn i in večn e sreče!
630
4;
4S
/7
¡4
/7
60
6)
66
69
K o t b o žjep o tn ik , ki si od d ih u je, po tem plju zaob lju b e se ozira in v m islih ga že d ru g im o p isu je, tak o čez živi ta sijaj vsem ira h iteli so p o g le d i mi strm eči, zdaj dol, zdaj g o r, zdaj zop et d o izvira. P o v s o d o b razi, k m ilosti vab eči, p rep o ln i svita, b o žje ga sm ehljaja, ples in sprelet v d o sto jn o sti n ajvečji! V s a ta d o p o ln jen a p o d o b a raja oči je m oje nase p rik len ila, n ik jer pa jih ni u stavila do kraja; a že v z b u d i m i želje n o v a sila, o stva ri, ki jo duh m oj p reu darja, želel sem od g o sp e si pojasnila. N e ona, n ekd o d ru g i o d g o v a rja , ni B eatrice, pač pa starec sveti, ki ga ob leka blaženih ozarja. V očeh in na ob razu se m u sveti d o b ro tn i sij, pon ašan je je m ilo, k o t se sp o d o b i d o b rem u očeti. » A kje je ona?« klic m i je iz v ilo ; on pa: » P o zvala m e je B eatrice, da se želenje ti b o izp o ln ilo . T a m g o ri, g le j, b o š v id e l nje o b ličje, če gled aš v v rh d o tretjega nebesa, na tro n u , ki sveto sti nje pritiče.« N a to sem m o lčal in u p rl očesa do nje, ki s k ro n o si g la v o o d e va,
5 1 - 14 2 . S v . B ern ard n am esto B eatrice jS . tej želji: D a n te m isli en o , z g o d i pa se m u d ru g o : B eatrice je nam reč iz g in ila in nam esto nje z agleda o b s v o je m b o k u častitega starca, o čitn o en ega o d blaženih. - 68. v vrh: D v a k ro g a pod M arijo (prim . X X X I I . 4) -
Enaintrideseti spev ■72
j;
78
81
84
87
90
9)
96
631
svetleč se v žarkih , ki jih B o g raztresa. Z n a jvišje k rajin e, kjer g ro m o d m eva, o k o lju d i n ik d ar se ne požene, če g re do dna m o rja, ki n ajb olj zeva, dlje, k o t je B eatrice šla od m ene; a to ne m oti m e, saj ne zag rin ja p ro stra n o st vm esna mi p o d o b e njene. » G o sp a p re lju b a , m ojih u p o v skrin ja, ki ti za b la g o r m oj bila ostala je v p eklu doli blažena sto pin ja, za v se , kar duša mi je tu spoznala, sta tv o ja m o č in pa d o b ro ta m ila k rep o st in v s o p o tre b n o m ilost dala. T i m ene sužnja si o sv o b o d ila na v se načine, p rek steza nešteto, k o lik o r z m o g la si jih in d obila. N a j va rje m e ve lič je tv o je sveto , da du ši, ki si jo pu stila z d ra v o , k o t tebi p ra v je, tru p lo b o o d vzeto !« T o m o lil sem , a ona čez d a ljav o se m i nasm eh nila je in v sm ehljaju v studenec večn i o b rn ila g la v o . A sveti starček de: » D a sled n jič h kraju p rip elješ s v o jo p o t, za kar v o lila sta m e m o lite v in lju bezen v raju, ta v r t o glej si p ra v , da o k rep ila tv o j šib ki v id n je g o v a b o m ilina
7 3-78: R az d a lja , ki lo či p esn ika od B eatrice, je ve č ja , kot če bi segel o d v rh a neba do dna n a jg lo b lje g a m o rja, a v seen o v n ičem er n e zm an jšu je B ea tricin e g a sijaja. D a n te jo v id i jasn o, k o t bi bila pred n jim . - 79-90: P esn ik se zah v alju je B eatrice. P o tem ko ga je bila rešila iz pekla č lo vešk ih z ab lo d , g a o sv o b o d ila strasti in n em ira in g a p riv e d la do prag a n ajvišje sreče, je ta v o d n ica - sim b o l člo v e šk e v ed e in ljubezn i - o d slu žila. Z a p o sled n ji n ap or - »gran passo« - sta D an teju potreb n i n ad n aravn a sila in božja m ilost. B eatrice se D a n teje v i g a n ljiv i zah vali n asm eh n e, nato pa se zn o v a za v e d n o v to p i v
632 99
102
10 j
10 8
m
114
117
12 0
Kaj p ri vzp o n u v žarek b o žjega svetila. G o s p a nebes, lju bezen m i edina, naj p o sk rb i, da se nam p o t odseda, na p ro šn jo sv o je g a B ern a rd a sina..« K o t ta, ki, da V e ro n ik o p o gled a, priše l je doli od h rv a šk e straže, pa se slov eče slike ne n agleda, re k o č si v m islih , d o k le r se m u kaže: ’ G o s p o d m oj Je z u s K ristu s , B o g resnični, je to res tv o je lice, p rt ne laže?“ tak o sem jaz v začud en osti slični strm el v n jeg a, ki v duši zatopljen i že spodaj sk u sil je ta m ir p ravičn i. »Sin m ilosti,« se m ož o b rn e k m eni, »življen ja rajsk ega ti ni spozn ati, d o k le r v dnu cilj isk al b oš zaželeni; tja v g o rn je vrste g lej, v v rh u n ec zlati, da ti k ra ljico o k o uzreti m ore, ki tem u ca rstvu vd an em u je m ati!« O zrem se tja; in k o t o b času zore o d ju tran je strani m očn eje sine k a k o r od tam , k jer sonce g re za go re,
gled an je B o g a . - 100. Gospa nebes-. M arija. - 10 2 . Bernarda-. Šele tu se svetn ik razodene: sv. B ern ard je to , u stan o vitelj red a ciste rijah ce v, rojen 1. 10 9 1 v F ran ciji, u m rl L 1 1 5 3 ko t opat v sam ostanu C lairva u x . Z n a n je k o t eden n ajv e čjih M arijin ih častilcev vseh ča so v , z a v o ljo sv o je ce rk ven e z g o v o rn o sti pa je d o b il n az iv »d o cto r m elüfluus«. T a znam eniti k o n tem p lan t bo zdaj D a n teja u v e d el v n ajve čje b o žje sk riv n o sti in m u po m agal h ko n čn i v iz iji B o g a . - 1 0 3 - m : N o v a »b ožjepo tn iška« p risp o d o b a: K o t ro m ar, ki iz d aljne dežele (na pr. H rvašk e ) p rid e gled at V e ro n ik in p rt tja k sv . P etru v R im , kar o trp n e pred častito r e lik v ijo , tak o je pesn ik strm el v tega razglašen ega sv etn ik a , ki je slo v e l p o sv o jih zam akn jen jih. - 1 1 4 . dokler v dnu\ S v . B ern ard o p o m n i D an teja, da sv o je g a ra jsk e g a cilja ne b o d o segel, če b o strm el va n j. O zre naj se raje k v iš k u in p o g led a M ater b o žjo . - 1 1 8 - 1 2 9 : K a k o D an te v id i M arijo ? K o t se v z g o d n je m jutru jasni na v z h o d u , o d k o d e r bo sinil son čn i v o z , ki g a F ae to n ni znal ravn ati (prim . R aj X V I I . 3), m edtem ko so d ru g e strani o b zo rja še v se tem ne, tak o je M arija s sv o jim sijajem p re k o sila in zasenčila v se d ru ge . P esn ik jo p rim e rja z b o jn im p ra p o ro m fran co-
Enaintrideseti spev
633
tak o - k o t šel na h rib b i iz d olin e se zdi, da najbolj skrajn a stran prekaša i2 ) v sv e tlo b i v se ožarjen e višin e. K o t tam , kjer čak ajo očesa naša v o z , ki ga F ae tó n ni znal ravn ati, 12 6 zasije lu č, ki na stranéh u gaša, tak o ta p ra p o r m irn i, rdeče zlati čez vse je zažarel, njem u o b strani i2 i > pa ves sijaj je m oral ob m o lčati. In na p erotih tja čez raj p ro stran i se m nožica je a n g e lo v spustila, 1)2 v sa k v sv o je m p lesu , v s v o ji lu či dani. G le j, vsa lep ota se je nasm ehnila tej ig ri, tem u p etju , a p o g le d e i)j s v e tn ik o v b lažen ost je o rosila. Č e to lik šn o im el b i m o č besede k a k o r duhá, ne d rznil bi se peti 1)8 tega veselja n iti sence blede! K o v id e l m i oči B ern a rd je sveti zagledan e v lju bezen tja n je g o v o , 1 4 1 zazre se v n jo v go re čn o sti tak vn eti, da vzp lam en i p o g le d m i z isk ro n o v o .
skih k ra lje v iz 1 3 . in 14 . sto l. (o rifla m m e ; » o riafiam m a«), ki je bil v o b lik i p lam en a rdeče b arv e . K e r je o m en jen i p ra p o r slu žil v b itk a h , n a g la ša D a n te , d a je ta n eb e šk i p ra p o r - M a rija - m iren , t.j. k a žip o t k m iru . - 1 3 5 - 1 3 8 : Č e bi b ila m o ja besed a na isti višin i k a k o r m oj d u h - p rip o m in ja D a n te - bi v se e n o o m a h o v a l pred o p iso m to lik šn e lepote.
DVAINTRIDESETI SPEV
V svo j v z o r zam aknjen , m ož p re m išlju jo či sam me pričn e učiti in iz grla }
tak o besede blažene m i toči: » T a , ki je rano vn ela in o d p rla,
6
sedi vsa krasn a pri n o g a h M ariji, ki zacelila jo je in natrla. K je r kora tretjega blešče se siji,
9
sedi R ah ela, žena p ra v e vere, z n jo B eatrice v isti lepotiji, Saro , R e b e k o , Ju d it, n jo , iz katere
12
/;
se n aro d il je p e vec, ki je v b o li z a v o ljo g reh a pel sv o j M isere re..., o glej si tam , k a k o p o vrstah doli v tej v rtn ic i, od lista pa do lista, k o t kažem jih, sede na svetlem stoli. V red sedm i in še dlje g re v rsta tista,
1-84 . K a k o p o sed ajo blaženi n eb eško rož6 1-39 : V tem sp evu razlaga sv. Bern ard, k a k o so izvoljen ci božji razvrščeni p o sedežih rajskega am fiteatra. Sredi enega p o lk ro g a v n ajvišji v rsti sedi M arija, kraljica nebes, kot vem o že iz prejšn jega speva, p o d n jo p a so sedeži svetih hebrejskih žena, ki si sledijo eden p o d d rugim v ravni črti in tako delijo p o sredi ves v elikan ski p o lk ro g . L e v o od tega zidu ali »preče«, kjer so že v si sedeži po ln i, sede p ravičn iki stare zaveze, desna stran pa je »rezervirana« za izvoljen ce iz n o ve zaveze. Isti red vlad a na d ru g i strani am fiteatra. T ud i ta k ro g deli na d v o je vrsta sedežev, ki v ravn i črti tečejo od v rh a pa do dna. N ajv iše g o ri, p rav n asproti M atere b ožje, sedi Jan ez K rs tn ik - oddaljen od M arije za cel prem er rajske rože - pod njim pa sv. F ran čišek, sv. B en ed ikt, sv. A v g u štin in d ru g i »mejaši«. T u d i ta »zid« je ločnica m ed blaženim i: na desni n o va, na levi stara zaveza. 4. ta: E v a , ki je z iz v irn im greh om pahn ila č lo v e š tv o v n esrečo; to n esrečo (kačo) je strla M arija , ko je rodila O d rešen ik a - K ristu sa . - 10 . njo\ R u t, prab ab ica D a v id a , ki je
Dvaintrideseti spev
¡S
21
24
27
635
v kateri se vrste h eb rejsk e hčere k o t ven ec p ra šn ik o v v tej roži K ris ta , zato da bi gled e to stran sk e vere v O d rešen ika zid bile častiti, ki loči to stopn išče rajske bere. T o stran, k jer p oln cv et je v e k o v iti, p o sed li so vsi ti, ki v e ro v a li v M esija so, ki im a na zem ljo priti, a d ru g a stran, k jer prazni so ostali še stoli in p o lk ro g i, njim prip ad a,
ki prišlega so K ristu sa spoznali. In k a k o r tukaj slavn i tro n , k jer vlad a
30
33
36
39
42
nebes k raljica, m ore se ozreti na d ru g e prek v e lik e g a prepad a, tak o tam čez blešči se Ja n e z sveti, ki je ju n ašk o pretrp el p u šča v o ter m u čen ištva in p ekla d v e leti; p o d n jim p a zreš p o k lica n e v to slavo F ran č išk a, B en ed ik ta, A v g u š tin a in v rs to d ru g ih doli čez širja v o . G le j, kaj m o d ro sti hrani ta višin a, ki je sp rejela v te v rto v e sveže en ako sv o je ve re o b a d v a sina! A k ra je v tam p o d črto , ki prereže p očez o b e d v e p o lo v ic i zlati, iz lastne se z aslu ge ne doseže;
sla v il B o g a s psalm i. - 18 . kot venec prašnikov: H eb re jsk e žene so ko t p rašn iki v cv e tu ; po njih se n am reč zazna m eja m ed d ušam i, ki so živele pred K r is tu s o v im p rih o d o m , in tistim i, ki so ž ivele p o njem . - 3 1 . Jane% sveti: Ja n e z K rs tn ik , ki je dal g la v o d v e leti pred K r is tu s o v o sm rtjo (prim . R aj X V I I I . 13 4 ); ta čas je m oral prebiti v L im b u , nato pa je sm el s K ris tu s o m v n eb o. - 39. obadva sina: K a k o m o d ro je uredila božja P re v id n o st, ki je raj en akom ern o p o selila s p ra v ič n ik i iz o b eh zavez. - 40-48: V es am fiteater (»obe p o lo v ic i zlati«) pa je tu di p o d o lg em prerezan na d vo je. G o rn je vrste sm o zdaj že spozn ali. K a j pa sp o d n ji sedeži? T a m sedijo nedolžni otro ci - razlaga sv.
636
4j
48
//
¡4
/7
60
6)
66
Raj
od drugih le - kako, boš smel spoznati; te duše odložile so telesa, še preden so zamogle prav izbrati. T o bereš iz obrazov, iz očesa in glas otroški ti je priča živa, če prav pogledaš in napneš ušesa. Zdaj dvomiš in ta dvom se v molk zakriva; a jaz te rešim teh verig težine, kamor te vklepa misel pronicljiva. V oblast te neizmerne vladavine slučajnost pač nikoli ne posega, ne glad ne žeja niti bolečine, ker večni zakon, alfa in omega vsemu, kar zreš, je take dal pečate, da se kot prstan prstu mu prilega. Zato te duše, ki med rajske svate podvizale so se - ne brez ozira -, bolj ali manj tu gori so bogate. Kralj, ki tej hiši je studenec mira, ljubezni in tolikega vzradoščenja, da se nihče po večjem ne ozira, obdaril radostno na dan stvarjenja je duše z razno mero blagodati, kot hotel je - in tu razlaga jenja. To v svetem Pismu morete prebrati razločno tam, kjer vam o dvojčkih pravi,
B ern ard - stare (če so bili ob rezan i, v . 8 1) in n o v e Z a v e z e (če so b ili krščen i, v . 82-84). - 49. dvom: K e r so v s i ti o tro ci um rli, p reden so se sam i m o g li o d lo čiti za d o b ro in slabo, in so torej v raju le »zb og zaslu ge d ru g ih «, t. j. K ris tu s o v e , se D an teju p o ro d i n aslednji do gm atičn i d vo m : zakaj sede na raznih tro n ih , v iš jih ali n ižjih? - 52-69: B o žji red je sm otrn in v n jem ni slu čajn o sti, zatorej tu di to ni slučaj (»ne brez ozira«), da so d uše n ed o lžnih o tro k v raju različn o o b d aro va n e. Z a k a j tako? B o g jih je že o b stv a rje n ju o b d aril z različn o m ilo stjo (gratia vo ca tio n is). P rim er, k o je en a duša d o b ila v eč , d ru g a pa m anj, sta d v o jč k a J a k o b in E z a v , za katera p ra v i sv . P ism o (G e n . X X V . 2 1): »C ollid eb an tu r in utero eius (m atris) p a rv u li.« Pa tudi ap o sto l P a v e l ju om en ja tako le
Dvaintrideseti spev 69
637
ki sprta že nosila ju je mati. In kakršne je barve las na glavi
72
7/
7#
Si
84
Sj
90
v tej milosti, takisto luč brezdanja v podobni naj prikaže se opravi. Zatorej mimo vseh zaslug dejanja različen red nebesa so jim dala, vrsteč jih v vidu prvega spoznanja. V prvotnih časih je zadostovala le vera staršev, da je v odrešenje nedolžnost mlada bitja popeljala. K o prvih let minilo je življenje, si pridobilo je nedolžna krila z obrezovanjem moško pokolenje. K o pa z neba je milost k nam stopila, če krščen nisi bil v imenu Krista, nedolžnost spodaj zadrži vam sila. A zdaj poglej v obraz, ki te na Krista tako spominja, da z njega bleščavo ti pride moč, ki ti razkrije Krista!« In glej, tak dež se ji je vsul na glavo, iz angelov meglice vzradovane, ustvarjene za ples čez to višavo, da vse lepote, do tedaj spoznane, se duša ni tako mi vzradostila
(R im . 9. 1 1 ) : »...cum n o n d u m nati fuissen t aut aliq uid b o n i egissen t aut m ali... dictum est ei (a R eb ecca), qu ia m aior serviet m in o ri, sicut scriptu m est: J a k o b d ilex i, E sa u autem o d io habui.« - 70 -75: Č e je b il E z a v rdečelas (rufus) - t. j. m etaf. o b d arjen z d ru g a čn o (m anjšo) m ilo stjo k a k o r J a k o b , je p ra v , da je tem u sorazm erna tu d i m era zveličan ja. - T o načelo je z D a n te je v e g a zeln ika; C e rk e v nam reč uči, da B o g deli d e jan sk o m ilost brez o seb n ega zasluženja, ne pa tudi, da se p o tem ravn a tu di delež po sm rtn e blažen osti. - Sk le p te p o n o v n e razp rave o p redestin aciji je isti, k o t sm o g a že slišali iz ust O rla (R aj X X . 13 0 ) in P etra D am ijan a (R aj X X I . 73): T a k o h oče B o g - in pika. - 76-84: G le j ko m . v. 40-48! - 84. spodnja sila: O d K ris tu s o v e sm rti d alje n ekrščen i o tro ci zapad ejo L im b u . 8 5 - 1 5 1 . P o sled n ji p o g led p o E m p ire ju 85. v obraz: M arijin . -
638 9j
96
99
102
10 /
108
m
114
//7
120
R aj
in našla v njej tak Bogu slične hrane. Ljubezen, ki se prej je tja spustila, pojoč: »Ave Maria, gratia plena!« pred njo je razprostrla svoja krila. In brž je ta nebeška kantilena odmev zbudila pri vesoljnem zbori in vsem očem dolila več plamena. »O sveti oče, ki s prestola gori, prisojenega ti v modrosti večni, si prišel sem zbog mene, spregovori, kdo je ta angel nepopisno srečni, ki oko uprl v našo je kraljico, kot bil bi vžgan v ljubezni neizrečni!« Tako sem spet obrnil govorico na stan njega, ki ga Marija ozarja tako kot sonce jutranjo danico. »Iskrivost in milina,« mi odgovarja, »kar v angelu je in človeku sije, sta v njem; to želja nas je in vladarja, ker on je tisti, ki je do Marije šel z oljko, kadar sin Boga Očeta je sklenil, da s telesom se pokrije. A zdaj, kot vrsta ti bo razodeta, oglej si velmože v tej kraljevini, ki je n ad vse p ra vič n a in presveta.
Ta dva, ki sta bolj srečna, ker v bližini Prevzvišene prebiva jima duša, tej roži sta nekakšni korenini. Ta, ki tam z leve jo strani posluša,
94. ljubezen: N ad an g el G a b rije l. - 100 . sveti oče: B ern ard . - 1 1 2 . on j e tisti: Ž e o m en jen i n ad an gel G a b rije l, ki tu g o ri p o je in raja na čast M ariji, ta pa »ga ozarja k o t sonce ju tran jo danico«. O n je bil tu di ozn an il M ariji K r is tu s o v o ro jstv o in jo s tem o ven čal (»oljko«) za p r v o m ed ženam i: »B enedicta tu in m u lierib u s!« - 1 2 1 . ta ^ leve: V e lm o ž , ki sedi na le v i strani n eb eške kraljice, je p rv i č lo v e k A d a m , čig a r sko m in e p o jab o lk u so
Dvaintrideseti spev
i2 )
12 6
129
i)2
i) 5
1)8
14 1
je oče, čigar so skomine krive, da človek tolikšno grenkost okuša, a z desne oče Cerkve neminljive, ki mu je Krist dal ključ čez neomejeno gospostvo vrtnice te očarljive. Ta, ki pred smrtjo videl zatemnjeno je vse nebo nad blaženo nevesto, z žeblji in bridko sulico osvojeno, sedi ob njem, kraj njega pa je mesto preroka, ki je bil priklical mano nad ljudstvo nehvaležno in nezvesto. Nasproti Petra tamkaj vidiš Ano; vsa srečna, da v obličje hčerki gleda, ne trene z vekami, pojoč hozano; a tam nasproti našega pradeda Lucijo, ki ti dala je rešnika, gospo, ko v brezno zrl si brez izgleda. K er čas, v katerem sanjaš, se odmika, bova končala - kot krojač napravi: kar da blago, naj suknja bo velika in se ozrla v prvi kres Ljubavi,
člo v e štv u n ak o p ale iz virn i greh . - 12 4 . % desne: S v . P eter, p rv i K r is tu s o v nam estn ik na zem lji in zatorej o če C e rk v e . - 12 7 . ta: S v . Ja n e z E v a n g e lis t, ki je, d o ž ive l in p reživel p r v o p reg an jan je sv. C e rk v e , K ris tu s o v e n eveste. - 1 3 1 . prero ka: M ojz es. - 1 3 3 . nasproti Petra: N a d ru g i strani, o b Ja n e z u K r s tn ik u , sedi- p ra v n aspro ti P etra sv. A n a - m ati M arijin a, n asp ro ti A d a m a pa sv . L u cija , ki je n ap rosila B ea trice , naj reši D an teja iz »d iv je g a gozda«. (P rim . P ek . II. 9 7-10 8 ) - 140. čas, v katerem sanjaš: »che t ’assonna«: P rid ru ž u jem o se m n en ju k o m en tatorja T o rra c c a , ki ne trdi, da se bliža zdaj k o n ec viz ije ali sna, v katerem naj bi bil D an te to vid e l, in da se b o zdaj v rn il na zem ljo, tem več da se b o zdaj zanj nehal čas in bo n astopila večn o st. - Čas in življe n je v n jem naj bi bila torej sen (prim . C ald ero n , »L a v id a es sueno« ali tu di »noche oscura« špan skih m isti k o v ); le-ta se b o ko n čal v p re b u jen ju , ki ga bo prin esla svetla zora več n o sti, in tedaj bo člo v e k d o ž ive l B o g a : » P o k o n ci, duša, v sen ujeta, o v e d i zdaj se in p redram i in g lej...!« (M an riq u e, Stih i 1) - 14 2 . kot krojač: S p rim e ro o m od rem k ro jaču zaklju ču je B ern ard sv o je ra zk a z o va n je n eb eške rože: Z a te reči zdaj ni v eč časa, p rip ra v i se na b o žji prih o d! D a pa bo D an te res sp o so b en d o ž ive ti B o g a , bo sta skupaj m o lila k n ebeški srednici M ariji, M ateri b ožji.
da boš prodrl, gledaje ji naproti, v njen blisk, kot m ožno tvo ji bo naravi. D a pa te dol ne poženo peroti, kadar boš m islil, da te kvišku toči, za milost poprosiva na tej poti, prosiva N jo, ki ti bo v ir pom oči: ti pa mi z dušo bodi v potrditev, od m ojih besedi srca ne loči!« In je pričel to vzvišeno m olitev.
TRIINTRIDESETI SPEV
)
6
P
12
z/
iS
»D evica, mati, sinu hči prelepa in kot nihče ponižna in visoka, obljuba davna božjega si sklepa. Č loveško je naravo tvo ja roka povzdign ila tako, da izvolila Beseda za svoj dom je nje otroka. Ljubezen večno ti si zanosila, ki v njeni tu go rkoti zopet živi nebeška roža je tak cvet rodila. T u go ri tvoj obraz nam ljubeznivi je sončna luč, a zemlje um irajoče studenec upanja si neusahljivi. T ebi, G osp a, toliko je m ogoče, da želje mu letijo brez peroti, kdor prosi, a poklicati te noče. N e le da ti pom agaš nam v dobroti, proseči duši večkrat nepozvana, iz srca rada, prihitiš naproti. Usm iljenje, pobožnost sta ti dana
1-39 . M o lite v sv . B ern ard a 1 - 3 : A n titeze, ki kažejo na ed in stve n o n ara vo M arije : O n a je hči sv o je g a sina (» fig lia del su o fig lio « - slo v e n sk i P rim o rci b i p o d rom an sk im v p liv o m rek li: » svo jem u sinu sina«); B o g jo je u stv a ril, torej je n je g o v a hči, k o pa se je u č lo v e čil, je bila n je g o v a m ati. - 3. obljuba davna\ Ž e o d nekd aj je b ilo v b o žji m o d ro sti sk len jen o u č lo ve če n je B o g a v d e v ici M ariji in s tem o d rešen je sveta. - 4 -7: S p o rn a tercin a, a sm isel bi b il ta: M arija je tako o plem en itila č lo v e š k o n a ra v o , da si B o g -B e se d a ni po m išlja l izb rati za s v o j začasni dom o tro k a te n ara ve, t. j. č lo v e k a (u človečen je). P rim . p re v o d d r. D e b e v ca : »da sm ela je S tva rn ik u postati stv a r rodnica«. - 7. ljubezen večno: M ed B o g o m in lju d m i, ki jo je p re trg a l iz v irn i g reh . - 9. nebeška roža: T a ljub ezen je neštete z veličala in p o p e lja la v raj,
642
21
24
27
¡o
j)
$6
¡9
42
in veličina, v tvoji duši mili krepost ustvarjena prav vsa je zbrana. Glej, on, ki od kaluž sveta sledili so do sem gor pogledi koprneči mu duše v neizmernem vsem števili, ponižno prosi te, krepost doseči mu daj, da upreti mu bo vid uspelo še više k luči in popolni sreči. Iz dna srca, ki sebi ni želelo tako kot njemu, da mu B og zasije, te prosim, naj zaman bi ne gorelo. Oblak umrljivosti, ki še ga krije, pomagaj mu s priprošnjo razpršiti, da se lepota višnja mu razkrije. Kraljica, ki mogoče ti spolniti je vse, po razodetja luči mili njegova čustva daj mu ohraniti. Iztrgaj ga strasti človeških sili, glej Beatrice in blažene tu zbrane, ki v isti prošnji so roke sklenili!« Oči, Bogu preljube, spoštovane, so zroč v govornika se razjasnile, tako ganile so jih prošnje vdane. Nato so z večno se lučjo sklenile, kamor oči iz vesoljnega stvarjenja
ki se je za to b ujn o razcvetel. (Prim . R a j X X X . ) - 2 1. krepost ustvarjena: L ju d i in an g elo v. - 22. G lej, on: D an te - od kalu% sveta: P ekel. - 28. sebi ni želelo: B ern ard niti sebi ni tako g o reče priželel videnja B o g a k o t tedaj D an teju . - 35. po razodetja luči mili: P ro šn ja, naj bi M arija ohranila pesnika, ko se b o vrn il s te m istične poti, stano vitnega d o k o n ca.4 0 -14 5 . D a n te je v a vizija P esn ik se tedaj zazre v lu č in d o b iv a o b ču tk e, za katere trd i, da jih ne m o re po p isati, k er da so iz ven d o sega u m rljiv e n arave. V e d n o b o lj p o ln a p o staja n je g o v a viz ija , prib ližu je in o d p ira se b o žjem u b istv u in je sledn jič »tam «: m irn i člen ljub ezn i, »ki g ib lje son ce in zvezd a sveto v e «. 40. oči: M arijin e. - 44. i% vesoljnega stvarjenja: N o b e n o u stva rjen o o k o , ne č lo v e š k o ne
'I riintritkseti spev 4j
48
P
!4
/7
60
Sj
66
69
miline takšne niso še izlile. In ko sem stal na pragu odrešenja prav vseh želja, tako kot mora v raju, je ugasnil v meni plamen hrepenenja. Bernard mi tam pomignil je v smehljaju, naj kvišku zrem, a jaz oko in lica, kot hotel je, že dvignil sem nad naju. Pogled bistri se moj in že pronica vse bolj in bolj v svetlobo tja k nebesom, v najvišjo luč, ki sama je resnica. Od tu naprej, kar videl sem z očesom, zagrne molk, ker govor se uklanja in ves spomin pred tolikim čudesom. In kakor tistemu, ki v noči sanja, ob zori le občutek sle ostaja, a drugega ne izmozga več iz spanja, tako mi razodetje zdaj uhaja iz spomina, le sladkost, ki se rodila je v njem, ostala duši je do kraja. Tako topi snežino sonca sila, tako na lističih ob sunku piša modrost Šibile se je izgubila. T i, ki vzdiguješ se, o Luč najvišja, nad um ljudi, od tega, kar bila si, vsaj malo daj v spomin, da se ne utiša, in daj, da se moj spev tako oglasi, da ne več kakor iskro tvoje slave
a n g e lsk o , ne m ore tako jasn o gledati v B o g a . - 48 . j e ugasnil'. B ližin a B o g a je n ap oln ila p esn ika s p o p o ln o b lažen ostjo : h repen en je se je um ak n ilo p o p o ln i v d a n o sti. - 6 1. t(daj uhaja\ Z d a j, k o to p iše in se skuša sp o m n iti v se g a . - 66. modrost Š ibile: O k u m e jsk i Šib ili p rip o v e d u je V e r g il v E n e id i (II I ., 145 in sl.), da je v s v o ji v o tlin i ra v n o u re jev a la lističe s sv o jim i p re ro k b am i, ko je p o te g n il v eter in n ekaj teh listo v o dn esel, d ru g e pa zm ešal; Šib ila se n ato ni v e č m enila za u re d ite v p re ro k b , k i so b ile odslej n eu m ljive. - 6 7 -7 5: P esn ik p ro si B o g a , naj m u p o v rn e vsaj n ekaj takratn ega vid e n ja , saj bo s tem m o čn o
644 j2
//
j8
Si
84
87
90
P)
$6
Raj
bi v njem nahajali prihodnji časi! Saj če mi prepodiš temo iz glave, da moje petje zven bi zadobilo, šla dlje bo tvoja zmaga prek širjave. In mislim, da oko bi pot zgrešilo, če od žarkovja, ki me je zadelo iz luči žive, bi se odvrnilo, saj spomnim se, da vedno bolj gorelo srce je v vztrajnosti, dokler vtopila se duša ni z očmi v kreposti vrelo. Neskončna milost, ki si dovolila, da večna luč v oko se mi nasuje, dokler pogleda ni mi nahranila! In videl sem, da njen prepad vsebuje le v eni knjigi, vezani v ljubavi, vse to, kar se v vesolju razlistuje. Podstat, pritike, njihovi pojavi, vse je v njej zlito - ena luč sijoča je torej vse, kar vam beseda pravi. T o, zdi se, je oblika vsemogoča tistega vozla, saj opojnost mila mi sili v dušo, ki vam to poroča. Sekunda več pozabe je zgostila kot petindvajsetih stoletij leta, kar je Neptuna A rgo začudila. Tako je duša, kot bila bi ukleta, tja gor izlivala poglede vdane
p o rasla b o žja sla va in h krati zm ag a nad h udim . - 76: D a n te se z n o va v rn e k o p iso v a n ju v iz ije . - 86. le v eni knjigi: V b o žji B esed i, ki je p o p o ln iz v id in p rv o tn a ideja v seh stv ari, k a r jih je v v eso lju . P esn ik u se zdaj o d p ira e n o v ito po lje. - 88-93: F ilo z o fsk ih k a te g o rij, k o t so p o d stat (substanca), pritik a (accidens) in n ju n i p o ja v i (h abitus), zdaj ni v e č , v B o g u je v se to eno: p o p o ln o st, ki jo p esn ik d o ž iv lja , m u je še zdaj v ir sladkih o b č u tk o v . - 94-96: S p o rn a tercin a; sm isel: V seku n di p e sn ik o v e v iz ije je b ilo v eč o b ču d o v a n ja, k o t p a so g a v 2500 letih lju d je o b ču tili d o d rzn ega dejan ja A r g o n a v to v . -
Triintrideseti spev 99
702
10 j
10 8
m
11 4
iij
120
12}
645
in še več videti je htela vneta. K d o r se v to L u č zagleda, tak postane, da nikdar več očesu ne dovoli pustiti njo in najti druge hrane, zakaj vse dobro, kar je predm et volji, je zbrano v njej, a zunaj sile njene popolno več popolno ni nikoli. Odslej pa jezik m alo mi zadene še tam, kjer spom nim se, kot bi ječala ta usta, ki jih mati k dojki dene. A ne zato, ker ista ne ostala bi živa luč v tej čistosti sijaja, saj vedno bo tako kot prej sijala, tem več ker vid moj polnejši postaja, ko v njo strmi, saj isti žarek zlati, ko jaz sem drug, drugače z mano shaja. Tam iz globin prečiščene podstati visoka luč v treh krogih mi zasije, v treh barvah ena je in trojna hkrati. K o t se svetloba v m avrici prelije, odseva p rvi v drugem v luči jasni, je tretji žar, ki ogenj njun ga lije. K a k o zdaj m oji reki so nejasni in slabi, ker spom in je sled m inljiva tega, kar videl v sreči sem ončasni! O večna Luč, ki sama v sebi biva, ki sama se spozna in se spoznana
1 1 2 - 1 1 4 : D a n te je v a k re p o st in d u h o v n i v id rasteta; k e r o n sam v e d n o bolj u m eva to ž iv o luč, se m u zdi, da to, k ar v id i, p o staja v e d n o bolj p o p o ln o . - 1 1 6 . treh krogov'. O če, Sin in sveti D u h - tri b arv e o zn aču jejo tri oseb e, en oten s e v pa p re d stavlja id en tičn o st po dstati. - 1 1 9 . odseva p r v i v drugem: O če in Sin , a tretji je sv. D u h . - 12 4 - 12 6 : V z k lik , ki je »klasičen izraz sholastične te o lo g ije o izhajan ju b o žjih oseb : B o g , v ečn i sam o b itn i U m (S v it), p o p o ln o m a spozn ava sam ega sebe in tak o spočn e n e sk o n čn o Id e jo , v kateri se izreče (L o g o s, V e rb u m , B eseda); sp o zn a vajo č se v spo zn ani Id e ji k o t n esk o n čn o
646
Kaj
12 6
v spoznanju ljubi, večno ljubezniva! K o mi v ta krog, kjer bila pojmovana je luč kakor odsev svetlobi čisti, bila je duša vsa zaverovana, zazdi se mi, da ožarjen v barvi isti človeški lik .tam iz globine vstaja, in ves prevzet strmel v prizor sem tisti. K ot geometra, ki mu trud zadaja izmera kroga, in njegova vnema ne ve za kraj, odkoder naj izhaja, tako pogled me novi zdaj prevzema: Kako podoba krogu se je vdala, sem vrtal, in kako gre kraj z obema? Tu lastna pamet ni zadostovala, a že udaril mi v premislek trezen je božji blisk in luč se mi je vžgala. Z vso domišljijo nisem videl čezenj, a že sukala voljo mi z željami, kot utečen obroč, je ta ljubezen, ki giblje sonce z milijon zvezdami.
129
¡} 2
i) 8
14 1
14 4
D o b ro ljub i z n esko n čn o L ju b ez n ijo (A m o r); L ju b ez en , t. j. tretja božja oseb a, se tu im enuje tu di nasm ehljaj«. - (A l. U šen ičn ik) - 12 7 . ta krog: P esn ik se zazre v d ru g i k ro g , ki se m u kaže ko t o d sev P ralu či (»lum e reflesso«) in ki pre d stavlja Sina. - 1 3 1 . človeški lik : S k riv n o st b o žjega u č lo večen ja. - 13 3 - 1 3 5 : T a k o im. pro b lem kva d ratu re k ro g a , ki ga p red stavlja n eizraču n ljivo st razm erja, m ed o b se g o m in prem ero m . - 14 2. vsa domišljija: ki je za D a n teja p o sred n ik m ed čutnim in u m skim . - 14 3 . kot koksa os robove: K o t g ib an je kolesa, ki en ako m ern o sledi im pulzu o si, enači m ed seboj vse točke o b o d a, tak o so sile D a n teje ve duše sedaj v p o p o ln em ra v n o v e sju , kajti v o d i in usm erja jo B o g , »1’am or che m o ve il sole e 1’ altre stelle.«
Grafični prikazi treh spevov Božanske komedije
PEKEL ( » ... s v e t v e k o v n e g r e n k o b e «
(T R I ZV E R I, V E R G IL )
—
R a j X V I I , 112)
p A jT J T ja A j-l
ČR N I G O ZD PE K L E N SK A VRATA O M A H LJIV CI, N E U V R ŠČEN I - peklenski brodnik H ARON
1 I
PR A V IČ N IK I P R E D K RISTU SO M GREHI N E Z M E R N OSTI (»inconti- _ nentia« A ristotel, E tika) ris
GREHI NASILJA (»bestialitas«) lev
------------V ELIK I
DUH A N TIK E
PO H O T N IK I: Francesca, Paolo PO ŽER U H I: Ciacco RA ZSIPNEŽI IN SK O P U H I
PLUTO
JEZ N O k TTEŽI IN ZDOLG O ČA SEN I: F . A rgenti FLEG IAS U T J x r iJ T jx r iJ x n x L r u T J T J T J T J T X U T _ n _ r u O BZIDJE DITA U M SK O N A S IL JE '
XL
TRI
XL
mesto
RA ZK O LN IK I (H E R E TIK I): F a rin ata, Cavalcante N A SILNIK I PR O T! BLIŽN JEM U
ŽIVA LSK O N A S IL JE "
VI. krog — D itovo
XL
F U R IJE
I VII. krog I I. pas
M INOTAVER VER , K E NTA V VRI RI
N A SILN IK I PR O TI SEBI (sam om orilci): P ier della Vigna igna
2. pas
I
N A SILN IK I PR O TI BO G U , NARAVI (sodom iti): B. L atini ________________ (oderuhi)
3. pas
SP U ST V SP O D N JI D E L PE K L A : G E R IO N #
ZV O D N IK I IN Z A PE L JIV C I: Jazon
J
SL A D K A O IN P R IL IZ O V A L O : Tais SIMON1STI: K upljivi papeži V E D E Ž I IN K R IV I PR E R O K I PR EV A R A T IST E G A , KI NE Z A U PA : ' PREVA RA N TI GREHI PR E V A R E IN H U D O BIJE (»m alitia«) volkulja
2. kot. 3. kot.
4. kot.
J
BA RA N TA ČI: D ruščina peklenščkov L ICEM ERCI (hipokriti): Kajfa
5. kot. V III. k ro g — Zle kotanje
6 . kot.
J
TA TO V I: V anni Fucci, pretvorbe ZV IJA ČNI SVETO V ALCI: Odisej
7. kot. 8. kot.
SEJA LCI R A Z PR T IJ: M oham ed, B. de B ora PO N A R E JE V A LC I (ljudi, denarja)
| 9 . kot. |
10. kot.
O R JA K I O K RO G V O DN JA K A IZD A JA LCI SO R O D N IK O V PR E V A R A T IST E G A , KI ZAUPAf IZDAJALCI
IZD . D O M O V IN E , ST R A N K E : g r o f U golino IZD . PR IJA T E L JE V IZDA JA LCI D O BRO T N IK O V
. K ajina 2. A ntenora 3. P tolom eja 4. Judovina L U C IFE R
-
IX . k ro g — K ocit (večni led)
VICE (» n a g o r i, k je r s e d u š a m z d r a v je vrn e«
—
R aj X V II, 20)
Z E M ELJSK I RAJ M istična procesija: Beatrice!
E unoe, Lete Božanski gozd V ergil odide!
A ngel čistosti N E ČISTN IK I: D onizelli (v ognju)
VII. planota N ezmerna ljubezen . (po Tomažu Akvinskem)
//
0 Angel zm ernosti '' i 2. ja b lan a 1
/
PO ŽERU H I:
/
F. D onati .. jablana
) A ngel pravičnosti
VI. planota
V. planota
SK O P U H I IN R A ZSIPNEŽI Stacij (z obrazi na tleh)
A ngel gorečnosti
N EBRIŽN EŽI: (v diru) D antejev sen
N ezadostna^ ljubezen
0 A ngel m ini
IV. planota JEZN O R ITEŽI M. L om bardo (v dim u)
| A ngel ustni jenja
III. planota ZA VISTN EŽI R inieri, G u id o del Duca (v raševini, spetih oči)
N eprim erna.. ljubezen
| Angel ponižnosti
II. planota O ŠABNEŽI: O derisi, Salvani itd. {nosijo težke skale)
V H O D V VICE
I. planota ali krog
C vetna dolina: N ebrižni vladarji PREDVJCE Duše nebrižnikov
B uonconte d a M ontefeltro K ato n U tičan, Casella, M anfredi Izhod iz pekla
JU ŽN A POLOBLA
A n drej Capuder
Spremne besede
Spremne besede
Dan
te
-
655
č l o v e k in d e l o
M odro nebo nad Firencami ni nič izgubilo svoje jasnine od časov, ko je mesto ob Arnu obljubilo svojemu sinu Danteju Alighieriju grmado, če ga dobi v roke. Tudi Ravenna še stoji in Jadransko morje j i buta v bregove k o t pred sedemsto leti, le da malo dlje od mesta k o t nekoč. V deželi se še razlega »il dolce si«, tako k o t takrat, ko je eden mnogih brezdomcev ubiral njene ceste in sanjal o vrnitvi p o d rodno streho... Tistih ljudi p a ni več. Umrl je Dante, umrla Beatrice Portinari, žena Simona dei Bardi, v grob so legli Cangrande della Scala, cesar H enrik VII., papež Bonifacij VIII. ter vsa Italija in Evro pa, katerih ogledalo je Božanska komedija. Ostale so slike, kipi, stavbe, cerkve. Ostale so besede. Božanska kom edi ja... Neizmerno delo, mimo katerega ne more nihče, k i bi rad na prste ene roke skrčil seznam največjih umetnin, kar jih je ustvarilo človeštvo. A pri tem večina niti ne ve, zakaj. Resnično, od vseh velikih duhov, k i jih postavljamo v ta izbrani panteon, k o t so denimo H omer, Cervantes, Shakespeare, Goethe in drugi, je D ante morda najmanj spoznan, čeprav nič m anj neogibno prisoten. Pridih srednjeveškosti, s katerim je neka površna mentaliteta zaznamovala njegovo veledelo — mentaliteta, k i tako rada razglaša srednji vek za mračno dobo, zna pa sijajno zam ižati pred grozotam i in fanatizm om našega »velike ga« 20. stoletja! — ta očitek je v precejšnji m eri kriv, da je m ed Dantejem in današnjim bralcem zazijal prepad. Prepad, k i gre na rovaš — tudi to je treba povedati! — vedno bolj prakticistično pojmovane pam eti, k i raje razpravlja o ustroju štiritaktnega motorja k o t pa o razmerjih nebesnih sfer. — »Vedno višji se kaže pesnik generacijam vedno nižjega duha«, je ostro, čeprav ne tako neupravičeno zapisal od nacizma preganjani Stefan Zweig. In vendar je bil ta veliki, božanski pesnik Dante Alighieri človek kakor mi: po postavi še precej manjši — domnevni izkop v Ravenni je pokazal, da gre za kom aj 1 m in 65 cm visokega mrtveca — , a velik po svojih strasteh, ki niso poznale mere ne v dobrem ne v hudem. Rojen leta 1265 v Firencah, sin notarja iz nižjega plemstva, po nekaj letih sirota brez matere, ko t devetletni deček že zagledan v Beatrice, hčerko florentinskega bankirja Folca Portinarija , k i jo je znova ugledal devet let kasneje, to po t že nevesto drugega bankirja, in j i napisal svoj prvi sonet — to je nekaj skopih podatkov iz pesnikove mladosti. Vemo, da se je k o t dvajsetletni mladenič rad družil s pesniško in aristokratsko smetano v Firencah in Bologni, kjer se je vadil v
6 56
Spremne besede
provansalski pesniški maniri, kasneje imenovani »dolce stil nuovo«; vemo, da je študiral pri florentinskem enciklopedistu Brunettu Latiniju — pretresljivo je srečanje z njim v Peklu, m ed homoseksualci; vemo, da se je učil m istike in prerokb Joachima de Flore in da je verjetno že poslušal dominikance, k i so v Italijo uvajali za tisti čas napredno in celo preganjano aristotelsko filozofijo Tomaža Akvinskega. Ko je imel Dante dvaindvajset let, so ga starši oženili z Gemmo Donati, s katero je imel vsaj tri otroke. Ta zveza ga ni motila, da ne bi še naprej po trubadursko opeval svoje dame — Beatrice. Ko je le-ta umrla v svojem petindvajsetem letu, ji je začel Dante sistematično pisati Novo življenje (V ita nuovaJ, neke vrste pesniško avtobiografijo, kjer na koncu že stoji zapisano, da j i bo zapel, ko t še nihče ni zapel nobeni ženski. A to mladostno delo je hkrati že slovo od sveta sonetov, balad, kancon in drugih bolj ali manj galantnih pesmic. Tridesetletni Dante se vpiše v ceh zdravnikov in lekarnarjev, da bi lahko sodeloval pri politični upravi svojega mesta. No, in prav to leto se je v Firencah spet razplamtela državljanska vojna. Nekdanje nasprotovanje m ed cesarjevimi in papeževimi pristaši (gibelini in gvelfi) je v tem nemirnem mestu tokrat oživelo k o t spor m ed na novo obogatelo buržoazijo in staro aristokratsko kasto — povod pa je bil značilni srednjeveški poboj m ed dvema plem iškim a družinama. Nastalo je vsesplošno bratomorno klanje, h katerem u je hitro primaknil lonček ambiciozni papež Bonifacij VIII., k i bi rad videl Firence pod svojo pastirsko palico. V mesto je poslal zloglasne, v takratni Italiji vselej navzoče francoske najemnike p o d poveljstvom Karla Valoisa: ti so mesto na svoj značilni način »pomirili«, oblast pa dali v roke pro-papeževi »črni« stranki. »Beli«, m ed katerim i je bil tudi Dante — nekaj časa celo m ed tremi priorji, vrhovnimi oblastniki v Firencah — , so si z begom kom aj rešili golo življenje. Pomori, požigi, zaplembe premoženja, proskripcije... to je bila cena za sedemletno politično udejstvovanje, k i je našega stras tnega pesnika pripeljalo v sam vrh politične oblasti v rodnem mestu, nato pa ga treščilo na pot izgnanstva, s katere se potlej ni več vrnil. Beli gvelfi so sicer poskušali, da bi se z oboroženo močjo vrnili v Firence, a Dante Alighieri, nekdanji ideolog svojega gibanja, Se je vedno bolj oddaljeval od njih in postajal stranka zase (parte da se), ko t pravi sam. Znova se je oprijel peresa, pripravljalo se je literarno maščevanje za poraz na političnem polju, za rane srca in duha. »Papež ga je razžalil, Firence so ga izgnale, taval je po svetu s strahom in nadami v srcu, nosil v sebi najbolj nasprotujoče si strasti, sovraštvo in ljubezen, maščevanje in nežnost, užaljenost in občudovanje, pri tem pa stalno gledal proti rodnemu mestu, k i ga ni nikdar več uzrl...«, piše o njem Francesco de Sanctis, italijanski literarni zgodovinar. Tako se je torej v obdobju po letu 1300 začela Dantejeva izgnanska pot, začelo se je njegovo politično, človeško in umetniško »vicanje«. V tem času, k i ga le približno poznam o po raznih postajah njegove begunske p o ti — bival naj bi v Veroni, pri Scaligerih, potem v Casentinu in v Lucci, verjetno kot
Spremne besede
657
dvorni svetovalec, tajnik, politični posrednik ali k a j takega — se je začel pesnik vse bolj um ikati v svet lepih umetnosti, poezije in filozofije. N a sta l je njegov filo z o fsk i paberek Gostija (II Convivio), suhoparna variacija na platonsko temo; nastala je latinska razprava O ljudskem je zik u ( De vulgari eloquentia ) , kjer se D ante že zavzem a za rodno italijanščino in s tem postane, v nasprotju s tendencami kasnejšega humanizma, kovač m aterine govorice in narodnega čustva. Natančnih podatkov sicer nimamo, a verjetno se je ob koncu prvega desetletja štirinajstega veka, ko je šel naš pesnik že v štirideseta, na pergam entnih svitkih že nabralo čedno število tercin, k i so s svojim natančno določenim zaporedjem, organizacijo in vsebino obstale v zakladnici človeških stvaritev p o d imenom B ožanska kom edija. Z a tako velik literarni, znanstveni in filo zo fsk i podvig se je m oral pesnik vsekakor temeljito izšolati. Dantologi, k i že nekaj stoletij brskajo po sleherni sledi, ki naj bi jih pripeljala do kakšne zanesljive informacije o tem zagonetnem desetletju Dantejevega življenja, se najraje ustavljajo ob znam eniti »Slam njačarski ulici« (R ue de la Fouarre) v Parizu, zam etku kasnejše L atinske četrti, kjer so se v znanstvenih disputacijah kresala najbolj učena mnenja tedanje Evrope. A li je D ante dejansko prisluhnil, če že ni ka r sodeloval v tem intelektualnem ognjemetu, čigar sledi najdemo v toponimu »vico degli strami«, v mnogih znanstvenih pasusih Komedije, zla sti v očiščevanju vesti v Raju — ali pa je bil sam ouk in si je to znanje pridobil na italijanskih tleh? To vprašanje ostaja še do danes odprto. A povrnimo se k usodi našega begunca, k i že skoraj deset let okuša grenki kruh izgnanstva in si brusi pete po tujih stopnicah, k o t je zapisal v Komediji. O koli leta 1310 so se na evropskem političnem odru začeli nizati dogodki, ob katerih je srce nekdanjega florentinskega strankarja Danteja Alighierija zno va močneje udarilo. Leta 1309 je francoski kralj Filip Lepi, k i je strem el za cesarsko krono, pregovoril papeža Klementa V., da je papeški prestol preselil v provansalski Avignon: začela se je tako imenovana »avignonska sužnost papežev«. Naslednje leto je bila krona nemškega rimskega cesarstva, k i je bila po sm rti Rudolfa Habsburškega vakantna, podeljena H enriku VIL L u k semburžanu. Le-ta se je takoj po kronanju, leta 1311, napotil v Italijo, ta zanemarjeni »vrt cesarstva«, da bi tam okrepil cesarsko avtoriteto, podprl sebi zveste gibeline ( v Firencah bele gvelfe!) in napravil konec politični anarhiji apeninskega polotoka, kjer je na veliko cvetela bolj ali m anj prosvet ljena tiranija lokalnih oblastnikov. Dante, k i je k o t strasten privrženec m o narhične ideje — danes bi rekli zam isli o združeni Evropi! — že razvijal svoje teze v latinskem spisu O monarhiji (D e m onarchia), pozdravi cesarjev prihod v Italijo z vrsto pisem: eno naslovi na italijanske kneze in ljudstvo, drugo na Henrika VIL, tretje pa na »najbolj pokvarjeno in zločinsko srenjo Florentin cev«, nad katere kliče ogenj in žveplo, če se ne pridružijo cesarju. — A zgodilo se je , da je že leta 1313, sredi svoje italijanske ekspedicije, cesar
6; 8
Spremne besede
H enrik v Buonconventu nenadoma umrl, verjetno zastrupljen. Dantejevih sanj o obnovljenem cesarstvu in o častni vrnitvi p o d rodno streho je bilo s tem konec. Dvoje domnevnih pisem nam je ohranjenih iz te dobe. V enem pesnik roti italijanske kardinale, naj prenesejo papeški sedež znova v Rim . Ob tej državniški skrbi pa nam iz drugega pisma, naslovljenega neznanemu floren tinskemu prijatelju, že zazveni globoko osebna nota ponižanega človeka in državljana, k i je naredil križ čez ta svet. »Pokvarjena in zločinska srenja« Florentincev je namreč pripravljala amnestijo za politične begunce, k i naj bi, po starem običaju zašiti v vrečo, s papirnato mitro na glavi in s svečo v roki šli skozi mesto do krstilnice sv. Janeza in tam skesano položili na oltar spravni dar. — »To naj bi bilo tisto usmiljeno vabilo, s katerim kliče domovi na Danteja Alighierija domov, po skoraj petnajstletnem izgnanstvu?« se ogor čeno sprašuje naš pesnik in nadaljuje: »To da si je prislužila moja, vsem očitna nedolžnost? To naj bi bila nagrada tolikemu znoju, trudu in gorečnosti p ri študiju? Ne, prijatelj dragi! To ni cesta, k i naj me pripelje v domovino. Če najdete katero drugo, k i jo sprejmejo tudi drugi in ne bo pustila madeža na imenu in časti Dantejevi, vedite, da bom šel po njej s prav nič počasnimi koraki. A dokler se edino tako pride nazaj v Firence, se ja z v Firence ne vrnem več. Navsezadnje čemu? A li ne morem od vsepovsod opazovati gibanja sonca in zvezd in p o d svodom neba modrovati o milih m i resnicah, ne da bi se m i bilo treba poniževati in bi ljudstvo in vse Firence ko t za zločincem kazali za mano? Z a kos kruha pa bom tudi še imel...« In v Firence se ni vrnil več, niti k o t mrlič ne. O zreti se nam je še na zadnje obdobje pesnikovega življenja, tistih sedem vase umaknjenih let, k i jih je D ante prebil najprej sredi šumnega dvora plemenitaša Cangrandeja, oblastnika v Veroni, nato p a k o t gost prijatelja Guida Novella v Ravenni. V tem spokojnem mestu, nekdanji prestolnici za hodnorimskega cesarstva, sredi m ozaikov in cerkva, v častitljivih spominih na preteklost, v družbi filozofskih prijateljev in m ed sprehodi po čudovitih boro vih gajih in ob bregovih Jadrana, naj bi nastal Raj, zadnja kantika Božanske komedije, verjetno pa tudi popravki in brušenje poprejšnjih dveh. Anekdote pripovedujejo o čudovitih naključjih in skrivalnicah, k i se jim moramo zahva liti, da se je rokopis ohranil in prišel do nas; o tem poroča že Boccaccio, Dantejev prvi kom entator. Vobče je teh zadnjih nekaj pesnikovih let bolj zavitih v legendo kot jasno komentiranih. N atanko vemo le, da je umrl 14. novembra leta 1321 za malarijo, k i naj bi jo bil prinesel s svojega zadnjega diplomatskega potovanja v Benetke. Pokopali so ga v frančiškanskem samos tanu v Ravenni, kjer je bil zadnja leta ljub gost; a tudi po sm rti ni našel miru. »Najbolj pokvarjena in zločinska srenja Florentincev« je čez skoraj sto let le zaslutila, kako velikega sina je hotela vreči na grmado oziroma p o d rabljevo sekiro. Zahtevala je pesnikovo truplo, da bi ga častno pokopali v baziliki Santa Croce, m ed velikimi m ožm i florentinskega mesta. A glej, ko so pred
Spremne besede uradnim florentinskim odposlancem odprli pesnikov grob v Ravenni, je bil ta — prazen! — »Kaj hočete,« se je namuznil sam ostanski predstojnik, »verjet no se potika kje po onostranstvu, saj je bil tudi za živega večji del tam...« —
No, okostje, če gre seveda res za pravega moža, so odkrili šele v prejšnjem stoletju v eni izm ed skritih grobnic samostana. Ostala pa nam je Božanska komedija: 14.233 verzov, italijanskih enajstercev, razporejenih v trivrstične kitice (tercine), v strogem sosledju in izmenjavi treh rim (terza rim a). Ta impozantna struktura je razgrajena v tri kantike (Pekel, Vice, R aj), vsaka od njih ima triintrideset spevov, z uvodnim vred jih je skupaj torej sto — in vsaka se konča na »zvezde« (stelle). Po^vsebiaLje. delo vizionarno potovanje po trehjm ostranskib kraljestvih, tako., ko t __si jih je tačas razlagala katoliška teologija in ko t si jih je — to velja zlasti za Pekel — zamislilaMujna. domišljija, srednjeveškega človeka, k i mu je bilo življenje še nelpčljivi__splet vsakdgtyegu,jn čudežnega. V tem Dantejevem okviru treh stopenj očiščevanja duše ali njene katarze pa najdemo pravi m ozaik vsega tistega, kcg ije .SKednji. vek_. vedel, čutil in občudoval.-Komedija se nam tako kaže, m ed drugim, k o t poučna pesnitev enciklopedičnih razsežnosti, k i nam razlaga kozm ološko, etično in zgodovinsko-politično plat vesolja; hkrati pa je tudi umetniško delor k i ponazarja ali posnem a stvarnost — o tem bo še govor! — in obenem slika vse možne sfere človeškega zapopadka: preteklost in sedanjost, veličino in nizkotnost, zgodovino in bajko...; skuša biti prispodo ba odrešenja celotnega človeštva, a je hkrati — in to v najbolj realističnih pasusih — najbolj osebna, da ne rečemo zasebna obravnava stvarnosti. Torej ne le Dante, sholastični m etafizik, srednjeveški bard in najjasnejša zvezda na nebu katoliške umetnosti, pač pa tudi — in za današnji čas predvsem! — pesnik človekove najintimnejše usodnosti, moči in nemoči, obupa in upanja. In pa Dante, pevec ljubezni. Up, vera in ljubezen namreč niso samo teološke kategorije, pač pa tisti gredelj, balast in grezilo, brez katerega naj se nobena barka ne drzne na »širno morje bivanja« (m ar deliessere). Prvotni Dantejev vodnik na tej plovbi je Vergil, predstavnik in simbol antične vednosti in poezije (in rimske državotvorne misli!). Sim bol mentalnega, bi rekli z moder nim psihološkim izrazom. R aj ali božanstvo, končni cilj Dantejeve človeške avanture, pa poteka pod vodstvom Beatrice: če si pod Vergilom še lahko kaj predstavljamo, pa se nam ob tem imenu odločilno zatakne. Dekle, ženska, prispodoba vede, milosti, duhovnosti? O tem bomo še spregovorili. N aj tu zaključimo, da se pod tema dvema taktirkam a, Vergilom in Beatrice, razvrsti pred Dantejem in pred njegovim bralcem ves strahoviti orkester Božanske komedije, v katerem najdemo najrazličnejše figure iz antične mitologije, p o mešane s fantastičnim i prikaznim i, alegoričnimi osebami in živalmi, s krščan skim i svetniki, s cerkvenimi učeniki, z angeli in blaženimi... Apolon, Lucifer, Kristus, M eduza, Katon Utičan... na stotine oseb in obrazov, dovolj, da zaposlijo cele generacije eruditov in napolnijo z dantologi, k o t se temu reče, nov krog pekla ali vic.
66o
Spremne besede
Eno vprašanje p a nas muči, odkar se ta veličastna partitura, Komedijo menimo, vse bolj in bolj umika v temo preteklih časov. K aj je v njej res in kaj izmišljeno ali poveličano? Kaj je v njej stvarnost in ka j fikcija ali mitos? Ob teh vprašanjih, s katerim i moderna radovednost skuša opravičiti predvsem svoj lastni prav in — rekli bi — s pomočjo Danteja razumeti sebe, se bomo na kratko pom udili v posebnem poglavju.
Commoedia, stvarnost ali prispodoba? O zgradbi Božanske komedije oziroma o njeni zamisli smo dovolj dobro poučeni, in to od pesnika samega. V zadnjem od trinajstih latinskih pisem, ki m u jih pripisujejo, se Dante obrača k svojemu zaščitniku Cangrandeju della Scala, mu zaželi dolgo življenje in mu poklanja svoj veliki literarni izdelek, ki ga je bil zasnoval in izpeljal po zamislih velikega Aristotela. Tako k o t trdi filo z o f v svoji M etafiziki, da se resnica bitja razodeva v skladnji s samim sabo in v odnosu do drugega, torej v absolutnem in v relativnem pomenu — tako se je pesnik odločil, da bo svojo umetnino izpeljal večznačno, polisemno, a v osnovi dvojno: kot dobesedno sporočilo (sensus litteralis) in v prenesenem pomenu (sensus allegoricus sive moralis sive anagogicus). Z a ta drugi smisel, k i ga nekateri imenujejo tudi nominalni — in tu smo že sredi sholastične debate, kaj je primarno, nomen ali res — , za to najde D ante suhoparno razlago v korenu besede »allegoria«, k i da prihaja iz grškega »alleon«, to je latinsko »allienum« oziroma »diversum«, po naše p a »odtujeno, različno, drugačno«. Skratka drugi obraz stvari. V taistem pism u najdemo še obilo distinkcij, k i so bile radost takratnega časa visoke sholastike in ki — v malo spremenjenem besednjaku! — še danes odmevajo po vseučiliških predavalnicah. Tako na primer D ante razlikuje dvojno obliko, fo rm a tractatus in fo rm a tractandi: danes najdemo nekaj podobnega v »označujočem« in »označevanem« (signifiant et signifie) , vendar še po veliko bolj strastni, da, prav inkvizicijski metodi, k i skuša ločiti v literarnih postopkih ponarejeno od neponarejenega, posnemajoče od neposnemajočega, svobodno od nesvobodnega! — No, Dantejev čas si te sodbe, ka j naj bi bilo mimetična umetnost in kaj ne, ni upal lastiti, kljub temu da mu ostroumja, k o t kaže, ni manjkalo. Tako naš pesnik hladnokrvno in brez napadalnosti razloži, da je oblika njegovega traktata trojna, glede na tri razdelitve: prva deli na kantike, druga na speve in tretja na verze- ali rime. Obravnava pa je poetična, fiktivna, deskriptivna, disgresivna, transumptivna in zatorej definitivna in — Če kom u še ni zadosti! — divizivna, probativna, improbativna ter na eksemplih pozitivna! Ob vseh teh in mnogih drugih form alnih razločkih pa najdemo v tem pismu jasen napotek ne samo o razlagi, temveč o namenu (finis) Božanske
Spremne besede
661
komedije: »tako po svojih delcih ko t v celoti naj bi človeštvo potegnila iz stanja bede tega življenja in pripeljala v stanje sreče«. In še, po Aristotelovi misli, da služi filozofsko razpravljanje etičnim ciljem in da ne stoji v Komediji samo »zaradi umovanja, temveč zaradi delovanja«. Umetnost k o t finaliteta, k o t etos, k o t napotek k praksi...! N i čudno, da današnja doba ne najde več ključa do take umetnine. A li pa vendar? Skušali se j i bomo približati v je zik u današnje (?) estetike in si glede Danteja in njegove Komedije zastavili dvoje temeljnih vprašanj.
Dante realist? Če rečemo, da dolguje Dante svojo slavo ponajveč »realističnim« prizo rom v Komediji, smo povedali kar najbolj splošno in uveljavljeno resnico. Vsakdo, k i je količkaj literarno omikan, se bo ob besedi Dante spomnil najprej na Pekel in njegove tragične junake: kako Francesca in Paolo skupaj trpita v peklenski burji, kako Farinata, žgan do p o l telesa v grobu, ne trene z veko, kako se samomorilski Pier della Vigna m uči zaklet v drevesu, kako g ro f Ugolino gloda lobanjo nadškofu, k i je dal njega in njegove sinove zakovati v ječo, kjer so umrli od gladu, in še in še...: tako da razumemo, zakaj pridevnik »dantesco« v italijanščini pom eni »grozljiv, strah vzbujajoč, peklen ski«. Če je kje realizem, potem je tu, v tej dimenziji strah vzbujajočega popisa. So prizori, k i so sam i na sebi tako kruto stvarni, da govorijo kar sami, v svoji neproblematični nazornosti. In če še tu citiramo Aristotela, bi rekli, da so v najvišji meri resnični, ker so v najvišji meri stvarni. V tem je njihova vrednost, veljavna za vse čase in za vse ljudi. Te vrednosti Danteju nihče ne oporeka. Ž e zelo zgodaj pa se je ob njegovi veleumetnini začela debata, v čem je pravzaprav tisti sloviti realizem, k o t ga imenujemo danes — takrat so ga imenovali »nizki, ljudski stil« ali kako drugače. Debata je bila pač merjena po okusu dobe, k i je vsaka po svoje pojmovala estetske zakonitosti, veljavne za to ali ono um etniško področje. Imena, k o t so Boccaccio, Benvenuto da Imola, Giambattista Vico, Friedrich Hegel, Benedetto Croce..., da ne om e njamo legij manjših, starih in modernih razlagalcev, so že sama na sebi ne samo zgodovina dantologije, temveč že kar evropskega duha in njegovega osmišljanja umetnosti. Realizem, lahko rečemo danes, po toliko strasteh in besedah, k i so bile izrečene pro et contra, ostaja še naprej velika m ikavnost — in velika neznanka. K ot nas opozarja že uvodna dantejevsko-aristotelska oznaka, realizem enako kot res (stvar, reč), iz katere izhaja, ni samo stvar nost sama na sebi, temveč tudi in morda predvsem odnos! Se pravi, da iz nečesa izhaja in se k nečemu obrača. V estetskih sorazmerjih se to še posebej
66 z
Spremne besede
jasno vidi — ali vsaj videlo se je do prihoda moderne um etnosti, k i je zabrisala stare kanone ter umetnost in njeno razlaganje postavila na skupni imenovalec neke bolj ali manj ugotovljive intenzitete... No, pri Danteju so stvari še dovolj jasne, Gre za mešanje »visokega stila«, podedovanega iz antike, in »nizkega stila« (il volgare), pa tudi posebne pesnikove občutljivos ti, o kateri bo še govor. Dodajmo, da je bilo to večplastje v umetnini, za katero pravi pesnik sam, »da sta jo mesila nebo in zemlja« (R a j X X V ., 2 , 3 ) — da je bila ta mešanica vsakdanjega in vzvišenega povod, da so v preteklih stoletjih mnogi nad Komedijo vihali nos, zlasti Francozi, s svojim psevdoklasicizmom, scientizmom in podobnimi tiranijami a la mode. — Roko na srce, D ante si je bil tega nemalo kriv sam, s svojim aktualiziranjem, k i so ga polne marsikatere strani v Komediji. Aktualnost, ta pretirani, rekli bi žurnalistični realizem, je pri našem pesniku vseskozi na konici meča. Do zadnjega, tik pred vhodom v Empirej, sedež Boga, ga ne bodo zapustile politične strasti: skozi usta sv. Petra še enkrat prekolne nevredno papeštvo, k i uzurpira »moj tron, m oj tron, m oj tron,« — trikratni vzklik, ob katerem prebledi Beatrice in se vesolje ogrne v temo! — to papeštvo, ki je krivo, da se je m oral beli g velf in kasneje gibelin Dante potikati po svetu in brusiti pete po tujih stopnicah... Ta zgodovinski m oment je kljub brezčasnemu okolju in viziji brezstrastnega onostranstva nepogrešljivi in povsod pričujoči agens impozantne Dantejeve zgodbe. Povzemimo ga v nekaj točkah: 1. zamisel in raba vesoljne monarhije oziroma svetne oblasti, k i bi bila ko t dvojčica duhovni oblasti, s poudarkom na Italiji in cesarsko-papeškem Rim u ko t središču: — 2. zamisel in raba vesoljne znanosti, to je novega, za tisti čas revolucionarnega Aristotelovega realizma, pokristjanjenega v Tomaževi Sum m i Theologiae, iz katere se bo kasneje, z nekritičnim prežvekovanjem, razbohotila srednjeveška sholastika: — 3. zamisel in raba domačega jezika , s katerim naj bi dosegli stilistično, metrično in siceršnjo eleganco takrat prevladujoče latinščine. — In ne nazad nje: zamisel in raba moralnega preporoda v že tisoč let trajajoči krščanski Evropi, k i je začela gniti v svojih vodilnih strukturah. Realizem? Utopičen, reformatorski, prevratniški..., vendar realizem. In slepi bi bili, če ne bi uvideli, kako razmešča Dante svoje poglavitne figure in dogodke glede na shemo, k i smo jo pravkar navedli v poglavitnih črtah. V imenu svojega ideološkega realizma meče v pekel papeže, v raj posaja vlačuge, v vicah sedijo in milo prepevajo kraljevski razbojniki — medtem ko v predpeklu tiči kolektivno vsa intelektualna in moralna elita antike: uide j i le neki Trojanec, k i je menda pripomogel k ustanovitvi rimskega cesarstva — od katerega, ne pozabimo, si D ante obeta novi red na Zem lji — in ne nazadnje tudi povratek pod rodno streho, odkoder ga je bila izgnala »najbolj pokvarje na in zločinska srenja« someščanov. Nadosebno ali splošno je v Komediji, kot z rahlim zgražanjem opažamo, skoraj vsepovsod in večkrat celo na silo
Spremne besede
663
podrejeno osebnemu, če ne celo privatnemu! In to v imenu in s sredstvi taistega realizma, k i mu Dante dolguje največjo slavo. — Historični moment, lahko zapišemo z besedami modernega H . Bergsona, služi pesniku ko t m ate rija, »kjer njegov duh črpa hrano in jo vrača v obliki gibanja, kam or je bil vtisnil svojo svobodo...« A li nesvobodo... Kajti v tej materiji, v tej hrani je Dante zagreben z vsemi udi svojega majhnega (po postavi!), a tako strastne ga telesa: k a j je ne gloda, tako ko t g ro f Ugolino lobanjo »svojega« nadškofa, k i je bil njega in otroke pustil umreti od gladu? Dante materialist in realist je m oral biti prav tako iz celega k o t nasilniki njegove dobe, k i jim je tako radodarno odmerjal mesta v Peklu: ka j ni glasoval, ko je bil prior v Firencah, da se sosednje nepokorno mesto zravna z zemljo, skupaj z vsemi prebivalci? ( Endlosung, bi se temu reklo v jeziku dežele, odkoder je baje izviral Dantejev rod...) — »Resnično,« piše Indro Montanelli, duhoviti razlagalec Dantejeve Komedije, »ko po vsem tem, kar vemo o pesniku, slišimo, da je dobil vizo za v Raj, si po pravici oddahnemo: če je on gori, bomo šli tja m i vsi...« Dante realist? Da — in še kakšen! Vendar že iz prikazanega vidimo, da tiči za tem realizmom neka metoda, k i jo bomo skušali osvetliti v nadaljeva nju. Zaenkrat lahko zapišemo, da je njegov realizem močno osebno obarvan in da slovita Dantejeva nazornost neločljivo kaže na širši organski sklop, na pesnikov svetovni nazor.
Dante simbolik? Z a začetek iskanja tega globljega, bolj kompleksnega Dantejevega izraza se še enkrat vprašajmo, kaj ta sloviti realizem sploh je. Da se ne pokriva s tako imenovanim objektivnim prikazom , ker je v njem preveč subjektivne, osebne udeležbe ustvarjalca, o tem smo se že prepričali. Preostane nam, da dokažemo, v čem je ta osebna soudeležba ustvarjalca, ka j je tisto pristno »človeško«, k i si ga m ed drugim lasti oznaka »realizma« in v imenu katerega odriva vse druge možne izraze m ed odvečno šaro, nevredno branja in čustvo vanja. Da se je realizem, k i je pravzaprav okus različne dobe, v zgodovini večkrat menjal in da je v luči teh menjav izgubljala in pridobivala na veljavi Božanska komedija, smo že poudarili. Dokončno pa se zdi, da je ta problem — tako k o t mnogo drugih — razrešil in zacementiral eden največjih novoveš kih filozofov F. Hegel, k i v svoji E stetiki piše o Danteju in njegovi umetnini približno takole: D ante je velik pesnik tam, kjer razvrednoti svojo veličastno shemo, s tem da v statične in neizmenljive zamisli onostranskih kraljestev Pekla, Vic in Raja, projicirane s stališč katoliške dogmatike, vnaša svoja človeška čustva in izkustvo. S tem da v večnost vnaša čas, v nepremakljiv ost gibanje. — M nogi so za Heglom povzeli to sodbo, k i izvira kajpak iz razsvet-
664
Spremne besede
Ijenskega, historicističnega prepričanja, da je krščanstvo samo še orumenel pergament, k i sodi v arhive zgodovine vsesplošnega razvoja človeškega duha. V imenu tega naziranja se je pričelo ločevati, ka j so v Komediji žive, kaj umirajoče in kaj že zdavnaj odmrle plasti. Kaj je, skratka, poezija in kaj ni poezija. K aj so pri Danteju poetični in ka j nepoetični prijemi. In prvo, kar je šlo pod nož tega vse ostrejšega presojanja in precejanja, je bila alegorija, ta veliki poetični prijem srednjega veka. Alegorija je sm rt poezije, poudarja v svoji razpravi o Danteju Benedetto Croce, s čimer pobija hkrati dlakocepenje eruditov, k i so nakopičili komentarjev že za sto novih Komedij, ko t tudi zanesenost dogmatikov, k i bi radi videli v teh dvomljivih poetizacijah ideološ ko ovekovečenje nečesa, kar je bilo nekoč krščanska »forma mentis«. Tu smo torej: odvzemimo zgodovinsko-politični balast, odvzemimo alego rično orodje, odvzemimo Dantejev srednjeveški scientizem — ka j še ostane? N ekaj ocvirkov za šolska berila in literarne antologije... In vendar, tako poudarjajo vsi komentatorji, s Crocejem na čelu, odvzeti se ne da Komediji ničesar! Njena veličast je v zgradbi: na svetu je dosti kamenja, občudujemo pa le bolj katedralo! Stilistična analiza se zdi še najpravičnejša m ed tolikerimi Dantejevimi kritiki in občudovalci, za katere se zdi, da vse bolj polemizirajo drug z drugim, z duhom dobe in — ne nazadnje — s samim sabo in k i v resnici bolj malo pripomorejo, da bi se moderni bralec ušotoril v tej častitljivi ostalini. Premalo se zavedamo dejstva, da je skrivnost pesnika skrivnost njegovega stila, izraza. Prehitro in prepovršno beremo. Ko na primer Dante naleti v Peklu na očeta svojega pesniškega sodruga Guida Cavalcantija in se stari ob Dantejevi neprevidni besedici, češ, vaš Guido teh grešnikov ni imel preveč v čislih, dvigne iz ognjenega groba in zavpije, k o t bi ga nekaj pičilo: »Kaj!? N i imel? K aj ne živi več in mu je sladka luč sveta odvzeta?« (10. spev) — tedaj nas morajo na uporabo tega preteklika, s katerim se je oče zavedel, da m u je sin umrl, opozoriti kom entatorji in profesorji. In še zanje je ta kratka in pretresljiva epizoda zgolj argument za to, kako je Dante »vpeljal v nepremakIjivost večnih usod dramatični trenutek zgodovinskosti« (E. Auerbach, Mimesis). — Gibanje, bo suhoparno pritrdil filo z o f F. Hegel. — Vtis gibanja, bo usekal moderni H . Bergson in začel nadvse aktualno debato naše dobe, k i ob vsej svoji freneziji pravega gibanja, to je spremembe, ne doživlja več. Srednjeveški človek gibanja in sprememb sicer ni znal izračunati tako ko t mi, saj ni poznal infinitezimalnega računa in prefinjene tehnike, k i se je rodila iz njega. Poznal, čutil in gojil pa je gibanje in spremembo v sebi. In če se vprašamo, v čem je bila ta sprememba ali prehod na riovo, bo treba uporabiti kar izraz spreobrnitev. S tem pa odhajamo s polja estetskih občutkov in vednosti in se nujno povzpenjamo na bolj kom pleksno raven etosa — to p a je ravno tista raven, k i jo je bil Dante priporočil v svojem uvodu ko t višji
Spremne besede izkustveni in interpretacijski pristop h Komediji, k i na ta način postane »zgodba s srečnim koncem«. Če namreč opis, rnimetični ali kakršenkoli, pri golem estetskem doživljanju še zaleže — in mojster Dante ga je prignal do vrhunca — , pa se nam ob doživljanju moralnih in religioznih vrednot izmuzne m ed prsti: še tako visoki domišljiji zm anjka moči ( all'alta fantasia mancô possa). Ves problem Dantejeve simbolike, njegovih tankočutno izpeljanih alegorij, zlasti tistih v Vicah, je v tem. Pesnik je začutil potrebo po višji izpovedi in jo je našel v ilustraciji etičnih sporočil, k i so mu bila najbolj pri srcu. In k i so bila pri srcu njegovi dobi. Alegorija, to stalno preskakovanje na drugo raven, k i se izraža v ilustraciji in personifikaciji moralnih naukov, je jasen simptom neke človeške stiske — Danteja izgnanca — in srednjega veka, takrat že na sm rt zadete dobe: simptom stiske in hkrati še upanja na ozdravitev. Največji pesnik srednjega veka, Dante, je bil alegorik. Eden naj večjih pesnikov novega veka, Baudelaire, je bil alegorik. Da manjših ne omenjamo. Stvari niso nič, če niso šifra, je v neki meditaciji zapisal naš Alojz Rebula. D rži pa, da mora te šifre zapisovati izredna roka. Taka, k i si lahko brez škode privošči alegorizacijo, to je ponazarjanje biti v vseh njenih sporočilih. Nazornost pri takem um etniku nič ne trpi, čeprav se iz prvotne primerjave, enostavnega simbola, zavihti v široko razprostranjeno, z umom in srcem podprto alegorizacijo. Z a primer navedimo Dantejevo vizijo blaženstva: nebe sa se mu prikažejo kot neznanska vrtnica (roža), najprej v dvodimenzional nem videzu. Polagoma pa se mu ta vrtnica — vekovečni simbol ali prispodo ba lepote, ženstvenosti, popolnosti, božanstva itd., skratka vsega žlahtnega, po čemer hrepeni m oška duša — odpre in razvije, kolikor bolj žejno si jo želi in pije njegova zenica. Prvotni intenzivni simbol je šel »in extenso« in postal alegorija, vrtnica se je »razlila v široko reko«, v večno živi flu id ali elan, v katerem se tretja dimenzija fizika ln e globočinskosti pretvarja v osebni zapopadek prostora-časa — in to sorazmerno s pesnikovim hrepenenjem, z njego vo žejo po blaženstvu. — Prav ta osebni, hrepenenjski, mistični zapopadek dinamične enačbe prostora in časa, k i je omogočil našemu pesniku dokončno ekstazo (katere bleda sled je njegov zapis, njegova »alegorija«), p a manjka, kot vse kaže, njegovim razlagalcem, komentatorjem in kritikom . O d velike Dantejeve ekstaze, od njegovega »prečlovečenja« (trasum anar) so nam ostali samo pisani pergam entni svitki, kačji lèv. In okoli tega lèva in levitve se prepiramo že sedemsto let. Skrivnost simbola k o t enostavnega prenosa m ed živim i nosilci ( vrtnica-dekle, golobica-duša, drevo-življenje itd.) in skrivnost alegorije, te ekstenzifikacije simbola in njegove reorganizacije (drevo = življenje — začetek življenja po bibliji = vir spoznanja dobrega in zla = les križa, cena moralnega izboljšanja itd.), se torej ujemata v neki višji percepciji, k i je v pomanjkanju
666
Spremne besede
boljšega izraza ne moremo imenovati drugače ko t mistično. R ekli bi lahko tudi ezoterično ali ponotranjeno: na način, po katerem se »vse medsebojno predira, preliva, spremešava in organizira po načelu muzikalne fra ze ali melodije.« (Bergson) — Pitagorejski ali orfični aspekt Božanske komedije je nadvse razviden. Najdemo ga v obliki dovršene številčne organizacije, trinitarnega ustroja, pa tudi v ustreznem glasbenem ozadju, zlasti v Vicah in v Raju. Komedija k o t Harmonija je bila osvetljena že od vseh mogočih strani, ne nazadnje ob pomoči vzhodnjaških doktrin sublimiranega Erosa, ko t se je prvič v Evropi razodel v Provansi 12. in 13. stoletja. A postaviti Danteja-trubadurja ob Danteja-sholastika se pravi nadaljevati nerazčiščeno debato m ed simbo lom in alegorijo, m ed tem, ka j je resnično, in m ed tem, ka j je samo videz ali ime za resničnost, skratka kaj je »nomen« in ka j »res«. Ob tem lahko vselej znova zdrsnemo na nasprotujoče si manihejske pozicije in vselej znova nas mora nekaj, »un je ne sais quoi«, privzdigniti na višje stališče ponotranjenega zrenja in doživljanja najširše edinosti. To »nekaj« ali ta »nekdo« se pri Danteju imenuje Beatrice: dekle in žena, umrla v cvetu let, preobražena v intelektualni m ik vedenja in končno poosebljena ko t vsesplošni princip m od rosti, m ilosti in božjega prijateljevanja: »tista, k i ob njej zaraja m oj um« (quella che imparadisa la mia m ente). — Prispodoba in inkarnacija »večno ženskega, k i vodi svet navzgor«, je zapisal Goethe. — Princip notranje raz vidnosti, ženska kot bogoprozornost, ko t najžlahtnejša teofanija, so vedeli arabski in provansalski m istiki... Vse to in še mnogo več, strnjeno v eni sami besedi: ljubezen. Ena in ista, ki je gibala Danteja in k i giblje »sonce z milijonom zvezd«. Zapiši besedo in zapečati skrivnost, je učil Joachim de Flore, kalabrijski m istik in prerok iz 12. stoletja, eden od Dantejevih vzorov. Božanska kom edi ja je ta skrivnost, zapečatena z mnogimi besedami, k i v bralcu čakajo svojega vstajenja. M ed tem i m nogimi besedami, k i se prelivajo druga v drugo v enakomernem, fantastično urejenem ritmu, zaključenem v trostišju in žlahtno okovanem s tretjo rimo, v tem idealnem organizmu, kjer se sproti vse zaklju čuje in hkrati prenaša na višjo, svojega ključa čakajočo raven (Heglova »Aufhebung!«), v tej reki besed, kjer ni nič odveč in hkrati vse služi, tu najdemo tudi skriti napotek za umevanje Dantejeve pesnitve. Tam sredi Vic si Dante privošči, da pove v brk svojemu pesniškemu tekmecu, enemu mnogih, k i so iztiskali sok iz že presušene provansalske pesniške manire: »Jaz sem eden tistih, k i si tedaj, ko m i ljubezen zadiha, zapisujem in označim vse, kar se m i sporoča od znotraj« (quel c h ’è ditta dentro vo significando). — N a m oč preprosta form ula, k i pa ne označuje samo skrivnosti »milega novega sloga« (dolce stil nuovo), am pak tudi njegovega podoživljanja. M im o vseh modernih (?) teorij o označevalcu in označevanem, preko učenih razlag in dlakocepskih komentarjev, onstran ogorčene bitke, kako se ima stvar s sabo in kako z drugimi, si upamo skrivnostne pečate tega neizmernega teksta
Spremne besede
667
Dantejeve Božanske komedije odtaliti z istim ognjem, v katerem so bili zaliti. Ob vseh parametrih, k i smo jih tu razgrnili, se zdi, da temu ognjenemu dihu še najbolje odgovarja tisti, k i je vnemal tako antiko k o t Dantejev čas, k i je ob njem plam tela Renesansa in k i danes tli zadušen p o d mračnimi form ulam i odtujenega govorjenja, vedenja in druženja. Zapopadek delca in celote. Pars et Totum. Kdor zadiha v tem, mu bo D ante ljub prijatelj. Vse drugo je le dociranje ob kadavru. Berimo Danteja! Odkrivajmo v njem skrivnost enovitega polja...
Spremne besede
Dan
t e in n j e g o v č a s
1138 K o n ra d III. iz nem ške ro d b in e H o h e n sta u fo v zasede prestol »svetega nem škega cesarstva«. N jegov zet H e n rik iz ro d b in e W elfov se m u ne p o k o ri in m ed o bem a d ru ž in a m a se vnam e d o lg o trajen spopad. P rista ši cesarja se v Italiji im enujejo gibelini (W eiblingen, g ra d H o h e n sta u fov n a Saškem ), pristaši H e n rik a p a gvelfi. 1 152- 1190 Šest p o h o d o v F rid e rik a I. B arbarosse H o h en stau fa v Italijo. Z a njego vih vojska, zlasti p a p o njegovi sm rti, je v Italiji ime gvelf postalo sinonim za n a sp ro tn ik a cesarstva. Z a ra d i posebnih interesov ita lija n skih m est in papeža, glavnega n a sp ro tn ik a cesarske oblasti v Italiji, p a gibelini k a k o r tu d i gvelfi v e čk ra t m enjajo pozicije. V en d ar n a sp ro tstv o m ed tem a stra n k a m a tra ja tu d i potem , ko se je p rv o tn i sm isel že docela izgubil in se je p o n e k o d sprevrgel le še v boj dveh n a sp ro tu jo čih si am bicij. 1215 F irence se razcepijo v dva tab o ra : n ek d o iz družine B uondelm onti razd re z aro k o z nevesto iz d ružine A m edei in njeni so ro d n ik i zato ženina ubijejo. 1248 C esar F rid e rik II., ki v boju p ro ti p ap ež u v T o sk a n i išče zaveznikov, p o d p re d ružino A m edei in njihove pristaše degli U b erti, ki torej p o s ta nejo gibelini. Z njegovo pom o čjo a ris to k ra t U b erti vrže iz Firenc pristaše družine B uondelm onti p a tu d i papeževe zaveznike. 1250 Po sm rti F rid e rik a II. se gvelfi vrnejo v Firence, preženejo a ris to k ra t ske gibeline in o b last prevzam e b o g a ta b uržoazija (p o p o lo grasso). 1258 K o je v P alerm u k ro n a n za cesarja M a n fred V. H o h e n sta u f, se cesar ska o b last v Italiji znova okrepi. F lo ren tin sk i gibelini se znova p o s ta vijo n a noge in p o d vodstvom F a rin a ta degli U b erti ter s p om očjo M a n fred a in Sienčanov v bitki pri M o n ta p e rtu d o tal p otolčejo gvelfske som eščane.
Spremne besede 1265
Maja meseca se v Firencah notarju Bellincionu Alighieriju in njegovi ženi Belli rodi sin Dante. M ati mu po nekaj letih umre. 1266 P apež U rb a n IV ., ki se zboji prevelike cesarske m oči, pokliče n a p o m o č francoskega k ra lja K a rla A nžuvinskega, ki p ri Beneventu p re m aga cesarsko vojsko. C esar M an fred pade, s tem p a je tudi gibelinske m oči v F irencah konec. D ru žin a U berti in njihovi zavezniki so za v edno preg n an i iz m esta. 1274
Dante prvič zagleda Beatrice, hčer florentinskega bankirja Folca Portinarija. 1280
Danteju umre oče. 1283
Dante znova vidi Beatrice, ki se tedaj poroči z bankirjem Simonom dei Bardi. Takrat napiše prvi sonet Novega življenja (Vita nuovaJ in se seznani s tedaj najmodernejšim florentinskim pesnikom Guidom Cavalcantijem, k i postane njegov prijatelj. 1283 - 1288
N ekako v tem času študira Dante pri florentinskem enciklopedistu Brunettu Latiniju, posluša frančiškanska predavanja iz mistike in prerokb Joachima de Flore ter dominikanske predavatelje, ki so takrat uvajali v Firence filozofijo Tomaža Akvinskega. Kasneje odide na univerzo v Bo logno, kjer se seznani s takrat drugim najpomembnejšim pesnikom, Či nom iz Pistoie. 1288
Tedaj približno se Dante vrne v Firence in se poroči z Gemmo Donati; z njo je imel, kot vemo, vsaj tri otroke. 1289 B itka m ed F lo ren tin ci in A retinci p ri C am p ald in u , ki se je udeleži tudi D an te. 1290
Beatrice umre v svojem 25. letu. 1292 - 1293
Z a prvo obletnico njene smrti prične Dante sistematično pisati svoje prvo delo »Vita nuova«, neke vrste pesniško avtobiografijo. Že tam napove, da bo zapel o Beatrice, ko t še nihče ni pel o nobeni ženski. V tem času
Spremne besede naj bi napisal tudi italijansko adaptacijo francoske alegorične pesnitve »Roman de la Rose«, k i mu jo nekateri pripisujejo ( nasl. »II Fiore«). 1294 Z a p ap ež a je izvoljen B onifacij V III., ki skuša d o k o n č ati delo svojih dveh velikih p rednikov, G re g o rja V II. in In o c en ta III., to je uveljaviti o b last C erkve n a d katoliškim i vladarji (bula » U n a m sanctam «), 1295 P adec »ljudske stranke« v F iren cah , ki je p o d vodstvom G ia n a del Bella p rip u šč ala k up rav i m esta le b u ržoazijo, plem stvo p a zavračala. V lado prevzam e zm ernejša stra n k a, ki jo sestavljajo m anjši plem iči, v e n d ar se m o ra staln o b o riti z a risto k racijo k o t tu d i z b o g a to b u rž o a zijo. 1295
Dante se vpiše v ceh zdravnikov in lekarnarjev, da bi tako dobil dostop do javne uprave v mestu. 1295 - 1300 P isto ia se zaradi družinskega sp o ra ro d b in e C ancellieri razdeli v dva tab o ra : »črni« in »beli«. S por se zanese v Firence: črne p o d p re C o rso D o n a ti z a risto k ra tsk o stra n k o , bele p a Vieri C erchi, v odja zm erne stran k e, ki ji je p rip a d a la tu d i florentinska d u h o v n a elita, m ed njim i G u id o C avalcanti, D a n te A lighieri in D in o C om pagni. 1300 Sveto leto (jubilej), ki ga p roglasi pap ež Bonifacij V III., zbere v R im u n a stotisoče vernikov. 1300 1. m aja izbruhne v F iren cah o b o ro ž en sp o p a d m ed črnim i in belim i. 15. ju n . - 15. avg.
Dante se vrne iz San Geminiana, kjer je bil poslanik republike, v Firence in je izvoljen za enega od šestih priorjev, k i imajo vrhovno oblast v mestu. Le-ti zavržejo papeževo posredovanje in na Dantejev predlog izženejo iz mesta skrajneže obeh strank. M ed izgnanimi sta tudi Guido Cavalcanti in Corso Donati. 1301 1. ap r. - 30. sept.
Dante je član Sveta stoterih v Firencah. Beli so se medtem že vrnili v mesto, črni pa skušajo pri papežu doseči pomoč. 1301
Papež, ki bi ra d okrepil svoj položaj v T o sk an i, pošlje n a d m esto K a rla V aloisa, b ra ta francoskega k ra lja F ilipa L epega, d a bi sprti stra n k i »pom iril«.
Spremne besede
67 2 okt.
Dante je eden od treh odposlancev, k i gredo v Rim k papežu, da hi obvarovali Firence tuje intervencije. Bonifacij VIII. ga zadrži ko t talca. nov. K a rl Valois pride z vojsko v F irence in črnim , ki se tedaj vrnejo v m esto. bojnega o b ra ču n a v an ja izide razglas, D a n te) obsojeni na d e n arn o kazen in
ter izroči oblast C o rsu D o n a tiju P o nekaj dneh nasilja in m edse s k aterim so voditelji belih (tudi d evetletno izgnanstvo.
1302 10. m ar.
Ker se Dante ni odzval sodbi, je obsojen na dosmrtno izgnanstvo. Če bo prijet na ozemlju republike, bo na grmadi sežgan. Sprva sodeluje pesnik pri vseh poizkusih belih, da bi se vrnili v Firence. Prvič so poraženi pri Mugellu. 1303 V F o riiju beli gvelfi z gibelini vred pripravljajo p o v ra te k v Firence, ve n d ar se n aklep ponesreči. sept. N a p a d n a p a p ež a v A nagniju. 12. okt. S m rt pap eža Bonifacija V III. 1304 N o v neuspel poizkus belih (m isija k a rd in a la d a P rato ). 1304- 1307
Dante blodi od mesta do mesta: Verona (dvor Scaligerov), Sarzana, Casentino, Lucca (1308); zapusti nasilne strankarske zaveznike in se približa gibelinski stranki. V teh letih nastaneta njegov »Convivio« ( Gos tija), v italijanščini pisani filozofski spis, in latinska razprava »De vulgari eloquentia« ( O ljudskem jeziku ). 1307- 1311
Pesnik naj bi v tem času potoval v Francijo, baje v Pariz in celo Oxford, da bi študiral sholastično filozofijo. Menijo tudi, da je do leta 1311 napisal Pekel in Vice svojega največjega dela »La Divina Commedia« ( Božanska komedija). 1308 S m rt cesarja R u d o lfa H a bsburškega. 1309 P o d vplivom francoskega k ra lja F ilip a L epega, ki je težil za cesarsko k ro n o , prenese K lem ent V. (izvolj. 1. 1305) papeški p restol v A vignon. Prične se »avignonska sužnost papežev«.
Spremne besede
673
1311 V N em čiji za cesarja o k ro n a n i H en rik V II. L uksem burški se n ap o ti v Italijo, d a bi znova u trd il rim ski im perij. 1311
Cesarjev prihod v Italijo pozdravi Dante z vrsto pisem: prvo naslovi na italijanske kneze in ljudstvo, drugo na Henrika VII.. tretje pa na Floren tince. Iz te dobe datira tudi latinski spis »De monarchia« ( O m onarhiji), v katerem pojasnjuje pesnik svojo zamisel svetne vladavine. Amnestija v Firencah, vendar ne za Danteja. 1313 C esar H en rik VII. n en ad o m a um re v B uonconventu. D antejevih upov o obnovljenem cesarstvu jč s tem konec. 1314 Sm rt K lem en ta V. in francoskega kralja F ilip a Lepega.
Ob tej priliki napiše Dante roteče pismo italijanskim kardinalom, naj prenesejo papeški sedež znova v Rim. 1315
V Firencah pripravljajo amnestijo, njene sramotne pogoje pa Dante, ki je takrat pri prijatelju Cangrandeju v Veroni, odbije. Zato ga doleti nova florentinska obsodba: če ga dobe, bo obglavljen on in njegovi otroci. 1317- 1321
V tem času živi Dante pretežno na dvoru grofov Polenta v Ravenni. Sodijo, da je tu dokončal Raj, zadnji del Božanske komedije, in da iz te dobe izvirajo njegove latinske Ekloge ter razprava »Questio de acqua et terra« ( Razprava o vodah in zemlji). 1321
Dante potuje v Benetke (poslanstvo?). 14. nov.
Dante v Ravenni zboli za malarijo in umre v svojem 56. letu.
Kabalo
<
P E K E L I.
spev: Črni gozd - S soncem obsijani grič - Ris, lev in volkulja Prerokba o Veltru - Vergil pom aga D anteju - Pot na oni svet ...............
7
II. spev: Dantejevi pomisleki - Vergilovo poslanstvo - D anteju se povrne pogum ...................................................................................................................
13
III.
spev: V rata v mesto bolečine - Preddverje (Duše neopredeljenih in šlev, pika jih mrčes) - Aheront - Brodnik H aron - Potres ........................
19
IV. spev: Prvi krog ali Limb (Duše pravičnih poganov) - Kristus in pekel Veliki pesniki v svetlobnem krogu - G rad pogum nih in m o d r ih .............
25
V. spev: Drugi krog (Sladostrastje) - M inos - Peklenski piš - Francesca da Rimini in Paolo M alatesta ...............................................................................
31
VI. spev: Tretji krog (Požrešnost) - Cerber - Ciacco - Prerokba florentin skih nezgod - Vstajenje pogubljenih .............................................................
37
VII. spev: Četrti krog (Skopuhi in razsipniki) - Pluton - Pogubljenci valijo skaie - Kaj je Sreča - Spust v peti krog (Jeza in duševna lenoba) Močvirje Stiks ....................................................................................................
42
VIII.
spev: Visoki stolp in signal - Flegijas in njegova barka - Filippo Argenti - Prihod k razbeljeni trdnjavi, Ditovemu mestu - N asprotovanje vragov - Vergil zam an posreduje ....................................................................
48
IX. spev: Dantejev strah - Tri Furije - Nebeški sel - Vstop v mesto - Šesti krog (Razkolniki-heretiki) - Razbeljeni grobovi ........................................
54
X. spev: Epikurejci - F arinata degli Uberti - Cavalcante - Prerokba D an teju - Preroški vid obsojenih - Vergilov opomin ........................................
60
XI. spev: Postanek zavoljo peklenskega sm radu - Razdelitev dolnjega dela pekla glede na grehe - Trije veliki vzroki pogubljenja ..............................
66
XII. spev: Sedmi krog (Nasilje) - Prvi pas (Nasilje proti bližnjemu) - Minotaver - Peklenske ruševine - Flegetont, reka vrele krvi - K entavri Tirani, roparji in morilci .................................................................................
72
XIII. spev: Drugi pas (Nasilje proti samemu sebi: samomorilci in razsipniki) - M rtvi gozd samomorilcev - Pier della Vigna - Kaj je s samomorilci po smrti - Lano iz Siene - Jakob Šentandrejski - Zla usoda Firenc . . .
78
XIV. spev: Tretji pas (Nasilje proti Bogu) - Peščina pod ognjenim dežjem Kapanej - Ognjena rečica - Starec na K reti - O peklenskih rekah . . . .
85
Kabalo XV. spev: (Nasilje proti naravi, božji hčerki) - Brunetto Latini - Firence in Dantejeva usoda - Grehi duhovnov - Priscijan, d ’Accorso, Andrea Mozzi ...................................................................................................................
91
XVI. spev: Trije znameniti Florentinci: Rusticcucci, G uido Guerra,Tegghiaio - M oralni propad Firenc - Vrv za G eriona - Pošast priplava . . .
97
XVII. spev: (Nasilje proti naravi in umetnosti: oderuhi) - G erion - Florentin ski in padovanski oderuhi - Polet v dno pekla na Gerionovem h rb tu .
103
XVIII. spev: Osmi krog (Zvijača) - Prva kotanja (Bičani zvodniki in zapeljivci) Venedigo Caccianemico - Jazon - Druga kotanja (Priliznjenci, potop 109 ljeni v človeško blato) - Aleš Interminelli - Tais ....................................... XIX. spev: Tretja kotanja (Simonisti, zadrti z glavo v tla, podplati jim gori jo ) - Papež Nikolaj III. - D ante šiba pohlepnost cerkvenih dostojan stvenikov ................................ ...........................................................................
115
XX. spev: Četrta kotanja (Vedeži in čarodeji z zasukano glavo) - Amfiaraj, Teirezijas, A runs, M anto - Izvor m esta M antove - Astrologi in čarov nice ........................................................................................................................
121
XXI.
spev: Peta kotanja (Barantači v vreli smoli) - Eden starih iz Lucce Roj Krempljačev - Vergil se pogaja - Dantejev strah ..............................
127
XXII. spev: Pesnika v spremstvu vragov - Ciampolo Navarec - Brat G om ita, Michel Zanche - Izigrani peklenščki ............................................................
133
XXIII. spev: Šesta kotanja (Hinavci) - Beg pesnikov, nagli spust - Sprevod hinavcev v pozlačenih svinčenih plaščih - Dva b rata Veseljaka - Kajfa, križan čez p o t ...................................................................................................
139
XXIV. spev: Težavni vzpon - Sedma kotanja (Tatovi, plen kačam) - Vanni Fucci - Politična prerokba ..............................................................................
146
XXV. spev: Vannijevo bogoskrunstvo in kazen - K ako - Florentinski tatovi in njihove premembe ........................................................................................
152
XXVI. spev: Osma kotanja (Zvijačni svetovalci) - N apad na Firence - Pogubljenci, zagrnjeni v ognjene zublje - Odisej in Diomed - Poslednje Odise jevo potovanje in njegov konec ................................................................... ..
158
XXVII.
spev: G uido da M ontefeltro - Rom agna v letu 1300 - Spreobrnjeni lisjak - Bonifacij skušnjavec - Hudič proti sv. Frančišku .....................................
XXVIII. spev: Deveta kotanja (Sejalci razdorov in shizem; peklenšček jih kolje z mečem) * M oham ed, Ali - O pom ba bratu Dolcinu - Pier d a M edicina Uboj pri Cattolici - Kurij - M osca dei Lam berti - B ertraa de Born . . .
171
XXIX. spev: Geri del Bello - Deseta kotanja (Ponarejevalci kovin in alkimisti, garjavi in gobavi) — G riffolino iz Arezza in Albert iz Siene ................
178
XXX.
spev: (Ponarejevalci oseb, vsi stekli) - Gianni Schicchi - M irra - (Pona rejevalci denarja, vodenični) - M ojster A dam in rom enski grolje (Ponarejevalci besed, vročični) - P utifarka - Sinon iz Troje - Prepir in pretep med obsojenci - Vergil graja D anteja .............................................. 184
Kabalo______________________________ 679 XXXI. spev: M ed zadnjima dvema krogoma - Velikani okoli vodnjaka - Nemrod, Efialt, Briarej, Antej - Antej položi D anteja in Vergila na dno vodnjaka .............................................................................................................
190
XXXII. spev: Deveti krog (Izdajalci, v ledu) - Prvi pas: Kajina (Izdajalci sorod nikov) - Grofje v M angoni, M ordret, Focaccia dei Cancellieri, Sassoi M ascheroni, Pazzi - Drugi pas: Antenora (Izdajalci domovine in tovari šev) - Bocca degli Abati, Buoso da D uera, Ganelon in drugi - Ugolino in nadškof ..........................................................................................................
196
XXXIII. spev: Sm rt grofa Ugolina - G raja Pise - Tretji pas: Ptolomeja (Izdajal ci gostov in prijateljev) - Brat Alberigo - Branca d ’O ria - G raja Genovežanov ...............................................................................................................
202
XXXIV. spev: Četrti pas: Judovina (Izdajalci dobrotnikov) - Lucifer s trojnim obrazom - Juda, Brut in Kasij v njegovih žrelih - Sredina zemlje - O Luciferjevem padcu in postanku pekla - Vergil in D ante se vzpenjata in stopita pod zvezde na drugi zemeljski polobli .......................................
209
VICE I. spev: Klic k M uzam - Venera in štiri zvezde Južnega neba - K aton, čuvar vic - Vergilova prošnja - K atonova navodila - Obrežje otoka . . II.
217
spev: Sončni vzhod - Angel brodnik in barka z dušami - D ante najde prijatelja - Casellova pesem - Jezni K aton ................................................ 223
III. spev: Predvice (V vznožju gore) - Dantejev nemir - T rum a počasnih duš - P ot na goro - M anfred, njegovo izobčenje in zadnja ura .............
229
IV. spev: Vzpon v prvi postanek - Sonce na severu - N arava svete gore Belacqua in drugi nebrižneži ..........................................................................
235
V. spev: Drugi postanek (Grešniki, umrli v sm rtnem grehu, skesani »in extremis«) - Jacopo del Cassero, Buonconte da M ontefeltro, Pija . . . .
241
VI. spev: T rum a vicanih - M oč molitve - Sordello - Ogorčenje nad Italijo, Cerkvijo, cesarjem in Firencami ......................... ......................................... VII. VIII.
spev: Vergil in Sordello - Cvetoča dolinica, bivališče nebrižnih vladar jev - Propad kraljevskih hiš zahodne Evrope ............................................
247 254
spev: Angelsko čaščenje - Dva angela, čuvarja doline - Nino Visconti Kača in njen beg - Currado M alaspina ....................................................... 260
IX. spev: Dantejev sen: orel ga nosi v goreče nebo - Prebujenje pred vrati vic - Angel vratar - V rata se odpro ..............................................................
266
X. spev: Vzpon v prvi krog (Ošabneži) - Zgledi ponižnosti, vrezani v m arm ornate stene: M arija, David, Trajan - Sprevod skesanih ošabnikov, ki si prtijo težke skale ............................................................................
273
XI.
spev: Očenaš ošabnih - U m berto Aldobrandeschi - Oderisi da Gubbio - Ničevost svetne slave - Provenzan Salvani .............................................
280
Kabalo
68o
XII. spev: Trinajst primerov kaznovane ošabnosti, vrezanih v tlak: Luci fer... Troja - Angel ponižnosti - Vzpon v naslednji krog .........................
286
XIII. spev: Drugi krog (Zavistneži) - Prošnja Soncu - Skrivnostni glasovi kličejo zglede ljubezni: M arija, Orest - Zavistneži, drug ob drugem, z zašitimi vekami - Sienčanka Sapia - Svrk po Sieni ..................................
293
XIV. spev: G uido del Duca in Rinieri da Calboli - O dolini Arna - O nekdanji Romagni - Znova glasovi: zgledi kaznovane zavisti ................
300
XV.
spev: Angel usmiljenja - O Dobrem , ki ga je lahko deliti - Tretji krog (Jeznoriteži) - D ante pade v ekstazo in vidi v njej zglede miline: M ari ja, Pizistrat, sv. Štefan - D im ...........................................................................
307
XVI.
spev: Gost in rezek dim, ki ovija togotneže - Njihove prošnje - M arko Lom bard - Razsulo dobe - O svobodni volji - Dve oblasti v eni roki O nekdanji Lombardiji - Trije preživeli - D obri G erard in njegova hči
313
XVII. spev: Vizije kaznovane jeze - Angel m iru - Ljubezen, počelo dobrega in zla - Razpored vic ........................................................................................
320
XVIII. spev: Postanek ljubezni in njeni sadovi - Vloga svobodne volje - Pri hod v četrti krog (Duševna lenoba) - Zgledi urnosti - Opat od sv. Zena - Zgledi kaznovane mlačnosti - Dantejev sen ..........................................
326
XIX.
spev: D ante sanja o »sireni« - Angel gorečnosti - Vzpon v peti krog (Skopuhi in razsipniki) - Trume grešnikov, ki ležijo na tleh, z obrazi navzdol, noge in roke pa imajo zvezane - Papež Hadrijan V....................
333
XX.
spev: Zgledi uboštva in darežljivosti - Hugo Kapet - Zgodovina Kapetingov - Zgledi kaznovane skoposti - Potres in »Gloria« .......................
339
XXI.
spev: Srečanje s Stacijem - O dkod potres in slavospev - O Stadjevem življenju in pesnikovanju - Stacij in Vergil ................................................
347
XXII. spev: Angel pravičnosti - Stacijev greh - Verzi iz Eneide - Slavne osebe v Limbu - Šesti krog (Požrešneži) - Čudežno drevo - Zgledi zmernosti
353
XXIII. spev: Kazen požrešnežev - Forese D onati - Vdovica Nella - Brezsram nost florentinskih žensk ...................................................................................
360
XXIV. spev: Piccarda D onati - G entucca iz Lucce - Bonagiunta in »stari« »Mili novi slog« - Sm rt Corsa D onatija - Drugo drevo - Zgledi požreš nosti - Angel zmernosti ...................................................................................
366
XXV. spev: Rojevanje človeškega telesa - Vlitje duše v telo - Kaj je z dušo po smrti - Prihod v sedmi krog (Sladostrastje) - Grešniki v plamenih Razni zgledi ........................................................................................................
372
XXVI. spev; Dve nasprotni procesiji; Sodom a in G om ora - N aravna, a napak usm erjena ljubezen - G uido Guinizelli - A m au t Daniel .........................
378
XXVII. spev: Angel čistosti - D ante se zboji ognja - Vergil ga bodri - Pekoči prehod - Zadnji vzpon - Nočni počitek - Lija v snu - Vergil napove svoj odstop in »ustoliči« D anteja .................................................................
384
XXVIII. spev: Zem eljski raj - Čudoviti gozd - R eka Lete - Prikaže se lepa žena: M atilda - Voda in veter vrh gore vic - Zlati časi .......................................
390
(,H i
XXIX.
XXX. X X X I.
spev: Čudežna svrilolm nhIciii svetilnikov pred procesijo - Osebe in simbolične živali v misličiu piotrsif« Voz, ki ga vleče grifon - Podobe kreposti - Začelje (¡m m ,, ,, ............................................ spev: Beatricc na vozu
Vri p.il i/ juim’ llmimi* obsoja I >auk*ju
sp ev: P esn ik se kesa in p n /n a v a Nhojra mImhhIIh» M .a iih in a je v n ap u h je strt - K o p e l v I r i i II«-.Mn« «■ >>i mljMni **1 •h*"i*
.......
397 404
P a u li -110
X X X II. spev: D a n te o č a ra n - P rocesija sc vim U Vt hko miIio .Im vm V.i/ p rivezan n a d revo , ki vzcvcti * D a n tn r v 'ipimn m ¡m 1'u/i />/> • M.Jftil«i in u k a z B ea tricin - N a p a d o rla, lisia* m /niapi l ' ut v o»l n m/ n N o v o n asta lo p o šast od vlečeta vlaču ga m vdtlutn
M».
XXXIII. spev; Psalmodija - Opogumljajoče Bcalncmi- hcsrdc N*nM1vr*l nostnega odrešenika (DXV) - Dantejeva naloga jm ilovrnivu A mIhitemne prerokbe in zadnji očitek - Skupni izvir l,cuv m I uimr I >aui. pije Eunoe in se očisti za paradiž ................................
IM
R A J I. spev: Božja luč - Prošnja A polonu - Čudežni vzlet v nebo - Red vesolja .................................................................................................................
431
II. spev: Prvo nebo (Lune): Duše, ki niso izpolnile zaobljub ~ Lunine pege: Dantejeva zm ota in njih pravi vzrok ................................................
438
III. spev: Bledi siji prvih duš - Piccarda D onati - Različne stopnje blaže nosti - Piccarda iztrgana iz sam ostana - Cesarica K onstanca ................
445
IV. spev: D va tiha Dantejeva dvom a - Kje je pravo dom ovanje blaženih? Ali lahko obideš zaobljubo? - O dgovor Beatrice in nov Dantejev dvom ...................................................................................................................
451
V. spev: O vrednosti zaobljube - K ako jo lahko spremeniš - Drugo nebo: nebo M erkurja (Duše tistih, ki so delali dobro iz želje po slavi) - Sijaj planeta in duš, ki so na njem - Neka duša se približa ..............................
457
VI. spev: Cesar Justinjan - Njegova vera - Zgodovina rimskega orla od Eneja do Karla Velikega - Greh gvelfov in gibelinov - Romeo ............
463
VII. spev: Beatricine opombe - Pravična kazen pravičnega maščevanja Nedoraslost človeka, da sam zadosti za greh - Stvari, ki se kvarijo Vstajenje mesa ...................................................................................................
470
VIII. spev: Tretje nebo: nebo Venere (Duše, podvržene ljubezni) - N ora ljubezen in božja ljubezen - Karel M artel - Slaba vlada v neapeljskem in sicilskem kraljestvu - Kreposti se ne podedujejo - Osebni poklic . . .
477
IX.
spev: Prerokba - Cunizza da Rom ano - Folco iz Marseilla - Raab Ozkosrčnost Cerkve, ki zanemarja sveto deželo .......................................
484
Kabalo
682
X. spev: U m na zgradba vesolja - Četrto nebo: nebo Sonca (Duše učenja kov) - K rona iz dvanajstih svetil - T om až Akvinski jih predstavi D anteju ...............................................................................................................
49}
XI. spev: Ničevost posvetnih skrbi - Akvinec razloži svoje zagonetne bese de - Cerkveni prvaki - Življenje svetega Frančiška - Opom in dom ini kancem .................................................................................................................
491
XII. spev: N ova krona »sončec« - Življenje svetega Dom inika - Opom in frančiškanom - Sveti Bonaventura predstavi sebe in tovariše ..................
50^
XIII. spev: Ples in petje svetlih vencev - Salomonova modrost - G raja pre hitrih obsodb .....................................................................................................
511
XIV. spev: O svetlobi blaženih - O vstajenju teles - Tretji venec blaženih Polet v peto nebo: nebo M arsa (Duše bojevnikov za vero) - Čudežni križ - Slavospev .................................................................................................
518
XV. spev: Nenadni m olk - Pozdrav Cacciaguide D anteju - Dantejeva pro šnja - O nekdanjih Firencah - Cacciaguida o sebi .....................................
524
XVI. spev: Ponos in radovednost Dantejeva - Stari in novi v Firencah U soda starih florentinskih rodbin .................................................................
530
XVII. spev: D anteja vznemirja njegova prihodnost - Izvoljeni berejo prihod nost v Bogu - Pesnik bo moral v izgnanstvo - Njegove muke in tolažbe Ne zakrivati ničesar! ...................................................................
537
XVIII. spev: Kristusovi vojščaki, Cacciaguidovi tovariši v križu - Šesto nebo: nebo Jupitra (Duše pravičnih in pobožnih) - N a tisoče luči sestavi črko v stavek, nato v M , ki dobi podobo orla - O btožba pohlepnih pape žev ........................................................................................................................
544
XIX. spev: Orel spregovori - Božja pravica je nedoumljiva - Vera in dela na sodni dan - Z avržjnost evropskih vladarjev ..............................................
550
XX.
spev: Spev pravičnih v orlovi podobi - Orlovo oko - Dva pogana med zveličanimi - Rifej in Trajan - Bornost človeškega vida .........................
557
XXI. spev: Sedmo nebo: nebo Saturna (Duše kontem plantov-bogozročih) Z lata lestev - Skrivnost predestinacije - Peter D am ijan - Blišč m oder nih prelatov - K rik nebes .................................................................................
564
XXII. spev: Dantejeva zmeda in Beatricina pom oč - Sveti Benedikt - Kaj bo videl pesnik v Empireju - Pokvarjenost v sam ostanih - Polet v osmo nebo (zvezd stalnic) - Pozdrav D vojčkom a - Pogled skozi ozvezdja do Zemlje .................................................................................................................
570
XXIII. spev: K ristusovo zmagoslavje - V nebohod - Beatricin smeh - Slava M arije in slika vnebovzetja - S la v o sp e v .......................................................
577
XXIV. spev: Molitev za D anteja in veselje v nebesih - Sveti Peter in Beatrice A postol Peter izpraša pesnika o veri - Dantejev »čredo« .......................
583
XXV. spev: Izguba domovine in pesniški venec - Sveti Jakob preizkuša D an tejevo upanje - Bleščeči prihod svetega Janeza ..........................................
590
Kabalo 3CVI. spev: Apostol Janez zastavi pesniku vprašanja o ljubezni - D anteju se vrne vid; pred seboj uzre Adam a - Pravi A dam ov greh - Čas stvarjenja - Jezik prvih ljudi in imena B o g a ...................................................................
596
KVII. spev: Sveti Peter useka po vladajočem papežu - Pokvarjenost Cerkve Blaženi se vrnejo v Empirej - Znova pogled na Zemljo in polet v deveto nebo: K ristalno ali Prvo gibalo - Njegova vzvišena narava Zablode ljudi ......................................................................................................
602
:VIII. spev: D ante zagleda svetlo točko in okoli nje devet žarečih krogov Bog in angelski zbori - Im ena in opravilo angelskih z b o r o v ...................
609
XIX.
spev: Stvarjenje angelov - U porni in zvesti - Njihove zmožnosti - Krivi učitelji in odpustkarji - Število angelov in božja veličina .......................
KXX. spev: Vzpon v deseto nebo: Empirej - Čudežna lepota Beatricina R eka luči, cvetje in iskre - N ebeška roža - Sedež za H enrika V II............ XXI.
spev: Let angelov med Rožo in Bogom - Osupli D ante - Sveti Bernard - Z ahvala in molitev D anteja k Beatrice - N asvet svetega Bernarda Pesnik se zazre v M arijo .................................................................................
*CXII. spev: Razpored blaženih v nebeški roži - Otročiči in njihovo zveličanje - M arija in nadangel Gabrijel - Nebeški velikaši - P otrebnost molitve . XIII.
spev: Molitev svetega Bernarda k M ariji - Njena pom oč pesniku D ante se zazre v božjo luč - Enotnost sveta v Bogu - Enovitost in trojnost Boga - Skrivnost učlovečenja - D ante poveličan v vesoljni lju b e z n i.................................................................................................................
615 622
628 634
641
G ra fič n i p rik az i tre h spevov B ožanske k om edije P e k e l ....................................................................................................................
649
Vice
....................................................................................................................
650
Raj ......................................................................................................................
651
S prem ne besede D ante, človek in delo .....................................................................................
655
D ante in njegov čas ........................................................................................
(>(>*)
